NEKAJ ZA KONEC, KI JE BIL NEKOČ ZAČETEK
Spodaj napisano je bilo mišljeno kot uvod. A je prišla moka in je ta uvod postal zaključek. Lahko bi sicer napisal kaj o naših res lepih počitnicah in Stockholmu, ki ga res toplo priporočam, a imam občutek, da bi za konec vseeno moral napisati nekaj o sebi.
Predvsem zaradi tega, ker smo se (tisti s katerimi se malo bolje poznam) vsi znašli v nekem trenutku na istem mestu in od takrat naprej nas je družil šport. A se čisto zares sploh ne poznamo. Seveda smo se vmes pogovarjali marsikaj ampak vse bolj v stilu Vitargo – Powerbar – krči – zobniki – karbon feltne – pulz – čas na km- a si se prijavil na____ (poljubno izpolni)_itd.
Mogoče pa se to zdi samo meni, ki sem dokazano (in to večkrat) introvertiran. Zelo jasno namreč spadam med tiste: »na zabavi stoji s kozarcem pijače v kotu in čaka da se mu kdo približa« oziroma »če je v družbi neznanih ljudi gleda v tla in šteje grče v parketu«.
Torej kako začeti. 35 let v tri dostavke. Mogoče najbolje da navedem mejnike na poti od 1973 do 2008.
Mama Vera + oče Mitja = Gregor 1971 + Primož 1973
1979 Zavežem si rumeno rutko in prestopim prag OŠ Ledina1987 Starša se ločita, jaz pa uspešno prilezem na Bežigrad
1991 Dolgo premišljujem ali bi študiral psihologijo ali medicino. No, junij je prelep mesec da bi sedel pred knjigami in se učil za sprejemne. Ekonomija bo kar uredu.
1995 Nekje junija – zadnji izpit na faksu je za mano.
1996 Praksa v Nemčiji – banka, Karlsruhe od marca do septembra. Potem nazaj domov v službo – borzni posrednik / investicijsko bančništvo. Vmes uspešen zagovor diplome in jasno definiran cilj: do 30-ga leta zaslužiti milijon mark (cilj mora bit merljiv, ne 🙂 Brat mi podari sliko: jaz na jadrnici v sončnem zahodu in zadaj piše: »Nije u parama sve«. Hm, who knows…
1997 Služba, da dosežem cilj in 13ta etapa – Hong Kong Round the world race od Durbana do Capetowna (jadranje je moj del življenja že od malega). Velik izziv. Indijski in atlantski ocean. Avantura. Rt Dobre Nade. Prva dneva sta znosna, 3. dan ne več. Preveč vetra in preveliki valovi (60, 65, 70 vozlov vetra in 10, 11, 12 metrski valovi – izmerjeno na rtu Dobre Nade nedaleč stran). Strah. Velik.
Takole je bilo preden se je nebo zaprlo.
Preživim in po 6 dneh jadranja celo zmagamo. Mogoče pa je imel brat prav.
1998 Čas za redefiniranje cilja. Finance so preveč ozke za tako širok svet. Dovolj službe zaenkrat. Naslednja postaja od oktobra naprej – UKSA = United Kingdom Sailing Academy http://www.uksa.org. V življenju bi jadral. Milijon mark naj zasluži raje kdo drug.
1999 Po koncu tečaja februarja mi je jasno dvoje: 1. Vse stvari imajo svojo ceno oziroma »there is no free lunch«. 2. Stvari na daleč izgledajo drugače kot so v resnici. Kam sedaj? Ponudi se priložnost za jadranje čez veliko lužo. Marec: avto Ljubljana – Trst – letalo – London – avtobus – Portsmouth – trajekt – Dover – kombi – St Gilles Croix de Vie (severovzhodna obala Francije) . Od tu naprej jadrnica – Beneteau 40 (dolžina 12 metrov). 4 dni jadranja čez Biskaj do Portugalske – 7 dni do Kanarski otokov in 21 dni do Karibov.
Nekaj za popestritev jedilnika in »Land ho« po 21tih dneh
Maj povratek v Ljubljano in po srečnem naključju (če ta obstajajo) nova služba. Prodaja in marketing.
2001 2 leti službe. Mogoče je čas za spremembo. Dovolj službe zaenkrat. Od oktobra naprej je moj novi naslov: Erasmus University, Rotterdam, Nizozemska. Študij MBA.
2002 December – božične počitnice v Kronplatzu. 1. dan je nesrečen ali pa srečen. Kdo bi vedel. Stvari se postavijo na glavo. Levo koleno – potrgana stranska, križna vez in patelarna vez (pogačica je nekje na sredi stegna) ter pretrgan meniskus. Katastrofa. 30.12. operacija številka 1.
2003 Operacija številka 2 in 3. Junij je in koleno je še vedno negibljivo. Hoja je težka, kolesarjenje skoraj nemogoče. Odhod na Nizozemsko k fizioterapevtu, prek njega k njegovemu kolegu v Milano – na pregled k Dr. Martens-u, ki je ta, ki naj bi mi pomagal. Zaslovel je z operacijo Van Bastna (nekdanji nizozemski nogometaš). Danes pa se veliko njegovih pacientov podi za žogo v prvih nogometnih in košarkaških ligah v mnogih držav po vsem svetu. In seveda njegova asistentka, ki je ne bom nikoli pozabil. Ona mi je določila ceno operacije, kot bi prodajala solato na Ljubljanski tržnici: »Za vas gospod tale solatka za 2 eura. Pa še šopek peteršilja vam dam zraven.« Povedano drugače: operacijo sem plačal, 14 dni fizioterapije v Antwerpnu pa dobil zastonj. Torej Antwerpen avgusta in operacija številka 4. Poleg asistentke in njenih prodajnih veščin se mi je v spomin vtisnila nedelja, ko sem šel pogledat kam moram naslednji dan na operacijo. Kar neka bolnica. Kot vse bolnice – sterilna in bela. Z zdravniki in sestrami v belih haljah. Počutil sem se TAKO sam. Nikjer nikogar, ki bi mu potožil. Kaj bodo z mano počeli jutri tu? Kaj če je tale izlet zaman in ne bo nič boljše? Bo bolelo? Kdaj bom lahko spet stopil na noge? Kaj če gre kaj narobe?… Da se nebi preveč zasmilil samemu sebi sem šel raje na pivo. Izkušnja je bila na koncu super. O zdravstvenem sistemu pa kdaj drugič. September in prvi vzpon na Šmarno goro 🙂 🙂 🙂 Še bom lahko tekel in kolesaril.
2005 Že 2 leti? Čas je za spremembo. Nova služba v marcu. V oktobru kupim nove kopalke in ugotovim kje je Kodeljevo. Prvih 21km.
2006 Drugih 21km, Portorož sprint triatlon, Bled olimpik, Mljet polovička.
2007 Spet 2 leti? Službe nebi menjal. Zato pa je pravi čas: 10.2. za poroko, maja za dolge trojke, drugo polovičko – Graz in junija za IM Zurich (več o tem v vprašalniku 🙂
2008 12.1. na svet priveka naš Miha.
2009 God knows (vprašajte njega). Je pa res da sta minili spet dve leti. 😉 Uf. Tole je bilo naporno. Kaj je bilo vse zares vmes? Ogromno. Po računalniško bi lahko rekel, da je vse zazipano nekje v meni. Neskončno takih in drugačni občutkov… Mozaik iz milijona koščkov, ki sestavljajo celoto. To me vedno fascinira. Kakšne koščke nosijo s seboj vsi te ljudje, ki nas obkrožajo, pa morda za njih sploh nikoli ne izvemo.
Vsem želim lep dan, teden, mesec, leto,…. 2009 in še mnoga naprej.
Radi se imejte,
Primož