Dragi dnevnik, dragi sotekači
Ponedeljek, 4. februarja
REGENERACIJA: služba, zvečer ogled razstave in zatem še Razočaranih gospodinj
Ponedeljek kot ponedeljek. Anja je že odpeketala v šolo, novim dogodivščinam naproti, Boris pa še spi, ker si je nedeljski večer in dobršen del noči rezerviral za montiranje filmčka s praznovanja 50-letnice naše družinske prijateljice. Ja, tiste zabave, ko sem se poslovila že ob pol enih zaradi nedeljskega treninga naslednje jutro. Tudi sama se težko poslovim od postelje, sploh po takem športno-mizarskem vikendu. Z zadovoljstvom ugotovim, da nimam muskelfibra. Pocrkljam se z zdravim zajtrkom in kavico, ki mu sledi čisto nezdrav, paničen odhod v službo.
Tekanja po stanovanju in iskanju ključev ter kartice za odpiranje vrat v službi se namreč ne morem izogniti. Saj veste, živim sredi Ground Zero, ki ga je povzročilo postavljanje nove omare, starih stvari pa se še nismo znebili in ležijo naokrog v nekih naključno oblikovanih formacijah. Kot pri odvozu kosovnega materiala, le da naših smetarjev ni na spregled, ker štrajkajo zaradi previsokih plač vodilnih v Holdingu.
Pred začetkom kolegija nas presenetljivo dobre volje pozdravi direktor. Ker tudi sam teče (pravzaprav se s Klubom Polet pripravlja na svoj prvi maraton), se hitro izprsim, kakšen nedeljski stampedo je za mano. Pohvalno premeri vseh 160 centimetrov moje malenkosti, kot da ne more verjeti, da je to možno na začetku tekaške sezone. Ampak resnici na ljubo o takšnih stvareh ne šparam jezika, ker se je doslej že pokazal pozitivni učinek samohvale. Na mojo samozavest in tudi na samozavest sodelavcev. Zadnja štiri leta, odkar tečem, sem namreč z nasveti in tudi z bodrenjem pomagala opogumljati tiste, ki so dolgo tuhtali o začetku lastne tekaške zgodbe ali pa da bi to počeli bolj redno. »Če zmore Marinka, zmorem tudi jaz!« so si mogoče potihem zašepetali in se spravili v rekreativni pogon. Gregor, Marko, Matjaž R., Matjaž M., Irena, Damjana, občasno Dunja, Lidija, Patricia… Povedano drugače: četrtina agencije. Kar gotovo presega povprečje tekačev v slovenski populaciji. Lep občutek, da je tale naš mrežni tekaški marketing tako uspešen. Stokrat boljše od prodaje plastične posode in čistil gospodinjam!
Nato se začne klasični dan v agenciji. Brifiranje ekipe, telefonski klici, maili, novi projekti. Vmes ukradem nekaj minut pomnoženo z 10 za dokončanje prvih treh dnevniških zapisov. Kaj kmalu ugotovim, da bo treba v bodoče pisati sproti ali pa največ za dva dni skupaj. Doma. Zvečer. Ampak kaj, ko se že prvi dan svete zaobljube dogaja toliko zanimivih stvari.
Recimo ogled fotografske razstave Aleša Bravničarja – Miniverse, kjer je svoja potovanja po svetu ovekovečil na meni povsem neznan način. Klasične landscapes je z odvzemom globine sploščil do te mere, da mesta, hiše in ljudje naseljujejo novo realnost – miniaturni svet, novi Legoland. Sploh tale slika, posneta v Namibiji, je kulska.
Bravničarjev Miniverse. Velik svet kot miniatura.
http://www.galerijafotografija.si/SLOdogodki.php
http://www.playboy.si/blogi/ales-bravnicar/
V spremnem besedilu omenjajo tudi hiperrealnost, simulakre, simulacije in Baudrillarda. Ob katerem moja ušesa zastrižejo, tako kot Tonetova pri omembi Hegla. Ampak pustimo filozofijo, trivia je tisto, kar na žalost vlada svetu.
Na odprtje se odpravljam z Ireno in njeno cimro Katjo. Lahko bi šla tudi na kakšen drug dan, a kaj ko je Bravničar takšna pojava v slovenskem prostoru, da mi je bilo v čast odzvati se njegovemu vabilu. Pet let nazaj smo namreč sodelovali na projektu, ki nam je vsem povzročil veliko sivih las, pa ne po njegovi krivdi. Takrat sem znova spoznala, kako izjemen človek je, zraven pa še velik talent in vsestransko nadarjen pisec reportaž. Ki pa se zna s stilom postaviti pred kamere z vsemi starletami, ki jih je ali jih še bo poslikal za Playboy, da bi si jih poželeli še lastni očetje, ne samo zaoljeni in zaobljeni mehaniki v delavnici. Kar na smeh mi gre, ko ga med papcanjem rezine Esterhazy gledam v tisti Nova, Lady ali kakršnasižebodi pozi – z obveznim cheese nasmeškom in z ramo, rahlo nagnjeno naprej – medtem ko ga fotografirajo za eno od revij. Ampak Aleš že ve, kako se stvarem streže. Sicer si ne bi mogel privoščiti vseh tistih lepih potovanj, kjer je tak, kot je. Velik in preprost.
Ob tem se spomnem na naš naporni projekt, ki smo ga realizirali za Tobačno Ljubljana. In ob tem se spomnem tudi na mojega takratnega sodelavca Milana, ki je modro ugotovil, da pisci dnevnikov (recimo v Sobotni prilogi) živijo vse dneve sila dinamično življenje. Kot da bi vse svoje aktivnosti skoncentrirali na tisti čas, ko jih doleti častna vloga skribomana. Mogoče je res kaj na tem, da je dobršen del dogodkov skrbno insceniran. Če ne greš nikamor, če ne počneš ničesar zanimivega ali pa tega ne prikažeš na način, zanimiv tudi za bralce, potem res nimaš pisati o ničemer. Ergo, moraš v svet, med ljudi, na čajčke po razstavi, na small talk, na big walk. Sukati se moraš med rumenoškljocajočimi fotografi, med ljudmi, ki jih ceniš in imaš rad. In pri tem upati, da ti ostane še kaj časa za večerni dnevniški zapis, moj dragi dnevnik. Ja, šele potem, ko se končajo Razočarane gospodinje in ko se v trebuščku poleže že malce postan, masten krof.
Torek, 5. februarja
TEK: tek v klance po Mostecu, Rožniku, 15,9 km, 1.32.12, 160/176
Jutro se začne z zobobolom. Na srečo ne z mojim. Boris že v ponedeljek zvečer potoži, da ga vrta in črviči, o, pomagajte, biriči! In se naroči za ob 7.15. Kar pomeni, da njegova mobi budnica zbudi tudi mene. Na srečo mi uspe zaspati nazaj in skoraj prespati službo.
Kjer mi ni niti malo dolgčas. Z Maretom V., najbolj zabavnim tekstopiscem daleč naokrog (za nogometne fene naj izdam, da je čisto ta pravi bratranec kapetana avstralske nogometne reprezentance Marca Viduke, sam pa ne igra fuzbala, halo?) se odpeljeva proti črni vdovi. Pižojček jo že poskočno ubira po Podmilščakovi, ko me prešine, da je vrečka z promocijskimi materiali, osrednja tema sestanka pravzaprav, ostala na moji mizi. Obrat, v rikverc, vušk nazaj. Že brez tega bi mogoče zamudila, saj je okrog Delove stolpnice nemogoče dobiti parkirno mesto. Avto mi nekako uspe stisniti na Likozarjevi, tik ob stebre. Za hip se že vidim v zavarovalnici, kako s plačanim kaskom uveljavljam poškodbo na parkirišču. Z Maretom pohitiva v dvigalo. Kjer nisva sama. Skupaj z nama se vozi ON, slavni Slivnik. Od blizu opazujem njegovo dokaj impozantno postavo, odeto v črn plašč zavidljive dolžine. Poskrbel je tudi za modno ozaljšanje svojega severnega in južnega pola; očala in čevlji gotovo niso bili kupljeni na zimski razprodaji. Ker vem, da Matej P. pogreša v dnevniških zapisih kakšne bolj sočne, intimne teme, naj ga razveselim z dejstvom, da sem se danes v tistem dvigalu vprašala, kaj rajca gospoda Slivnika, ko odloži vsa tista oblačila. Do odgovora nisem prišla, ker nisem Ana Jud. Sorry, Matej!
V 14. nadstropju stolpnice je zbrana celotna ekipa projekta NeDelo. V konstruktivni debati se prebijemo čez njihova pričakovanja, zahteve in možnosti. Čeprav bo od predlaganega projekta ostalo bore malo, sva z Maretom zadovoljna, da smo po dobri uri prišli do konkretnega naročila. Ko se poslavljamo, naju Katerina razveseli z vrečko polno čokolad, naju pa pogled na njihovo sodelavko, ki se je za pusta prelevila v miško Minnie. No, mogoče je pa to odgovor na nespodobno misel v dvigalu?
Ugotavljanje, kako smo bili uspešni v letu 2007 z novimi projekti, je moja naslednja naloga. V našem poslu ni lahko, ker oglaševalske agencije druga drugi odžirajo posel, sploh specializirane agencije za medije, vodenje odnosov z javnostmi in raziskovalne hiše. Biti vsestranski ni nujno prednost, saj to pomeni drag aparat, ki zahteva spretno poslovno politiko. In ker je moje delo povezano s pridobivanjem novih naročnikov in izdelavo strategij zanje, je jasno, da so oči našega direktorja in lastnika podjetja večkrat na leto uprte v zgornjih 30 cm moje tekaške postave. Do četrtka moram pripraviti poročilo, zato se urno lotim premetavanja številk o uspešnosti konkurence v zadnjih šestih letih.
Ampak ob pol petih se začenja drugačen boj s številkami. Na poti na trening poberem pri stadionu še Ireno, ki se že tretji teden udinja pri konkurenci. Človek ji ne sme zameriti; zdaj ima vsaj malo prostega časa, med drugimi tudi za tek z nami. Pa še družim se lahko z njo, ker prav vse, ki odidejo od nas, močno pogrešam. Sploh Ireno. In Dunjo. In Varjo.
Že pri ogrevanju ugotovim, da mi je nedeljski tek pobral veliko moči. K boljšemu občutku v nogah mi ne pomagajo niti pohvale mojega dnevnika, čeprav dobro denejo za dušo. Zato s skepso sprejmem Iztokovo povabilo, da bi tekla skupaj. No, potihem sem računala, da bo počasnejši kot sicer zaradi poškodbe, ampak očitno mu je počitek dobro del. Ucvirnava jo proti skakalnicam in že na prvem klancu naletiva na Bobija, ki se zvija v krču. Vem, kako boli. Nima smisla nadaljevati. Kmalu začnem hropsti tudi jaz. Z Iztokom sva nespametno lovila Roka in Katjo, našo novo pridobitev, in tempo ni bil prav nič počivalski. Na srečo tudi ne živalski, sicer bi splezala na drevo, pa vzela vse igračke s sabo. Namesto tega se začnem izmotavati, češ le pejte naprej. Noben ne nasede moji jeremijadi. Skok na WC je pa dober izgovor in tako jih po tričetrt ure lepo pustim naprej, sama pa se pridružim Karmen in Marjetki, ki ima očitno vgrajen nek turbo pospeševalec. Kar pomeni, da pridem iz dežja pod kap. In da bi bila ironija še večja, se mi obe zahvaljujeta, da tečem z njima in jima pospešujem tempo. Ko ju deset minut gledam v hrbet in skoraj prosim, naj tečeta počasneje.
Punci se odločita za vrnitev v bazo, kot se reče, sama pa še nadaljujem, da zadostim razpisnim pogojem. Vmes srečam Tekaški forum, ki ob torkih izvaja svoj K-Rožnik, tek po Rožniku. Po stasu, predvsem pa po glasu spoznam v temi Andreja – Pegaza, s katerim je kar zabavno hoditi na daljše tekaške izlete. V Palmanovo, Beograd, recimo. Povabi me, da se jim pridružim, ampak pogled na uro pravi, da me čaka samo še 12 minut teka. Bodi dovolj, si rečem, ko priteče še moja trojka iz začetka, za njo pa še Anja in Tone in kot lubenice se odkotalimo proti Tikvešu. Oh, kakšen trening! Ta teden bo hud, pa še trodnevno zimovanje v Planici. Si že izmišljam izgovor za četrtek. Variola vera? Turnerjev sindrom? Prostatitis? Ja, znajti se je treba, sicer prehitro postaneš prehiter.
Sreda, 6. februarja
PROST DAN
…katerega začetek poskrkam skupaj s peno na kavi, na obisku pri naši konkurenci. Zvečer me namreč preseneti sms, naj pridem kaj naokrog. V katerem grmu tiči zajec, premlevam, ko koračim proti agenciji, s katero sem kar dobro sodelovala. Seveda sem takrat bila še na drugi strani, na strani naročnika, in v takrat so agencije vedno zelo sladke. Sploh če si dober plačnik. Kaj si mislijo, ko obrneš pete, je pa že druga, slovenska zgodba. No, in prav zato ne smeš reči ne, če se po tolikih letih znova spomnejo nate. Pogovor poteka v konferenčni sobi, ki se očitno ni prav nič spremenila; le oplesk na vratih in stenah je izgubil intenzivnost barv. Pa nič zato! Važno je le to, da poslušam, tudi izrečeno med vrsticami, tu in tam nekaj malega povem, predvsem pa si mislim svoje. Všeč mi je entuziazem sogovorca in tudi vizija, ki mi jo razkrije, ni za odmet. Seveda pa je dolga pot do kakšnega konkretnega dejanja. Ki se najpogosteje konča v slepi ulici. Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi, si mislim, ko hitim proti pižojčku. Očitno je mojim mislim prisluhnil golob na napušču in mi za kazen spustil ostanek pustne gostije. A imela sem srečo v nesreči! Koračila sem z odprtim plaščem, tako da ga je projektil zgrešil in priletel na hlače. V zrak si ne upam niti pogledati, da ne dobim še repete porcije, ki bo bolj natančna.
Seveda je zamuda zaradi kavice velika in ves dan se trudim nadoknaditi prešpricano. Skoraj diplomiram iz excela. Pri risanju luštnih grafov in tabel odkrijem napako med številkami. Rahlo se mi pomrači pred očmi, saj moram za vsak slučaj še enkrat preveriti vpise za leto 2007. Na srečo je napačna samo ena cifra, tako da zamuda ni prevelika. Mudi se mi namreč domov, saj me mi obeta pospravljalni finale. Grande finale.
Anja se pifla biologijo. Mačkica Liza ves čas preverja, kdaj ji bo kaj padlo na krožnik. Boris pa pokliče iz studia, da bo malce zamudil. To ni nujno slabo, saj lahko sedaj v miru pomečem stran, kar bi sicer bilo nemogoče. Saj vam je znana podoba, ko mama v togoti prijema v roke razcefrane kavbojke, za vas pa so to najboljše hlače, čeprav so že nekaj let (ali kot v našem primeru) desetletij v omari? Takšnih najboljših hlač, dragocenih malenkosti in najlepših spominov se je pri nas nabralo za dodatnih 80 kvadratov. Selimo jih iz stanovanja v stanovanje; zdaj že tretjič. Večina stvari datira še v čas, ko so se te najboljše hlače kupovale še v Trstu. Če razumete metaforiko. Če bi bile vsaj hlače, tako pa med drugim govorim o predalu kaset s posnetki vaj raznih bandov, ki so že zdavnaj razpadli in nič ne kaže, da bi lahko z njimi kaj iztržili na E-bayu čez 20 let. Prepričana sem, da je treba biti tudi do lastnih spominov in spominčkov selektiven. Sicer z njimi hitro opravijo potomci, ko zapoje navček na Žalah. Vse te spomine neselektivno odložijo v kanto za smeti. Kot bi rekel naš bivši nadškof – opravijo en tak ateistični pogreb spominov, ki za njih nimajo nobene vrednosti. In pripravijo prostor novemu, novim doživetjem, novim spominom. Krog se sklene, do nadaljnjega.
Take mamo. Nova omara, ki je zahtevala poseg v kolektivni zgodovinski spomin.
Četrtek, 7. februarja
TEK: fartlek, teki v klanec pri Hali Tivoli (8 ponovitev in pol), 17 km, 1.35.24, 164/174
Kolegica Dana ostane doma zaradi virozne hčerkice Stelle, zato se namesto nje podam v farmacevtsko družbo na briefing. Na hodniku oprezam, če se nam bo pridružila bivša sodelavka Dunja, ki je pred tednom dni prešla na njihovo stran. Ne, danes se nam še ne bo prišla pokazat, mogoče drugič, pri kakšnem pomembnejšem projektu. Farmacevti nam predstavijo nov antidepresiv s še hitrejšim delovanjem, ki nam bo kdaj utegnil priti prav. Recimo, če izgubimo natečaj. In seveda, če nam tek in tekaška družba ne bosta pomagala pregnati morebitne depresije in anksioznosti. Prepričana sem, da se prav v teku, v premagovanju težav na poti do večjega cilja, skriva energija našega življenja. Ki iskri in oplaja tudi druge aktivnosti v življenju.
Četrtek je dan za predstavitev aktivnosti in strategije naše agencij. No, vsaj mojega dela. Zadeva se zavleče in zato zamujam na trening. Irena me že čaka pri stadionu in v avtu med vožnjo izvede rokohitrski striptiz. Sama smuknem v tekaško opravo pri Tikvešu, kjer je danes začuda manj tekačev. Špekulanti! Zabušanti! Oportunisti! Karieristi! Vsi se najbrž šparajo doma za podvige v Planici, mirno pakirajo za na pot, pripravljajo maže za smuči, otrokom dajejo v potovalke mehke medvedke, zase pobirajo literaturo s knjižnih polic… Kaj pa jaz? Vse to me čaka, ko pridem domov. Za povrh si nakopljem na grbo še izposojo tekaških čevljev pri svoji soplezalki iz alpinistične šole. Kot da ne bi bilo dovolj, me za nova ledna vijaka zaprosi Saša. Lani sem z njo in s Tino osvojila Skalaško z Ladjo v Severni triglavski steni in za moj rojstni dan še Direktno v Špiku. Valjda da je treba biti solidaren, pa čeprav na najbolj nemogoč dan.
Na dan, ko Tovariš ni prav nič prizanesljiv s tekaškim programom. Čaka me več kot 12 kilometrov teka, vmes pa še osem pospeševanj od podnožja hale Tivoli do Bellevueja, kar nanese 17 kilometrov. Pravi desert! No, če že nekaj let nisi jedel sladice, si zabrundam v brk, vendar ubogljivo sledim Andreju, Katji in Marjetki. Katja se predstavi z resnično zgodbo, takšno, kot jo pogosto piše življenje. Zato se nam ne mudi preveč, pogovor je vrednejši od rekorda prejšnji teden. Pri hali Tivoli mi postane vse ravno, kot se reče, in brez prevelikega naprezanja tečem za boljšo skupino. Še celo Helena in Anja se mi ne zdita prehitri. Očitno vsi hranijo moči, in jaz za njimi. Za jutri, ko bom prvič v življenju stala na tekaških smučeh. To bo šele komedija! Ampak brez muje se še čevelj ne obuje. Upam, da bo Alpina dobro sedla na nogo. Kakšnega žulja si zdaj res ne morem privoščiti. Vseeno si za vsak slučaj zapakiram v torbico za prvo pomoč še nekaj obližev.
Petek, 8. februarja
TEK NA SMUČEH: učenje osnov tehnike, 2 x 2 uri, skupaj 12-14 km, 120/161
Danes je dan kulture. Če bi o tem poročal radio Erevan, bi to v resnici pomenilo fiskulture, in še to amaterske. Na srečo sredi čudovite narave, za kar ni bilo pretežko vstati že ob šestih. Pa še to je prepozno (oziroma se predolgo obirava za odhod), zato se že daleč pred odcepom za Tržič nabašemo v kolono in po polžje osvajamo pot proti Gorenjski. Vožnja poteka v tišini; z razlogom imam enega od tistih dni. Pravijo, da se mi pred vsakim potovanjem vedno močno poslabša, ampak je že tako, da ponavadi večina opravkov pade name. No, in potem je tu hitro slaba volja, sploh ko tičiš sredi avtocestnega Polžistana. In ko izveš, da si v naglici namesto svoje vzel hčerkino zobno ščetko, kar Anja ugotovi takoj, ko se primaje v kopalnico. Khm, vstajanje ob osmih zjutraj? Očitno ima res nekaj za bregom. Obeta se Home alone IV, ni dvoma. Razpoloženje se mi popravi, ko se peljem skozi Gozd Martuljek in zagledam Špik v bleščeči snežni lepoti. Zdi se mi še bolj impozanten kot septembra. Dobro mi dene, da sem s tako lahkoto prišla čez, alpinistična tečajnica.
Direktna v Špiku. Namesto torte za rojstni dan.
Prihod v Planico zbudi spomin na moj prvi in edini ogled planiških poletov v živo, še v osnovnošolskih dneh. Bolj kot imen pogumnih letalcev se spomnim prizora s takratnim političnim veljakom Stanetom Dolancem, ki sta mu dva varnostnika, vsak na eni strani, držala dežnik nad glavo. Oblast je takrat že na prvi pogled bila zelo širok pojem. Na te čase spominjajo v Planici zgolj stare skakalnice. Olimpijski športni center Planica je na srečo povsem nov, z dokajšnjim standardom. Izposodim si lahko celo vso tekaško opremo, tudi večje čevlje, tako da sem za hip pomirjena. Z Borisom dobiva višinsko sobo, žal brez višinskih pogojev, da bi si čez noč malce popravila svojo borno krvno sliko. Podnevi pa še lepo naštudirala osnove teka na smučeh. Kaj hočeš več od športnega vikenda?
Prvi dan šole teka na smučeh. I, kam bi del (te smuči)?
Nas začetnike vodi Mojca, bolj izkušene pa Simon. Prvi krog na stezi pod letalnicami mi gre – po mojem mnenju – presenetljivo dobro, prav tako naslednji. Na izhodišče se vedno vrnem v enem kosu, brez padcev. Nato sledijo posamične vaje, kjer pa se že pokaže, da mi koordinacija gibov ne diši najbolj. Ravnotežje, še, še, celoten vtis pa kaže na to, da bo potrebno kar nekaj vaje za večje prijateljstvo s smučmi. Medtem ko se lomim z dvotaktnim korakom, z zavistjo gledam boljšo skupino, ki žvižga mimo nas v drsalni tehniki. Na pogled je videti, kot da jih trenira sama Petra Majdič.
Komaj čakam, da je čas za kosilo, saj mi zjutraj razen skodelice muslijev ni uspelo pripraviti in pospraviti spodobnega zajtrka. V Medulinu so nas na tekaških pripravah gosposko razvajali in gostili, zato se veselim podobne postrežbe. A glej si ga zlomka, čeprav je dom v Planici navzven videti kot hotel višje kategorije, ima za štedilnikom kuharico iz šolske menze. Namesto konkretnega obroka se moram zadovoljiti s krožnikom enolončnice s štirimi plavajočimi koščki klobase. Za posladek pa z rolado Triglav s čokoladnim nadevom. Srečo imam, da Borisu ne tekne, tako da z dodatnim kosom poskrbim za vnos kalorij. Kaj bi dala za krožnik makaronov!
Po tem špartanskem kosilu nas čaka drugi del vaj – spust po klancu. To me že bolj spominja na alpsko smučanje in kmalu si nabildam več samozavesti. Le-ta hitro izgine, ko nam Mojca predstavi soročni odriv z dvigom ene smučke. Čeprav naredim cel krog, je pogled name najbrž grotesken. Razen redkih izjem v tej vaji povsem pogorimo, zato nas Mojca raje pospremi na čisto pravo tekaško progo, ki jo vsak po svoje prehodimo, presmučamo in predričamo. Ko pa smo že čisto blizu hotela, ni več sile, ki bi nas odvrnila od njegove največje blagodati – savne, v kateri si sprostimo razbolele ude. Ja, noge čutim še od včerajšnjega teka. Kaj včerajšnjega, še od teka prejšnji četrtek. Od nedelje sem namreč pretekla 55 kilometrov in moj ubogi telešček si zdaj želi samo troje: počitek, hrano, posladek. Za večerjo si naložim krompirja, kolikor znese norma, merjena za otroke do 12 let. V sobo se vrnem še s kosom kruha in ga oplemenitim z vrstico 70% Lindta. Nutella to ni, ampak vsaj malo pocrklja brbončice.
Tako okrepčana se pridružim zbrani družbi v predavalnici, kjer naš gost Iztok Kordiš predstavi svoje čudežno popotovanje na tekaških smučeh od juga do severa Finske. Več kot 1800 kilometrov v 32 dneh! No, če je njemu uspelo zdržati cel mesec v divjini, na minus 30, bom tudi jaz še dva dni. V sobi mi srce zaigra ob pogledu na tri jabolka, štiri pomaranče, tričetrt črne čokolade (Bajadero smo že pojedli) in dve energetski ploščici. Predstavljati si moram, da sem na kakšnem alpinističnem vzponu, ko mi ni toliko do hrane, pa bom vzdržala tudi nepričakovani dietni program. Kaj nas čaka jutri na snegu, pa raje niti vprašam. Še pred zaključkom predavanja odletim v sobo z razgledom na tekaško progo, da ti zaupam, moj dragi dnevnik, svoje tegobe, zgode in nezgode. Lahko noč, od velike tekaške nerode.
Sobota, 9. februarja
TEK NA SMUČEH: ponavljanje vaj, odkrivanje novih tekaških prog, 2×2 uri, 120/160
Noč ni bila lahka, ker je Boris znova smrčal. Stvar je kočljiva, ker zelo težko zaspim nazaj in naprej, kot bi se izrazil Milan Jesih. Z zaprtimi očmi ždim v postelji, kjer mi je vse tuje – od vzmetnice do penaste blazine. Na drugi postelji pa Boris žaga, pili in s kovaškim mehom podpihuje mojo nespečnost.
Vmes mi uspe za nekaj minut zatisniti oči, ko priplavajo od nekod sanje. V enih nastopa dr. Hajdinjak, v drugih pa zasledim zgodbo o presajanju smreke iz khm, enega od hrvaških otokov na naše dvorišče. Weird. Ko zazvoni ura, se zelo počasi dvignem s postelje, ker čutim nove mišice, doslej še neznane, neizkoriščene. Bolijo me meča, notranji in zunanji del stegen. Trudnega koraka se odvlečem pogledat, če je že čas za zajtrk. Trebušček namreč že veka in si želi nekaj toplega. Razveseli me pogled na namaze in z lahkoto zmažem skoraj pol kilograma kruha. Irena razkrije načrte za današnji dan: najprej tek, nato zgodnejše kosilo, nato tek, ki mu sledi večerja že ob petih, saj se zvečer podajamo na pohod v Tamar.
Revež vedno nastrada. To dejstvo prileti iz ust mulca s sosednje mize, kjer zajtrkuje družina priznanega filozofa mlajše generacije. Naj bo to popotnica za naslednje podvige na snegu.
Na srečo ni tako hudo. Mojca nas odpelje na drugo progo z več spusti. Vadimo drsenje na smučeh in poskušamo ujeti pravi ritem. Kakšni virtuozi nismo, sploh ne takšni kot tekači na tekmi, ki vsake toliko švisnejo mimo nas. V gosjem redu napredujemo po zasneženi pokrajini in dve uri še prehitro mineta. Vleče se samo klanec proti domu, kamor zašprintam, kolikor me smučke neso. Čas kosila se namreč že bliža!
Vsi smo že zbrani v jedilnici. No, skoraj vsi. Boris je šel odkrivat smučišče Višarje, nekateri pa še uživajo v Kranjski Gori. Za mizo prisedejo Tone, Vanda in Zala, ki me vedno zabavajo z vrhovnikstrakovsko mešanico optimizma in ironije. Zala je pa sploh prava carica, samostojna in iznajdljiva. Čez deset let bo Američane lahko učila, kaj je to samozavest serijsko.
Polnih želodcev (ja, tudi to je mogoče!) se odpravimo na popoldanski trening. Ni kaj prida, ker mi roke spet plešejo po svoje. Če hočem podaljšati korak, avtomatično
izgubim občutek za gibanje. There is always space for improvement, si mislim, če ne zdaj, če ne letos, potem pa enkrat, no, bo že. Tekmovalno kariero sem že zamudila, smučam pa že zdaj bolje kot pol penzionistov v Planici. Če kdo trpi zaradi mojega sloga, potem izvolite, javljam se za brezplačne (poudarjam, brezplačne) inštrukcije. 041 621 304.
Vse najboljše, dragi Igor.
Vrhunec dneva vsekakor ni šola smučarskega teka, pač pa Tovarišev rojstni dan. Ja, Igor je že ves dan videti vzradoščen, kot otrok, ki pričakuje torto. In res jo dobi, saj se Kaja in Gorazd potrudita in priskrbita v Kranjski Gori cvetober slaščičarske umetelnosti. Zbrani v jedilnici mu zapojemo Vse najboljše za te, dragi Igor, Igor pa stoji pred torto v rdečem smučarskem kombinezonu, ki od daleč spominja na vesoljski kombinezon. Mislim, da je bil za hip res v nebesih, naš dragi Igor, dragi Tovariš. Tudi on je za nas pripravil presenečenje. Po kosu sočne torte se odvalimo po sanke in hajdi na pot proti Tamarju. Pot si osvetljujemo s čelnimi lučkami in z že rdečimi lici prispemo do gorske koče. Tam si jih še dodatno pordečimo s kuhanim vinom. Nato pa se vidno opogumljeni zagozdimo v sanke (večina po dvoje) in se spustimo v neznano. Zvezde niso dovolj za varno pot, čelne lučke pa komajda odstirajo temine na vijugasti cesti in hitre sankače, ki v klančinah vijugajo levo in desno.
Saj že veste, da sem Simon. S smučni tečem dan na dan. Včasih pa tudi ponoči.
Med vriskanjem ob vsakem hitrejšem spustu srečno prispemo do hotela. Otroci so že zaspani, nekateri tudi napol zmrznjeni, vsi pa prijetno utrujeni in polni doživetij. Ja, mislim, da je tale tabor res nekaj posebnega. Prepričana sem, da se pod to podpiše vseh 50 udeležencev. Ah, kako bi mi zdaj prišlo prav, če bi tale dnevnik lahko pisal še kdo poleg mene. Ker mi ob tako napolnjenem urniku zmanjkuje časa za druženje, s tem pa tudi za zanimive štorije. Ker pišem sproti, ob tistih redkih prostih minutah, se že zdaj opravičujem, ker bo zadnji dan najbrž bolj skop. Sobe namreč praznimo že ob desetih, računalnik se bo vrnil k Ireni, jaz pa bom pazila na USB ključek, kot da skriva literaturo, vredno vsaj Pulitzerjeve nagrade.
Nedelja, 10. februarja
TEK NA SMUČEH: tek proti Podkorenu in nazaj, pa še malo naokrog, 2 uri, 126/163
HITRA HOJA: do Tamarja in nazaj
Ponovi vajo, Joži. Tako se počutim, ko se odpravljam spat in se po dveh urah zbudim zaradi zvočne spremljave. Boris spet vleče dreto in noben položaj ne pomaga. Obračam ga na pet minut, si v ušesa tlačim čepke iz voska, pa nič. Idealna zaščita proti hrupu, kot piše na embalaži, se izkaže za prazen ništrc, zato pograbim blazino in penast kovter in se že čisto penasta odvlečem v kopalnico. Na tla zložim suhe brisače in si naredim bivak. Še dobro, da sem alpinisitčna tečajnica, si mislim, medtem ko poskušam narediti iz ene samcate odeje mehko podlago kot tudi pregrinjalo, ki bi mi grelo vsaj ledvica. Kljub čepkom v ušesih in kljub temu, da sem vsaj fizično v drugem prostoru (vrat ne zaprem, ker se bojim, da bi mi zmanjkalo zraka), slišim zvoke iz bližnje mizarske delavnice.
Za kakšno uro zaspim, no, mogoče sta bili celo dve. Ko zazvoni ura, se lahko takoj pogledam v ogledalo in v njem zagledam starejšo žensko z napihnjenim obrazom in zatečenimi udi. Gotovo je alkoholičarka, ki na skrivaj pije. Mogoče celo v kopalnici, srka stara!
Temu zunanjemu izgledu sledi tudi notranje počutje. Ki je za en d… Nobene moči ne čutim, zgolj utrujenost. Ker se klin s klinom zbija, se vseeno odločim, da grem na sneg, na svoj zadnji dan učenja osnov klasične tehnike. Pred odhodom si privoščim še kavico in se zapletem v pogovor s Simonom, za katerega se izkaže, da je že alpinist. Super, si mislim, mogoče se še srečamo kdaj v Paklenici ali pa v kakšnih slovenskih hribih.
Z našo skupinico, ki se je vidno zmanjšala, jo odrinem proti Podkorenu. Ker je danes zadnji dan, popoldne pa ne stopim več na smuči, se odločim, da si bom dala duška. Smučam, kolikor se da hitro, tako da moram na vrhu vsakega klanca zajeti sapo. Če je treba koga počakati, pa še toliko bolje! Mojca nas povabi, da se gremo pokazat še skupini, ki obdeluje drsalno tehniko. Do nje pritečemo ravno na vrhu klanca, tako da jo poskušamo ujeti v smukaški preži. Seveda se takoj pokaže pravilnost srbskega reka Sanja svinja o kokuruzu, ampak nič zato. V veselje mi je tekmovati, pa čeprav pridem na cilj kot zadnja. In nato jo odpujsam domov.
Tri gracije na pohodu.
No, ne še čisto domov. Po kosilu se naša četvorica, aliansa Knezova-Medvedova, odpravi proti Tamarju. Še enkrat. Tokrat občudovat pokrajino pri sončni svetlobi. Res se počutim čudežno, ko mi izpod čevljev škriplje sneg in mi v nosnice prodira mrzel gorski zrak. Na poti nas preseneti kolega Jan s punco Uršo. Še dobro, da je Irena brez sončnih očal, sicer nas, takole zamskirane, sploh ne bi spoznal. Pri koči smo še pred našimi tekači na smučeh, pa ne zato, ker bi bili tako hitri. Privoščimo si še dormeo (t.j. tako velik, da postaneš zaspan, ko ga poješ) jabolčni zavitek in štampiljko za knjižico planinske transverzale. In potem odpeketamo proti Planici, proti Ljubljani, proti koncu čudovitega vikenda. Kjer bo spanec vrednejši kot žganec.