Ko sem letos v začetku junija uspešno opravila s svojo prvo preizkušnjo 70.3 ironmanom, sem bila tako navdušena, da sem takoj začela razmišljati o naslednjem. Za tiste manj triatlonsko poučene 70.3 je ime, ki naj bi nadomestilo staro – polironman in je seštevek razdalj v miljah, ki jih je treba premagati na plavanju, kolesu in teku. Ker so tudi te razdalje kar dober zalogaj in ni v njih pravzaprav nič polovičnega, razen primerjave z velikim bratom IRONMANOM, je bila želja odpravit tisto polovičko iz imena in tako je nastal 70.3 – morda vraževernim 113, kar je seštevek razdalj v metričnem merskem sistemu, ni zvenel dovolj privlačno!
Pri pregledovanju tekem serije 70.3 mi je hitro padel v oči Cancun – Mehika. Razlogov, da me je tekma začela mikati, je bilo kar nekaj. Z vidika priprave na tekmo je bil termin konec septembra ravno pravi, opis tekme na spletni strani, če samo začnem s turkizno modrim karibskim morjem, pa prav navdušujoč, ravno tako je minilo že kar lepo število let, kar sem bila zadnjič preko Atlantika… Seveda pa na drugi strani tudi nekaj težav, kam s hčerami, ki bi morale septembra hodit v šolo in kaj bo na idejo rekel Gorazd, se mi tudi ni sanjalo. Najprej sem prav previdno vprašala Igorja za mnenje in to je bila prva zelena luč, pospremljena z nasvetom, naj si vzamem kar največ časa za prilagoditev na mehiško klimo. Kot se je izkazalo zelo dragocen nasvet. Odločitev doma ni bila prav lahka, a ko mi je Gorazd s službene poti poslal SMS z zabavno vsebino, ki je nekaj omenjala sombreriste, sem razumela namig, se usedla za računalnik ter se prijavila na tekmo. Projekt Cancun je v času priprav od junija do konca avgusta doživel še nekaj preobratov predvsem zaradi hurikana Deana, ki je ogrožal prav območje Yucatana, a je k sreči v nasprotju z Wilmo leta 2005, Cancunu prizanesel. Prav tako sem se šele kasneje zavedala, da je poleg res slikovite in predvsem ravninske trase, ki me je tako navdušila, tam v tem času povprečno 30 st. C in izjemno visoka vlaga v zraku. Večkrat sem se spraševala kako bom zmogla to vročino, saj je načelno niti ne prenašam najbolje. A odločitev je padla, trenirala sem, hurikani so šli mimo in kakšnega pametnega razloga, da ne bi šli, pravzaprav ni bilo. Poleti sva se z Gorazdom odločila, da bomo mojo tekmo kombinirali z družinskim potovanjem, saj je v tem delu Mehike veliko res zanimivih stvari tudi za otroke. Le Pia, ki je že gimnazijka , ni hotela biti odsotna več kot teden dni.
Nakupila sva vse razpoložljive vodiče o Yucatanu, Gorazd je pripravil plan potovanja, Igor treningov – z zame še kako pomembno pripombo – da lahko naredim kaj manj, nikakor pa ne več, kot je planirano in naj čim več potujemo prvi teden, kar je bilo tudi v našem načrtu, predvsem, ker je bila Pia samo en teden z nami.
Takoj po pristanku na letališču nas je zajela strašna vročina, in ko smo urejali formalnosti za najem avtomobila, smo bili v trenutku vsi mokri in razmišljala sem kako dobro, da imam še 12 dni do tekme. K sreči mi je tudi Igor zelo natančno opisal kakšne bodo začetne reakcije telesa na vročino. Drugi dan našega mehiškega bivanja, ko je bila prva časovna prilagoditev že za nami, sem se počasi odločila, da bo potrebno opravit kakšen trening. V Cancunu so možnosti za kolesarjenje res slabe, zato je bila prva izbira tek. Najbolje kar ob taki uri, ko bo tek tudi na tekmi – torej okoli 12h. Začela sem zelo pogumno od hotela, vzdolž lagune in na začetku je prvih dvajset minut kar šlo, potem pa eksponentno vse težje in po predvidenih 45 minutah sem končala z astronomskim pulzom, pred očmi sem videla samo še črno in ko sem prelila podatke s Polarja na dlančnik ugotovila, da je bilo povprečno 35 st, max celo 38 st. C. Panika?! Me vsaj ne bo zeblo, mi je javil Igor! Po drugi strani pa so punce strašno uživale, karibsko morje je res turkizno modro, kristalno čisto in seveda prijetno toplo, šnorkljanje po koralnem grebenu je bila čudovita izkušnja, kot bi plaval v akvariju, obkrožen z množico tropskih ribic. V Akumalu smo kasneje plavali med morskimi želvami, bili obkroženi z jato tisočerih rib nad katerimi je prežala barakuda. Za otroke izjemno doživetje, kot seveda tudi za naju.
Po dveh dneh Cancuna smo se odpravili v notranjost Yucatana v džunglo, da si ogledamo starodavne ostanke Majevske in Tolteške kulture v Chichen Itzi in Uxmalu. Chichen Itza je bila nedavno uvrščena na seznam sedmih svetovnih čudes in je kraj, ki smo ga vsekakor želeli videti. Kakor koli sem se zaradi vročine in vlage večkrat spraševala kje sem si vendar izbrala tekmo, sem nadvse uživala v potovanju in navdušenju hčera. Mislim, da so bile tokrat prvič res iskreno navdušene, da imajo mamo triatlonko. Čeprav moramo med letom tudi na račun mojih treningov sklenit marsikakšen družinski kompromis, so bili zaradi čarobnosti poti vsi ti kompromisi v trenutku pozabljeni! Nad Mehiko smo bili naravnost navdušeni, Mehičani so iskreno prijazni, pridni in delavni, vse je dobro organizirano, kljub ponekod že kar množičnemu navalu turistov vse funkcionira, od čistih wc naprej in hrana je resnično vsepovsod odlična.
Tudi s prilagoditvenimi treningi sem počasi napredovala, tek v džungli je bil pravo doživetje, da ne govorim o kolesarjenju od Uxmala proti Meridi, kjer sem po široki, praktično prazni cesti, žela navdušenje redkih mimovozečih, ker sem bila daleč naokoli zagotovo edini kolesar. Hoteli, kjer smo spali so imeli vsi bazene, tako da sem tudi v notranjosti lahko odplavala po programu, ko pa smo spet prišli na obalo, sem naredila še predvidene treninge v odprti vodi in se navajala na plavanje v morju in deloma v valovih. Ker je bil obseg treningov zaradi tekme že bistveno manjši, le-ti za našo pot niso predstavljali nikakršnih omejitev. Sem in tja me je sicer grabila panika zaradi vlage in vročine, a zahvaljujoč sodobnim komunikacijskim potem, sem od Igorja sproti dobivala popolnoma skulirane, pomirjujoče ali spodbudne maile in SMS, kar sem pač v določenem trenutku potrebovala. To mi je seveda izjemno pomagalo, da si nisem preveč razbijala glave s stvarmi na katere tako nisem imela nobenega vpliva in sem se razmeroma pomirjena lahko veselila tekme.
Dva dni pred tekmo smo se vrnili v Cancun, v hotel, ki ga je organizator tekme izbral kot gostujoči hotel za udeležence Ironmana. Tam so potekale vse prireditve vezane na tekmo, od razdelitve številk, čipov in vsega za tekmo potrebnega, pa do uvodnega nagovora, kjer smo udeleženci dobili vse informacije o tekmi. Klima v hotelu je bila popolnoma drugačna kot pred 10 dnevi. Množica atletov triatloncev s čudovitimi športnimi telesi v supergah ali kolesarski opremi ali na bazenu, je dala hotelu prav posebno aktivno, športno vzdušje, ki je bilo v hudem nasprotju s siceršnjim lenobnim in precej zamerikaniziranim hotelskim utripom. Strah, da bi organizacija šepala je bil popolnoma odveč. Mehičani so izvrstni organizatorji in nikakršnih skrbi nisem imela glede poteka tekme, čeprav je v soboto – dan pred tekmo ves dan pihalo in lilo kot iz škafa, kot se za deževno obdobje spodobi. A za nedeljo je bila napoved suho oz. samo posamezne plohe in točno tako je tudi bilo. K sreči nobene sončne pripeke, ki me je prej tako skrbela! Nekaj težav z želodcem in prebavo, ki so me začele pestiti zadnje dva dni sem pogumno ignorirala in uživala probiotike, prepričana, da bo vse OK. Tudi carbo loading oz. polnjenje mašine, kot je rekel Igor, je potekalo po planu.
Tekma
Vstati je bilo treba zgodaj, ob 4h zjutraj, saj je bil začetek tekme napovedan takoj ob sončnem vzhodu ob 6.30. Že prejšnji večer sem si natančno pripravila vse potrebno za tekmo, tako da je jutro potekalo gladko, brez nepotrebne nervoze in zapletov.
Razplavanje je bilo še v temi, ko pa je sonce pokukalo iz morja – na drugi strani Atlantika sonce vzhaja iz morja in je vzhod obrnjena slika našim sončnim zahodom, je bilo v trenutku, kot je za kraje bliže ekvatorju značilno, svetlo. Zaliv, kjer se plava je zelo miren in zaprt, a zaradi nočnega neurja je bilo morje nekoliko bolj vzvalovano.
Štart je bil tako imenovan štart v valovih, to pomeni da v določenih časovnih intervalih štartajo posamezne skupine športnikov. Jaz sem štartala v devetem valu z zelenimi plavalnimi kapami – ženske od 35 let naprej, minuto za valom roza kapic. Pred tekmo sem vedno na nek način odsotna, poskušam se umiriti in zbrati na nalogo, ki je pred mano – 1,9 km plavanja, 90 km kolesa in 22,1 km teka. Ob zavijanju štartne sirene sem s skupino zaplavala in potovanje se je začelo! Štart triatlona je vedno zaradi množice plavalcev v vodi nekoliko nervozna zadeva. Poskušala sem čim hitreje ujeti enakomeren ritem plavanja, se pravilno orientirat v vodi in imeti boje ves čas na očeh ter ostati kljub valovom in slani vodi v ustih, čim bolj mirna. Tok me je sicer na začetku nekoliko odnašal, a ko sem ugotovila, kako se mu zoperstavim, sem bolje držala smer. Ker sem se počasi prebijala med roza kapice, sem vedela, da prav slabo mi ne gre in v svojem enakomernem ritmu sem napredovala proti cilju. Ob izhodu iz morja še hiter pogled na uro, 36 minut –ok, v okviru planiranega, ena disciplina je že za mano in sledil je dooolg tek do menjave, hitro obuvanje čevljev, čelada in gremo. Ko sem se polna adrenalina usedla na kolo, je števec naenkrat kazal 38 km/h, pulz 164 – preveč in seveda sem si rekla take it easy – 90 km pa takole ne bo šlo. Hitrost se je kmalu umirila med 34 – 35 km/h pri puzu 160, kar je bil tisti pulz za katerega sva bila z Igorjem dogovorjena in sploh na začetku sem prehitevala enega kolesarja za drugim. Na kolesu sem se odlično počutila in ves čas sem bila zbrana in zelo zadovoljna, ker mi je šlo tako dobro. Tudi s hrano in pijačo je šlo vse po planu, uporabila sem kar preizkušen recept iz Švice. Proga je bila popolnoma ravna, dva edina »klanca« je predstavljal nadvoz nad avtocesto, sicer pa široka in dobro asfaltirana. Dvakrat se je vmes tudi prav po tropsko vlilo, vendar zaradi ravninske trase brez posledic na varnost kolesarjenja. Ob cesti je bilo žal ogromno nesrečnežev z defekti in prav ponižno sem prosila, da se mi ne bi zgodilo kaj takega, saj prvič, zračnice sploh ne znam zamenjati in drugič, nisem imela bombic za napihnit, ker jih ne smeš imeti na avionu! No, sreča mi je bila na kolesu mila in po 2h in 39 min sem prišla v menjavo s povprečjem 33,7 km/h. To je seveda podatek, ki mi takrat še niti slučajno ni bil jasen, v menjavi sem videla le eno kolo na nosilcih pri moji starostni skupini, a tudi tega sem se pravzaprav spomnila šele ob objavi rezultatov. Vedela sem le, da mi je šlo dobro in da je pred mano le še 21 km teka, s katerim sem seveda želela kar najbolje opravit! Po prvih km teka sta me ob progi pričakala navdušena Gorazd in Tara (Vita je žal z vročino ležala v hotelski sobi), ki sta me zaradi mojega »prehitrega« kolesarjenja zamudila v menjavi na tek. Navdušeno sta me spodbujala in z odličnim občutkom sem odtekla naprej. A žal so se kmalu zatem začele kazati težave, v trebuhu me je začelo zvijati in razmišljala sem le še kje je wc. Ko sem ugotovila, da ni možnosti, da zdržim do wc, sem se začela ozirat za primernim grmovjem. Žal se zgodba ni zaključila z enim obiskom grmovja, obratno, težave so se začele stopnjevati, nisem mogla več ničesar jesti ne piti in počasi sem morala v glavi narediti premik od tekme na preživetje. Če danes pomislim nazaj, pravzaprav v nobenem trenutku nisem pomislila na odstop. Razmišljala sem le, da nisem prišla tako daleč da tekme ne bi končala in v glavi sem avtopilota naravnala na Cilj. V vsakem primeru, pa če bom morala hodit. Hodila sicer nisem, sem pa seveda morala tek precej upočasniti. A vsak km, ki je bil za mano je bil mala zmaga. Ko me je Tara na zadnjih 400 m čakala, da bova skupaj tekli v cilj in ko sem jo prijela za ročico in videla srečo in ponos na njenem obrazku, je bil ves napor zadnje ure pozabljen in vse je spet dobilo svoj smisel! V cilju sem bila tako sesuta, da je bil obisk šotora za medicinsko pomoč nujen. Tam sem se počasi hidrirala, odležala in razmišljala o tekmi.
Že med tekmo mi je v glavi večkrat odzvanjal Igorjev stavek v njegovem zadnjem mailu pred tekmo – Kaja z dušo in za dušo dirkaj! Gotovo sem dirkala z dušo, duša mi je pela na kolesu!!!, prav tako sem odtekla z dušo, ko telo ni funkcioniralo tako kot bi si želela, mi je duša pomagala v cilj! In za dušo? Absolutno, kako zelo za dušo sem dirkala sem čutila v prihodu s Taro v cilj, ko ni bil važen ne čas, ne rezultat, ampak moja osebna zmaga in ponos, da sem zmogla, zmaga, ki je odsevala tudi v Tarinih očkah in Gorazdovem veselju! In še kako sem se zavedala besed velikega Marka Allena – Sreča je že v tem, da smo lahko na štartu tekme in dodajam, da smo obkroženi z ljudmi, s katerimi je priprava na tekmo navdih in neizmerna motivacija!
Kljub težavam na teku je bil dosežen čas 5 ur in 26 minut še vedno v okviru planiranih pet ur in pol. Žal je bila tokrat lepa priložnost za kaj več, izgubljena. Ko so zvečer objavili rezultate, sem videla, da sem bila v svoji starostni skupini četrta, tretje mesto se mi je zaradi težav na teku izmuznilo, s tem seveda tudi uvrstitev na svetovno prvenstvo na Floridi. A ko smo čez dva dni pristali v mrzel in deževen Muenchen, sem si mirno rekla, vsaka stvar je za nekaj dobra, pred mano je počitek in čas namenjen otrokom, družini in nenazadnje službenim obveznostim.
Hkrati pa sem seveda po malem z mislimi že pri naslednji sezoni in razmišljam o primerni tekmi, ki bi jo zaradi tako pozitivne mehiške izkušnje, spet lahko povezali z družinskim potovanjem v zadovoljstvo in veselje otrok!
Kaja Vovk