Že dan pred tekmo sem se v Verudeli na klubskem slikanju postavil v vlogo dirigenta 3K ekipe.
To ni bilo iz občutka, da je naš orkester razglašen in nujno potrebuje uglaševanje. Ne, ravno nasprotno, ekipa je bila čudovito razigrana in pripravljena na izzive naslednjega dne. Sam sem se postavil na čelo, prepričan, da vam kot izkušeni stari maček s pametnimi nasveti lahko olajšam napete trenutke pred startom.
Tudi moja prva misel, kako naj zapeljem ta zapis, je nakazovala v smer, da z vami delim kakšno majhno skrivnost velikih mojstrov iz arzenala bogatih izkušenj. No, saj ne, da ne bi imel ničesar takega za povedati s tekme v Puli, zgodilo pa se mi je tudi kar nekaj spodrsljajev, tako da bodo tudi te nerodnosti dajale ton mojemu sporočilu.
Za 70.3 v Puli sem se odločil po čudovitih bazičnih kolesarskih pripravah v Franciji in odločitev še utrdil v potu kolesarskega vzpona na Mangart sredi avgusta. Torej mi je za priprave na tekmo ostal dober mesec. Glede na to, da živim po načelu »dan brez športa je izgubljen dan« in redno migam na klubskih treningih, sem ocenil, da bo to kar dovolj za stopnjevanje forme in dober nastop. Moji načrti so se povsem zamajali po kolesarskem padcu tri tedne pred tekmo. Zamajali že, vendar sem si rane s pomočjo domače zdravniške ekipe tako hitro zalizal, da sem za sam rep, prve dni septembra, vendarle ujel zadnji trenutek za prijavo.
In res, uspelo mi je kar dobro nabrusiti formo, tako da sem bil povsem miren in s polno mero zaupanja vase. Pa še nekaj mi je tokrat uspelo, za razliko od drugih pomembnejših tekem, ko vse pripravim do zadnjega detajla. Bil sem sproščen in užival sem v občutku, da bom tokrat resnično dirkal na izkušnje in spočitost.
Logističnim pripravam na tekmo (kompletiranje detajlov opreme) sem tako posvetil samo zadnjih nekaj dni. Vendar sem bil prepričan, da imam vse pod kontrolo. Vse do vhoda v menjalni prostor slabi dve uri pred startom. V trenutku me je prešinilo od glave do peta: »O ne, moji bidoni s skrbno odmerjenimi količinami energije za tekmo so ostali v hladilniku!« In to ne v apartmaju v Verudeli, temveč 100 km severno v slovenskem primorju. Prvi trenutek sem bil čisto izgubljen (Mirjana to lahko potrdi), ampak se je klubska solidarnost takoj pokazala (hvala Matej in Mič), tako da sem v nekaj minutah še z nekaj sladkornimi zalogami iz avta povsem korektno postavil plan B prehranjevanja.
Naslednji korak priprave na start je bil skrben pregled poteka obeh menjav z vizualizacijo vseh potrebnih nujnih opravil. Ogrevanje na plaži v družbi 3K-jevcev je bilo nadvse sproščeno.
Rolling start, ki sem se ga udeležil prvič, je potekal mirno, čisto po pričakovanjih, brez nevšečnosti. Tak je bil tudi pričetek plavanja. Že pred, ali najkasneje na prvem obratu, mi je postalo jasno, da tokrat ne bo plavalnih rekordov. Zibanje »gore dole«, občasno tudi levo desno, je nakazovalo manjše težave, ki sem jih odgnal z mislijo, naj nas le ziba in premetava, to je zame, izkušenega morskega volka, prej prednost kot slabost. In tako se je tudi izkazalo. Moj čas plavanja je bil res kar nekaj minut slabši od pričakovanega, slabši plavalci in tudi moji konkurenti pa so jo odnesli še veliko slabše.
Sledi menjava, pregovorno moja specialiteta. Vsak korak premišljen, gibi naštudirani. Tudi tokrat je vse potekalo, kot mora (glej čase menjave v rezultatih), vse dokler nisem odvrgel vreče s plavalno opremo in zdirjal naprej proti kolesu. Že drugič to jutro me je prešinilo, tokrat: »Sr****, brez številke sem!« Potegnem ročno, zdivjam nazaj do kupa vreč in že s prostovoljci premetavamo bele vrečke in iščemo številko 1633. Zdi se cela večnost, pa vendar ni trajalo predolgo, ko mi številka že plapola na hrbtu in zajaham svojega Cerveloja. Konkurenci v razmislek: kar zamislite si, kakšen bi šele bil moj menjalni čas, če……, oziroma kakšen bo prihodnjič. Ja, tudi četrta disciplina triatlona je lahko prav zabavna.
Na kolesu sem zastavil, kot sem sam sebi tudi obljubil – poskočno, vendar ne s peno na ustih. Tako ni prav dolgo trajalo, ko tam malo pred Vodnjanom mimo privihrata najprej Matej, kmalu nato še Bojan. Nič kaj prijazno klubsko solidarno nista bila videti, zato se zanju nisem zmenil in se kar hitro odločil, da si bom raje kakega »čeha« našel, da mi bo diktiral tempo. In ni bilo treba dolgo čakati. Takoj po najvišji točki sta me, nekako skupaj z dežjem, ujela resnični Čeh in še en Nemec za povrh. Dovolj prijetna družba praktično do konca dirke. Manj prijetna pa je bila moča, ki je na trenutke mejila že na sodni dan. Močilo nas je skoraj eno uro, vse tja do Loborike. Na trenutke tako neizprosno, da sploh nisem vedel, kje natančno se vozimo, in to kljub temu, da ceste, po katerih je speljana trasa, poznam kot svoj žep. V te kraje hodim na kolesarske priprave že 30 let. Če malo preračunam, sem v Medulinu in na cestah v okolici preživel več kot pol leta svojega življenja. Pa nisem preveč bentil čez dež. Dobra stran je namreč bila, da smo vozili bistveno počasneje, kot bi »ga žgali« v suhem vremenu. Počasnejši tempo mi je ustrezal tudi, ker ostanki padca niso vidni samo kot brazgotine po nogah, boku, rokah in ramenu, temveč tudi kot strah, ki se ti po takem padcu nevede za nekaj časa zarije pod kožo. Tako da je bilo s Čehom in Nemcem prav luštno.
Na drugi menjavi se ni zgodilo nič, o čemer bi dolgovezil, na tek sem se podal v supergah, kaj več se pa tudi ne rabi.
S seboj sem nosil tudi občutek, da ne bom bežal, lovil, se gnal in spuščal peno. Takole z občutkom, brez elektronike. Ta pristop se je izkazal za zelo dober. Ni se velikokrat v življenju zgodilo, da tekmujem na progi, kjer ne poznam vsakega zavoja, spusta, križišča, vzpona. Tokrat mi je bil del do Pule čista neznanka. Kar užival sem, še najbolj, ko sem na daljših ravnih odsekih pred seboj zagledal Kajo. Begalo me je edino dejstvo, da jo spremljal kolesar, ki je postal kolesarka, ko sem se ji bolj približal. Vprašanja, kaj naj bi to pomenilo, nisem razrešil, vse dokler ju nisem prehitel in na kolesu opazil tablice 1st woman. Pač spodrsljaj organizatorja, ki je namenil spremstvo prvi štafeti in ne prvi ženski absolutno. Od Kaje sem se kar težko ločil. Ko sem jo prehitel mi je iz rok nekako spolzela »flaša s cukri«, tako da sem se ustavil, si pustil pobrati pičo in še zažgoleti, da bi najraje tekel kar Kajin tempo. Nisem naletel ravno na odobravanje. Od prihoda v mesto se je nekako ponovila zgodba s kolesa.
Utrgan oblak mi ni pokvaril vzdušja. Najbolj zanimivo je bilo na delu proge iz mesta proti obratu, kjer smo vsi tekli po pločnikih levo in desno ob cesti, ki je postala bolj podobna kanalu v Benetkah. Tudi v Puli je bilo zanimivo bresti deročo vodo na rahlo vzpenjajoči ulici. Res lepa doživetja s katerimi postreže triatlon.
Pod črto teka lahko vsekakor zapišem, da sem bil zelo vesel za izkušnjo v Puli. Na ne preveč težek način sem vendarle prišel do zaključka, da sem še vedno res dober tekač. Tokrat to seveda ne velja v absolutnem smislu, temveč med sebi enakimi primerki. To spoznanje je zame kar pomembno, saj tekaške izkušnje zadnjih nastopov, za moja visoka merila, niso bile ravno briljantne.
V in po cilju je bilo kot vedno: stiski rok, objemi, kakšna solza, izmenjava pripetljajev, zgodb
in zgodbic, preračunavanje časov. Tokrat je bilo preračunavanje še toliko bolj zanimivo, saj smo imeli v igri kar nekaj odličij. Pozno zvečer na podelitvi se je res izkazalo, da smo bili najbolj trofejni štafetni klub v Puli. ENO ŠPORTNO SRCE pač.
3K Igor