Dovolj podatkov imam, dovolj vem, da bi se lahko takoj lotil pisanja prvega Vikijevega treninškega plana. Pa se ga kar ne lotim. Ni še čas. Še zori. Medtem dajem prednost vsakdanjim, sprotnim opravilom, ki me zasipavajo. Sezona se začenja in poskrbeti je treba za slehernega izmed več kot sto članov, ki ste se pridružili našemu klubu. Veliko je novih obrazov, stari po večini ostajajo. Lepo raste tale naš klub! Programi, vabila, dopisovanje, prijave, odjave, razporejanje, odrasli, otroci, plavanje, tek, priprave, razgovori, dogovori, rezerviranje, odpovedi, koordiniranje, administracija, finance, računovodstvo, vaditelji, trenerji, obrazci, tabele, dresi, žig, znak, aplikacija, spletna stran….. Tudi to je 3K ŠPORT.
Lepo sva se dogovorila z Vikijem glede ciljev. Pozno spomladi ga čaka prva resna tekmovalna preizkušnja. Bolje rečeno, za oba bo to posebna preizkušnja. Realno sva določila pričakovanja. Dobro so mi poznane njegove trenutne sposobnosti, veliko vem o njegovih športnih izkušnjah. Poznam njegove šibke točke, vem za njegova močna orožja. Poznam njegove spobnosti pri izvedbi različnih taktičnih in tehničnih zamisli. Razumno sva postavila okvire za obseg treninga. Zahtevno, pa ne nerealno. Vse to mi je Viki skrbno pripravljeno posredoval tudi v pisni obliki, kot sva se dogovorila. Enako skrbno sem vse spravil v posebno mapo, ki jo sem ter tja včasih prelistam, pogledam posamezen podatek, preverim, če sem si prav zapomnil. In razmišljam. Ne vedno, ne veliko, pa vendar: zjutraj med čiščenjem zob, oblačenjem otrok, še v mraku na kolesu na poti v službo, za pisalno mizo med prebiranjem raznih gradiv, popoldne ob nakupovanju, med igro z otroki, zvečer v bazenu,…… Tako zori plan v meni.
In dozori. Najdem primeren trenutek ko sem sam in vem, da bo vsaj nekaj ur lahko tako tudi ostalo. Zunaj je noč, vse je mirno. Že sedim za pisalno mizo. Vklopim prenosnik. Odprem mapo Viki. Pripravim nov dokument. In zapišem: Tedenski plan-predsezona. Zapišem tedensko število enot vadbe plavanja, teka, kolesarstva, fitnesa. Določim okvirno trajanje posameznih enot. Določam vrsto treninga za posamezno enoto. Umestim posamezne enote v tedenski plan. Pišem. Sekunde, minute, ure, pulz, procenti, regeneracija, aerobno, anaerobno, laktatni prag, pavza, obremenitev, fartlek, tempo, intervali, frekvenca, eksplozivno, pospeševano, stopnjevano, ogrevanje, raztezanje, iztek, razplavanje, vaje, ponovitve, enota, mikro, mezo ciklus, pavza, počitek, maksimalni, minimalni pulz, laktat, procent porabe kisika, stopnja napora, tempo, moč, hitrost, gibljivost, vzdržljivost…. Brišem, ponovno pišem, popravljam. Sestavljam sleherni delček sestavljenke, ki bo prvič na ogled postavljena pozno spomladi. Pogosto vstajam izza računalnika. Pogledam na ekran televizorja. Niti ne opazim natančno kaj je na programu. Drugič spet grem v kuhinjo, pijem vodo, olupim si pomarančo, spet tretjič grizljam suh kruh, zlagam stare časopise, pospravim otroške igrače, sedim na straniščni školjki, si strižem nohte. Pisanje plana je zame posebno doživetje. Vse mora teči, vsak znak naj bi pomenil kar največjo razumevanje pravil športnega treniranja, obenem pa naj bi pomenil kar največjo možno stopnjo razumevanja delovanja Vikija. In še več. Zapisani znaki so po eni strani mejniki, smerokazi, ki pomenijo smer, po kateri se bo gibal Viki v naslednjem mesecu. So omejujoči in zavezujoči. Obenem pa morajo nuditi ravno prav prostora, da se bo počutil dovolj svobodnega, ustvarjalnega.
Ob naslednji pavzi merim hišo s koraki od vhodnih vrat na severovzhodu do izhoda na vrt na jugozahodu. Sem ter tja in nazaj. Večkrat. Kot si predstavljam, da to počno zaporniki v svoji celici. Spet naslednjič me zanese na podstrešje. V kotu najmanjše sobice, ki jo imenujem bunker, vzdolž najnižjega dela podstrešja, takoj najdem iskano; skrbno spravljen, debel, s trdimi platnicami vezan zvezek. Na naslovni strani nalepka: JUST DO IT. Navaden zvezek, ki je najprej prazen in mrtev ležal na prodajni polici. Zvezek, ki ga je nekje v Nemčiji kupila Petra. Debel zvezek, ki je postal božično darilo. Karirast zvezek, v katerem je na prvi, edini malo trši strani napisano posvetilo, kjer med drugim stoji v nemškem jeziku zapisano: Verjamem vate in ljubim te! Tvoja Petra. Zvezek, ki je postal moj treninški dnevnik, v katerem je zapisan moj sleherni korak v letih od 1991 do 1994. Zvezek, ki me je spremljal vsak dan vse letne čase. Bil je moj prijatelj v Nemčiji, zvesto mi je sledil v Slovenijo, doživel finsko zimo, novozelandsko in avstralsko poletje in jesen, trenutke havajskega zmagoslavja. Srečo in žalost, osamljenost, ljubezen, moj zanos in vse spremljajoče dvome. Vse še vedno stoji jasno zapisano. Naključno ga odprem. Sreda, 22. 4. 1992. Štirje treningi: 95 km kolesarjenja, trening moči, 7 km izteka in zvečer 3 km plavanja. Tipičen dan. Tako dan za dnem. Vse stoji nedvoumno zapisano. Namerno ga odprem na dan 2. 7.1994, kjer med drugim piše: … Fitnes, pol ure, potem poči, bolnica, rentgen. In res je počilo, moje vretence namreč. Diagnoza: stabilni zlom prvega ledvenega vretenca. Samo nedelja, ponedeljek in torek ostanejo v dnevniku prazni. Že za sredo zapišem 1 ura gimnastike. In vse naslednje dneve: ura do ura in pol gimnastike. Nisem si upal napisati trening moči, zapisal sem gimnastika. Vendar se zdravniki niso zmotili pri diagnozi in tako nemoteno telovadim. Ne, saj sem smel šele šestnajsti dan vstati iz postelje. Četrti dan sem že imel v rokah uteži, fizioterapevtka me je, potem ko me je poučila o vseh nevarnostih mojega početja, iz varne razdalje opazovala. Premikal sem sleherni sklep, ki ni ogrožal morebitne komplikacije zloma moje hrbtenice ter treniral sleherno mišico, ki ni premikala prizadetega dela. Stabilni zlom prvega ledvenega vretenca in tri dni pavze. Absolutni svetovni rekord. Rekord, ki ga ne vodi nobena statistika, rekord, ki je zapisan v mojem dnevniku in najgloblje v mojo bit. Nedvomna zmaga izjemne volje. Zakaj mi je tega treba bilo?
Sredi tega razmišljanja me kar nese v moj podstrešni bunker. Takoj najdem želeno. Malo večjo mapo s treninškimi plani iz tega obdobja. Listam drobno popisane tabele, kratice, okrajšave, grafe. Vse v štirih barvah: modri, zeleni, rdeči in črni. In se zdrznem, prav prestrašim se. Pa saj vendar ni mogoče, da sem ga pozabil, izgubil ali odsluženega zavrgel. Ne, ni mogoče! Še tretjič zdrvim na podstrešje. Malo pobrskam, najprej sem malo paničen, vendar nekje v podzavesti že čutim, da ga nisem zavrgel. In res, varno spravljen poleg nikoli rabljenega Parkerja leži v predalu. Kemijski svinčnik, s katerim sem napisal vse plane, opisal sleherni korak …. Kemijski svinčnik, v katerem so štirje vložki modre, zelene, rdeče in črne barve. Modre za plavanje, zelene za tek, rdeče za kolesarjenje, črne za vse ostalo. Kemijski svinčnik, ki me je spremljal vsak dan vse letne čase…. Skrbno oblepljen z lepilnim trakom, do polovice moder, druga polovica je sedaj porumenela, pred petnajstimi leti pa je bila snežno bela. Ponosen sem nase, da ga nisem zavrgel, ko je odslužil. Ponosen, da sem zmogel toliko spoštovanja in ljubezni, da sem ga spravil. Ta trenutek, ko ga držim pred sabo, mi poplača za to, da ga nisem odvrgel v kanto za smeti. Poplača s tem, ker mi pomaga, da laže premagam vse zakone tega sveta, odplavam v drugi čas in druge kraje. In sedaj je pred mano ta zvesti zapisovalec življenja. Nem. Ne odzove se na moj poskus, ko potegnem z njim po papirju. Ni mi pomembno. Moj bo ostal, pa če se še stokrat preselim. Vedno bo dovolj prostora zanj, to zagotovo vem. Čeravno ga ne bom mogel nikoli več uporabljati v namen, za katerega sem ga nekoč kupil v neki papirnici nekje v Frankfurtu.
Sedaj so drugi časi. Nihče več ne piše planov in dnevnika z modro zeleno rdeče črnim kemijskim svinčnikom. Tudi jaz ne. Pišem pa jih z enakim zanosom, ljubeznijo in spoštovanjem. Tudi današnjega. Pišem, popravljam, pilim. Natiskam excelov dokument. Prva verzija. Popravljam. Poskušam se vživeti v natančno določeno situacijo natančno določenega dne. Poskušam se vživeti v Vikija. Popravljam. Natiskam drugo verzijo excelovega dokumenta, ki ni navaden potiskan list papirja. Berem. Pred mano postaja bolj in bolj živ. Pred sabo na mizi imam na desni strani orumenele liste svojega treninškega plana iz leta 1992, na svoje levi pravkar stiskan excelov dokument. Zadovoljen sem s tretjo verzijo. Želim si, da bi postal tako živ, kot so še vedno živi listi na moji desni. Nemo gledam oba papirja pred seboj. V trenutku odplavam, sem obenem povsod. Nemo gledam. Nisem ne tu ne zdaj. Nekaj se zgane v meni. Prepustim se. Lebdim. Iz desnega očesa mi spolzi solza. Obenem kane solza tudi iz levega očesa. Po desnem in levem licu. Obenem. Polzita. In kaneta. Na orumeneli list mojega treninškega plana iz leta 1992 na desni strani, na excelov dokument Vikijevega prvega treninškega plana na levi.
Tako je bil krščen ravnokar rojeni prvi Vikijev treninški plan. Sedaj lahko zaživi. Klik. Send. Srečno!