Ponedeljek, 25. februarja
PROST DAN
Dragi bralci, bralke, tekalci in tekalke! Zadnji teden mojega dnevnika je pred vami. Kar hitro minevajo tile februarski dnevi, čeprav so vsak dan daljši. Tečejo mimo, kot da želijo čimprej nadoknaditi zimo, temo in mraz. Ne samo na Varjini gredici, tudi na našem vrtu je sonce podrezalo tulipane in narcise, naj že vstanejo, zaspaneti! Z rožnatimi brsti pa so se okitile štiri vrtnice, lani kupljene na internetu in po pravi kalvariji zaradi šepave paketne dostave pripeljane iz severne Nemčije.
Komaj čakam, da me pozdravijo s svojimi bogatimi, dišečimi cvetovi. In opravičijo svoja kunštna imena: Abraham Darby, Souvenir de la Malmaison, The Prince in Jayne Austin. Vendar bo preteklo še nekaj mesecev, preden bo vrt spet pridobil pravljično podobo. Takrat mi je vedno pomalem žal, da sem bolj poredko doma čez dan, ko vrt ponosno kipi v soncu. Ja, služba! A ne bi bilo fino, če bi lahko v toplih dneh opravila večino svojih projektov na vrtu? In vmes, ko bi iskala navdih za naslednjo veleumno trditev ali prepričljivo idejo, skočila za pet minut do gredice, se nadihala vrtnic, osmukala kakšen porumenel list s klematisa ali funkije rešila vsiljivih polžkov?
Vrt v različnih letnih časih.
Ja, to so samo sanje, meni pa do upokojitve manjka še ohoho let. Prej bo zmanjkalo mojih. Zato poskušam – poudarek na poskušam – preživeti med vikendom čimveč prostih trenutkov zunaj, na vrtu. Ponavadi ne na garnituri Made by Ikea, ki je bolj za okras in obiske, pač pa na kolenih. Pa ne tako kot Saška Lendero. Ljubim brkljanje po zemlji. Brez rokavic, da jo še bolj čutim in da moje roke postanejo eno s prstjo, kamenčki in rastlinjem. In zakaj tale hortikulturni uvod v skorajda običajen ponedeljkov dan? Ker je zunaj DEFINITIVNO čutiti vonj po pomladi, ker piha južni veter in mrši lase, misli in razpoloženja! Yeah, pomlad prihaja! Spet bomo navihani, spet polni zaleta!
Še ponedeljkov kolegij je izjemno optimističen. Predstavimo zadolžitve tega tedna, da bi celotna ekipa najbolj smotrno razporedila svoje moči po projektih. Jutri gremo do naročnika z zgodbo o antidepresivih, nato pa se lotim še lojalnostnega programa in zatem prenove celostne grafične podobe. V tem tednu mi res ne bo dolgčas! Delo si zabelim z zadnjo ploščo skupine Placebo Meds, ki mi jo na server naloži drugi Andrej od treh Andrejev v agenciji, Andrej B., vedno na tekočem z najnovejšo glasbeno produkcijo. Ob pol dvanajstih dobim krila, si poravnam črno oblekico in se koketno z našpičenimi petami naložim v svojega pižojčka, ki je v tem mesecu dopolnil 80.000 kilometrov. In jo poredno uberem na razgovor, ki se je zaključil že lani, zdaj pa so se spet spomnili name. Zadeva je takšna kot v nadaljevanki Velo misto, ki je nas, poštene Jugoslovane, spravljala pred male ekrane: »Ima puno lipih stvari, al jih nesmim rič!«
Kljub mamljivi ponudbi se vrnem mešanih občutkov – hočem, da me hočejo, ljubijo, brezpogojno. Da je to videti v očeh, da je čutiti v zraku ustvarjalno energijo in da so misli usmerjene v velike stvari, ki bodo šele nastale. Tudi z mojo pomočjo. Ker se cenim. Ker znam. Ker hočem. To potrebujem, zdaj to vem. Zato z veselim korakom zakoračim še v cono B, kjer vidim in slišim to, kar si želim. Tako majhna pika, pa tako velika razlika. Naj izbiram s čustvi ali po pameti? Ker če bi izbirala po pameti, bi itak morala v javno upravo, se oproščam dotičnim prisotnim. Potem bi imela občutek varnosti, pa smuk v mesto, pa prej domov. Ali pa na trening.
Domov pridem šele ob pol sedmih. Zakurim v kaminu, nasekljam zrezek mačkici Lizi, sebi pa privoščim dve tanki rezini kruha z lahkim sirovim namazom, pa še to bolj po luteransko namazani. Ogledam si oddajo o Janezu Drnovšku, od katere me odtrgajo telefonski klici. Vsakega se razveselim. Slišim se z Borisom, ki še vedno dela. Anji pošljem prismuknjen sms, da že nekaj dni poslušam Placebo, ki mi služi kot zvočna kulisa tudi pri pisanju dnevnika. Mislim, da sem našla novo glasbo za ipod, ki ga od lani poslušam na tekmovanjih v polmaratonu. Konkurenca, pripravite se! Dolazi rambo žena, koja sluša Soulmates Never Die.
Torek, 26. Februarja
TEK: intervalci po 4 minute v klanec, 6 ponovitev po 0,7 km, vsakič 50 m višinske razlike, teka skupaj za 11,9 km, 1.09.54, 172/187 (opa!)
Takoj po zajtrku me pokliče Pia, moja bivša direktorica. Ker je na poti v službo, se na hitro pogovoriva o tem in onem. Pošteno si poveva kako in kaj. In tako naprej in tako nazaj. Pia obvlada, zato ji verjamem, in če le nisem preveč trmasta, sprejmem njene nasvete. Tudi zdaj mi bo kakšen prišel prav. Takoj zatem že odletim svoji usodi naproti. Pet minut za prevzem papirjev se raztegne na uro. Če bi tako razumeli čas predviden za treninge, bi bili pretrenirani ali pa evropski prvaki med veterani! Papirje shranim v avtu; bo že zvečer čas, da jih preletim, preberem, prežvečim in trikrat obrnem počez preden odgovorim. Zdaj ni čas za to, predstavitev projekta antidepresivi so prioriteta dneva.
Vera je že pripravila prezentacijo. Poskrbeti moram samo za nekaj lepotnih popravkov in za vnos pripravljene kreative, zapis na CD in izpis prezentacije. Ko tako sedim pri naši Tini in gledam printe, se pomirjena, ker je vse tako prepričljivo, po briefu, zapomljivo in sploh super duper, sproščeno naslonim in začnem opazovati njeno mizo, polno kot božična jelka. Tako kot vedno, ko končuje projekte. Tedaj opazim, kaj se skriva v zapečateni steklenici, darilu iz Vietnama, ki se sredi mize dviga kot Sarumanov stolp v Gospodarju prstanov. V steklenici plava moj primarni strah. Mala kobra, obkrožena z ducatom plavajočih tolstih škorpijonov. Planem kot ranjena zverina. Vsi ostali pa v smeh. No, pa so odkrili mojo Ahilovo tetivo. Luštna stvar, te kače. Grem recimo v Paklenico plezat smer Flex & Rex, za katero so mi povedali, da v njej domuje modras. Upajoč seveda, da je postal izbeglica zaradi povečanega obiska plezalcev. Pa priplezam gor v štant pri drevesu in tam se že trese soplezalka Neja, ki se je skoraj z roko dotaknila polmetrskega modraska, zvitega v klobčič. Pomislim, mali modras, kje sta pa mama in ati? Ker, čeprav smo na katoliškem Hrvaškem, brezmadežno spočetje najbrž ni bilo v igri. In ve se, kjer je en otrok, jih je najbrž še več. Kačje družine so številčno močne, sploh v Dalmaciji. Videti bi morali to brzino, kako sva z o Nejo pograbili vrv in cvileči odsolirali do bolj varnega mesta. Prijemali pa samo oprimke minimalčke, ker v luknje, šalce, zajede in podobno udobne dupline nisva upali pomoliti niti prstka. Zdaj pa to – kače se plazijo celo v službi.
Ko se neham tresti, se mi pamet vrne v blond bučo z vidnim temnim narastkom in takrat opazim, da smo pomotoma uporabili star logotip. Uredimo še to ‘malenkost’. Z Vero odhitiva na predstavitev, kjer nama nagaja projektor, tako da zadevo prikaževa na ekranu računalnika in na kapa ploščah. Zadovoljni so z likovno rešitvijo (aha!), vseeno pa nas čaka še delo na sloganu. Vrneva se v agencijo, kjer uzrem sporočilo za sestanek z našimi novimi naročniki za celostno grafično podobo. In dopis, kaj vse bo treba spremeniti v logotipu. Mislim, da bo ven prišlo nekaj povsem drugega, kot smo predlagali. A to ne moti velikih duhov. Here we are to please, duše prodane oglaševalske. Na mobiju pa me razveseli sporočilo iz cone B, da je koncept, pri katerem sem nekaj malega sodelovala, bil odlično sprejet.
Ob pol petih se odštempljam. Madonca, 11 ur minusa. Prvič po dolgem času z minusom! Ja, zdravnik, pa zgodnji treningi, pa kosila čez cesto, pa skoki sem in tja. No, bo pa šel kakšen dan dopusta za pokritje deficita. Tudi danes skoknem po Ireno. Sledi znana zabavna scena za voznike na Samovi in Drenikovi: voznica z odpeto bluzo in zraven nje mladenka z uhančkom v nosku, ki se slači. Na trening skoraj ne zamudiva, se na hitro ogrejeva, spet slečeva, ker je res toplo, poslušno narediva raztezne vaje in abecedo teka. In slišiva zame neprijetno novico – 6 ponovitev teka v klanec pri skakalnicah Mostec, brez premora. Ja, ni me bilo prejšnji teden, tako da je to kar dober zalogaj za gospo v srednjih letih. Čeprav so me določili k Jeleni in drugim puncam, se prislinim Kaji, Iztoku in Katji. Dobro nam gre, sploh Iztoku, ki vedno pobezlja daleč naprej. Presenetljivo dobro se držim Kaje, enkrat jo celo prehitim, o, moj ponos! Polar pa na vrhu po 4 minutah teka mežika čudno visoke številke: 186, 187. Zato zadnjo ponovitev zavestno odšpekuliram. Priznam, Igor, vdala sem se! Končala sem tri metre prej namesto naprej. Vsi pa smo srečni, zadovoljni. Takšni mukotrpni treningi so najlepša stvar dneva. Potem ko se končajo.
Doma si dam kuhat mlečni riž, za vsak slučaj na najnižji temperaturi. Smo ga že s špohtlom ločevali od dna posode. Medtem si v banjo natočim vročo vodo in se uživaško potopim vanjo. Sledi ritual: branje časopisov, po možnosti Sobotne priloge in Dnevnikovega Objektiva. Z njima se zamotim za skoraj ves teden. Danes je na vrsti prevod intervjuja iz Spiegla http://www.spiegel.de/international/world/0,1518,536608,00.html z japonskim pisateljem Haruki Murakamijem, ki je svojo drugo ljubezen – tek – opisal v novi knjigi esejev What I Talk About When I Talk About Running. Teči je začel pri 33 letih, četrt stoletja nazaj, ko je nehal vleči hudičeve palčke. Vsak dan piše po štiri ure, nato preteče še deset kilometrov. Dobro natreniran in kljub 59-im letom se vsako leto udeleži po enega maratona (PB: 3.27, New York, 1991), polmaratona in desetke. Kaj ga je tek naučil? »Gotovosti, da bom dosegel cilj. Naučil sem se zaupati svojim sposobnostim. Naučil sem se, koliko lahko zahtevam od sebe.«
Še lepša misel, ki se lepo navezuje na današnji trening, pa je: »Pri teku na dolge proge ne gre za to, da druge premagaš, edini nasprotnik si ti sam. Izbojuješ notranji konflikt. Vprašaš se, ali si boljši kot zadnjič. Bistvo teka je, da se vedno znova izčrpaš do zadnjih meja.«
Koliko izmed nas čuti podobno? Naj dvigne roko tisti, ki uživa v tekih v klanec! Ah, po takem treningu bom lahko uživala samo še ob gledanju Dr. Housa in simultanem likanju. In v branju ponudb. In mogoče celo v ošvrku knjige Bogati očka, revni očka. Še malo, Marinka, stisni do konca! Kako bolj luštno bi bilo, če bi nam Tone prevedel tole Murakamijevo knjigo o teku.
Pozno zvečer pokličem Anjo na ladjo. Jutri že odrinejo proti Madeiri. Poroča mi o dogodkih, jaz pa njej. Zateži mi, ko ji priznam, da sem objavila njeno fotko. Če se mi pa zdi tako kulska. Še dobro, da tako hitro tečem, če me bo lovila po stanovanju. In da znam plezati. Naše omare so visoke, juhej!
Sreda, 27. Februarja
PROST DAN
En tak miren dan, za prve spomladanske modne izzive. V službico odletim v dekliško roza srajčki oblečeno pod majčko s kratkimi rokavi. Zame zelo drzno. Kapri hlače in lahek plašček zaokrožita stilsko dojemanje pomladi. Zunaj še vedno piha, zato ne pozabim na šal. V režo CD playerja v avtu potisnem ploščo Sleeping With Ghosts. Trije komadi, nekaj semaforjev levo, nekaj semaforjev desno, in že sem v agenciji.
Potrdili so nam še en projekt s področja vrhunske komunikacijske tehnologije, pa se poleg antidepresivov in logotipov pozabavam še s tem. Tudi sama se počutim vrhunsko, čeprav si mogoče kolegi mislijo svoje, ko s slušalkami in ipodom kimam med tipkanjem dopisov v Pariz in na Japonsko, tokrat za četrtega naročnika. Opoldan namesto na suši smuknem s kolegi in kolegicami v menzo čez cesto. Na hrano pazim toliko, kolikor lahko. Včasih pa preprosto nimam izbire. Tudi danes je tako; zrezek, kruhova rezina, košček loparnice je še najboljša ponudba. Za solato že nimam časa. Sploh če se vmes še pogovarjaš. Kosilo skoraj nikoli ne traja samo pol ure, odtod tudi obvezne zamude. Na poti se še skoraj vedno ustavimo pri ograji, kjer nas navdušeno pozdravi mladi beaglček. Glavico potisne čez režo, da ga lahko božamo. Z repkom pa maha tako sunkovito, da ga kar zanaša, lubija od Marine, Vere, pa še vseh ostalih punc v agenciji. Danes pa smo priča še bolj nenavadnemu prizoru. Po pločniku jo proti nam ubira čisto pravi jež. Ježek teka, teka in si išče pot na varno. Ker mu to zaradi neprekinjene betonske ograje ne uspe, ga nežno potisnem (joj, bodice so res smešen izum narave!) do vhodnih vrat in nato čez luknjo čez. Jež jo maha proti gredici. Deževniki, pozor, prihaja sestradan predator!
Ježek se že pripravlja na novo tekaško sezono. Še prej pa si bo privoščil beljakovinski obrok.
Po peti se odpeljem k zdravniku na enoinpolurno seanso za izboljšanje moje krvne slike. Še predem pridem na vrsto, me pokliče Pia in poroča kaj dogaja, jaz pa njej. Kako majhen je svet! Že od študija se pozna z našo Kajo in po novem tudi s Katjo. Klepeta mora biti konec, ko me prijazna sestra Anica pospremi do sobice, mi posodi revijo O osebnosti in potem ležim, poslušam muzko prek slušalk, berem o talasofobiji, medtem pa mimo priteka in odteka običajno ambulantno življenje, ljudje, osebnosti, realnost. Hajdi me vsake toliko časa pride pogledat. Hvala ti, Robert, res si car! Hvala ti, Kalček, da si me spoznal z njim.
Potem pa kot ježek stečem domov. Boris kmalu odhiti k zobozdravniku, zato v miru opišem predpredzadnji dan v vlogi blogerke, delavke, pacientke, tekačice, plezalke, matere, žene, prijateljice, človeka. Ne vem, kdaj in kako mi bo uspelo skočiti do Alpine pogledat tekaške čevlje. Pa tako si jih želim! Ja, bo treba Mojco prositi še za dan odloga. Dan je preprosto prekratek za vse. Ne samo zame, tudi za tiste, ki ne pišejo dnevnika.
Četrtek, 28. Februarja
TEK: intervalci po znanih krogih na PST, 6 km + 2x 4,1 km, 32.01/ 20.01/ 20.24, tempo 5.15/ 4.52/ 4.58, povprečni utrip 166/ 176 / 177, maksimalni 170/ 181/ 183
Dopoldne se mi ni nič pametnega zgodilo, kar bi pritegnilo vašo pozornost. Še mojo ni, zato sem se kar svaljkala po firmi in čakala na pol peto. O svojih notranjih viharjih tudi nima več smisla razpredati. Sem v tisti fazi kot na biatlonskih tekmah: na vso moč sem tekla, zdaj pa se približujem trenutku, ko bo treba zadeti v tarčo. Naj se ustavim, popolnoma umirim, ali pa streljam pri utripu nad 170? Mislim, da je prav Simon v Planici govoril o tem, da biatlonci bolje zadenejo, če se odločijo za strel pri relativno visokem utripu. Predolg premislek baje zatrese roke. Nebiatloncem pa noge.
Letargijo prekine Anja. Revica se že dolgočasi, komaj čaka prihoda domov, pa še naspati si želi. Baje jo moti smrčanje. Zveni znano, kajne? Hči ne pade daleč od matere, sestra pa ne od brata. Do takrat pa bom kraljica njene prostorne sobe. Pa računalnika z zvočniki za poslušanje glasbe med pisanjem bloga, mačkice, ki zdaj vsak večer spi pri meni. Anjo vse to dobi nazaj, ko se vrne in nam razkrije dogodivščine s poti, tudi tiste bolj glasne. Jaz pa njej svoje izkušnje z enomesečnim pisanjem dnevnika, ki pobere kar veliko časa. Niti enkrat nisem recimo šla plezat v dvorano. Še za obiske si komaj odtrgam čas, kino je pa že znanstvena fantastika.
Še dobro, da grem lahko na trening. Čeprav danes ne bi smela. Po vsaki infuziji železa je namreč potreben počitek, da se vsi tisti sproženi prosti radikali zaradi agresivnega železa ujamejo na limanice E vitamina in čim manj poškodujejo mišice (no, to je moja laična razlaga, ampak je nekaj na tem, ker dobim težke noge po terapiji). Vseeno pridem in s strahom pobaram Igorja, kakšen menu nam ponuja. Ja, hudo bo. Več kot 14 kilometrov, od tega 8 v tekmovalni hitrosti. Ker je zame zdaj tempo 5.00 že tekmovalna hitrost, 4.45 – jesenski domet v Palmanovi – pa že Star Wars. Ko štartamo, se naenkrat znajdem v vodilni skupini. Ker se mi utrip ne dvigne nad 165, me Igor še tolerira v družbi boljših (Helene, Bobija, Andreja, Iztoka, sebe), vendar mi zabiča, da moram naslednji hitri krog preteči v času 5.00 in ne hitreje, sicer mi bo zavil vrat. Ker se tako ‘ustrašim’ njegovih rok v šumeči trenerki, planem v naslednji krog kot preganjana žival in do Ceste na Brdo celo vodim. Nato pa v skrbi za moj vrat prepustim vodstvo boljši skupini, sama pa ji sledim na varni razdalji. Vseeno sem prehitra. V drugem krogu pa ni več nikogar, da bi ga lovila. Potem pa se v mraku na kolesarski ob Večni poti spomnem še na svoj včerajšnji železni repertoar in potem kar pozabim na tempo 4.45. Ker je itak brez veze, da se prekurim na treningu, če sploh ne bi smela biti na treningu. Na cilj pritečem še vedno pod tempom 5.00. Vprašanje je, če me bo Sežana letos sploh videla na Malem kraškem maratonu, zdaj ko se bo tekma odvijala za velikonočne praznike. To je namreč čas, ko vsako leto odrinemo v Paklenico. In če bo vreme, tudi letos ne bo izjeme. Na to temo pade med tekom kar veliko pripomb našega Tovariša, pa tudi drugi se opogumijo s komentarji. Češ, ali hodim teč samo zaradi priprav na plezanje? Kar ni res! Tečem, ker mi je ful lepo, čeprav včasih težko, plezam pa, ker uživam, tudi če je težko. Ste opazili to distinkcijo? Pri obeh športih se pa počutim kot žvau, kadar mi res dobro gre. In kje bolj trpim? Na tekih v klanec vedno, pri plezanju redkokdaj. Čeprav me pri prostem plezanju težkih smeri včasih postane strah, da se mi noga trese kot pri Parkinsonovi bolezni (temu pojavu se reče singerica). Potem pa jo potresem, abstrahiram vse zunanje okoliščine in grem naprej. Ni me strah padcev, to smo že dali skozi na tečaju. Izkušnja kot toliko drugih. Splaknit, spljunit. Bolj me je strah napak, neuspeha tik pred ciljem, potem ko je težji del že mimo. Kar ima gotovo kaj opraviti z notranjimi strahovi. Do popolne sproščenosti bo še kar dolga pot, ampak že vedenje o tem mi je v veliko pomoč. Lani sem recimo zlezla smer Encijan v Kotečniku, ocenjeno s 6c, skupaj z našo bivšo (upam, da se še kaj oglasi pri nas) sotrenerko Polono. Božansko lepa plata z minimalčki, visoka kar 35 metrov. V najtežjem delu se nisem pustila zmesti lastni psihi in z lahkoto premagala res težko mesto, čeprav je smer bolj pisana na kožo dolginom.
Pri teku me ni ničesar strah, ker je veliko bolj bazičen šport. Ne tekmovanjih se vedno lahko zgodi ruleta, in to treba vzeti v zakup. Če kdaj tečem pod pričakovanji, mi zato sponzorji še ne bodo prekinili pogodbe, javnost pa me ne bo blatila v časopisih z naslovi »Kaj se dogaja z Šimčevo? Je kriv slab trening? Pomanjkanje železa?« Ne, nič od tega, saj smo rekreativci in to počnemo samo zase.
Pomalem si tudi tako uresničujemo svoje želje, ki bi jih morali že zdavnaj. Drugi pa si jih drugače, in prav je tako. Mednje spadata tudi Varja in Mateja, ki se oglasita po treningu na obisku in prigrizku. Kasneje se nam pridruži še Tomaž, očitno zagrizen navijač HK Olimpija. Sestradani planemo po sirih, mocareli, pršutu, paradižniku. Kruha je bolj malo, ker mi ga uspe po nerodnosti stresti na tla. Tomaž ima tako na nogah namesto copat kruhove rezine. Pa za to ni krivo popito vino. Za zdravje namreč skrnem kozarec Lisjakovega terana iz zadnje steklenice, kupljene in lepo skrite v povedku še od ogleda njegove vinske kleti po tekmi v Palmanovi. Moji dami se vzdržita alkohola, zato pa imata toliko zanimivega povedati o razliki med ameriško in avstralsko kulturo, življenju, zgodovini. Mateja briljira v slikovitem, čeprav trpkem opisu ameriškega juga, kamor je šla lani študirat. In poleg tega, da je spoznavala psihološke vzgibe človeka, spoznala prave vzgibe ameriške družbe. Včasih se jih je treba bati, zmoliti kakšen očenaš zaradi njih in pred njimi, tako kot Laibachi v priredbi ameriške himne:
Praise the Lord
and Praise the Holy Spirit
to save us from your
Freedom, Justice, Peace
Accordance and Illusion
from Arrogance and Pride
from Violence and Confusion.
Petek, 29.februarja
PROST DAN
Zadnji dan! In prav nič pretresljivega se ne dogaja! Še jutranji sestanek z naročniki v mestu velikih nakupov mine v konstruktivnem, prijetnem vzdušju. Po njem se prileže kava v bližnjem lokalu. Ker sem že v tolikšni zamudi ur, pa še šef je z nami, ne utegnem skočiti v halo A, kjer se nahaja Alpinina trgovina s tekaškimi čevlji. Ta pride na vrsto jutri zjutraj (Mojca, upam, da ne bo prepozno). Ko sem že ravno tam, se zapodim v Big Bang po zgoščenko Placebo Meds. Bo odlično darilo za rojstni dan, pa še kopijo za v avto si lahko naredim. He, he, he. Na vhodu se skoraj zaletim v Djurota. Ah, ti umetniki, kar zavidam jim, da si čas režirajo po svoje.
No, saj tudi meni ne gre slabo. Ta petek ni eden tistih, ko bi kdo kaj preveč zahteval od mene. Pač pridejo tudi takšni dnevi, ko zavlada zatišje in takrat si ogledam kakšne prezentacije na netu, med njimi z zadnjih marketinških fokusov. Vmes pišem še mojima sotekačema iz trojke VRNITEV ODPISANIH, za vsak slučaj pa se še prijavim na Mali kraški maraton. Ko se poslovim ob petih, je zunaj še dan. Na službenem dvorišču se zapletem v pogovor z Matjažem. ‘Mesto zločina’ zapuščava hkrati z gradbenimi delavci, ki z Mercatorjevimi vrečkami naphanimi s prepotenimi delovnimi pajaci odhajajo v samske domove, tisti bližje domovini, pa mogoče celo domov, k družinam. Ja, vsi gremo domov. Petek že dolgo ni več dan za metek. Je dan, ko poskušam pogledati na teden za sabo – brez slabe vesti. Če tega nisi sposoben, potem ne moreš storiti podobno tudi z mesecem, ki je minil. Še manj pa z življenjem.
Ja, res ni prostora za starce, ki z začudenjem zrejo na svet in ga primerjajo s preteklostjo. Z Borisom si greva zvečer prav ta film ogledat v Kolosej. Sva tudi že midva takšna starca? Iz perspektive mladih prav gotovo. Vseeno lahko rečem, da verjamem v nove izzive, poslovne in osebne in v prihodnost. Prihodnost mi je praktično podarjena, tako kot dodatni dan v letošnjem koledarju. Kako ga izkoristim, to je pa že povsem druga zgodba. In to zgodbo bom pisala naprej, čeprav ne v tem dnevniku, na očeh javnosti. Mogoče se nadaljuje že jutri. In četudi se ne konča po pričakovanjih, bo to še eno zanimivo poglavje moje Velike zgodbe. Pisanje zgod in prigod, predvsem pa bolj športnih poglavij prepuščam svojemu nasledniku. Sama pa bom potem, ko sem iz svoje glave dala na ekran pred sabo vse, kar sem utegnila v poznih nočnih urah, končno odšla do frizerja. In spet bom blond.
Tako sem se počutila leta 2003, ko sem se odločila za naslednji korak. Mislite, da se človek lahko bistveno spremeni? (Foto Rajko Bizjak)