Ja, dobra sta bila ta dva pred mano! Vsa čast, prava filozofa! Tone se je na štartu dnevnika pognal kot krogla iz puške, postavil visok tempo že v prvih dveh kilometrih, Marinka mu je v svoji trmi sledila in se ga tam na sedmem kilometru celo naveličala, ga prehitela… in sedaj na 12 kilometru sem ju komaj ulovil. Pa narod kaj je z vami, kam tako hitite, drvite? Lepo vam je Igor razložil, da se začne počasi, z občutkom…
Čas je, da tempo spustim na primerne obrate; tam okoli 150 do 155 bo ravno prav zame pri tem dnevniku. No pa dajmo, nekaj bom že napisal, ni hudič.
Nekaj o meni
Ime: Tomaž
Priimek: Šeme
Starost: v najlepših letih
Stan: večno samski zgleda
Ostalo boste iz napisanega, upam da, razbrali sami
Petek, 29.02.2008
Nič kaj posebnega,vsaj za mene ne. Zjutraj vstajanje, nato pa služba v kateri se ne dogaja nič takega kar bo vredno zapisat v ta dnevnik.
Na predlog Tovariša si pustim tekaško prost dan in popoldne v miru zlikam vse potrebne obleke za Nušo, ki bo ta vikend preživela pri mami, zvečer pa lepo mirno v posteljo globoko zajet sapo in spat.
Sobota, 01.03.2008
Samostojen lahkoten opoldanski fartlek po Golovcu, kjer mi je lepo prepihalo glavo. Noge nekako težke. Teh 13 km neznansko dolgočasnih. V še bolj dolgočasnem vremenu srečujem obraze, ki ti ne dajo pogleda…bljak…na hitro se raztegnem, preoblečem in domov. Popoldne si rezerviram za trening moči in po dveh urah ribanja ploščic, so se le te svetile, da jih sedaj z veseljem gledam. Zvečer sem bil z mislimi že na nedeljskem treningu, tako je bil za večerjo povečan vnos OH in nato postelja.
Nedelja, 02.03.2008
Ob 6:30 vstajanje in v kopalnico, kjer res v miru opravim z jutranjimi opravili. Merjenje srčnega utripa mi pove, da se telo še ni umirilo od vročine izpred tedna dni. Pojem tako imenovan zajtrk prvakov, nato se začnem ubadati s tem kaj obleči in se odločim za zimsko uniformo. Za vsak slučaj kasneje s seboj na štart vzamem še ene lahke pajkice, napolnim bombice za pijačo, narežem dateljne za na pot, vzamem eno dozo pregrešno dragega gela in gremo.
Ko bom župan Ljubljane, bodo takole zgledale okrepčevalne postaje, z datelji in ostalimi sladkorja polnimi sadeži, na vsak 10 km na nedeljskem teku okoli Ljubljane
Na zbornem mestu že poka od idej in energije, v zraku en poseben naboj in napoveduje se hud trening.
Ko me sonce požgečka po nogah, se v zadnjem trenutku preoblečem v bolj lahka oblačila, še zadnji napotki Tovariša in štart okoli Ljubljane. Takoj na začetku po 200 m se oblikujeta dve skupinici. Igor, Marjan in na novo pridruženi Marko se poženejo naprej. Moje noge so bile nekako mehke, a ravno dovolj, da me v glavi prešine, če si upam s temi norci danes češnje zobat. Pogledam nazaj in za mano z nekako zmernejšim tempom Drago in Gregor. Jaz pa vmes, v dilemi kam bi se priključil.
Naj gre vse skupaj nekam…grem naprej in Drago mi napove njegovo prehitevanje tam nekje od Golovca naprej, ko naj bi me že začelo pobirat.
In začnemo tam okoli 4:30, mimo BS-a, proti Žalam, Jaršam…občutek v nogah ni tisti pravi…mimo vojašnice, kjer začne Marjan srkat ta prvi gel…takoj ga posnemam, splaknem in gremo dalje.
V skupini se na isti ravnini za vojašnico pojavijo prve male težavice. Igor pospeši, da bi pridobil nekaj dragocenih sekund in prvi visokonapetostni transformator nam v svoje zavetje vzame našega vodjo. Še pogled na desno v pozdrav našemu čepečemu Tovarišu in gremo mimo. Vlogo vodje prevzame Marjan in naju z Markotom v istem tempu pripelje do pod Golovca, tam pa klanec in noge zoprno nekaj zapečejo. Marjan umiri tempo do take mere, da sem se do vrha celo nekako odpočil in umiril, po klancu navzdol pa boke naprej in skušamo pridobiti na tempu. Vmes mi še lepo uspe pozobat dateljne in že smo spodaj na morostu (Barju), kjer se začne…Marjan pritisne na 4:10 in takoj ga opozorim, da bo tole malo prehudo zame.
Če ne bi bilo Markota, ki ga je slepo prijel, sam seveda tudi nisem hotel zaostajati, bi Marjana mirne duše spustil naprej, tako pa sva mu oba nekako sledila. Malo po prehodu čez Ižanko se v naše vidno polje prikaže Drago in takrat se je trening prevesil v majčkeno tekmo. Nadaljujemo v istem ritmu in po prehodu preko Ljubljanice mi Marjan nesebično ponudi polovico gela, ki ga precej nekontrolirano stisnem vase in upam, da si je tudi Marjan lahko z ostankom vsaj malo namazal jezik.
V Murglah se Marko odloči, da naju ima za danes povsem dovolj in malo upočasni korak, sam izkoristim šanso, da me Marjan pripelje v tem tempu do konca.
Ob pogledu na uro sam sebi težko verjamem. Na svojem dvorišču ob Malem Grabnu (potok, ki je danes samo še kanal, nekoč je bil čista reka ob kateri sem pustil svojo zgodnjo mladost) me prime, da bi nehal, a me takoj prečita in spet sledi vzpodbuda. Madona, če naju zdaj kdo ujame pa vsa čast, si mislim. Stisnem zobe. Ko jo šibava mimo pokopališča, se ozrem proti nagrobniku moje stare mame in z njo na hitro eno rečeva. Ja, očitno me je slišala…klanec čez Grbo, spust ter dodatne vzpodbude in pozitivne misli iz Marjanovih ust me pripeljejo do ravnine, kjer se Pot obrne tako, da me veter začne brcati v rit. Na števcu kaže 180, od zadaj nobenega znanega obraza in cilj (konec PST-ja) je tukaj.Ura se ustavi na 2h22min8sek. Marjan bi šel takoj v iztek, sam pa rabim par vdihov na mestu, da se odpočijem, toliko, da mu sežem v roko in se zahvalim za podporo.
Greva še malo okrog jezera nalahko…in to je to, si mislim. Sem se zmotil, kajti dohiti naju Igor in z značilnim nasmeškom povpraša, če slučajno ne moreva več…in gre lepo mimo. Nekaj časa ga še gledam, potem mi noge ne dajo miru in odšprintam še tistih 100 m do mostička. Vem, to je bilo zdaleč od zastavljenega cilja treninga…se zgodi …mislim, da nas je to nedeljo vse malo zaneslo.