Avto zapeljem pod stoletne kostanje. Sedem jih je nekoč mogočnih stalo v vrsti, sedaj jih je samo še šest. Eden je medtem že klonil pod bremenom časa. Vzpenjam se po strmih stopnicah. Domov sem prišel. Moj dom je že dolgo v Ljubljani, ki jo imam izjemno rad in v kateri se čudovito počutim. Doma pa sem bil, sem in večno bom z Mosta, kot mu rečemo domačini. Tega se ne da spremeniti, kot se ne da spremeniti prstnega odtisa. Globoko je vtisnjeno vame.
(Most na Soči z juga)
Ključ škrtne v vratih, ki se škripajoče odpro v zatohlo, nemo, prazno notranjost. Moja rojstna hiša, Dom. S police v dnevni sobi vzamem knjigo, jo odprem in prepisujem:
“… Stala je prečudno značilno vzdolž k bregu pod Kukom, s pročeljem ostro v zapad, podprta na dolenji strani s prizidkom. Starinska, mehedravo siromašna, da se Bog usmili, z nekaterimi vidnimi ostanki stare plemenitosti. Zidal jo je namreč nek duhovni gospod za svoja stara leta. V podstrešju je bilo lahko videti, da je bila sprva krita s skriljem, a da so jo pozneje nekoliko vzdignili za strmo slamnato ostrešje. Tako je slonela razmeroma visoko nad vasjo v strmini, izpostavljena vsem hudim uram od zapada in juga, da so ji trgale streho in plašile do obupa nas otroke v njej ponoči, ko se poletne nevihte v tisti kotlini ne utolažijo od mraka do zore, kar bi utegnil pritrditi kot očividec sam slavni prirodoslovec in starinar Vyrchow. Brez globokih temeljev položena nenaravno pošev v breg, je bila prostor za skromno družinico z gorenjo pritlično, črno sajasto kuhinjo, z izbo in kamro nad hlevom in kletjo, kjer je neugnano rasel po stenah soliter … ” (dr. Ivan Pregelj, Lovričeva hiša na Mostu)
Rad se vračam. Vendar danes je vse drugačno, nemo, prazno. Kmalu zdrsnem pod težko odejo. Počitka potrebujem, jutri je nov dan.
Kot navadno se zbujam in vstajam z dnevom, danes še pred zoro. Danes mi ni obstanka. Že sem v tekaški opremi, pripravljen, da grem na popotovanje, kot grem pravzaprav vsakič, ko sem na Mostu. Za mano se vrata nemo zapro, ključ škrtne. Včasih sploh nismo zaklepali hišnih vrat, me prešine. Ni bilo potrebe. Drugačni časi so bili to. Nikogar in ničesar se nismo bali, se pred nikomer skrivali in zaklepali. Včasih,….
Prvi zaspani koraki me vodijo pod kostanji mimo cerkve, šole. Šola na desni, šola na levi, vmes cesta. Jaz sem poznal samo desno polovico sedanje šole, šest učilnic, osemletka. Leva polovica je zrasla kasneje. Bil sem zraven, ko je bil tod še travnik, ki smo ga prekopavali. Jaz, zaljubljen osemnajstletni gimnazijec, vsi ostali delavci so bili upokojenci ali zapiti vaški posebneži. Super smo se razumeli, čudovito smo se zabavali, veliko so me naučili. Izkopavali smo stara zidovja, novce, kosti. Arheološka raziskovanja. Sedaj je v avli nove šole urejena stalna arheološka razstava z rekonstrukcijo halštatske hiše in prikazom zgodovine arheoloških raziskav na Mostu na Soči s poudarkom na železnodobni svetolucijski kulturi. Nemi spomeniki časa.
Pot me vodi med spečimi, znotraj upam da živimi hišami. Že postaja prožnejši moj korak. Duh je že povsem buden, prebuja se tudi telo. Pri zadnji hiši se kolovoz strmo vzpenja. Prvi preizkus za moje srce in mišice. Dobro mi služijo. Korak se upočasni, dihanje postaja globlje. Par minut grizenja kolen v breg in že sem nad spečo vasjo kot na kakšnem manjšem grebenu, ki nudi prvi pogled proti Soči, ki se da slutiti v jutranjem mraku na severu in Idrijco spodaj v globeli na jugu.
Ravno tu, kjer je korakala izmučena četa partizanov. Ne vem zagotovo, če so tu kdaj res korakali pravi partizani, zagotovo pa so korakali tisti iz prvega slovenskega filma Na svoji zemlji. Kakšen spomin! Na večer, ko je cela družina -bil sem še otrok in vsega se spominjam kot v pravljici- prvič gledala ta film. Name je najgloblji vtis naredila prav četa partizanov, ki koraka. Koraka po naših Bricih. Brice so najstrmejša zaplata zemlje tod, najrevnejša. Vendar naša zemlja. Dokler niso uradniki ugotovili, da nam gre predobro in so očetu odvzeli otroške dodatke. In je mama žrtvovala Brice, to nerodovitno zaplato zemlje, da je rešila otroške dodatke. Država je dobila Brice. Zame ostajajo za vedno naše, moje. Preveč polne otroških spominov so, da bi mi jih kdo lahko vzel. Tujega nočem, svojega ne dam!
Nadaljujem po zložnejšem svetu. Zaslužil sem si nekaj lažjega teka ob tej rani uri. Deset minut neizmernega užitka v mrzlem zimskem jutru. Tečem, uživam, objemam vso lepoto tega sveta. Korak mi zastane. Od lepote.
Molče sta prišla do Bače in molče sta se po zgornji poti začela vzpenjati na Stopec, na tisto lepo široko polico, ki imajo na njej Mostarji in Modrijani svoja polja in svoje njive. Tam človek ve in vidi, da se svet odpira na vse štiri strani: po Baški grapi, po Idrijski dolini in po Soči na sever in na jug. Tam utrujeni hribovec rad utihne, da si najprej napase oči na ravni zemlji, nato pa na Krnu in na drugih gorah, ki se zdaj dvigajo pred njim ter ga s svojo mogočno lepoto pretresajo, da pozabi na tegobe vsakdanjega dne; pobrišejo mu z oči prah nezadovoljstva in s srca meglo skrbi. Človek se zravna, zajame sapo in nato srečno pomisli, da je doma sredi lepega sveta in da je naposled tudi živeti lepo….
……Vsa ta zemeljska in nebesna pokrajina je zbujala v pobu občutek tako močne in nepojmljive sreče, da mu je šlo skoraj na jok. Pomislil je, kako lepo je živeti…Živeti! Živeti! Živeti!… Vedeti, da za tvojim hrbtom teče Bača, da se na levi Idrijca vali po globoki soteski, da je pred tabo Soča, tako čudovita reka, da ji ni para na vsem svetu.
(Ciril Kosmač, Pot v Tolmin)
Zavijem s poti, poženem se po ozki stezi strmo v breg. Zmerno, preudarno. Saj je praktično ravnina, samo da je postavljena pokonci, se bodrim. Grizem, sopiham. Popolnoma zaživim, kri preplavi telo in dušo. Tristo višinskih metrov, v manj kot dvajsetih minutah. V meni razbija srce. Preskakujem korenine, skale, ostanke vojaških rovov. Kako je tod bobnelo in razbijalo v nesmiselni moriji prve vojne! Soška fronta. Stojim na izpostavljeni skalni polici nad prepadom. Pred sabo mi proti zahodu pogled seže preko Mengor, Soče vse do Kolovrata in še naprej do Matajurja, kjer so mrli Italijani, in proti severu preko Rdečega roba do Krna, kjer so za tuje gospodarje padali Slovenci, Bosanci, Čehi,….. Nihče jih nikoli ne bo mogel prešteti, nihče dojeti njihovega trpljenja, nihče opisati smiselnosti te morije. V meni razbija od gneva in nemoči, ker se tega ne da spremeniti za nazaj in preprečiti danes ali jutri.
(Frontna črta na Soški fronti)
Še bolj se pomaknem na rob. Zagotovo bi si tod postavil gnezdo, če bi bil planinski orel, si mislim. Veličasten pogled v prepad pod mano. Smaragdna reka.
(Most na Soči s severa)
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin,
nevihte temne srd ne moti,
krasna si hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak,
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak,
in glasna si, ko spev krepak
planinske je mladine-
krasna si hči planin!…….
….. Pa oh, sirota tebi žuga
vihar grozan, vihar strašan;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga-
gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
In dež krvav in solz potok
in blisk in grom-oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!…..
(Simon Gregorčič, Soči)
Spoštljivo, ob spominu na s krvjo nedolžnih mladcev prepojeno zemljo in napolnjen z lepoto neukrotljive lepotice pod seboj, se spuščam po isti stezici. Mislim na Krn. Na tisti dan, ko sem se udeležil teka na Krn. Ja prav res, iz doline na 2245 m visok vrh. Seveda sem na vrh pritekel med zmagovalci. Cilj? Kaj še! Začetek poti, etapa. Le toliko časa sem si vzel, da sem vsrkal nekaj lepote gorskega sveta vase in jo ponesel s sabo. Niti toliko, da bi prevzel zasluženo nagrado. Zdrvel sem v dolino, zajahal kolo in oddrvel novemu življenju naproti. Veličasten je ta spomin. Daje mi občutek popolne svobode, izjemne volje in skoraj nadzemske moči, ko pomislim na nekajurno poganjanje pedala. Na to, kako sem se peljal po ozki sprehajalni poti tik ob morju iz Kopra proti Izoli in zrl desno preko ramena, kjer sem ga uzrl. Od popoldanskega sonca ožarjen vrh Krna, pod katerim so morda zmagovalci še takrat proslavljali vsak svojo zmago. Moja zmaga tega dne je bil občutek svobode, neuničljivosti, morda za trenutek večnosti.
Ponovno pritečem na ravno polje. Uživam. Cel čas. Po ravnem, navzgor, navzdol. Zagrizem v zadnji vzpon tega dne, na vrh griča, kjer je vaško pokopališče. Spoštljivo upočasnim korak. Ponovno me prevzame občutek večnosti. Pokopališče pustim za svojim hrbtom in se po ozki poti, vrezani v strm breg strmo nad Sočo, bližam vasi. To pot vedno ponovno doživljam kot nekakšno vez, žilo med življenjem pred mano spodaj v vasi in večnostjo za mojim hrbtom. Kot žila, ki povezuje dva svetova. Jaz sedaj tečem v smeri življenje. Za vsakega pa pride trenutek, ko potuje v nasprotni smeri, ko ta potka pelje iz življenja v večnost. Kako hitro preidem iz stanja, ko sem se počutil neumrljiv, večen, v razpoloženje, ko se zavedam svoje minljivosti in majhnosti.
Pred sabo ga zagledam. Učen, nem, večen zre nekam v daljavo in razmišlja. Morda je, nekje daleč od doma, v spomin priklical ravno ta pogled, ko je zapel:
…Tam nekje je košček sveta tako svojega,
da mu ne vem imena dovolj lepega.
Nikjer ni zame lepše zemlje kakor tam,
nikjer ni duši pokoja tako sladkega kakor tam…..
(Ivan Pregelj)
Ob njem, ki stoji tu ulit v bron, ponosen, neuklonljiv, mi dokončno zastane korak. Iz globokega spoštovanja. Često se poistovetim z njim. Domišljam si, da si to lahko dovolim, ker sta nama v isti hiši tekli zibki, ker sva oba enako nemirni neuklonljivi duši, popotnika, grči tolminski.
Zadnji del poti po klancu navzdol hodim. S spoznanjem v sebi. Danes v tem trenutku najgloblje v sebi čutim. Čutim, zakaj je meni tega treba. Enostavno kot hrano in pijačo potrebujem, da lahko preživim. Telo, da se lažje giblje po prostoru. Srce, da se prosto giblje skozi čas. Duša, da je svobodna. Nekje med tu in zdaj in večnostjo ali povsod obenem. Presrečen bi najraje objel in poljubil cel svet. Vsakemu, ki tega še ni doživel, vdahnil moje spoznanje, pa čeprav samo za kratek trenutek. Prispem do prvih hiš. Začutim, da se v njih prebuja življenje. Vračam se v življenje. Pridem do hišnih vrat. Ključ škrtne v vratih. Krog je sklenjen. Tečem, ker živim. Živim, ker tečem.
(Most na Soči z zahoda: sotočje Idrijce in Soče)