Po najinem nekajletnem tekanju na najrazličnejših tekaških prireditvah, predvsem po prelepi Sloveniji, sva se v leta 2006 odločila, da pokukava še v svet triatlona in duatlona. Da človek po nepotrebnem ne odkriva tople vode, si je bilo potrebno omisliti še trenerja, po možnosti že ob prvem izboru “ta pravega”. Zdelo se nama je razumljivo, da z izbiro enega najboljših slovenskih tekmovalcev v triatlonu in duatlonu nasploh, ne moreva zgrešiti. Izbira je padla. Igor Kogoj. Komunikacija je stekla in dogovorili smo se. Narejeni so bili prvi tedenski plani, pa mesečni, poročila. Vsaj v začetku ni bilo lahko, to že lahko zatrdiva. Kljub najini vestnosti in motiviranosti, so se pojavljale številne manjše in večje krize. A treningi so stekli, steklo je tudi naše odelovanje,ki se z meseci vse bolj in bolj poglablja. Napredek je bil postopen, a očiten.
Zakaj ves ta uvod? Da bi ne zvenelo preveč bahavo, ko si nekdo že v prvem letu ukvarjanja s tako zahtevnim športom izbere za izziv dolgi duatlon in to kar v svetovni seriji t.i. POWERMAN oz. POWERDAMEN – tako namreč nemško govoreči individuumi imenujejo ženske, ki se pojavijo na tovrstnih tekmah. O Zofingenu, ki bi bil verjetno avantura brez povratka (toliko pa človeku razum, kljub željam, že deluje) nisva niti razmišljala. Tako je padla odločitev o udeležbi na tekmi v Avstriji. Ko mi je Anja prvič omenila (ona je bila namreč “pobudnica”) nekakšno svetovno serijo v dolgem duatlonu v mestecu Weyer, sem jo verjetno pogledal kot da bi padla z Marsa. Ideja se mi je zdela namreč nekako preveč “avanturistična”, še posebno za nekoga, ki je po naravi velik realist. Radovednost pa mi le ni dala miru, zato sem previdno pogledal na uradno spletno stran (http://www.powerman.at). Kmalu mi je bilo jasno, da tu ne gre za tekmo, kakršnih sva bila vajena do sedaj. Z veliko gotovostjo sem lahko sklepal, da gre za zahtevno tekmovanje z mednarodno udeležbo, kjer so udeleženci odlično pripravljeni, kjer verjetno nič ni prepuščeno naključju. Sledilo je nekaj najinih “nujnih ” razprav in debat o zdravem razumu, o možnostih preživetja na takšni tekmi, kaj-bo-pa-trener-rekel-na-takšno-bogokletno-razmišljanje ipd. Končno sva z idejo prišla še pred Igorja. Spomnim se, da sem si že pred tem rekel, da bom spremljal njegovo reakcijo, saj mi bo le-ta veliko povedala o tem, kakšne možnosti imava, da projekt uspešno izpeljeva. Obraz mu je prekril tisti skrivnostni pol-nasmešek. To mi je v naslednjih nekaj mesecih dalo misliti, kaj neki se je za njim skrivalo. Idejo je namreč podprl vsaj tako iskreno, kot sva v projekt krenila midva. Število tedenskih treningov se je povečevalo, tekaški in kolesarski kilometri in ure treninga so se začeli, lahko mirno rečem, kopičiti. Postajali so vse bolj zahtevni in tudi vse daljši. Kmalu sem začel premlevati stavek, ki sem ga nekoč prebral o treningih velikega Heile Gebre Selasi-ja. Njegovi treningi so bili namreč tako zahtevni, da so bili tedni, ko se je udeleževal tekem, zanj pravi odmor. Tudi sam sem kmalu razumel, kaj je s tem mislil. A ob tem me je tolažila še ena njegova izjava. Ko je dobro opravil vse zastavljene treninge, je bil povsem miren glede rezultatov. Vsi vemo kakšne rezultate je dosegel.
Dva dni pred tekmo sva se podala na pot (dobrih 400 km) in se nastanila v prijaznem družinskem penzionu (Blasl). Domačini so bili res prijazni (toplo priporočava). Sledil je ogled prizorišča (kolesarska in tekaška proga). V živo sva se lahko prepričala, da bo morda še težje, kot sva lahko sklepala na podlagi opisov in profilov prog na uradni spletni strani (spet sem se spomnil Igorjevega skrivnostnega pol-nasmešek in vse bolj mi je bilo jasno, kaj naj bi morda pomenil). Med vsemi temi opravki sva pridno polnila glikogenske zaloge in opravila registracijske formalnosti. Pred odhodom v posteljo je sledila še končna priprava in kontrola (že ne vem katera po vrsti) opreme in želje za dober in miren spanec (utopija).
Dan “D”
Končno dan “D”. Sledilo je zadnje hranjenje, odhod na prireditveni prostor, ki je kljub zgodnji jutranji uri kar vrvel od ljudi, ki so urejali še zadnje malenkosti na prizorišču. Prizorišče je imelo “ta zaresen” izgled tekme takšnega nivoja. Uzrla sva jih. Konkurente namreč (ne veva pa, če sva se midva lahko štela za njihove konkurente?), ki so oddajali svoje dragocene konjičke (nekateri so bili že tako na oko, vredni celo premoženje) in si urejali opremo v menjalnem prostoru. Sledil je še uradni “briefing” za vse tekmovalce in vsi skupaj smo se pričeli premikati proti startu. Primerno sva se ogrela in že sva si lahko zaželela le še uspešen in predvsem varen potek tekme, saj je uradni napovedovalec že pozval k startu. Avstrijci so v gentlemenskem slogu pri startu dali prednost damam, ki so se na stezo podale pet minut pred moškimi udeleženci.
Štart
Potem je počilo prvič. Dekleta so startala tako silovito, da sem se že spraševal ali sem morda zamudil start. Potem drugi strel. Eni bolj, drugi manj, smo zdrveli po progi. Po nasvetu Igorja sva se držala njegovih navodil in tekla predvsem v okviru začrtanega srčnega utripa. K sreči imaš v teh trenutkih ves čas pred očmi dejstvo, da je tekma dolga in da se zagotovo ne odloča na začetku, “zavozi” pa se lahko brez težav in hitro. Ker je prvi del teka (14,7 km) potekal v dveh krogih, smo se lahko tekmovalci in tekmovalke med seboj srečevali in tako približno vedeli, kako nam gre. Kmalu sem uzrl prvo žensko tekmovalko, ki je po moji oceni resnično drvela proti začetku drugega kroga. Ko preštejem do šeste tekmovalke, na sedmem mestu uzrem Anjo. Po obrazu vidim, da ne trpi preveč in da se ravna po navodilih Igorja. Sledi bežno pozdravljanje in medsebojno vzpodbujanje. In tako iz kilometra v kilometer. Proga je kar razgibana in kombinacija asfalta ter makadamskih poti. Pravo poživitev je predstavljal tek čez neko domače dvorišče (vključno s stopnicami) in vrt, kjer bi se lahko z nekaj smole tudi “izgubil”. K sreči so bili pred tabo drugi tekači, katerim si potem le sledil. V vsakem krogu si imel na razpolago dve postaji z osvežilnimi napitki in različnimi energijskimi hranili, le čas si je bilo potrebno vzeti zanje. Že smo prvič pretekli ciljni prostor (ki pa je bil še tako oddaljen). Čas je bil kar vzpodbuden, počutje dobro, znakov utrujenosti nikjer in še z večjim zaletom sem se podal v drugi krog. Ponovno srečevanje z dekleti, ki se res dobro držijo. Tudi Anja je na odličnem 7. mestu. To tudi meni vlije dodatnih moči. Še sam nekoliko pospešim (še vedno v okviru dovoljenega), tako da je končni čas drugega dela teka celo nekoliko boljši kot prvi del. To je vedno dober znak za tekača.
Prva menjava
Sledi po možnosti čim hitrejša menjava, ki mi je kar dobro uspela. O Anji ni sledu. To pomeni, da je tekla res dobro, saj sem sicer prehitel kar nekaj ženskih tekačic. Osebno sem s tako in tako želel, da bi jo na kolesu prehitel čim kasneje, saj sem se bal, da bi jo sicer to lahko nekoliko demotiviralo. Ko sem se ukvarjal s temi mislimi in poskušal preiti v čim bolj tekoče vrtenje pedal, so me neprijetno presenetili prvi znaki ene izmed največjih mor tekmovalca – krči. Ohraniti mirno kri in raztezati; teoretično je tu vse jasno, v praksi pa povsem nekaj drugega. Pa šele na začetku slabih 80 km proge, ki ima kakšnih 1300 m “višincev”, sem bil. Poudarjeno sem pil in nekoliko na silo zaužil tudi kakšnih 400 Kcal napitka. Pred sabo sem uzrl znano postavo, ki je v tekočem ritmu drsela skozi pokrajino. Nastopi trenutek prehitevanja in hkrati glasnega vzpodbujanja. Ni videti kakšne pretirane zaskrbljenosti in razočaranja, le nekoliko trpeč izraz na obrazu. To mi pove, da je Anja na dobri poti in da ji bo uspelo. Počasi nadležno zbadanje v mečih preneha in končno lahko na pedala pritisnem z vso silo. Sledi kakšnih 10 km vzpenjanja in nato prav vratolomen spust (kazalec hitrosti zleze preko 80 km/h). Koncentracija je popolna. Niti predstavljati, kaj šele doživeti, si nisem želel, da se mi pri tej hitrosti kaj zgodi. Vsake toliko sem dohitel in prehitel kakšnega kolesarja. Ker zavetrje ni bilo dovoljeno je na relativno ozki cesti in pri hitrosti med 45 in 50 km/h to kar zahteven manever. Sledi drugi del vzponov in vožnja skozi “špalir” navijačev, ki te približa občutkom, katerih so deležni kolesarji na največjih tekmah. Občutek je neverjeten in skozi množico dobesedno drviš. Medtem štejem kolesarke, ki jih dohitevam. Ko naredim “obračun” ugotovim, da so pred mano le še tri. Koliko je pred mano kolesarjev mi ni jasno. Sledi drugi krog, kjer se že pokažejo prvi znaki zahtevne proge. Občutek tekoče vožnje v klanec se izgubi, čeprav merilec hitrosti tega ne kaže. Poleg rednega hidriranja in prehranjevanja, ob vsaki uri zaužijem še tableto soli. Fizično počutje je dobro, kilometri izginjajo in tu in tam prehitim še kakšnega kolesarja ter končno ujamem tudi vodilno žensko. Kljub zelo spodobni hitrosti (na ravnini redno preko 40 km/h) s katero jo prehitim, se mi na razdalji kakšnih 5 metrov “prilepi” in tu vztraja do prvih vzponov, kjer se ji končno oddaljim. Brezuspešno pa ocenjujem koliko tekmovalcev je pred mano. Ostalo mi je le še nekaj bolj ali manj ravninskih kilometrov in v mislih se že pripravljam na naslednji tek (6,9 km). Popijem še zadnje količine pijače in zaužijem gel, ter nekoliko manj sunkovito pritiskam na pedala. Položaj telesa tudi nekoliko spremenim in s triatlonskega preidem v klasičnega – kolesarskega. S tem sprostim prepono in pripravljam pljuča na tekaški napor. Pred črto, ki označuje obvezen sestop s kolesa postorim vse kar je potrebno, da bo prehod v menjalni prostor kar najbolj tekoč. Ko stopim na tla, noge nekoliko neposlušno “uhajajo” po svoje in se obnašajo kot pri žirafi, ki se je komaj skotila. Na hitro odvržem vso nepotrebno kramo, obujem superge, na glavo poveznem kapo in v roke vzamem vnaprej pripravljeno plastenko z izotoničnim napitkom. Pijem, kot da to počnem zadnjič.
Drugi tek
Prvi tekaški koraki nikakor niso tekoči in prevzema me občutek, da ni vse kot bi moralo biti po planu. Sledi kontrola srčnega utripa, ki je takšen kot mora biti (okoli 160). Do prvega kilometra dejansko ne vem, kako tečem. Potem se mi zgodi še to, da se od nekje pojavi ženska tekačica, ki mirno oddrvi mimo mene. Brez šovinističnih misli me to navda tako s skrbmi, kot z moško trmo. Poleg tega pred njo vozi še kolesar z napisom (sam sem napačno sklepal, da gre za prvo žensko tekmovalko; to se mi je dogajalo kljub temu, da mi je “spomin” sporočal, da to že ni ista ženska, ki sem jo prehitel na kolesu – očitno pomanjkanje kisika). S skrajnimi močmi jo poskušam “držati”, pa mi to ne uspeva. Tudi srčni utrip se nevarno dvigne. Sledi razumska (in fizična) predaja in prehod v ustaljen ritem. Končno prvi kilometer, ki potrdi, da je vse v redu (4 min/km). In potem v približno takšnem tempu do konca. Končno čutila najprej zaznajo hrupnega napovedovalca in nato tudi oči uzrejo vse večjo množico ljudi ob tekaški progi, ki hrupno vzpodbujajo prav vsakega tekmovalca. Zadnji metri teka so seveda lahki, po telesu steče energija, ki jo je težko opisati in ki povzroči tisto znano ježenje kože. Sledi zmagovit dvig rok in bežen pogled na semafor, ki ti pokaže tvojo realno “vrednost”. Že ti v roke porinejo steklenico s pijačo, okoli vratu pa obesijo tako težko prigarano medaljo “finisherja”. Takrat se počasi zaveš, da je preizkusa konec, da je nekaj mesečno garanje poplačano in da si lahko “odpočiješ” ter čestitaš.
Cilj
Ko na hitro popijem ogromne količine pijače, pojem nekaj kosov lubenice in nekaj prave hrane, se ponovno podam v ciljni prostor in nestrpno pogledujem v “špalir” po katerem vsake toliko priteče kakšen tekmovalec in v katerem pričakujem tudi Anjo. Potem pride prva PRO ženska. V tem trenutku ugotovim, da je to tista kolesarka katero sem nazadnje prehitel. Kdo pa je potem bila tista skrivnostna tekačica, ki me je prehitela na prvem kilometru zadnjega teka? Medtem so se očitno možgani že toliko oskrbeli s kisikom, da sem se spomnil, da so nastopale tudi štafete. Odgovor je na dlani.
Kmalu v “špalirju” uzrem značilen tekaški korak in nato nasmeh na njenem obrazu. Vidim, da je ob prihodu v cilj hkrati navdušena in na drugi strani pomirjena, saj ji je uspel velik podvig. Ko se končno dokopljem do nje, jo objamem na poseben način; kot partnerko in kot športnega sopotnika v pred nekaj meseci še v mislih komaj predstavljivi preizkušnji. Stke se še ena pomembna vez.
Sledi potikanje po ciljnem prostoru, uživanje najrazličnejših dobrot (ki jih je res v izobilju) in zatem prevzem opreme. Poskrbljeno je za vse, tako da se lahko posameznik tudi “očedi” in ves prenovljen poda proti prireditvenemu odru. Ko človek uzre rezultate najboljših PRO tekmovalcev, ki so prišli iz številnih držav, ima občutek, da je telo komaj verjetno pripraviti do takšne ravni, ki omogoča posamezniku, da nekaj manj kot 15 km preteče v nekaj več kot 47 minutah, 78 km kolesa s 1300 m nadmorske višine predrvi v 1 uri in 53 minutah in po vsem tem slabih 7 km preteče v 24 minutah (3:05:28). Res skorajda neverjetno.
Glede na doživeto, lahko udeležbo na tej prireditvi resnično priporočava, saj je organizirana na visokem nivoju, tisti pravi pečat pa ji dajo ljudje. Imaš namreč občutek, da celotno okrožje živi z njo in za njo. Udeležba na prireditvi je tudi logistično nezahtevna (ne predaleč, finančno sprejemljiva) in uresničljiva tudi za takšne kot sva midva v tem športu – začetnika.
Poročila pa ne morem zaključiti brez najine skupne zahvale Igorju, ki naju je skrbno in modro popeljal na pot odkrivanja skrivnosti zahtevnih, a ne neosvojljivih disciplin, kot sta duatlon in triatlon.
Drago Kok