Berlin ima pri meni že mnogo let neko posebno mesto: tja sva neko poletje štopala s takratno punco, ko je še stal znameniti zid (in isto jesen, torej je bilo leta 1989) tudi padel. Tista čudaška dvojnost naju je tako pritegnila – spala sva malo po hostlih, malo po otroških igriščih, parkrat pa na minigolfu za obcestnim bifejem, kjer so naju nekako prijazno varovali motoristi, ki so se tam zbirali -, da sva potem, ko v Pragi nisva dobila ustreznega prebivališča, mirno še za en teden z vlakom (še danes pomnim, stal je natanko 10 mark za dva) vrnila v Berlin. Opazovala sva turške družine v Kreuzbergu, ostanke mamilaške scene okrog postaje ZOO, prostitutke ob cestah, padla neko hladno jutro v gejevski bar, se vozila s podzemno, ki na nekaterih (‘vzhodnih’) postajah ni ustavila, pač pa so tam stali uniformiranci z avtomatskimi puškami, parkrat na Friedrichstrasse prestopila mejo in stopila v povsem drug, predvsem barv oropan svet…

Berlin ima pomembno mesto v moji literarni galaksiji: že v srednji šoli sem osupel gledal in potem prebiral Fassbinderjev/Doeblinov Berlin – Alexanderplatz (in me je potem takrat ’89 v dno duše presunilo, da so šli in sredi trga postavili tisti nagravžni TV stolp!), potem pa sem se zelo podrobno vračal vanj ob branju romanov obeh največjih mojstrov žanra vohunskega romana – Johna LeCareeja in Lena Deightona. Žanr sem obvladal tako močno, da znam še danes teoretično utemeljiti tezo, da gre verjetno za edini literarni žanr v zgodovini, ki ga je pokopal en sam zgodovinski dogodek (prav padec zida in združitev Nemčij).

Rabi še kdo utemeljitev, zakaj me je na prvi tapravi maraton vleklo v Berlin? Ga obenem čim bolj pokazat svojim trem puncam, predvsem pa odteči dirko na najvišjih obratih.

Treniral sem dobro. Malo me je skrbelo, da je Igor po vrsti mojih krajših tekem avgusta (Bohinj, olimpik na Baškem jezeru in desetka v Domžalah) predvidel le dobre tri tedne priprav, ampak kot že nekajkrat doslej sem se odločil takole: vedno me je na štart pripeljal dobro pripravljenega, torej empirično nisem imel razloga, da bi dvomil. Vseeno me je – sklepam, da vendarle zaradi premočnega treninga – teden pred tekmo zdelala utrujenost in sem nedeljski skupni tek pobalinsko izpustil ter si ga predpisal po svoje. Tkle mamo, malo zasebnega ‘toucha’ je bilo pa treba vnesti v zadevo!

Se lotimo kar tekme?

Organizacija je bila vesoljska, že ob dvigu številke sem se brez težav zmenil, da so mi dodelili boljši štartni blok (sprva sem bil, ker nimam prijavljenega časa, razporejen v zadnji štartni blok, tako pa sem se znašel par metrov za Gebretom), fasciniralo me je, kako vljudno in brez teženja smo stali v vrstah za plastična stranišča…

Aha, kuharska umetnost: ker pred tekmami navadno zelo pospešim prebavo (dovolj plastična razlaga?), se me je tokrat prijela Anjina informacija, da velja zmanjševati pri mleku in mlečnih izdelkih. Tako sem par dni pred tekmo ob povečanju OH-jev (makaroni, špageti, pašta, testenine, metuljčki…) povsem ukinil mleko in jogurte. Na dan tekme sem pojedel kos kruha z medom in do štarta iz bidona počasi srkal liter vitarga z elektroliti plus pojedel 1.5 powerbarove ploščice.

Prehrana med dirko: Igor je svetoval 1 gel / pol ure po prve ¾ ure. Ker se mi je zdelo, da bo luknja med zadnjim gelom in ciljem prevelika, sem postopoma zamikal po par minut in zadnjega stisnil natanko po 3. uri teka. Gelov nisem pretirano zalival, na vsakih 5 km sem srknil po deci sponzorskega izotonika, vode pa nisem jemal, ni bilo treba (pri 10 stopinjah).

Predlog: tekel sem v triatlonskem topu, ker ima zadaj žepa.

Tehnika in taktika: dogovor je bil takle: ciljni čas 3.20 naskakovati z enakomernim tekom na ravni 4.45 na kilometer, Če pulz ne preseže 165 udarcev, pa po občutku pospešiti na 4.40, kar bi zadostovalo za tiho željo, ki je znašala 3.15.

Igor seveda ni računal, da je poslal na pot večkratnega Vegovega tekmovalca (in nikoli nagrajenca, enkrat so celo starše klicali v šolo, ker sem namesto na Vegovi igral na pomembni nogometni tekmi…). Finta je bila ta, da sem v parih prvih kilometrih zaznal zanimiv filozofski problem: medtem ko sem glede na footpod tekel ma kot po maslu (torej nekje med 4.40 in 4.45), so ‘ročno stisnjeni’ časi na uri ob kilometrskih oznakah kazali tam okrog 4.30! Oštja, seveda, severna Evropa ima drugačno molekularno sestavo zraka in logično tudi asfalta, sem tuhtal, potem pa mi je kapnilo, da sistema nisem skalibriral na svoje superge, ki jih imam samo za tekme, in verjetno odtod razlika!

Takole sem razmišljal, medtem ko sem zaokrožil okrog SiegeSaule in smo jo mahali skozi Moabit in nazaj mimo sveže zgradbe nemškega parlamenta: zelo malo je možnosti, da bi dirko zaradi moje računske zagate ustavili, me počakali, da se natančno skalibriram, in potem Gebreta in nas ostale pospremili še enkrat. Izračunati zdaj, kakšen naj bo videti čas na uri, da bom potem ročno preračunal podatke o ‘pejsu’, bi bilo tudi za braindamage mojih kapacitet brez papirja in svinčnika enostavno prezahtevno, zato nisem imel druge, kot da naredim takole: tečem naprej še zmeraj turistične čase s footpoda in SE DELAM, da tudi zares tečem v tej hitrosti, mogoče pa tudi telo misli, da je vse v redu in po programu…

Da ne odolgovlačim: telo sem nategnil ko rumenca! Kar sram me je, ko je tako naivno, ampak zdaj imava skupaj medaljo in vesoljski končni čas.

Slika 1: (roka): Tole je Vse, kar je Vanda ujela od mene v tisti gneči. V ozadju osovraženi TV stolp

Tek je minil fino. Morda malo zaradi omenjenih računovodskih težav, najverjetneje pa zaradi res velike gneče, ki jo je še dodatno ‘zapirala’ reka gledalcev in navijačev VSO TRASO na obeh straneh ceste, sem po dolgih letih imel težave s ‘premalo zraka’ v pljučih, po domače me je malo dajala tesnoba, ker pa sem neodvisno od kreganja med drugimi instrumenti videl, da pulz narašča počasi in kot v učbeniku, me je ‘pomanjkanje zraka’ tam do polmaratona že kar minilo.

Posvečal sem se muski, množicam navijačev, se smehljal, mahal nazaj, se dajal z hudimanimi embalažami powerbarovih gelov, ki jih vedno s težavo odprem, prehiteval (ma če nisem prešibal ene 500 ljudi, ne rečem), si privoščil tu in tam tek v zavetrju – posebej nek tip v ‘crvena zvezda’ dresu z reklamo za, lepo prosim, Haribo bonbone, in nek Korzičan sta bila drugo polovico nevede moja zajca – in opazoval drese… Tole rečem: veliko ljudi teže za razne humanitarne projekte. To se mi zdi zelo lepo in prav in ponujam v premislek, ali bi se ne skompali s kako tovrstno pobudo in jim zastonj ponudili dela hrbta.

In je šlo. 1.37 na polovici. Potem je tam po 30. kilometru (štel sem takole: po 14 sem bil čez tretjino, po 21 čez polovico…) začela cela reka tekačev nekoliko spuščati tempo. Pojavili so se prvi pešci. To mi je sprva seveda ugajalo, ko pa sem videl, da vsi parametri, celo pulz, padajo, sem spet pognal. Na 32. kilometru sem (morda bi mi tisto Vegovo priznanje vendarle podelili za življenjsko delo?) izračunal, da lahko v tempu 5.00 , torej skorajda peš, še zmeraj dosežem ciljni čas, in mi je resno padel kamen od srca. Potem sem mimo Kaiser Wilchelmove cerkve in po Ku’damu proti Potsdamskemu trgu malce tesnobno, a junaško čakal na ‘maratonski zid’, ki je prišel… ampak kasneje. Vmes se je sicer prav zares začelo vleči, material je postal rahlo škatljav, na 40. kilometru sem na postaji prvič toliko znižal tempo, da sem tisti požirek brez klonkanja spravil vase… in potem smo obrnili po Unter den Linden in proti ciljni ravnini in pod Brandenburška vrata (najhujši del), potem sem pa zagledal cilj… Mislim, da sem samo v šprintu prehitel ene 50 sotekačev, prav po robu sem moral divjati…

Eto.

Na cilju me je spet fascinirala učinkovitost. Takoj so nam dali one nagravžne pelerine, par ‘paramedikov’ je kot pazniki v KCju (edina primerjava z zgodovino, ki mi je padla na misel, verjetno zaradi utrujenosti) stopal med nami in pokazal tu in tam na koga posebej škrlatnega ali brezbarvnega… Ja, malo me je dajala omotičnost in noge so bile kar trde, ampak nažlampal sem se tam vsaj litra izotonika in se šel zvalit na enormni travnik pred Bundestagom, kjer je vse poleževalo ko na enem Woodstocku… Tam sem srečal Mitja in Maja in še par blejskih vitezov in simpatičnega Zagorjana – vsi tekli pod 3.00, carji – in smo malo veteransko modrovali, spravil sem se pod tuš, se preoblekel in se začel meniti z Vando za srečanje… In dobro, da sva se še ene pol ure iskala, zjokal bi se ji na rami ko dete, tako močno so za mano pridivjala še čustva.

Kako sta tekla Suzi in Bobi, naj povesta sama. Zame sta oba carja in na nek poseben način ju imam še rajši kot prej. Tudi Nataša E. je bila menda tam, žal je nisem srečal.

Teden dni po tekmi še ne morem gledati reportaže, na kateri Gebre postavi nov svetovni rekord… tako mi je, kot bi gledal recimo naš prvi družinski porod (dobro, tam sem samo paniciral zraven, vem, ampak metafora je pač sedla). Pride čas tudi za to.

To je to.”Junaki Ljubljane: dejmo! “Predvsem  Iztok, Samo, Andrej pa vsi ostali tako ‘prvopristopniki kot veterani”
Slika  3: (km časi in pulzi): tole objavljam Bobiju v spomin: pravi, da je moje ročno prenašanje podatkov iz Polarja tako, kot bi podatke z enega računalnika prepisal na roko in potem vnesel na sosednjega. Bobi, ne veš, kakšen užitek je tole prepisovanje!

Opomba: kjer so zvezdice, nisem stisnil kilometra in navajam povprečje.

    KM povp.max.          KM povp.max.
1*  4:37160177 224:33167171
2*  4:37160177 234:34168169
3    4:41160165 244:31168170
4    4:36162167 254:41171174
5    4:35161163 264:33167170
6    4:41160162 274:36169172
7*  4:40161164 284:38169171
8*  4:40161164 294:32169173
9*  4:40161164 304:29169173
10    4:45161165 314:33172175
11    4:34164168 324:27171176
12*  4:40160168 334:30172175
13*  4:40160168 344:28174177
14    4:38160162 354:36173176
15    4:33160162 364:37175177
16    4:31164168 374:33173176
17    4:34163167 384:40176179
18    4:37165167 394:37174177
19    4:30164166 404:41172177
20    4:36165168 414:34175178
21    4:30166169 424:49177180
POL1.37.22     179180
     CILJ3:14:02167180 

Tone