‘Una pista molto divertente’
Tako je v petek na briefingu traso označil Renzo Stranieri, nestor sobotne tekme. In je imel prav.
Tole poročilo pišem že vsaj eno leto. Ne bom naklapal o kakem ‘zorenju’ ali ‘klicu’ – enostavno fovšija pred prijatelji in znanci, ki so že opravili z ironmansko razdaljo, me je pregnala, da sem najprej prečrtal tekme Ironman serije (predvsem predrage in Nica malenkost prekmalu v letu), naredil ličen pregled ‘vaških ironmanov’ po Evropi, ki še omogočajo udoben doseg z avtom, in se že nekje aprila napol odločil za COMOLAKEMANa. Dirka je bila prvič, a s povezavo z italijanske triatlonske zveze, kar se mi je zdelo dovolj resno zagotovilo, da ne gre za kake menefrediste. Očaralo me je Comsko jezero in koj julija, ko sem napraskal $$$ za prijavnino, sem začel z branjem Manzonijevih Zaročencev, največjega zgodovinskega romana naših zahodnih sosedov. Manzoni je bil doma prav iz Lecca (sem šel pobožat spomenik) in je menda sam Sir Walter Scott, ki je manijo zgodovinskih romanov sprožil, na fenovsko priznanje, kako so njegovi romani mega in sploh, odgovoril: “Moj najboljši roman ste napisali vi.”. Skratka teoretsko sem se na tekmo pripravljal tako, da sem zasledoval neuspešno željo po poroki prelestnih Lucije in Renza v 17. stoletju (vključno z veliko milansko kugo 1630) in če mene prašate, je tip vse prevečkrat zapustil svoje junake in se lotil podrobnega popisovanja tega ali onega – danes bi rekli, da je bil gotovo plačan na avtorsko polo…
Naslovnica 2. izdaje (1842)
Skratka (to besedo uporabi moja mama kot svarilo, da bo zdaj pa resno začela nakladat) poleti sem svoje punce prepričal, da smo jo na povratku s Korzike in Nice mahnili še malo na sever. Takrat so mi v Leccu povedali, da tekma sicer bo, ampak da so zaradi ‘difficolta birocraticce’ VSE prestavili v ene 40 km oddaljeni Bellagio. Prav, smo rekli, in si ogledali še to. Malo me je sicer zaskrbelo, ker je Bellagio, ki še najbolj spominja na kako sterilno švicarsko zdravilišče, na rtu in v dolini – recimo ko en naš Piran, če na punto pred Bernardin postaviš zoprnega varnostnika, ki nikomur ne pusti mimo), še malo pa so zaškrtali zobje, ko sem v živo preizkusil vzpon na Ghisello, 570 višincev v 10 kilometrih, ki privedejo na vrhu k fantastični cerkvici, ki je v bistvu del Muzeja italijanskega kolesarstva. Nisem veren, ampak tole je pa zadeva, ob kateri se človeku (recimo ob pogledu na Moserjev krono bicikel, s katerim je stolkel rekord v Mehiki, na Coppijevo specialko, na poseben oltarček, ki ga ima Pantani…) res naredi toplo pri srcu. No, seveda se je kasneje moj herojski vzpon izkazal za napačnega, saj so progo še dvakrat prestavljali po lokalnem zemljevidu in jo končno zabetonirali tako, da smo k Madonni del Ghisello dvakrat prikolesarili z druge strani. Tule je spletna stran tega pravega bisera: http://www.museodelghisallo.it/museo.html
Skratka vmes so še dodobra premešali vse skupaj in nam onim parim mandeljcem, ki smo vztrajali pri prijavi, celo prijazno ponudili, da nam vrnejo ves denar – pa se nismo dali.
Na putešestvo smo se odpravili v četrtek zjutraj, postavili našo Quechuo v prelesten kemp, ki ga vodi ameriška gospa Clarke, tja ene 5 rid v klanec, in se malo delali turiste. Za dan pred tekmo, ko so moje dame iz ne vem kakšnega vzroka sklepale, da utegnem biti (jaz???) malce napet in celo siten, smo sklenili, da se z ladjo in potem z vlakom odpravijo nakupovat v Milano – in so to res tudi počele, to me je pa res šokiralo -, jaz pa se posvetim bolj tosvetnim zadevam. Tako sem predpoldne iz minute v minuto bolj paničen iskal 10-kilometrski tekaški krog, ki je imel, gulp, edino res ravno razdaljo na umetni travi lokalnega nogometnega stadiona, ki so ga genialno (skregal sem se s skupino prijaznih Kataloncev, ko so v isti rešitvi videli italijansko kapricioznost) pregradili v labirint, ki je nanesel natančno 1.300 metrov! Ostalo je bilo več ali manj v klanec. Resno. Pretresen sem se z avtom zapeljal še po kolesarski trasi, ki je bila fina, zaskrbelo me je le na delu, kjer smo morali (krog je obsegal 70 kilometrov) za 10 kilometrov nazaj – seveda po cigumigu terenu, kaj bi po ravnini…
Po celotedenski kuri z testeninami in ostalimi ogljikovimi hidrati sem si ob ogledu Coma (ZELO prijazno presenečenje!) nakupil pol kile ročno narejene pašte, veliko dozo najdražjega parmezana in kanček (vem, vlaknine, ampak samih makaronov pa ne morem jesti v nedogled!) pesta z baziliko, nakar pa sem spoznal, da nam je po treh letih konec strila plinska jeklenka, ki smo jo bili po hudih pripetljajih dobili pred tremi leti v Veli luki na Korčuli in še takrat samo zato, ker je sin starca pred stotimi leti igral nogomet v ljubljanski Olimpiji… Zato je moje zadnje pred-ironmansko kosilo obsegalo: 1 pozabljen rogljiček od četrtka iz sežanskega Spara, 2 banani iz istega vira ter pol vrečke ko posušene konjske fige zoprnih suhih piškotov, ki sem jih bil kupil ‘za priboljšek’.
Potem sem kao počival, vmes zlagal reči v vrečke, polnil bidone s praški in ščepci soli in vizualiziral menjave… in res upam, da prebivalci kempa zdaj nimajo tega vtisa o vseh Slovencih. Vmes se je posadka dveh bližnjih kemperjev, po dva Španca in Angleža, tako veselo zakadila, da sem samo upal, da bodo obležali že pred večerom, ko bom potreboval obilo beauty spanca. In so res. Hvala.
Moja navijaška (in obenem sponzorska) ekipa.
Spal sem bolj en klinec, hčer mi je ene dvakrat, ko sem jo mahal lulat, zaželela dobro tekmo… Ampak tako gre to. Ob 4:35 sem kar komaj dočakal budilko, šel nafilat bidone še z vodo, opravil prvo od štirih velepotreb tistega jutra (aja: povsem navadno medicinsko oglje je naredilo čudež, do naslednjega jutra me ni nič dajalo) in se z vso kramo – menjalni prostor je bil odprt šele uro pred tekmo – odpeljal v dolino. Hudo naglas sem rolal By the Way od Red Hot Chilly Pappersov (četudi besedila komada pravzaprav ne maram) in se z užitkom pridružil drugim mravljicam, ki so še v gluhi temi brkljale po prtljažnikih, polnile kolesa in počele svašta.
S štartom v toplo Lago di Como (vseeno pa so bile obleke obvezne) smo morali čakati, da se je vsaj približno zdanilo, potem je šlo hitro. Prvi stranici sem – ma ni nas bilo več kot 80, prav prijetna drušna – odplaval presenetljivo fino, zato pa je bila tretja, najdaljša, kar zahtevna, saj je nočni veter naredil sitne valove, da sem že malo mislil na znamenito ‘gliding’ tehniko roke kravl noge delfin, o kateri sem bil bral na neki tri spletni strani… Zaneslo me je toliko, da sem se pred začetkom drugega kroga rahlo zaletel ob prve, ki so mi plavali nasproti v drugi krog… Potem sem se nekoliko softiš odločil spočiti na nogah soplavalca in spet je šlo ko raketa do zadnjega obrata, ko je tip nenadoma začel nekaj palamuditi in se razgledovati po jutranjem jezeru… in sem ga seveda potem jaz imel na nogah vse do cilja. Presneti draftarji!
1:15. Zame glisantno!
Na kolesu moram takoj omeniti, da sem že zjutraj upošteval modrost Roka B. in kopalke dodobra podložil s hladilnim mazilom, ki ga imamo pri hiši k sreči še cele kante. Tudi v dokolenke sem skočil presenetljivo hitro. In kar dobro prehiteval one, ki znajo plavati, na kolesu pa niso toliko boljši. S prometom (spremljalo nas je nad 40 motoristov in praktično vsak dovoz so varovali različni uniformiranci, meni so bili najbolj pri srcu oni starejši z bersaljersko čepico, ti so tudi najbolj prijazno odzdravljali) ni bilo težav, razen te, da sem v Comu res dvakrat stal na semaforju. Dodati velja še, da smo se svetili ko božične jelke, saj smo prevozili kar nekaj tunelov in je bila rdeča lučka del obvezne opreme, in pa še to, da sem polagoma spoznaval, kako dobronamerno zezanje sotrpinov zjutraj, ko se je izkazalo, da imava samo dva velemojstra kronometrski čeladi, ni bilo brez osnove. Naredili smo dobrih 2.500 višincev in ko sem po prvem krogu videl, da sem na kolesu že 3:20, so sanje o ‘sub 10’ hitro ostale za mano.
Con piacere!
V drugem krogu sem tam nekje pri nekem pokopališču s sanjskim razgledom na jezero ujel kolesarja, s katerim sva potem (seveda brez draftanja, kakopak!) nekako prebila skupaj skoraj do konca, na Madonno del Ghisello, kjer nas je čakala še največja gruča gledalcev skupaj s konferansjejem z mikrofonom, sva si privoščila še dvoboj za gorsko zmago. Ne rečem, da mi ni godilo, ko je tipo – vozil je samo kolesarski del štafete – ene dvakrat pribil, da še maratona pa ne bi šel zdajle laufat ma niti pod razno. Me je pa vsul na zadnjem spustu v Bellagio, kjer sem se zataknil za avtobus. Tam me je tudi menda sploh prvič začela dajati pekoča bolečina na obeh podplatih, na blazinicah ravno nad blokeji, kar ni bila ravno vesela popotnica na tek. Aja: jutro se je medtem prevesilo v dan… v sončen dan. Prehrana: na 15 minut četrtinka Vitarga endurance, poplaknil s kar gostim Acceleradom, za dodatek nekaj vode, Powerbara v bidonih in banan s postaj. Popil nekaj nad 4 litre tekočine. 6:40: ne vesoljsko, ampak hitreje ni šlo. Mene res razveseli, kadar sam razveselim sočloveka – in tako sem na panično mahanje sodnice, ki mi je od daleč vihrala, naj se pred neko črto nemudoma sesedem s kolesa, dogovoril z gromkim ‘Con piacere!’ in si s tem povečal število navijačev za tekaški del, ki je, kot rečeno, obsegal najprej dolgo klobaso po mestni promenadi in potem še štiri kroge po maltene vseh prehodnih terenih naokrog. Tekli smo po asfaltu, travnikih, omenjeni umetni travi in makadamu, za piko na i pa kar močna dva raztežaja po tistem fensi tlaku, ki ga brez dvoma po mestih delajo zoprni starci, ki sovražijo mulce na rolerjih in ragazze na visokih petkah – po skupaj zloženih in skupaj zabetoniranih kamnih. Seveda bolečina v podplatih ni popustila, herojsko sem si zamišljal, kako moje dame in kak ‘medico’ v cilju gledajo v neprepoznavno ‘pasto con carne’, ko bom enkrat sezul nogavice… in sem drncal. Načrt je bil preprost: 5:00, skupaj 3:30. Pa sem že dokaj kmalu zahodil. Najprej na postajah (kjer me je malo držal gor Bobijev nasvet, da celo ta najhujši profiji na vodnih postajah malce spustijo tempo, da dobijo vase nekaj tekočine), potem sprva na mestih, kjer ni bilo ne gledalcev ne sotekačev, v drugem krogu pa sem sklenil samo-dogovor, da enostavno pohodim vse vzpone. Veselilo me je dejstvo, da sem po taki hoji brez velikih težav spet stekel, in, jebiga, tudi to, da se je v popoldanski pripeki zadeva tudi pri sotrpinih spreminjala v dirko v hitri hoji. Misli na kakšen odstop me niti niso obhajale, tudi mimo mojih treh navijačic sem vsakič drncal ‘ko u najboljim godinama’. Da sem bil zelen, je videla samo Vanda, Zala, ki jo je dan prej črvičilo, kaj bo, če bo stari zadnji, pa je bila fula navdušena: »Ej, totalno komplet pobritih je za tabo!« Hvala, srce!
Za zadnji krog so oblaki, ki so se dotlej prav ‘po laško’ šopirili varno za hribi, vendarle prišli malo pomagat in prekrili sonce, in takrat mi je resno steklo. Polovil sem najprej ‘primo donno’ (matr, revica je bila videti res patetično) in še ene par sotekačev, ki so me prej prehiteli.
Zapletel sem se celo v prijazno debato s kolegom trpinom, ki pa mu moje poznavanje italijanske literature in Manzonija ni posebej imponiralo, zagotovil pa mi je, da Lubiano pozna predvsem po ‘belle ragazze’ – in sem ga prehitel, kaj čem s takimi, ki znajo razlagati samo vsakomur evidentna dejstva.
Na, do cilja naenkrat ni bilo več daleč. Celo to sem uspel pomisliti, naj bom lep za na fotko, pa sem bil skozi. Prav fino. Malo me je skrbelo, da se bosta predvsem tamali vrgli name ko dva pudlja na piksno pedigreja, ampak smo se nekako vse prijetno in v miru zmenili, samo Lauro smo morali takoj nadreti, ko je mojo ironmansko medaljo skušala uporabiti kot lopato za tisti pesek. Tek 3:48. Pil powerbar, kokakolo in vodo na VSAKI postaji, vmes 2
100gramska gela. Skupaj 11.50.08.
Včeraj, v nedeljo, se je na podelitvi izkazalo, da sem bil med veterani 1 celo četrti (skupno 24.), ker pa je prvi obenem zmagal dirko v celoti (en hud Nemec, slava mu, edini je šel pod 10 urami), so organizatorji prijazno začeli šteti to in ostale kategorije nižje in sem dobil še medaljo za 3. mesto ter ‘premio tecnico’: povsem nov plovček in neko plahto, za katero ne znamo pojasniti, ali gre za totalno hightec brisačo, podležalnik ali samo za ogrinjalo, če se denimo ko en galeb odločim šetkati po plaži. Bomo probali vse tri variante.
Podelitev po starostnih skupinah
Skratka zelo zadovoljen. Danes, drugi dan po dirki, sem fizično dokaj priseben, z Vando sva se celo nekaj zafrkavala (oziroma jaz sem se zafrkaval, ona je le ironično prikimavala), ali bi ne vstal uro prej in šel malo izteč… Malo, ampak res malo me skrbi psihični del: ko sem namreč jeseni odtekel svoj prvi maraton, je sledilo dvo, celo trimesečno obdobje, ki ni bilo daleč od depresije. Upam, da sem zdaj na to nevarnost bolje pripravljen, vem, na kaj naj bom pozoren, in tudi okolico sem malce pripravil. In cilji? Stvar je jasna: prihodnje leto po vsej verjetnosti še en takle ‘vaški’, potem pa bo, ko preskočim v naslednjo starostno skupino, že morda čas za misel na havajca… Ampak počasi. Tole je prelepo, da bi človek bezljal.
Hvala Vandi. Nepoplačljivo, vem.
Hvala Zali in Lauri. Bom vama vahtal otroke in razveseljeval zeta z modrimi zgodbami (»Ti, a veš, kaj sem jedel za kosilo dan pred svojim prvim ajronmancem?« »Vem, gospod…« »Ja, ampak a veš…«). Obljubim!
Hvala Igorju za vzpodbudo.
Hvala Nejcu in Roku pa Špeli pa še prej Mihu in Poloni za plavalno inštruktažo.
In predvsem mojim zlatim prijateljicam in prijateljem s teka in plavanja, ki so mi pri 40 omogočili še eno mladost – matr, res želim, da bi znali najti takšen vrelec vsi med nami! Magari v zbiranju znamk, v klekljanju, plesu, triatlonu.