Zgodba, ki bi za nas lahko ostala ena izmed mnogih, če se naše poti ne bi združile v najbolj občutljivi fazi teka. Takrat, ko je čas pravi za take zgodbe…….Hvala Andrej!
Presneto… ob prehodu čez strtno linijo stisnem tipko „start“ na svojem Garminu, hočem teči, pa ne gre nikamor. Nepregledna množica stopicljajočih tekačev, nekaterim je bolj ali manj vseeno, če se premika ali ne, drugi se zaganjajo naprej in si utirajo svojo pot, jaz pa izberem malo mehkejšo varianto in pospešujem samo takrat, ko nikogar ne oviram. Ves čas si ponavljam, kar sem si pred startom zapičil in zabil v glavo: ne brigaj se za ostale, naj vsi zdrvijo zmagi naproti, prve tri km ostani pri utripu pod 150. Ne glede na hitrost! To mi dobro uspeva, lahkotno tečem s tempom 5:10 in pazim samo na to, da koga ne pohodim. Zanalašč sem se postavil kar daleč za možakarjem, ki je z rumenimi baloni napovedoval tek pot tremi urami in pol, kar se je ujemalo z mojim osebnim načrtom in ciljem. Vidim ga daleč pred seboj in sem poln optimizma, da ga bom ujel in prehitel. Vedoč, da se ne mudi, saj bo tek še dolg… Po treh kilometrih si privoščim postopno poviševanje pulza do 160. Rumeni baloni so ves čas približno enako daleč pred menoj, mene pa veseli, da sem kljub zmernemu in kontroliranemu srčnemu utripu iz kilometra v kilometer hitrejši.
Uživam. Morda tudi zato, ker tečem svoj prvi maraton ravno v Ljubljani, mojem rodnem mestu, ki sem ga po (veselem 
naključju usode pred več kot dvajsetimi leti zapustil. Tolikokrat prekolesarjena Večna pot, Vodnikova, več kot znana okolica, čeprav se je v letih moje odsotnosti deloma precej spremenila.
Odlično mi gre. Nobenih bolečin, nobenega sopihanja, prijeten in enakomeren tek. Dvomi v zadnjih dneh pred startom se razblinjajo. Pa kaj, če še nikoli nisem pretekel več od 30 km skupaj… pa še to samo enkrat, 14 dni prej. Končno sem se od julija naprej marljivo pripravljal na polmaraton ob Donavi (Wachau), pa čeprav se mi je tam po nespametno hitrem začetku (prve 4 km v tempu 4:06 ter s tem povezanim utripom 182) celoten načrt podrl in z načrtovanim časom 1:30 ni bilo nič, zgolj 1:35:52 – z muko in s skremženim obrazom. Kretenski pacemaker, z balonom 1:30 teče tempo za 1:15…, budala blesava. In jaz še večja, preveč sem bil prepričan, da bom uspel in tako prezrl za svoje sposobnosti prehiter start…
Neee, danes je moj dan. S pogledom božam Kočno in Grintavec, podoživljam skoke z jadralnim padalom s slednjega, s Kamniškega sedla, s Kriške gore, z Zaplate, s Tolstega vrha, s Krvavca… Danes bo šlo, to vem in v to tudi trdno verjamem. Avgusta sem pretekel 310 km, vsega skupaj letos že 1.500. Vem sicer, da nisem tekač, vem pa tudi, da sem trma in da ne bom kar tako popustil. Preveč sem motiviran, preveč ljudem sem raztrobil, da bom danes tekel svoj prvi maraton. Ne morem, nočem in ne smem odnehati!Bliža se deseti kilometer. Ker sva z Mihom dogovorjena za oskrbovanje šele od 15. km naprej, med tekom pograbim kozarček elektrolitskega napitka in popijem dva požirka. Seveda brez ustavljanja, nobene sekunde ne bom podaril.
Tečem. Tečem. Tečem. Vse je v redu. Lahko bi bil hitrejši, a se disciplinirano držim načrtovanega tempa oz. utripa. Miha mi je v neprecenljivo pomoč. Kot že omenjeno me od 15. kilometra naprej vsakih 5 km čaka s stekleničko v dveh dl vode raztopljenega „Powergela“. Tako ne izgubljam časa na nagnetenih oskrbovalnih mestih in se mi ni treba prerivati z drugimi tekači. Res je zlat, takoj je pristal na mojo previdno prošnjo, čeprav še ne povsem rekonvalesciran po svoji operaciji.
Končno 15 km! Zdaj smem pospešiti na 165 srčnih utripov na minuto. Yeah, gremo! Na Dunajski prehitim balonarja z napisom 3:30 in veselo drvim naprej. V tej fazi imam občutek, da bi lahko letel. Takrat se mi je pripetila tudi edina (zavedna) napaka na današnjem teku. Dan pred maratonom sem spreminjal nastavitve na svojem Garminu. Tako sem lahko z enim pogledom kontroliral pretečeni čas, utrip in povprečno hitrost. Na drugi nastavitvi pa sem na zgornje, večje polje nastavil pulz, spodaj pa pretečeno razdaljo in trenutno hitrost. Pulz? Ja, ampak po pomoti povprečni, ne trenutni L.
Vzdušje od Kozolca naprej je enkratno. Gledalci so ob progi naredili ozek špalir, ploskajo, vzpodbujajo, vse to daje krila. Pred skupščino zagledam očeta in Jakoba, očetu udarim v roko, nasmejan sem, sproščen, najboljše možne volje. Pogled na utrip… 175? Ne, kako?? Prej sem se čudil, da lahko skoraj poljubno pospešujem, pa ne gre čez 161… O shit – postane mi jasno, da sem nekaj prejšnjih km „kontroliral“ povprečni, ne trenutni utrip. Ni panike, slow down, do 165.
Takoj na začetku drugega kroga zazeva praznina. Na progi, pa tudi ob progi. Nekomu ob sebi pripomnim, da bomo zdaj končno vsaj lahko tekli. Po idealni liniji, brez bojevanja za prostor.
Počasi me pričenjajo prej tako evforični občutki zapuščati. Do cilja je še daleč, jaz pa ne več ravno spočit. Pred Kemofarmacijo (25 km) je spet zanesljivi Miha z energijskim napitkom. Tekočino sicer težko poziram, a jo želodec dobro prenaša in verjamem, da mi koristi. V travi ob progi sedi eden od kenijskih udeležencev in nekako zbegano zre v prazno, kot da ne bi vedel, kaj naj počne. Kasneje sem prebral, da je bil to mož zmagovalke, ki je do sem opravljal vlogo zajca, potem pa je hotela nadaljevati sama.
Od tu naprej me je Miha spremljal s kolesom kar po progi. Samo enkrat je bil opomnjen, da mora s ceste na pločnik. Če je v tem kaj logike…?
Ravnina ob železnici je neskončna. Ko prečkamo traso trojke (ne vem, če še vedno vozi tam, včasih je), mi pričenjata tako motivacija kot tudi moč občutno upadati. Čedalje težje postaja, čutim (in na uri tudi vidim), da sem postal počasnejši. Pri 34. kilometru sem že pošteno zgaran. In kar je se precej huje – levo koleno pričenja stavkati, vanj se je naselila ostra bolečina. Utrip je vse nižji in nižji, mišice ne morejo več dosegati hitrosti, ki bi potrebovala hitrejše bitje srca.
Zavijemo na Drenikovo, nekaj sto metrov od stolpnice Na jami, kjer sem preživel svojo mladost. Takrat me prehiti sveže delujoča tekačica s spremljevalcem na kolesu. Skušam ji slediti, a se mi zdi, da dolgo ne bo šlo. Teče elegantno in lahkotno, lepo postavo ima… a v tej fazi tudi to ne pomaga več . Nehote ujamem napotke njenega spremljevalca. Naj spusti ramena, teče sproščeno… pa res, tudi sam sem čisto zakrčen, napet… sprosti se Andrej!
Poslušam njun pogovor in takoj mi postane jasno, da je možakar na kolesu nekdo, ki zadeve obvlada in ki ve, kaj govori. Na hrbtu ima nahrbtnik s triatlona v St. Pöltnu, kjer so nastopili tudi prijatelji Richard, Uschi in Verena. Richard je tam letos spomladi za progo potreboval pet ur, dekleti pa malo več.
Upal sem, da moj medvedji tek in sopihanje dame pred menoj ne motita. Ob progi so jo pričakale njene hčerke, skoraj ganljivo je bilo videti, kako so jo vzpodbujale, ona pa jih je samozavestno poslala kar proti cilju. Ko sva tekla z ramo ob rami, mi je z jezika ušel kompliment priznanja, da dobro teče. Njena reakcija je bila prijazna. In tako sva zdaj tekla skupaj, kar se mi je zdelo lažje kot prej samemu.
Ko sem pohvalil nasvete njenega spremljevalca, mi je zaupala, da ni to nihče manj kot Igor Kogoj. Igor Kogoj? Never heard. So what… No, ko je (seveda šele na moje vrtajoče vprašanje) skromno omenil svoj čas na Ironmanu tam nekje okoli 8:45, mi je zaprlo sapo. Richard, ki ne trenira ravno malo, je v Celovcu načrtoval 11 ur, pa potem povsem dehidriran in izbruhan pristal pri 13 urah… Vse jasno! Na tem kritičnem zadnjem delu se mi ne bi moglo zgoditi nič boljšega, kot skupni tek s Kajo in Igorjem. Pri sebi sklenem, da se ju bom držal, dokler bo le šlo. Bolečina v kolenu je na srečo popustila, dajmo Andrej!
Razmišljam o motivacijskih nasvetih, ki sem jih prebiral pred maratonom. Da so rezerve v telesu veliko večje, kot si človek z razumom lahko predstavlja in da občutek utrujenosti na nek način vara. Pomaga mi tudi Igor, ki napoveduje, da so kilometri pred štiridesetim najtežji in da sta zadnja dva lažja. Njegova vzpodbuda Kaji, da je močnejša od mene in da diham že na škrge, mi seveda ni všeč, pa čeprav je imel s to pripombo prav. Mu bom že pokazal… – na škrge!!! Vedno sopem kot konj, ne vem, zakaj sem se tako navadil, morda, ker se smilim sam sebi ali ker mislim, da je tako lažje. Kar pa ne pomeni, da ne morem več! A vseeno se mi tokrat zdi, da res ne morem več, kar pa se nikakor ne sklada z dejstvom, da s Kajo „žgeva“ s tempom 5 minut/km in prehitevava ostale tekače kot za stavo, enega za drugim. Neki nemški maratonec (P.Greif), ki je nastopil na več kot 60 maratonih, je v svojem programu za trening napisal, da praktično ni boljše motivacije od prehitevanja tekmecev na zadnjih kilometrih. Prav je imel oz. ima! Ne vem, ali sva jih prehitela 50 ali 100, vsekakor pa veliko. Res odličen občutek!
Vseeno je napočil trenutek, ko se mi je zazdelo, da Kajinega tempa ne zdržim več. Postalo mi je vseeno, če pridem v cilj pet minut kasneje. Upočasnil sem svoj tek, Kaja je bila že kakšnih pet metrov pred menoj. Miha je protestiral, me vzpodbujal, jaz pa sem ga skoraj osorno zavrnil. A me je na srečo le še zgrabila tekmovalnost, z nerazložljivo močjo sem pospešil in bil v trenutku spet ob njej.
Železniški podvoz… s to slabo lastnostjo, da se spust na najnižji točki prelevi v vzpon. Po več kot štiridesetih pretečenih kilometrih precejšnja ovira, a najinega tempa vseeno prav bistveno nisva zmanjšala. Pri Kozolcu mi pričenja vleči obraz v nasmešek. Vem, da sem zmogel! Da me nič več ne more ustaviti. „Kaja, uspela sva“, sem ji rekel. „Mava ga!“. „Ja, res“, je dahnila in tako kot jaz žarela od sreče.
Zadnji metri so nepopisno doživetje, ki ga nekdo, ki tega ni poizkusil sam, ne more razumeti. Vse se naenkrat odvija z bliskovito hitrostjo, počutil sem se kot v transu, po celem telesu me je oblivala kurja polt. Razganjalo me je od sreče, od ponosa, pa tudi od veselja nad dejstvom, da kmalu ne bo več treba teči . Pred ciljnim ovinkom zagledam ženo Inge (ki je med tem že uspešno opravila s svojim drugim polmaratonom), Jakoba in očeta, ki vzklikajo moje ime in me vzpodbujajo. Cilj! 3:31:25!!! Kaja me je povsem spontano objela, drug drugemu sva se zahvaljevala. Niti eno uro se še nisva poznala, pa se mi je vseeno zdelo, da jo poznam že od nekdaj, tako močno je bilo doživetje teh skupaj pretečenih zadnjih osmih kilometrov.
Ni me sram priznati, da mi je v ciljnem prostoru ušlo nekaj solz. Pred očmi se mi je odvijal film o na pripravah pretečenih kilometrih – na Mljetu, ob Limskem kanalu, v okolici Wiener Neustadta. Včasih tudi s čelno svetilko, sredi naliva, navsezgodaj zjutraj, pozno ponoči… kadar sem pač uspel najti za to potrebni čas. Hvaležen sem bil Jasni, ki nam je pred maratonom odstopila stanovanje na Župančičevi, Mihi za oskrbo med tekom, Inge in otrokoma za razumevanje in vzpodbudo, Kaji in Igorju za pomoč na zadnjem delu proge.
Če bom še kdaj tekel na kakšnem maratonu? To me prosim vprašajte vsaj dan kasneje! Danes odgovor morda še ne bi bil pritrdilen…
Andrej Wraber, Wiener Neustadt