2. dan: Cluses – Col de la Colombiere – Col des Aravis – hotel Tetras malo pred Col des Saisies (66 km, 2.303 v.m.)
Ideja, da se opiše vsak dan naše kolesarske pustolovščine posebej, se mi je zdela odlična. Tudi zato, ker je bilo udeležencev 26, dnevov na poti pa samo 9. A glej ga šmenta – najprej se je danes Kaja spomnila, da nam opis drugega dne še vedno manjka in… da naj bi bil ravno jaz baje toliko pišoč, da bi to nalogo zmogel dovolj solidno opraviti. In malo kasneje s sporočilom po messengerju še Igor… tako da… dragi sotrpini in vsi tisti, ki to niste bili – obsojeni ste na branje! Lahko pa naslednje vrstice preskočite in kar takoj nadaljujete pri KONEC UVODA malo nižje spodaj.
Naj začnem torej z nekaj uvoda. Kako to, da sem se sploh znašel na tem kolesarjenju med samimi Ironmani, Ironwomani in Ironmumi, saj nisem sposoben spodobno prekravlati niti ene dolžine bazena, prsno plavanje pa v tej družbi ne šteje.
Po zadnjem od svojih sedemnajstih maratonov v preteklih desetih letih, jeseni 2019 v Berlinu, sem se moral sprijazniti z dejstvom, da mi tekaški kilometri povzročajo čedalje več bolečin in čedalje manj nekdanjih užitkov. Kolesarjenje se je pokazalo kot izvrstna alternativa, tako da sem lani začel s teka presedlavati na kolo. Malo nevoščljivo sem tu in tam bral o preteklih 3K-jevskih kolesarskih poletnih avanturah in bolj ali manj slučajno zasledil, da se pa za letošnje leto pripravlja nekaj posebnega – prekolesariti Route des Grandes Alpes od Ženevskega jezera do Nice. Hej – ne brez mene!! Dobrosrčna Kaja se je vsaj na pogled hitro strinjala, da se Trikaju pri tej akciji pridružim, a s svarečim opozorilom in resnim obrazom: „Za to boš le moral pošteno trenirati!“
Hm, jasno, se razume! In tako sem si lanskega avgusta kupil razdalji in višincem primerno kolo in pričel s krajšimi trasami v svoji neposredni okolici. Zimski trening je potem (z izjemo turnega smučanja) bolj ali manj izpadel, novembra naročeni trenažer je prišel šele junija in ostal vse do danes nedotaknjen. Maj je bil hladen in deževen kot že dolgo ne, v Polhovem Gradcu sem se moral ukvarjati s praznjenjem hiše pokojnih staršev, kar je trajalo vse do konca junija. Kako mi je kljub temu letos pred Francijo le nekako uspelo prevoziti dobrih 2.000 km, še sam ne vem. Vsekakor se mi je pred odhodom zdelo, da sem za nameravani podvig veliko manj pripravljen kot bi moral biti.
Dolgi most, petek, 23. julij, 23:30
Samo tri udeležence sem poznal že od prej. Z vseh strani so prihajali hudi profesionalci z bleščečimi kolesi, Ironman majicami in samozavestnim nastopom. Postajal sem čedalje manjši, lezel vase in se resno spraševal, če morda z udeležbo svojih sposobnosti le nisem precenil in se znašel v zase napačni družbi…
KONEC UVODA 🙂
Cluses, nedelja 25.7.
Vreme pri zajtrku ni ravno vzpodbudno. Nizka oblačnost, okoliški vrhovi v oblakih. Vsaj dežuje ne! Manj kot petsto metrov visoko smo, za začetek nas čaka vzpon na Col de Colombiere (1.618 m). Šele drugi dan devetdnevne pustolovščine je, zato se mi ni bilo težko odločiti, da bom tako kot včeraj hranil svoje moči in na vzponih izbral zložnejši tempo. Komaj smo zapustili mesto, se je cesta že pričela vzpenjati. A s prijetnim naklonom, ki nikoli ni presegel desetih procentov. Pozdravijo nas napisi na asfaltu – Pogi, Moha, Rogla, kar je bil zadostni razlog za prvi kratek fotografski postanek. Ravno takrat pridrvijo navzgor “Kobilice”, ki so medtem pospravile še dodatni prelaz Romme, kar pa se jim ne na obrazih niti v nogah ni prav nič poznalo.
Colombiere je bil kar naenkrat tu, zaradi svežih 13°C pa smo se odločili za pitje Coca cole rajši v koči kot na prostem. Obvezno fotografiranje pred tablo, potem pa – opoj spusta, uživanje v hitrosti, bolj in manj blagih ovinkih in neskončen občutek svobode! Norooooooo dobr, šibamooooo!!!
V nadaljevanju vožnje, na začetku vzpenjanja proti prelazu Aravis, mi je ostal v spominu klepet z Vesno, modno v nulo doterano kolesarko, ki sem jo do takrat poznal zgolj bežno na pogled in z njo prej še nikoli spregovoril nobene besede. Takole mimogrede mi omeni: „Ti si bil sošolec od mojega moža.“ Bolj me ne bi mogla presenetiti – Aleš iz osnovne šole, ki me je veliko let kasneje peljal na malo težje dostopno Široko peč in na Oltar, je njen mož! Svet je včasih res majhen.
No, Vesna je lahkih nog kmalu izginila v daljavi, jaz pa ostal sam z Barbaro in se zanašal na njen Garmin, v katerega je vnesla današnjo traso. In glej ga zlomka – nenadoma kaže obcestna tabla naravnost, Garmin pa desno. Ker je bilo zaupanje v Darjanovo trasiranje neskončno, sva krenila desno. Ampak… to je bil le kratek izogib glavni cesti, ki se je po nekaj 100 metrih spet priključil nazaj. S približno 20% vzponom 🙂 Zato pa sva videla nekaj izjemno lepih hiš in vrtov, ki so vsem ostalim ostali skriti za vekomaj. Da ne bi kdo na tem mestu povzemal kakšnih napačnih zaključkov – trasiranje je bilo vseh devet dni prva liga in ne bi moglo biti boljše – hvala Darjan!
Le še malo, pa je bil osvojen že drugi prelaz ta dan – Col des Aravis (1.486 m). Kratek postanek, ki mu je sledil spet božanski spust do nekakšnega kolesarskega spomenika (fotka) in takoj zatem ljubkega kraja Eglise Saint Pierre aux Liens, kjer me je pogled na strnjeno gručo hiš s cerkvijo tako navdušil, da je morala Barbara fotografu na ljubo obračati in voziti nazaj v klanec. Če mi je to kdaj odpustila, verjetno ne bom izvedel nikoli.
Tudi tega spusta je bilo enkrat konec, ostal je samo še vzpon do današnjega hotelčka Tetras, malo pred naslednjim prelazom (Col des Saises, 1.650 m). Ker je bil to za danes zadnji vzpon, se nam ni nikamor več mudilo. Malo pred ciljem je bila skušnjava prevelika – kavica, Cola, Mousse au Chocolat na prijetni terasi na sončku (ja, o jutranjem ne najboljšem vremenu ni bilo nobene sledi več, modro nebo brez oblačka je grelo tako telo kot dušo), brez trohice slabe vesti zaradi zaužitih kalorij.
Naenkrat pridrvi iz nasprotne strani po klancu navzdol Bojan P., ki je tik pred tem meril svoje moči z Igorjem (o razpletu te dirke ne vemo ničesar 
).
Na tem mestu bi lahko opis te etape zaključil, a moram nujno napisati še to, da je bil ta dan hotel posebno prijazen, voda v bazenu topla in vabljiva, Natašin stretching učinkovit, zabaven in potreben, vzdušje na pokošeni travici pred hotelom enkratno, večerja izdatna in slastna (kakšen sir na testeninah, mnjam mnjam mnjam mnjam) in… da je bil ta dan, tako kot prav vseh preostalih osem, najboljši od vseh!
Andrej