Našo ekipo je 5. dan čakal Col du Galibier, z 2642m nadmorske višine najvišja točka našega toura (z izjemo kobilic, ki so si naslednji dan spontano privoščile skok na še višji Col de la Bonette). Darjan je Galibier slikovito opisal kot “pošast, ki prežveči in izpljune tudi največje junake”, in skoraj 2100 višinskih metrov, s katerimi je potrebno opraviti v 35 km vzpona, verjetno ni pustilo nikogar ravnodušnega.
Naključje je hotelo, da smo se prelaza, na katerem je Primož Roglič leta 2017 slavil svojo prvo etapno zmago na Touru, lotili prav na dan njegovega nastopa na olimpijskem kronometru. Polurni zamik štarta naše etape zaradi dežja nas zato ni spravil v pretirano slabo voljo, saj smo na ta način dobili priložnost, da si ogledamo Primoževo vožnjo. Ko je postalo jasno, da je olimpijska medalja skoraj neizbežna, vprašanje je samo še njen lesk, so se v večjem delu naše ekipe pojavile tehnične težave neznanega izvora, ki so trajale vse do konca kronometra. Zmagaaaaaaa!!! Nasmejani smo se zbrali pred hotelom in štartali proti cestni pošasti. To je bil poseben dan tudi za našega šoferja Lojzeta, ki se je z avtobusom prav tako podal čez omenjeni prelaz. Za oba je bila to prva vožnja nad 2500 metrov.
Cesta nas je vodila proti prvemu prelazu, Col du Telegraphe na 1566m. Noge so bile še sveže, gozdna cesta pa zelo nerazgledna. Pasovi megle, za katere ni kazalo, da se bodo razkadili, so nas silili v dvome o pravilnosti napovedi našega dežurnega meteorologa Tomaža, da nas bo na vrhu Galibierja pričakalo sonce. Ampak pot je bila še dolga in oblaki so imeli še dovolj časa, da gredo svojo pot. Na vrhu Telegrapha je Lojze že dohitel zadnje skupine kolesarjev. Skupaj smo se strinjali, da je pot do tod potekala gladko in brez posebnosti.
Sledil je kratek spust v smučarsko središče Valloire, nato pa še zadnjih 18 km vzpona na Galibier. Kmalu se je pred nami odprla dolina, po kateri je cesta v vijugah speljana proti vrhu.
Za razliko od slovenskega visokogorja so gorska pobočja tudi krepko nad 2000 metri poraščena s travo in desetinami vrst gorskih cvetic. Oblačnost se je začela razkrajati in občudovali smo naravo okoli sebe, med pogovorom pa so kilometri do vrha hitro kopneli.
Ob vsej lepoti narave, ki nas je obkrožala, sem podlegla skušnjavi in sestopila s kolesa za fotografiranje okolice.
Zadnja dva kilometra vzpona, ki se ponašata z 8 in 9-stopinjskim naklonom, sta bila na 33 km podlage povsem odveč. Brez volje za pogovor sem se motivirala z begom pred naključnim zasledovalcem, ki se nam je približeval zadnjih nekaj km 
VRH! Muke so bile hitro pozabljene, zdaj si je bilo potrebno izboriti minuto za fotografiranje na vrhu brez motečih elementov.
Hitremu fotkanju, hranjenju in oblačenju je sledil spust na drugo stran prelaza, proti Col du Lautaretu. Cesta mi ni preveč ustrezala za kakšen divji spust, zaradi šklepetanja zob pa je drhtelo celo kolo. Nižje od Lautareta so temperature postale bolj znosne in sledil je prijeten spust vse do hotela v Brianconu. Bojan in Kristian, ki sta ugotovila, da jima Galibier ni bil dovolj, sta zavila še na Col du Granon, 2413m, na katerega vodi 11 km skoraj 10-stopinjskega klanca. Dobršen del preostale ekipe pa je še med čakanjem na večerjo opustošil lokalni McDonalds.