O nastopu na večdnevni amaterski dirki preko Alp, verjetno eni najtežjih dirk, vsaj za večino amaterskih kolesarjev, sem začel razmišljati že leta 2017, ko me je za idejo navdušil kolega Tomaž, s katerim skupaj opraviva večino kolesarskih treningov in triatlonskih tekem. Seveda sem bil nad idejo prekolesariti Alpe takoj navdušen, ko pa sem izvedel, da to pomeni sedem dni kolesarjenja, preko 800 km, 20.000 višinskih metrov in 20 prelazov, sem postal nekoliko bolj skeptičen. Ali sem tega res sposoben? Istočasno sem se odločil septembra 2018 opraviti svoj drugi Ironman in sedemdnevna kolesarska preizkušnja tri tedne pred IM se ni zdela ravno najboljša kombinacija. Tako sva odločitev o nastopu na Haute Route Alps (www.hauteroute.org) prestavila na leto 2019. Ker sem v sezoni 2018 staknil poškodbo ahilove tetive, odločitev, da se kolesarske dirke preko Alp udeleživa v letu 2019, ni bila težka. Ni bila ravno najlažja s stališča financ, saj je štartnina konkretno zasoljena, a želja po avanturi in dokazati si, da zmoreva, je prevladala. Na dirko sva se tako prijavila novembra 2018, še pravi čas, da sva ujela nekoliko cenejše predprijave.
Takoj sem se lotil planiranja in na podlagi različnih treningov, ki so dostopni na internetu (Haute Route, British Cycling, Wattbike,…) sestavil bazični trening, si kupil trenažer in pričel pridno nabirati km. Čez teden sem 2x tedensko kolesaril ali bolje rečeno dobesedno prelival znoj na trenažerju, čez vikende pa zaradi sreče z vremenom in izredno mile zime, s Tomažem in Barbaro, ki se je pričela pripravljati na svoj prvi Ironman, kolesaril zunaj. Do marca, ko sva imela s Tomažem prve priprave v obliki udeležbe Dalmacija tour-a z Bambi klubom, sem imel narejenih že preko 3000 km, najbolj sem bil pa vesel dejstva, da se je moj FTP z 250 W povečal na slabih 300 W. Sledil je podaljšan kolesarski vikend s 3K triatlonskim klubom konec maja, ki je že jasno pokazal, da se je ves zimski trud na trenažerju in dolgi prekolesarjeni vikendi v prijetni družbi, še kako obrestoval. Vmes sem začel trening kolesa kombinirati tudi s plavanjem in tekom, resda zaradi problemov s tetivo s krajšimi in manj intenzivnimi treningi, a sem imel v planu tudi še nekaj triatlonskih tekem (sprint, olimpik, polovični IM). Zadnje priprave in kontrola forme je prišla konec julija, ko sva se s Tomažem udeležila 3K kolesarskih priprav v Apeninih. Kriza s krči in občutkom popolne nemoči drugi dan priprav so mi bili dobra šola, da kljub občutku moči in dobremu počutju ne smem pozabiti na vnos energije in soli, predvsem pa ne pretiravati v smislu vložene moči (power input).
Z bližanjem zadnjega tedna avgusta, ko je bila dirka preko Alp na sporedu, se je večala tudi napetost in v meni naraščala vprašanja “Ali sem dovolj dobro pripravljen, sem naredil dovolj km in v.m., bom zmogel?”. V avgustu se sem tako še naprej pridno udeleževal Bambi torkovih rund in petkovih 3K menjav. Z optimizmom me je navdajalo dejstvo, da sem imel do sredine avgusta opravljenih preko 7000 km, toliko kot v celi lanski sezoni, in da sem, razen kalvarije drugega dne, zelo solidno odvozil 3K julijske priprave, z opravljenimi preko 700 km in 15.000 v.m.
Sledile so še zadnje logistične priprave, pakiranje in 24.8. sva se s Tomažem odpeljala v Megeve, kjer je bil štart najine kolesarske tekme leta. Popoldan sva opravila z registracijo in prejela kar nekaj res kvalitetne opreme (potovalno torbo, nepremočljiv nahrbtnik, rokavčnike, kolesarsko majico in brezrokavnik firme Mavic, kapico in lučko). Zame je sledila še obvezna enourna aktivacija v okolici Megeveja, nato pakiranje opreme v uradno potovalno torbo, iskanje parkirnega mesta, kjer bo mogoče pustiti avto za en teden, ne da bi ob tem bankrotirala, ogled stojnic s kolesarsko opremo in oblačili ter pasta party. Ker sva vedela, da že prva etapa ne bo ravno dirkanje po Barju, sva se hitro pobrala v hotel, kjer sva si sobo delila še z dvema Angležema in Ircem, pripravila kolesi in opremo ter kljub nervozi ob pričakovanju, kako nama bo šlo naslednje dni, poskušala zaspati že pred 22. uro. Vse naslednje dni je sledila dokaj podobna rutina. Vstajanje ob 5:30, obilen zajtrk, priprava bidonov, gelov, energijskih ploščic, tablet soli in regeneracijskega napitka (oba prisegava na izdelke High5, ki jih nabavljava v trgovini Topatlet), oblačenje, preverjanje kolesa in opreme, dostava prtljage v recepcijo hotela, vožnja do štarta in oddaja nahrbtnika s stvarmi, ki so nas pričakale na cilju etape.
Štart prve etape, dolge 97 km z 2600 v.m., sva skupaj s cca. 500 udeleženci dirke s celega sveta, polna pričakovanj in hkrati z razumno mero rešpekta, pričela ob 7:30. Po uvodnem 10 km spustu se je pričel vzpon na uvodni prelaz Le Bettex z zgolj 5 km dolžine, povprečnim naklonom 8% in višino 1348 m. Po spustu in vzponu na Plateau D’Assy (6,3 km, 7,7%, 1090 m), kjer je bila prva okrepčevalnica z vodo, elektroliti, coca-colo, čajem, energetskimi ploščicami, geli, krekerji, suhim sadjem, biskvitom, bananami, pomarančami, salamo, pršutom in sirom, je sledil daljši ravninski del, kjer sva s Tomažem hitro ugotovila, da večina udeležencev nima ravno kakih pretiranih izkušenj oz. znanja z vožnjo v skupini in menjavami. Ob vsaki menjavi smo na mrtvo pospešili, nato pa na polno zavirali. Po kakih 10 km roller-coasterja sva se odločila, da spustiva skupino naprej in raje voziva svoj, precej bolj enakomeren tempo. Dogovor, ki sva se ga nato držala do konca preizkušnje, je bil, da jaz vlečem oz. držim tempo po ravnini, klance voziva vsak po svojih zmožnostih, se na vrhu počakava in nato po klancu navzdol tempo, če se le da, z agresivnim položajem želve, diktira Tomaž. Taktika se je izkazala za odlično, saj sva hitro dobila nadimek Crazzy guys in Bambi train, deloma zaradi dresa in deloma zaradi hitrih spustov, ki so mestoma dosegli hitrost skoraj 90 km/h. Parkrat so bile stvari res na meji, ampak kot za stavo sva na spustih prehitevala sotekmovalce in brzela v dolino. Glede na izkušnje iz julijskih 3K priprav sem na vsakih 10-15 min izmenično pil elektrolite in sladkor, vsako uro pa vzel tableto soli in energijsko ploščico. Tudi pri vzponih sem se držal preizkušene taktike iz 3K priprav in že od samega začetka vozil glede na moč, pri čemer sem se skušal držati v območju 85% FTP (cca 260 W). Seveda sem se moral na začetku krepko držati nazaj, ampak stvar se mi je obrestovala. Po krajšem vzponu na Cote de la Provence (920 m) in spustu, ki je bil zaradi slabšega cestišča nevtraliziran (brez merjenja časa) je sledil še zadnji 26 km vzpon preko La Cry (1158 m) na Cote 2000 (5,8%, 1495 m). Po prihodu v cilj, ki je bil izjemoma v istem kraju kot štart, je sledilo kosilo, tuširanje in 15 min masaža, seveda osredotočena na noge. S Tomažem sva odkrila še bazen in naredila še krajši plavalni trening. Občutki po prvem dnevu so bili odlični in z nestrpnostjo sva pričakala večer, si privoščila verjetno ene najdražjih carbonara špagetov (Megeve je precej mondeno zimsko letovišče z avtomobilskim parkom, ki ga je pri nas zelo težko, če že ne nemogoče najti), si ponovno pripravila opremo in odšla spat.
Drugi dan je sledila že težja, 123 km dolga etapa s skupnim vzponom 3300 v.m. Po 8 km zaprte ravninske vožnje je sledil prvi vzpon na Saisies (13,8 km, 5%, 1650 m), nato spust z daljšo ravnino, 10 km vzpon na Montagny (5,8%, 1048 m) in finalni 23 km vzpon na Loze (2305 m), s povprečnim naklonom 6,4%, ki pa je v zadnjih 5 km postregel z dvema odsekoma s preko 15% naklonom, seveda zadnjim pred samim ciljem. Jaz z etapo in samim vzponom nisem imel nobenih težav, Tomaž pa je občutil, da vožnja v rdečem območju oz. coni 4-5 srčnega utripa ni ravno najbolj pametna odločitev, še posebej če te v naslednjih dneh čaka še preko 600 km in 12.000 v.m. Tretjo, kraljevsko etapo, dolžine 144 km s tremi konkretnimi vzponi in skupno opravljenim vzponom 4600 v.m., smo že ob 7. uri pričeli v Courchevel-u. Najprej smo opravili vzpon na La Madeleine (24,9 km, 6%, 2000 m), nato na Glandon (21,3 km, 6,9%, 1924 m) in v čudovitem sončnem vremenu zaključili v Alp D’Huez (13,4 km, 8,1%, 1810 m). Četrto etapo smo začeli v oblačnem, hladnem in vetrovnem vremenu. Za nameček se me je lotil še prehlad z vročino in bolečim grlom. Ob vsakem požiranju sem imel občutek, kot da bi pojedel pest risalnih žebljičkov. Kljub vsemu sem uspel na prvi vzpon na Lautaret (24,6 km, 4,2%, 2058 m) držati zastavljeno moč 260 W. Pri tem sem se skušal držati skupine a hitro spoznal, da pristop “v rdeče po ravnem in na easy v klanec” ni zame. Precej bolje sem se počutil, če sem kolesaril s čim manj spreminjanja ritma oz. čim bolj konstantno močjo. Na spustu sem, mogoče deloma zaradi hladnega vremena in deloma zaradi bolečega grla in vročine, premalo pil in jedel. Tako je prišel zadnji 11,4 km dolg vzpon na Granon (2413 m) s konstantnim naklonom preko 10% v zadnjih 7 km. Pri tem vzponu sem prvič in edinkrat na tekmi res trpel. Če sem se še tako trudil, moči 260 W nisem mogel držati, kljub temu da je bil pulz relativno nizek. Hitro sem se sprijaznil, da to pač ni moj dan in klanec s precej truda odvozil s povprečjem pod 250 W. Po prihodu v cilj, kosilu in opravljeni masaži, sem poiskal lekarno, nabavil konkretno dozo aspirinov in ob pomoči še Tomaževe domače lekarne za silo ublažil prehlad.
Naslednji dan nas je ponovno pričakalo sončno vreme, ki ga je štart gorskega kronometra šele ob 9:00 uri naredil še prijetnejšega. S Tomažem sva se na štart 19 km dolgega vzpona na Col D’Izoard (5,9%, 1200 v.m., 2360 m) podala ob 9:20. Ker sva vozila v kategoriji dvojic, je bila za naju dovoljena vožnja v zavetrju. Tako sem prvih 9 km pomagal Tomažu. Ponovno sem se počutil odlično in zadnjih 10 km uspel ne le voziti po zastavljenem planu, temveč proti vrhu še stopnjevati in kronometer odvoziti s povprečno močjo 270+ W. Popoldan je bil namenjen masaži, počitku in regeneraciji.
Tudi šesti dan smo ponovno imeli srečo z vremenom, tako da nas je na celotni 104 km dolgi etapi z 2300 v.m. spremljalo sonce. Na sporedu smo imeli krajši vzpon na Pallon (1120 m), daljši na Vars (19,4 km, 7,9%, 2109 m) in zaključni 7,8 km dolg vzpon do Pra Loup-a (6,3%, 1650 m). Zdravje se mi je kljub še vedno bolečemu grlu izboljševalo in ponovno sem vse vzpone odvozil po planu. Zadnji, sedmi dan je sledil še veliki finale, s skoraj 200 km etapo in 3850 v.m., razdeljeno na dva dela. Po štartu, ki je bil tokrat že ob 6:45, in krajšem spustu je sledil kraljevski vzpon na Cime de la Bonette (23 km, 6,9%, 2802 m) z najvišjo asfaltirano cesto v Evropi, ki nas je pripeljala skoraj na višino Triglava in marsikomu že povzročila probleme zaradi višine. Zaenkrat je bilo vreme še na naši strani in nam postreglo z izjemnimi razgledi. Po vratolomnem spustu, ki je bil nevtraliziran, in zborom udeležencev v Saint-Etienne de Tinee je sledil štart drugega dela in zadnji daljši vzpon na Saint Martin (16,4 km, 6,2%, 1503 m). Na vzponu sem že začutil prve znake utrujenosti, a ob pogledu na sotekmovalko iz Nizozemske, ki se je trudila držati moj tempo, dobil še dodatno motivacijo in ji nato do vrha pomagal odvoziti v zastavljenem tempu. Na vrhu so nas pričakale prve deževne kaplje, ki so se proti koncu spusta spremenile v konkreten naliv. Ta nas je spremljal slabo uro, pri čemer smo prevozili še dva večja hupserja, na zadnjem pred tehničnim ciljem pa nas je že sušilo sonce. Po ciljnem, cca. 5 km vzponu, kjer je števec pokazal povprečno moč slabih 300 W, je sledilo okrepčilo, stisk rok in nato še slabih 20 km nemerjenega spusta do Nice z uradnim ciljem, prejetjem medalje, majice finisherja in obveznim slikanjem.
V cilju si s Tomažem nisva mogla pomagati in sva se seveda vrgla še v morje, kjer sva pričela z analiziranjem najinega nastopa na dirki. Oba sva se strinjala, da je ob enakomerni vožnji s pametjo stvar povsem normalno izvedljiva. V kategoriji dvojic sva s časom 32:46:14 zasedla 4. mesto, v posamični razvrstitvi pa bi bil jaz brez čakanja na vrhovih cca. 170, in Tomaž cca. 310. Na dirki sva spoznala veliko prijetnih in zanimivih ljudi, od katerih so nekateri pred Alpami odvozili že Pireneje. Tako je tudi pri nama padla ideja, da enkrat v prihodnosti tudi midva poveževa obe dirki in odvoziva 14-dnevno preizkušnjo čez Pireneje in Alpe. Pred tem pa imam jaz plan v letu 2020 opraviti moj tretji Ironman in nato kako podobno večdnevno kolesarsko preizkušnjo v mešanih dvojicah s sotekmovalko iz 3K kluba, kjer bi se verjetno lahko potegovala za uvrstitev na stopničkah.
Če na koncu povzamem celotno dirko lahko rečem, da je bila to izjemna izkušnja, ki bi jo (oz. verjetno bom ) z veseljem še ponovil. V sedmih dneh sem uspešno prevozil 850 km in opravil 20.000 v.m. Seveda so bili pri tem kvaliteten trening, družba in pomoč članov Bambi in 3K klubov na treningih in skupnih rundah ter vsi odvoženi km, še posebej sobotne dolge vožnje in 3K julijske priprave, odločilni in odlična priprava, tako fizična kot mentalna. Z organizacijskega stališča gredo organizatorju dirke pohvale za varnost, logistiko, izbiro trase z odličnimi razgledi in stanjem cest. Edina kritika gre na račun zimskih središč, kjer smo bivali, ki niso bila pripravljena na 500 lačnih kolesarjev, ter dejstva, da ob precej zasoljeni štartnini ni bilo poskrbljeno za povratek iz Nice v Megeve. No, s Tomažem sva uspela dobiti vlak preko Lyona, ki pa nama je vzel dodaten dan potovanja. Kljub vsemu sva se v Ljubljano vrnila polna izjemnih vtisov in bogatejša za enkratno izkušnjo.