Na zadnji okrepčevalnici 3 km pred ciljem si prvič na teku vzamem čas, da malo sprostim že precej načete noge, popijem nekaj vode nato požirek Red Bulla vse skupaj z namenom, da se dovolj sestavim za čimbolj eleganten zakjuček.
Bolečine v nogah in grd žulj na desnem podplatu me ne motijo več. Zavedajoč se, da je cilj tik pred nosom se mi prikrade nasmešek in »oddrvim« naprej. Še zadnjič previdno pod železnico. Le še dobra 2 km. Pospešim, niti grozeči krči me ne ustavijo. Navijači še bolj huronsko navijajo. Na obratu z velikim olajšanjem odvijem proti cilju. Končno na rdeči peprogi. Glasna glasba, navijanje in medalja naznanijo, da je enoletno garanje, odrekanje in vsestransko prilagajanje mimo. Ni bilo mraz, pa vseeno vzamem folijo in se ogrnem. Kako paše. V šotoru se srečam s klubskimi sotrpini Bojanom, Petrom in Samom, ki so že zaključili. Zavit v folijo lahko le nekaj popijem, hrana mi ne diši.
Spomnim se Obija, ki mi je lansko poletje namignil, da bi bil že čas, da se prijavim na kakšen Ironman. Bilo je v gradu Kodeljevo, na lanski predstavitvi novopečenih Ironmanov v Celovcu. Doma sem res preveril možnost prijave, vendar je bil Celovec 2015 bil že razprodan, tako se mi je misel na Ironman 2015 čez poletje potuhnila.
Glavni cilj 2014 je bil Ljubljanski maraton in fokus je bil usmerjen le v tek. Proti koncu avgusta sem se priključil 3K tekaški skupini. Sicer sem bil prijavljen na jesenski triatlon 70.3 v Portorož, vendar sem to jemal bolj kot trening. Dirka je odpadla, pa me ni preveč motilo. Sotrpini so se vse glasneje pogovarjali o Barceloni 2015 in potuhnjena želja se je znova oglasila, tako sem se že pred nastopom na LM prijavil. Po uspešno zaključenem maratonu pa so bile vse misli usmerjene v priprave.
Plavanje 2x, tek 3 do 4x tedensko vmes pa še fitnes vse do 21. februarja, ko se je vsaj zame začela še kolesarska sezona. Vse treninge je planiral in seveda tudi spremljal Igor. Spomladi sta ½ maratona v Gorici in Istri nakazala da se je na teku delalo več kot dobro. 9. maja se vtis z Wings for life lepo popravi z uspešno zaključenim ½ Ironmanom v Murecku. Konec maja smo prekolesarili srednje posočje podolgem in počez. Super izkušnja vredna ponovitve. Prijetna družba, vreme in novi, zelo lepi kraji so lajšali vzpone, ki se jih je v 4 dneh nabralo cca 10 višinskih km. V juniju se v Avstriji preizkusim še v daljinskem plavanju na 5 km. Vse gre po planu. Poletje in dopust kar zletita mimo, kot so leteli kilometri. Na Korčuli je ostalo le minimalno asfaltiranih cest, ki jih ne bi prevozil. Septembra se treningi še stopnjujejo. Na DP na Bledu se mi je, vremenskim neprijetnostim navkljub, posrečila lepa dirka in dosegel sem 2. mesto v kategoriji, kar dokazuje, da sva z Igorjem delala odlično. Prvič v letu sem si oddahnil na ogledu Ironman 70.3 v Puli, saj je bil ravno takrat za mano zanesljivo najtežji teden. Sledijo precej krajši, sicer intevzivnejši treningi, ki pa jih, lahko rečem, vsi opravljamo z lahkoto. Ko se bliža dan odhoda pomislim, da sem imel v preteklih dvanajstih mesecih ogromno srečo. Namreč, razen dveh 10 dnevnih prekinitev v zimskem času zaradi bolezni in nekaj malega zdravstvenih težav v začetku maja, nisem imel večjih izpadov treninga. Kljub dvema padcema na kolesu, sem še vedno lahko treniral skoraj nemoteno.
Nato pa se je začelo; v ponedeljek pred odhodom čutim precej nelagodno bolečino v trebušni votlini. Vseeno sem odpravil kolesarski trening. Po prihodu domov se počutim še slabše tako, da večerno plavanje spustim. Kljub vročini sem vse skupaj pripisal tremi. V torek se situacija še poslabša, vendar je že v sredo bolje. Velik kamen se mi je odvalil od srca, saj bi bil močno prizadet, če bi moral odstopiti zaradi bolezni. Štartati sem itak nameraval v vsakem primeru. V četrtek, dan po prihodu, si družinsko ogledamo najznamenitejše zgradbe in park Güell delo arhitekta Gaudija, Picassov muzej,… V petek pa se kamen, kot jojo, zopet uleže na srce. Zamašen nos in obupno razdraženo grlo nakazujejo na prehlad. K sreči smo imeli vsa zdavila pri sebi, saj je prehlad že pred tem pustošil po družini. Kljub temu se odpravim plavat. Skrbele so me predvsem, danes gledano, nepomembne stvari: kako bom lahko pil s takim grlom, ali si sploh vmešam sol v bidon, kako bom prenesel CocaColo ali Red bull saj sta gazirana… Nedelja zjutraj. Najprej zajtrk, nato porcija tablet. Počutje hvala bogu za odtenek boljše. Po obvezni kontroli opreme v menjalnem prostoru, se preoblečem in sotekmovalcem 3K trosim stare vice pa še kakšne traparije, da bi le trema izginila.
Start plavanja so skopirali iz Pule. Razvrstil si se v boks, glede na pričakovan čas. Sprint v vodo, eleganten skok in malo hitrejši tempo do prve boje. Nato v svojem tempu od boje do boje. Še vedno jih fašeš, vseeno pa znatno manj kot sicer. Valovanje je zahtevalo več popravkov smeri kot sicer, kot da že sam ne bi imel dovolj težav s koordinacijo. S plavanjem sem zaključil nekako v pričakovanem času, sledila je menjava in nato kolo.
sproščeno pred štartom
Kolesarjenje je potekalo po obalni cesti dva kroga in pol. Proti koncu prvega kroga me dohiti Bojan. Pridružil sem se skupini, seveda na varni razdalji. Tik pred obratom na polovici drugega kroga je Bojan potegnil, jaz pa za njim, medtem ko so ostali zaostali. Nekako po cca 15 km sem se mu po krožišču preveč približal, za mano pa je neopazno vse skupaj opazoval sodnik. Ker nisem povečal razdalje, bila je namreč le cca 4-5 m, se mi približa in dosodi modri penal (5 min). Precej slabe volje spustim tempo in nadaljujem še cca 15 km do penalty boxa. Dobro, bom pa malo počival. Med samim počitkom priteče vsa družina in šele takrat sem videl navijaške majice, potiskane le za tekmo. Fantastičen prizor. Konec koncev pa morda le ni tako slabo v penaltyju. Vprašanje, če bi majice do konca dirke v nasprotnem sploh opazil. Dobro, še cca 40 km, ki so potekali brez večjih pretresov. Že na začetku teka sem sicer že čutil noge, pa mi z vetrom ni bilo težko držati tempo pod 5 min/km. Druga pesem je bila druga polovica kroga z vetrom v prsa. Prvi krog sem tekel proti vetru sam. V drugem je bil nujen počitek na WC-ju pa še drugo taktiko sem ubral; proti vetru sem našel primernega tekača in se skril za njim vsaj del najbolj vetrovne poti. Nekaj počasneje kot bi tekel sam, pa vendar bolj spočit v tem stilu nadaljujem vse do zadnje okrepčevalnice. Sledilo je fantastičnih 3 km, opisanih v začetku, za katere sem mislil da sem jih kar preletel. Izkazalo se je, da le niso bili tako hitri, hehe.
Barcelona mi bo za vedno ostala v spominu tudi zaradi druženja z že znanimi prijatelji in spoznavanju novih.
Ko si na progi, si kljub vsemu navijanju, nasvetom, družini in prijateljem, sam. Sam tudi prečkaš ciljno linijo, obenem pa se zavedaš, da je k temu uspehu prispevalo veliko bližnjih in manj bližjih družinskih članov in prijateljev. Družina me je podpirala od samega začetka, Igor skrbel, da nisem preveč zabušaval, Marta, Mič in Lojze, občasno tudi Matej so bili najpogostejši kompanjoni pri teku. Kolo sem ob petkih precej prevozil z Mirjano, Gregorjem ali pa z Marjeto in Mičem, s katerim sva ponavadi skupaj nadaljevala s tekom. Ob sobotah pa Marjeta, Mič pa še kdo, največkrat pa sam. Plaval sem v Igorjevi progi, kjer sem bil seveda najpočasnejši. V jeseni sem pogrešal Sama s katerim sva si občasno delila sosednjo progo. Namreč poleti je uspešno končal Ironman v Rothu in si zasluženo privoščil počitek. Zahvale vsem, ki so na kakršen koli način prispevali k uspešnemu zaključku odisejade. Posebno zahvalo zagotovo zasluži tudi Obi za nesebično pomoč in oporo v vseh pogledih v sami Barceloni in seveda Boštjan, ki me je rešil iz tehnične zagate.
Kako naprej? Že pred odhodom, ma kaj odhodom, že poleti sem bil prepričan, da se v letu 2016 vračam na dirke za pokal Slovenije, jeseni pa v Pulo. Navsezadnje bom poskušal ubraniti 2. mesto v kategoriji na DP v olimpiku. Najprej bom spomladi poskusil malo popraviti rezultat na 1/2 maratona v Gorici ali/in Istri, v jeseni pa še na LM. Čeprav sem zelo užival v družbi Miča, s katerim imam največ skupnih tekaških km, bom žal v zimskem času tekel sam, ker bom tako lažje prilagodil ostale obveznosti. Plavanja pa ne spustim za noben denar.
Čestitke vsem udeležencem IM Barcelone, Rotha, Celovca, Kopenhagna, in vseh ostalih, takšnih in drugačnih dirk in nasvidenje do naslednje dirke…
