Sodelovanje 3K na IRONMAN 70.3 v Zell am See je bil zadetek v polno. Ponovno se je pokazalo, da se včasih neugodne okoliščine izkažejo za dobre. Tu mislim najprej na nejevoljo ob odpovedi LOVEMANA. Super smo se znašli, našli rezervno varianto, ki se je izkazala za zadetek v polno. Še bolj pa imam v mislih celotedensko grožnjo s sodnim dnem, ki naj bi se zgodil ravno na dan tekme. Hura optimizem!
Ravno naš optimizem in odločenost je pregnala vse zle napovedi in tekma je bila naravnost fantastično hitra. Hitra je bila sicer za vse enako. Vi, dragi 3K jevci, ste jo do zadnjega optimalno izkoristili, tudi zato, ker ste bili dobro pripravljeni, odločeni in srčni kot posamezniki in homogeni kot ekipa. Ravno ta skupinski duh me je obvezoval in dajal energijo, da sem ob Kajini podpori, tudi kot trener in navijač iz sebe lahko iztisnil maksimum.
Po drugi strani pa to sploh ni bilo težko, saj je vse teklo kot namazano. Na tej točki moram ponovno pohvaliti slehernega aktivnega udeleženca. Lahko je namreč spremljati tekmo, ko vsi tekmovalci brez izjeme 100% izpolnjujejo dogovorjeno taktiko in načrtovane čase na vsakem segmentu samo presegajo. Tako je bilo zame vsako srečanje, med tekmo s slehernim, pa čeravno samo bežno in vizualno, polno veselja, ki je včasih prekipevalo tudi v obojestransko radost in evforijo.
In prav je tako! Bodimo veseli in ponosni, da je tako! Zavedajmo se vsega lepega in nepozabnega, kar nam daje šport. Dovolimo si, da smo sicer resni, odgovorni, s tisoč opravili in odgovornostmi obremenjeni odrasli v svojem bistvu še vedno igrivi, nepreračunljivi otroci. Preko športa je vendarle tako lepo izživeti otroka v sebi!
Igor Kogoj
V Zell am See-ju je med 1800 prijavljenimi tekmovalci in 35 Slovenci nastopilo tudi 16 3K-jevcev: Klemen Rojnik, Andraž Rojnik, Borut Poljanšek, Drago Kok, Matija Savnik, Matej Vukotič, Peter Grilc, Bojan Skočir, Jure Boltar, Matjaž Volkar, Marta Ivanušič, Marjeta Rupnik, Polona Strnad, Petra Recek, Tatjana Kuhar in Rok Založnik. Že v soboto pa sta nastopili še dve naši članici: Urška P. Strnad na akvatlonu Ironkids in Špela Savnik na teku Irongirl. Vsak od tekmovalcev je tekmo doživel po svoje, vsi, ki so polovičko naredili prvič, pa so delček svojih doživetij tudi zapisali.
PETER GRILC
Ker je bil to moj prvi triatlon v življenju, naj stari mački berejo prizanesljivo …
Pred začetkom. Prijavil sem se brez razmisleka o tem, kaj in kdaj me čaka, in začuda to ni povzročilo opaznih planetarnih sprememb. Igorjev excell je bil na prvi pogled zmeren, a se je s tedni, ko se je povečevala utrujenost, pokazalo malce drugače. Poletna vročina je premikala treninge v čas, ko se poslavlja noč in rojeva dan, a v Zell am See sem se odpeljal solidno pripravljen. Potrjen aksiom, da ima Igor vedno prav.
Voda. Vedel sem, da se bo zgodilo, da se bo zgodilo takoj, ne pa tako brutalno: že v prvih 200 metrih sem namreč zelo resno razmišljal o odstopu, ker sem takoj po štartu dobil občutek, da so se name z vseh strani vrgli vsi iz mojega vala in preizkušali, kolikokrat in koliko časa zdržim pod vodo ter mi dobrohotno omogočili prisilno hidriracijo za čas celotne tekme. Med potopi sem se spraševal, ali se nisem pomotoma znašel v napačni disciplini, ali je triatlon tudi borilni šport, a mi je kmalu uspelo odbiti nekaj napadov, ostal sem na površju in počasi ujel ritem.
Razpoloženje se je občutno dvignilo, ko sem nekje pred drugo bojo ujel nekaj kapic iz prejšnjega vala in se je potem njihovo število v okolici le povečevalo. Šlo je malo cik cak, malo zaradi izogibanja pretepom, malo zaradi razlogov, ki jih ne poznam niti sam, vem le, da sem se v nekem trenutku znašel v popolnoma mirni vodi in čisti osami, kapice pa je bilo videti kar precej proč. Iz vode sem prišel svež in začuda popolnoma orientiran. Pod črto: preživeli smo, poleg tega še s časovnim bonusom glede na pričakovanje, pretepanje v vodi je bila zanimiva izkušnja, zadovoljen, sploh, ker se imam še vedno za kopalca in ne za plavalca (36).
Kolo. Četrt ure hitreje od pričakovanj. Tistemu tam zgoraj sem se priporočil za vsaj en deževno znosen krog. Uslišan. Šel sem na polno, posebej dobro pa sem se začel počutiti, ko sem relativno kmalu začel pobirati prejšnji štartni val, sploh če so to tisti s polnimi feltnami, raketno tehnologijo, karbonom na sto in en način ter desetletjem ali dvema manj na rojstnem listu. Sicer so mi guruji zabičali, da moram goniti v enakomernem tempu, a me je premamilo, pa sem ta del vzel kot dirko, si našel nekaj sotekmovalcev, ki za to seveda niso vedeli, na njej sicer nekaj dvobojev izgubil, več pa le dobil, le za Atilo iz HUN še zdaj ne vem, ali je ostal za menoj ali se je odpeljal v daljave.
Na koncu super povprečje, sploh glede na to, da sem do lani gonil le gorca, ki se je cestnim kolesom približal le, če sem nanj za pot na morje nataknil slick gume, lepo pa pokaže količino tekmovalnega adrenalina. Hvaležen vsem svetnikom, da na mokrem nisem pogrnil, sploh ker so imeli helikopterji kar nekaj dela s tistimi, ki te sreče niso imeli. Težko bi ne opazil: če moj bicikel na naših cestah zgleda primerno napredno, sem bil z njim v menjalnem prostoru in na progi ubožec, ki gleda v živo tisto, kar je sicer videti v prispevkih iz razvojnih centrov za karbonsko tehnologijo, v vetrovnih kanalih ali pod Wigginsovo zadnjico (2:27).
Tek. Malenkost slabši od pričakovanj. V glavo sem si že prej zabil, da se tekma začne šele s tekom in je bilo vse dotlej le uvertura. V prvi krog sem vstopil z bolečinami v hrbtu in njihovega vzroka si tedaj nisem znal razložiti, šele kasneje mi je potegnilo, da so najbrž posledica kolesarske drže, zato sem se proti vsem pravilom odločil nažgati do konca, računajoč, da se utegne zadeva le slabšati, pa bi se potem prilagajal situaciji. Ko so v drugem krogu bolečine izzvenele, je šlo v prav spodobnem tempu, a počasneje, kot če prvega ne bi šel na visokih obratih. Psihično pa dviguje, da serijsko, v desetinah in precej zlahka, skalpiraš tiste iz prejšnjega in dotlej boljše iz tvojega štartnega vala, prehiti pa te le kak osamelec.
Avtomatizem in mentalni odklop sta me zapeljala le na koncu, ko sem šel samodejno še v četrti krog, ne v cilj, a so po nekaj deset metrih prešteli obročke na roki, me obrnili v pravo smer in dobesedno prisilili končati. Med tekmo sem sicer razmišljal, da bi šel v cilj s prevalom, a sem na to preprosto pozabil, za kar mi je še vedno žal. Na cilju po vseh ogljikovih hidratih iz astronavtske embalaže Stiegl iz krigla (1:33).
Tranziciji. Od starih mačkov in iz literature sem uspel razumeti, da gre za četrto, ultra pomembno disciplino, a sem se je lotil na easy. Hitro slačenje neoprena obvladam iz surfarije, za drugo pa sem si vzel čas, veliko časa, da sem nase navlekel dovolj robe, da me na kolesu le ne bi podhladilo, kar se je kasneje zgodilo nekaterim, ki so poskrbeli predvsem za svoj izgled. Kombinacija triatlonskega, kolesarskega in surfaškega tekstila se je izkazala za pravo – briga me za outfit, bistveno je, da učinkuje! (priznam pa, da sem imel s seboj za vsak slučaj tudi neoprenske rokavice).
Konec (4:49). Tisti, ki ste šli skozi, tako in tako veste, da ni napisanega več kot le nekaj fragmentov.
MARTA IVANUŠIČ
Ko sem pozimi začela s plavalnimi treningi, nisem niti pomislila, kam to pelje. Prvi plavalni metri so bili naporni, vendar – počasi se daleč pride. Meseci minevajo, kilometri padajo, jaz pa še vedno plavam, čeprav sem imela namen plavati le pozimi. Po krajši pavzi spomladi pridem spet na bazen in slišim, kako se pogovarjajo o Kaprunu.
Malo se pozanimam, za kaj gre in takoj me zagrabi želja po nečem novem. Kolesarjenje, »no problem«, polmaraton sem tudi že odtekla, plavanje pa no, ja, nekak bo že. Polironman, to je to, to bo moj letošnji cilj. Odločim se, prijavim se in začnem trenirati. Plavanje, kolo, tek, vsak dan ena disciplina, včasih dve. Vmes pa občasno panika, kako bom to zmogla. Odštevanje do 26. avgusta je hitro minilo in kmalu sem se z ostalimi, zdaj lahko rečem že prijatelji, 3 K-ajevci znašla na štartu.
Najbolj me je bilo strah plavanja, saj je to moja najslabša disciplina, in prerivanja v vodi. Zato sem po štartu lepo počakala 2-3 sekunde, da so najhitrejši odbrcali stran od mene, in začela s plavanjem proti zeeeloo oddaljeni boji. Na plavanju mi je bilo zelo težko, predvsem v prvi polovici proge, kjer sem se borila z enim plavalcem na desni strani in enim, ki je brcal pred mano, ter sama s sabo.
Nato pa je živčnost počasi popuščala, sprostila sem se in začela plavati v svojem ritmu. Vmes sem malo zaplavala stran od začrtane linije, zgleda, da sem res začela uživati v plavanju, da sem si kar še malo podaljšala traso 
. Končno sem preplavala celotno dolžino, prilezla ven in pomislila: samo, da sem zunaj. Hitro tek do menjalnega prostora, vmes pogledujem proti oblakom in pomislim, saj ne bo več dežja, imamo pa res srečo in se preoblečem. Nove galoše za v dež, kupljene samo za to tekmo in to vreme, pozabim v vreči in tečem proti kolesu.
Samo da sem končno na kolesu, pomislim in začnem s kolesarjenjem. Že po treh kilometrih se pojavijo prve dežne kaplje, ulije se in spet pomislim na nove galoše. Kljub dežju in nizkim temperaturam se počutim dobro, noge so dobre, odločim se za hitro vožnjo, brez razmišljanja, da me čaka še 21km teka. Kar bo, pa bo. Kilometri hitro minevajo, ves čas prehitevam kolesarje pred seboj, še posebej dobro sem se počutila, kadar sem prehitela kakšnega kolesarja na kronometrskem kolesu. 90 km je hitro minilo, pred menjavo na hitro pogledam na števec in vidim, da je povprečna hitrost ostala nespremenjena, ves čas dobrih 36 km/h.
Z nasmehom v menjalni prostor, preoblačenje in pred mano je samo še 21,1km do cilja. Samo. Proga je bila razgibana, najbolj pa mi je ostal v spominu klanec v centru mesta, ki smo ga morali preteči kar petkrat. Vendar je množica navijačev dala energijo in kar poletela sem čez. Ko sem končno pritekla do oznake za 20 km, sem se nasmehnila pri sebi, in si rekla: »Uspelo mi je!« Samo še tek v klanec in končno zavijem levo za cilj. Tek po preprogi in množica ljudi na obeh straneh. Zadovoljstvo. Nasmeh. Nepopisna sreča, da mi je uspelo nekaj lepega. Moja osebna zmaga. Naslednjič pa: hitreje, višje, močneje.
3K ŠPORT, hvala.
POLONA STRNAD
Ko si enkrat v taki sredini, kot je 3K ŠPORT, se vse odvija samo od sebe. Tako se je spogledovanje s polovičko začelo že pred dvema letoma, ko sem kot plavalka nastopila v eni od štafet na blejskem Lovemanu. »Bi zmogla sama, koliko treninga je potrebnega za vsaj povprečno pripravljenost, koliko življenja (in pozornosti trem otrokom) ti potem sploh še ostane ob športu?«, so bile takrat moje misli.
Lani sem še enkrat odplavala 1900 m na Lovemanu, hkrati pa sem ob stalnem zmernem treniranju plavanja in teka ter začetkih kolesarjenja dobivala tudi odgovore na svoja vprašanja. Odlično organizirani letošnji klubski kolesarski treningi, ki sem jim aprila začela dodajati tudi solo treninge, ter podpora, razumevanje in spodbuda mojih najdražjih so mi omogočali uspešne priprave, zato je padla odločitev o polovički. Na mojo srečo (junija bi bila na kolesu slabša) je letošnji Bled odpadel, navdušenost klubskih sotekačic aprila na maratonu v Parizu pa nas je usmerila na mednarodno prizorišče – prva polovička v prvič organiziranem Zell am See-ju, je še kaj boljšega?
Odločitvi in prijavi so seveda sledili še intenzivnejši treningi. Včasih ni bilo lahko, sploh treningi menjav so bili dolgi in so me od družine preveč oddaljili, na srečo pa smo bili vmes tri tedne na morju, kjer sem vse treninge lahko opravila že zgodaj zjutraj. Tako sem plan praktično v celoti izpolnila, kar me je seveda dodatno opogumljalo in mi dajalo spodbudo za sicer dolge razdalje na tekmi.
V Zell am See-ju je že v soboto na Ironkids-ih (300m plavanja in 1500m teka) nastopila naša Urška in navijanje zanjo nas je potegnilo v tekmovalno vzdušje. Bila je odlična in kar mi je najbolj všeč pri njej, je to, da jo to triatlonsko dogajanje prav navdušuje in da je res rada del tega. S koncem Urškinega nastopa pa je vedno bolj v ospredje stopala tudi naša realnost in dejstvo, da nas do začetka tekme loči le še nekaj ur. Veliko je bilo različnih razmišljanj tisti sobotni večer, veliko govora o vremenski napovedi. Moja velika skrb takrat pa je bila, kako bosta tekmovalni dan preživela Urška in Brin, sploh če bo slabo vreme. Na srečo smo vso opremo za nedeljsko tekmo oddali že v soboto čez dan in naš sobotni večer se je končal v internetnem spoznavanju mesteca Zell am See in odločitvi, da gresta otroka na bazen.
Nedelja, 10.20, tretji val plavalnega dela HalfIronmana: začelo se je! V plavanju sem bila praktično najbolj domača in zato nisem imela nobenih skrbi, kar pa me žal ni obvarovalo pred vsaj tremi požirki jezerske vode zaradi več kot 600 sotrpinov. Sploh zadnji del pa je vendarle šel povsem tekoče in z zelo veliko mero uživanja. Potem je sledilo kolo, zame najtežji in hkrati najbolj neznan del preizkušnje. Verjetno sem na začetku občutila celo strah, ampak so ga odlična proga in idealne razmere v prvem krogu razblinile.
Tako me niso prestrašile niti tri srne in veverica, ki so pred mano stekle čez cesto. Le Brinova skrb, da si ne bom upala na aerobare, se je izkazala za – pravilno. Tako da, rezerve so še! Sploh drugi del drugega kroga pa je bil poseben – od stalnega nalivanja sem bila premočena in premražena do kosti, ustnice so mi šklepetale in opazila sem, da zaradi mraza že zmanjšujem hitrost.
Na srečo se je ta del kmalu končal in pred mano je bil le še tek. Nisem znala oceniti, ali bo bolj ali manj težek, ampak prvi kilometri so bili zelo spodbudni. V nogah praktično nisem občutila utrujenosti in povsem sproščeno, sploh ko sem se ogrela, sem podirala kilometer za kilometrom. Vedno več tekmovalcev je omagovalo in sama sem jih vedno več prehitevala. In ko sem začela srečevati tudi vse naše, je bilo počutje na vrhuncu. »Super mi gre, odlično se počutim, zmagali bomo,« so bile misli, ki so me prešinile nekje na polovici proge. Med navijači sem zagledala tudi Urško in Brina in priznam, da sem se morala brzdati, da od sreče nisem zajokala: vsi moji so v redu, Matjaž že blizu cilja, jaz pa povsem suvereno na progi. Juhej!
V cilju me je samo še preplavila sreča, spomin na vse treninge, na klubske prijatelje in na moje super otroke. In na dejstvo, da je to zmaga nas vseh. Verjetno sem bila res ganjena, saj me je eden od prostovoljcev vprašal, kako mi lahko pomaga in če vem, kam moram iti. »I’m looking for my family…« Hvala Urški, Brinu, Tini in mami, Matjažu ter Igorju in Roku. Hvala vsem mojim klubskim prijateljem. Skupaj odkrivamo in spoznavamo tiste dele življenja, do katerih zmore le redko kdo, in tudi zato je vse to tako čudovito!
ŠTAFETA 3K SESTRE (Rok Založnik – plavalec, Tatjana Kuhar – kolesarka, Petra Recek – tekačica)
Štafeta 3K SESTRE je bila po spletu naključij sestavljena meseca maja za Dnevnikov triatlon v Portorožu (sprint). Petra in Tatjana sva se namreč po ogledu nekaj triatlonov in dodatni spodbudi Polone odločile, da želiva vsaj v triatlonski štafeti podoživeti del občutkov, ki so nama jih opisovali že izkušeni triatlonci oziroma triatlonke. Po odpovedi plavalke zaradi bolezni je v štafeto vskočil Rok, ki se je takrat intenzivno pripravljal za IM v Celovcu.
Doseženo drugo mesto med mešanimi štafetami v Portorožu in super vzdušje v štafeti je bil razlog, da smo se med štafetami pomerili še enkrat v Kopru, kjer sva obe punci, Petra in Tatjana, pred tem opravili še prvi triatlon za vsakogar.
Rok je že itak triatlonec, ženski del štafete pa je triatlon letos popolnoma prevzel. Tako sva želeli poleg razdalj v štafeti sprint triatlona še nekaj več in prijava v štafeto Ironman 70.3 skupaj s preostalimi klubskimi ironman »devičniki« je bila povsem logična odločitev. Vedeli sva namreč, da bova za postavljene cilje (Tatjana 90 km kolesa, Petra prvi polmaraton) lažje trenirali, če jih bova uresničili na isti tekmi.
Pa še eno dejstvo je bilo pomembno: po treningu, ki nama kdaj tudi ni šel od nog, sva se lahko poleg klubskim kolegom pohvalili predvsem druga drugi, spodbuda in podpora sotekmovalke v štafeti pa je bila zlata vredna. No, če pa je del štafete še Ironman, ki ti lahko na podlagi svojih izkušenj s tekem in treningov odgovori na kopico vprašanj ter te na dodatnih kolesarskih treningih štafete žene do »stokanja« (beri do bolečin), je pa to še toliko večji plus.
Tekma Ironman 70.3 v Zell am See-ju je bila za Petro in Tatjano do zdaj največja in hkrati tudi najlepša izkušnja. Biti del vzdušja tako velike tekme, kljub temu, da Ironmana 70.3 ne boš opravil v celoti sam, je nekaj fenomenalnega. Hkrati pa je to odlična priložnost, da se od blizu seznaniš z vsemi procedurami triatlonske tekme (od briefinga, bikecheck in-a, menjav v menjalnem prostoru, bikecheck out-a in še česa).
Ne glede na to, da tudi v štafeti najprej tekmuješ za sebe, vemo, da naši rezultati ne bi bili tako dobri, če ne bi bilo spodbud in navijanja sotekmovalcev štafete. Prav timski duh nas je namreč pripravil do tega, da smo prav vsi trije na tekmi iztisnili še kakšen atom moči več, kot bi ga sicer.
Hvaležni smo za to izkušnjo, hvala vsakemu posebej in vsem članom štafete – za super zabavo, vso spodbudo, podporo in navijanje. Seveda odličnega rezultata ne bi bilo brez trenerjev Igorja in Roka, vseh navijačev ob progi, preostalih 3K-jevcev in še koga. Hvala vsem. Zdaj pa novim (štafetnim) triatlonskim podvigom naproti.
BOJAN SKOČIR
Zelo hitro ja priletel avgust in z njim tudi moj cilj sezone – Ironman 70.3 Zell am See. Ne glede na to, da sem se po mojih normativih pripravljal solidno, me je ob vsaki misli na tekmo malo počrvičilo v trebuhu. Še posebej misel na plavanje. Samo, da zlezem iz vode, sem se ves čas prepričeval. No, še ena zadeva je dan pred tekmo begala mene, pa verjetno še koga, in sicer – kaj obleči. Napoved je bila dež in 14 stopinj. Nekako sem se le odločil ter pripravil vrečke z opremo.
Dan tekme. Ob 7. uri se odpeljem do prijateljevega kamperja, kjer so me že čakale testenine. V hotelu sem namreč že izkoristil bonus pri sobotni večerji, ko sem od šefa kuhinje nažical špagete ( za večerjo je bila namreč kmečka pojedina 
). Prihod v menjalni prostor, še zadnje kontrole vrečk, priprava kolesa, skok v neopren in tu – prva napaka. Če si neporen na brzino navlečeš in ne greš v vodo malo zaplavat, potem se zgodi to, kar se je meni. Takoj po štartu me je neopren (pa verjetno strah) tako tiščal, da sem mislil že po 300m odstopiti. »Zakaj sem treniral?!«, sem si mislil in nadaljeval: »Umiri se, znaš plavat svoj ritem, ne oziraj se na druge!« In je steklo.
Ulovil sem ritem, zraven pa še kakega z modro kapico, ki je štartal 5 minut prej. Končno sem bil iz vode. Kolo je pa itak moje, sem si govoril. Menjava je bila, kakršna je bila, lahko bi bila tudi hitrejša, 7 minut ni ravno malo. Pa še na rokavčke sem pozabil. In potem lov za tistimi, ki so bolje odplavali, pa za tistimi s številkami pod 500, ki so štartali 5 minut prej. Letelo je! Tako je Bojči švignil tudi mimo tistih, ki so imeli polne zadnje obroče, pa aero čelade, katerih sem se še prejšnji dan, v menjalnem prostoru ob pogledu na njihova kolesa, bal. Bojči se je peljal tudi mimo takih . No, da ne bo pomote, tudi mene so prehitevali ). Na števec se skorajda nisem upal pogledati, saj je bilo povprečje že blizu 37 km/h. Zavedal sem se, da je pred mano še 21 km teka.
Na teku ni bilo večjih težav, če odmislim ohlajene prste na nogi prvi kilometer. Izredno lepo speljana tekaška proga, ogromno gledalcev, kljub slabemu vremenu, pa seveda spodbude Igorja in Kaje ob progi so nas ponesli proti cilju. Pogled na semafor me je presenetil, saj niti v sanjah nisem pričakoval takega časa. Nekako za publiko sem napovedoval pod 6 ur, pri sebi pa sem imel željo okoli 5 ur 30 minut.
Presegel sem samega sebe, pa dejstvo, da sploh nisem bil pretirano utrujen, mi že vrti po glavi nove načrte. Tisto številko 70.3 je potrebno izbrisati, ostati mora samo še IRONMAN.
MARJETA RUPNIK
Uau, še sama ne morem verjet… Res sem na štartu svoje prve polovičke 70.3. Oblačnost in napoved slabega vremena me sploh ne motita, o tem sploh ne razmišljam. V daljavi vidim oranžno bojo. »Daleč je«, si mislim. A se spomnim besed Poloninega Brina: »Saj to je samo tja in nazaj.« Res je! Imam lepo zeleno kapo v barvi kluba, ki me opogumlja. Naenkrat zapiskajo štart in – gremo! Super mi gre, kmalu si najdem enega plavalca in se trudim, da ga ne izgubim do konca. Uspe mi.
Zdaj pa hitro na kolo. Danes mi še posebej leti, saj se mi zdi, da ves čas samo prehitevam. Ne morem verjeti. Proti koncu kolesa si mislim: samo še tek in to bo to!
Proga za tek je speljana ob jezeru in ima nekaj pentljic skozi mesto. Ljudje noro navijajo, pokličejo me celo po imenu, kar seveda dobro dene. Srečujem klubske kolege, s katerimi si navijamo »Bravoooo!!!«, zaradi česar dobim še dodatno moč. Tudi Profesor je ob progi, tam mimo tečem še bolj pokončno.
Vse skupaj gre zelo hitro, le še ravnina do cilja. In ker je ozka, razširim roke in do cilja dajem »petke« na obe strani. Vsi navijajo zame. … CILJ… Od sreče skočim v zrak z dvignjenimi rokami. In ker so tla mokra, mi spodrsne in – padem na rit. »Ha, super, uspel mi je prav poseben prihod v cilj,« si mislim. Lepo mi je, vse je šlo kot po maslu.
V cilju se dobimo v veliki dvorani, kjer si srečni pripovedujemo, kaj se nam je zanimivega zgodilo. Zame je bila res lepa in pozitivna izkušnja in če bi mi kdo pred enim letom omenil, da bom sama del nje, mu ne bi verjela.
In kaj zdaj? Nič, gremo naprej!
VIDEO
V spomin na progo … Uživajte!