V letu 2016 je dozorela misel, da končno naredim korak naprej in se poskusim v celem Ironmanu. Že sama misel na dirko me je navdajala z velikim strahospoštovanjem, saj sem se vendarle podajal na najtežjo fizično preizkušnjo, ki sem se je kadarkoli lotil.Po drugi strani pa sem komaj čakal, da preverim, česa sem sposoben. Tako sem se dan po lanskem Ironmanu v Celovcu postavil pred šotor za prijave, vplačal štartnino in si kot D-dan vpisal 2. julij 2017. In se je začela moja pot do ciljne črte…
O samih pripravah pravzaprav nima smisla izgubljati preveč besed. Številke bom nanizal na koncu, v tednih po tekmi pa mi je v spominu ostalo nekaj glavnih lekcij:
- Če se priprav na Ironmana lotiš v kolikor-toliko spodobni formi in ne greš na prvi trening ravno s kavča, fizični del priprav sploh ni tak bav-bav. Še najtežje je uskladiti urnike vseh življenjskih aktivnosti, ampak vsaj to področje sem opravil z odliko in od začetka treningov za Ironmana do tekme nisem izpustil enega samega treninga!
- Imel sem izjemno srečo, da se je na IM Celovec prijavila cela četica 3K-jevcev, tako sem večino treningov, zlasti tekaških, opravil ob boku Miča, Mičota in Roka, z Urbanom sva pa na chatu preživela več časa kot včasih najstniki, zato se soborcem za prijetno druženje in spodbudo v včasih težkih trenutkih od srca zahvaljujem!
- Veliko dela je narejenega že s tem, da se pripraviš na to, da se bo tvoje življenje dobrega pol leta vrtelo okrog tekme oz. programa treningov. To zlasti velja za družino, na tem mestu pa ne morem mimo brezpogojne podpore moje prečudovite žene. Tanja, pol medalje je tvoje! (jebiga, pol pa je vendarle moje, vendarle sem jaz švical vse te mesece in zlasti na tekmi J)
V petek pred tekmo sva se tako s Tanjo odpravila v vasico blizu Celovca, kjer sva imela rezerviran apartma, da se lahko v miru pripravim na tekmo. Opravim še zadnji trening, lahkotno razplavanje v jezeru, v neoprenu, v upanju, da vendarle ne bomo imeli take nesreče, da bi imela voda več kot mejnih 24,5 stopinj (k nervozi je nekoliko prispeval podatek, da je imelo Vrbsko jezero še v sredo, torej 4 dni pred tekmo, še vedno 25 stopinj). Pa še izkoristil sem odsotnost gneče in opravil z registracijo, da ne bi bil v soboto po nepotrebnem preveč na nogah.
Sobota zjutraj je pomenila race briefing, nekoliko zgodaj za moj okus (ob 9h), ampak končno se nas je za isto mizo zbralo šest 3K vitezov – Aleš, Mič, Mičo, Rok, Urban in jaz. Vsi prijetno nabriti, pa tudi malo na trnih, saj nas je v nedeljo vendarle čakal dolg dan. Bike check-in in oddaja vreč v menjalnem prostoru je že taka rutina, da jo lahko opravim miže. Po kosilu (testenine, kaj pa drugega J) sledi še obvezen prehod od vstopa do izhoda v T1 in T2 (tudi v obratni smeri, v izogib iskanju svojega prostora za kolo ob sestopu s kolesa in izgubi dragocenih sekund, predvsem pa izgubi osredotočenosti na tekmo v nedeljo). Zvečer še pica z Urbanom in kolegi v sproščenem vzdušju, pridružila se nam je tudi bivša učiteljica plavanja (po domače: tršica) Anita.
Kosilo po race briefingu s 3K ekipo (manjka nam le Aleš)
Bike check-in
Nedelja zjutraj alarm ob 4.00, ovsena kaša z vodo in malo medu, pripravim bidon z elektroliti za hidracijo do štarta, in kratka vožnja do menjalnega prostora. V samem menjalnem prostoru pričakovano oznanilo, da se plava v neoprenih, pa vendarle je bilo obvestilo kar olajšanje, da je bila o tem odstranjena že poslednja trohica dvoma. Priprava kolesa (gume, bidoni, geli) in še dokončna priprava vsebine modre (T1) in rdeče (T2) vreče in gremo na štart.
Pred štartom je bilo prav lepo, da smo se zbrali skoraj vsi 3K udeleženci, le Aleša mislim, da nisem opazil.
Slovenski Lionel Sanders fan club pred štartom
IM Celovec je že lani uvedel t.i. ”rolling start”, kar je letos pomenilo, da so vsakih 5 sekund v vodo spustili 10 tekmovalcev, kar naj bi olajšalo gnečo na startu in nekdaj dobro znane ”centrifuge”. Pohvalno! Pred štartom si člani 3K reprezentance zaželimo srečo in gremo vsak v svoj startni boks. Na štart grem z Rokom, saj sva imela pričakovane plavalne čase praktično enake, z ostalimi pa se seveda dogovorimo, da se vidimo na trasi oz. na obveznem pivu po tekmi, kje drugje kot na tradicionalni 3K točki ob tekaški trasi.
Razmeroma hitro pridem na vrsto za štart, pritisnem Start gumb na uri in se zapodim tistih nekaj korakov v vodo, vedoč, da mi, kot mi še nikoli prej ni, tudi tokrat najbrž ne bo uspelo štartati umirjeno in se ne zaleteti prvih 300 metrov. Nisem se motil J Prvih nekaj sto metrov preplavam v nekoliko hitrem ritmu, vseskozi iščoč par nog, na katere se lahko ”prilepim”. Pot do prvega obrata je tako minila dokaj rutinirano, pravzaprav celo nekoliko hitro, ampak to je bila šele manj kot tretjina plavalnega dela tekme. Okrog drugega obrata in do slovitega kanala pa je šlo tudi brez kakih pretresov – nobene brce v glavo, nobene gneče, praktično vseskozi isti sosedi ter skoraj nikoli sam brez vsaj enega para nog pred seboj. V kanalu pa me je še najbolj motila umazana voda, ki je drastično zmanjšala vidljivost, ampak bog pomagaj, takrat sem se že lahko tolažil, da bo plavanja kmalu konec J
Izhod iz vode, ne pogledam na uro, se mi ni zdelo pomembno, sem pa vedel, da je bil čas plavanja hiter. Zneslo pa je 1:04:23, kar pomeni povprečen tempo 1:40 min/100m. Zelo zadovoljen!
Na poti do T1 (ki so jo letos še podaljšali za kakih 100 metrov) srečam veliko znanih obrazov – Rok Tomšič, vedno glasni in ognjeviti Žirovci (Aleš in Janja Bogataj), Marjetka, nekje vmes se mi zadere še Boštjan, vseh pa se razveselim in jim pomaham. T1 klasika – hitro, rutinirano, neopren dol, pojem en gel, čelada gor in gremo po kolo. Na izhodu iz T1 se že derejo Igor, Kaja, Obi, Bojan z ženo, pa mogoče še kdo, te sem uspel naštet.
Na poti v T1
Na kolesu se do obrata že skorajda uspem stlačiti v čevlje (ki jih imam vpete v kolo), po obratu končam postopek in gremo na najdaljši del tekme! Pulz nekoliko visok, ampak to po plavanju ni nič nenavadnega, watti v mejah načrtovanega, hitrost presenetljivo visoka, ampak kaj čmo, se že skoraj spodobi, da smo bili na dan tekme v formi J Prvi krog kolesa poteka brez pretresov, ena hitra skupina mi zbeži, drugo pa ujamem in vozimo zelo korektno, z nekaterimi sem prevozil večji del 180-kilometrske trase (ajde, kak kilometer manj, trasa v Celovcu slovi po tem, da je nekoliko krajša od 180 km). Nekje okrog 57. kilometra me prehiti Urban, pričakoval sem ga nekoliko pozneje, ampak kaj hočemo, fant je res dobro plaval!
Malo pred koncem prvega kroga pomaham Aniti, pred obratom pa že zagledam svojo navijaško posadko – Tanja, Tilen, Vesna, Primož in Andreja. In ti norci so seveda pripravili en kup transparentov, zastavo, pa še tematske majice so si naredili. Ob takih navijačih se ti lahko na tekmi samo smeji, čelado dol! Seveda pa ne gre zanemariti tudi vedno vidne in glasne 3K posadke.
Začetek drugega kroga na kolesu
Drugi krog pa se je zelo hitro naredila velika skupina kolesarjev (nekje med 30 in 40), kjer so pravila fair playa in 12-metrske razdalje med kolesarji pomenila bore malo (kar je žal druga stvar, po kateri slovi kolesarski del trase v Celovcu). In tako smo se vozili v ”grupi” dobrih 40 kilometrov, dokler ni mimo prišla sodnica in naredila malo reda. Proti koncu kolesa uspem celo uiti dvema puncama, s katerima sem se preganjal praktično celo kolo, pozneje ugotovim, da je ena zmagala v kategoriji 35-39 let (enako njen fant; o tem, za koliko me je on namahal, pa raje ne bi J), druga pa v kategoriji 40-44 let. In ta slednja, Nemka, je bila tako prijazna, da se mi je prišla v cilju zahvalit za dober tempo. Športni duh v najboljši luči, ni kaj! Čas kolesarjenja 5:05:18, kar pomeni povprečno hitrost 35,42 km/h oz. v grobem 2 km/h hitreje od pričakovanj.
Na kolesu
V T2 najprej pogled po stojalih, skoraj vse prazno, skoraj vsi so še na trasi. Priznam – dober občutek! Kratka pavza za WC, hitro čez menjalni šotor in pot pod noge!
Na pričetku teka me čaka ”Team Nenad”, glasni kot grom, ki mi na usta privabijo tako širok nasmeh, da me za zdrav odnos do tekme pohvali še gledalec poleg njih J Tek pa je žal edina disciplina, kjer mi ni šlo ravno vse po pričakovanjih. Začelo se je s tem, da sem po kaki minuti teka ugotovil, da sem Garminovo uro namesto na Triathlon mode nastavil na Open Water Swim, zaradi česar je ura mislila, da cel dan plavam, ter mi ni prikazovala ne tempa, ne razdalje, ne pulza. Pade odločitev, da ne ustavim ure in začnem znova, temveč tečem po občutku in sproti preračunavam čas oz. tempo teka.
Začetek teka
Začnem nekoliko prehitro in prvi polmaraton pretečem nekaj čez 1:42, popolnoma brez težav, pri čemer se že po planu ustavim na vsaki okrepčevalnici (približno na 2 km) in se ohladim z mokrimi spužvami, na vsaki drugi okrepčevalnici pa spijem kozarček Coca-cole. V prvem krogu teka dvakrat srečam poznejšega zmagovalca, trenutnega svetovnega prvaka Jana Frodena, ki teče, kot da ga lovi trop steklih psov. Prehiti pa me tudi najboljši Slovenec David Pleše, ki ga pozdravim in celo na kratko pomaha, kar je res lepa gesta! Na mojo veliko žalost na poti proti Celovcu srečam Miča, ki mi vidno sključen sporoči, da bo zaradi bolečin v križu odstopil. Žal je tudi to del našega športa, ampak ni kaj, pozdraviva se in nadaljujem svojo pot. V parku med jezerom in Minimundusom obvezno mahanje navijačem, nekje na 24. kilometru pa sem prvič začutil krizo, ki se niti ni kazala v obliki krčev (teh nisem imel niti v enem trenutku na tekmi), temveč v nekoliko premočnem občutku pomanjkanja energije. Zato se med 24. in 26. kilometrom dvakrat ustavim za kakih 15 sekund, se nekoliko pretegnem, zberem misli, na 25. kilometru popijem dva kozarčka Red Bull-a, in dalje. Čutil sem, da mi je tempo drastično padel, zato sem se osredotočil na to, koliko počasi še lahko tečem, da mi uspe končati pod skupnim časom 10 ur, česar si pred tekmo niti v sanjah nisem upal predstavljati! Do konca teka se tako ukvarjam bolj kot ne s tem, da nadaljujem z nekim dostojnim tempom in da se mi zadnjih 5 km uspe izogniti postanku v dixiju J Kak kilometer pred ciljem še zadnji pozdrav navijačem in ležeren tek zadnjih 300 metrov, saj sem hotel zaužiti vsak trenutek zaključka svojega prvega Ironmana! Zagledam cilj, iz ust avstrijskega napovedovalca slišim sloviti ”Nenad, you are an Ironman!”, mu dam karseda močno petko in z občutkom olajšanja in izjemnega zadovoljstva ter ponosa prečkam ciljno črto. Čas teka: 3:38:25, tempo 5:10 min/km, skupni čas pa 9:56:29.
Konec!
Nekaj sekund po prečkanju ciljne črte me proti hrani in pijači (bodimo iskreni: pivu, čeprav brezalkoholnem) pospremi dekle, s sporočilom ”Čestitam!” Izkaže se, da je punca priseljenka iz Brčkega (BiH), v svoji novi domovini pa se je javila za prostovoljko na Ironmanu. Še en čudovit zgled športnega duha!
Sledi prijetno druženje z ženo, prijatelji, klubskimi kolegi, kjer ne manjka nasmehov, čestitk, rokovanj in objemov, kar celotno izkušnjo naredi še posebej prijetno in vredno vsega truda!
Fan club J
Za tiste, ki imate radi številke – sam za uraden začetek priprav štejem 12. december 2016, ko sem se vrnil s potovanja po Avstraliji in začel s sistematičnimi treningi. V tem obdobju je bilanca treningov naslednja:
| Čas | Km | |
| Plavanje | 65 h 9 min | 226,53 |
| Kolo | 152 h 44 min | 4.655 |
| Tek | 109 h 52 min | 1.328 |
| Fitnes | 26 h 40 min | / |
| Skupaj | 354 h 25 min | 6.209,53 |
Pod črto pravzaprav ne vem, kaj bi napisal, zato naj zaključim le s tem, da mi je bil celoten ”projekt” Ironman v velik užitek, saj na koncu tako ali tako ostanejo samo pozitivni spomini, kar je tudi prav. Zaradi velike cene, ki jo plačajo bližnji, bo sezona 2018 posvečena le polovičkam, z malo sreče in ob dobrem zdravju pa se že veselim, da bom v letu 2019 napisal novo poročilo!
Čisto na koncu še zahvala Igorju za mentorstvo in neprecenljive izkušnje, brez njega se bojim, da bi bilo vse skupaj en sam stres, tako pa še sam sebi pred letom dni ne bi verjel, kako gladko je vse potekalo.
Nasvidenje v naslednjih zgodbah!
Nenad