Ironman Emilia Romagna 2023, Matej Hreščak

IRON MAN (Matej)

Preden se posvetim opisu same tekme 16. 9. 2023 v Cervii, je treba še nekaj povedati o samih pripravah:

Na Ironman Emilia Romagna 2023 sem se prijavil že septembra 2022, še preden sem šel na polovičko, pa tudi olimpik na Bledu sem opravil le nekaj dni prej (kot svoj prvi triatlon sploh!). A ker so aspiracije po celem IM tako ali tako obstajale že vse od pridružitve v 3K, sem izkoristil možnost nekoliko cenejše prijave, seveda ob predhodnem posvetovanju z Igorjem, saj sem bil v velikih dvomih, ali je dobro leto dni sploh dovolj časa zame, da se pripravim na tako tekmo. Igor me je takrat pomiril, da so trening podobni kot za polovičko, le poleti se dela daljše treninge, sploh na kolesu. Takoj po polovički v Poreču je bil moj mentalni fokus že usmerjen v trening za polni Ironman. Celo zimo sem pridno vzdrževal kolesarsko kondicijo na trenažerju, oktobra sem začel 2x tedensko plavati s klubom na Kodeljevem (prej sem plaval sam, pa je bilo zelo neučinkovito), še največ pridnosti pa sem verjetno pokazal pri teku, saj sem do tekme izpustil samo en predpisan trening – na slednje sem sedaj, ko upiram pogled v preteklost, dejansko najbolj ponosen. Spomladi sem se pridružil še petkovim klubskim kolesarskim rundam, tako da sem skoraj vsak dan »dihal skozi 3K«. Petra je na neki točki ugotovila, da več časa preživim v klubski družbi kot v njeni.

V klubu sem se naučil, da pravega triatlonca dež ne ustavi pri treningu.

Najlepši del priprav je bil sigurno spomladanski čas, ko je bil na sporedu Istrski maraton ter prvomajski 3K teden v Medulinu, kjer sem približno že dobival občutek, kje sem s kondicijo na kolesu in teku. Še večjo tekaško samozavest sem nato dobil po 3K 10-ki, ki sem jo odtekel v zame zares dobrem času. Takoj po julijskih 3K kolesarskih »počitnicah« na Tirolskem sem nadaljeval s treningi še na dopustu v Punatu (tudi tja sem se iz LJ zapeljal kar s kolesom), kjer pa me je Igor kar malo ustavil, da se ne bi preveč skuril že sredi poletja – več mi je predpisal plavanja in teka, kolesa pa bolj za vzorec. Kar naenkrat oz. čisto prehitro je prišla sredina avgusta, ko je bilo do tekme praktično samo še mesec dni. Jaz pa samo v neki povprečni formi! Treningi so se malo podaljšali, več je bilo menjav, zadeve so postajale čedalje napornejše tudi zaradi vročine; stalni problemi s kolesom, ki sem ga moral v poletnem času ene 3x peljati na servis, pa niso ravno pomagali moji psihološki pripravljenosti. Glede na izkušnje iz priprav drugih 3K-jevcev (zlasti Roka, Miča, Bojana in Barbare) se mi je zdelo, da treniram premalo. Ampak sem vseeno slepo zaupal v Igorja, da točno ve, kaj in koliko mi predpisati. Zadnji teden sem bil vseeno precej bolj opogumljen, in sicer zaradi dveh stvari: FTP test je pokazal, da sem na kolesu napredoval, na plavanju pa sem dolgo distanco uspel odplavati znatno hitreje, kot sem plaval večino sezone. Ko sva z Igorjem dogovorila še taktiko za tekmo in mi je predpisal tudi način prehranjevanja, sem bil pripravljen. No, recimo … (a si sploh lahko kdaj dovolj pripravljen za Ironman?)

Statistika treningov za Ironman (od 20. 10. 2022 do tekme 16. 9. 2023)

	PLAVANJE	KOLO	TEK	SKUPAJ
Št. enot	87	93	140	320
Razdalja	186 km	5872 km	2038 km	8096 km
Čas	62 h	222 h	276 h	560 h

Moja 3K družina, ki me je spravila čez vse treninge (nekaj stalnih članov na sliki manjka).

Ko sva s Petro v četrtek prispela v Cervio, so bile ceste polne športnikov, ki so opravljali še zadnje kolesarske in tekaške treninge. Vsi so delovali naspidirani do konca. Jaz sem se šel pa naslednji dan malo razplavat v morje. Res se mi je zdelo komično – namesto da bi počivali, so švicali na polno. S Petro sva si v petek ogledala vse bistvene lokacije – štart, cilj, tranzicijo. Srce mi je malo padlo v hlače, ko sva opazovala progo za plavanje. Najbolj oddaljene boje tam nekje v odprtem morju sploh nisem videl! Ko plavaš dolžine v bazenu, se ne zavedaš, kakšne razsežnosti je dejansko teh 3800 m v morju. Zvečer smo se dobili še z mojo navijaško ekipo (Urška, Blaž, Nejc in Jernej) na večerji, da smo malo predebatirali še logistiko njihovega gibanja na tekmi, da me bodo lahko čim večkrat videli. Spat sem šel ob 22. uri, a več kot uro nisem mogel zaspati zaradi hrupa na ulici. Verjetno sem zatisnil oči šele okoli polnoči. Spal sem bolj slabo. Pa ne ker bi bil živčen. Pač druga postelja, druge temperature, drugo okolje kot doma. Vstala sva ob 5:20 in takoj sem si začel pripravljati čokolino. Vmes sem se še oblekel, pripravil bidone in druge stvari za v vreče ter šel na stranišče. Kot je zapisal že Igor v svojem priročniku, pred tekmo ni nikoli problem izprazniti črevesja. Res zanimivo!

Priprava hranilnih snovi večer pred tekmo.

Po čokolinu sem pojedel še kos kruha z marmelado, nato pa sva se odpravila. Petra me je odložila pred menjalnim prostorom okoli 6:30 in šla parkirat. Kakšno naelektreno vzdušje v tranziciji! Toliko vrhunsko pripravljenih športnikov! Pa kakšna čudovita kolesa imajo! In potem sem tu še jaz – triatlonski vajenec, sem se namuznil sam pri sebi. Opremil sem svoje kolo z bidoni in pregledal, če je z njim vse v redu, previdno nastavil še čevlje na pedalih, potem sem šel do vreč in vanje vstavil gele in pa še vodo ter multi solo (za vsak slučaj). V glavi sem šel še 2x skozi vso proceduro v menjavi, da ja ne bi česa pozabil. Med hojo do štarta sem slišal, da je dovoljen neopren, saj ima voda 24,2 stopinj. Super! Bom vsaj malo hitrejši v svoji najslabši disciplini. Ko sem našel Petro, mi je pomagala z oblačenjem neoprena, nato sem šel v vodo, da bi se malo ogrel. Voda je bila res topla. Ko sem prihajal ven na obalo, pa me je prvič zares stisnilo – vrag je vzel šalo, sedaj gre zares: dejansko bom moral narediti en peklensko dolg triatlon. Postal sem malo živčen in nervozen. Ko je prispela še moja navijaška klapa, je padlo nekaj fotk in vzpodbudnih besed, potem pa sem v bistvu moral že na štart. Profesionalci so začeli ob 7:30, potem pa se je precej dolgo čakalo na štart age group-erjev. Sem bil precej nejevoljen zaradi tega čakanja. No, v vodo sem se pognal nekaj sekund pred 8:00. Upošteval sem Igorjev nasvet in nekaj časa plaval z dihanjem »na 4«, da se ne bi preveč zagnal. Potem sem večinoma ves čas dihal na 2 ali na 3. Dobro mi je šlo in zelo hitro mi je minilo (plavanje se mi sicer vedno vleče). Imel sem izvrstno linijo plavanja, tik ob bojah, še prostor sem si brez problema izboril. Pa tudi nobenih močnejših udarcev soplavalcev nisem prejel, na srečo. Glede na to, kako šibak sem v tej disciplini, sem bil zelo zadovoljen s tem, kako spočit sem prišel iz vode, pa še časovno je bilo bolje od pričakovanj. Izkoristil sem plitvo morje in že 50 metrov od obale začel hoditi po morskem dnu ter si slačiti neopren. Potem sem pa v vodi še odtočil, ker me je malo tiščalo. Bogve, kaj so si mislili ljudje okoli, ko sem ene pol minute nepremično stal do pasu v vodi, kot da bi razmišljal, ali sem na odprtem morju kaj pozabil. Po mivki sem nato odšprintal do tranzicije in imel nekaj težav najti svojo vrečo. Kot da bi bil dezorientiran! Blaž je ob ograji tekel z mano do kolesa. Med tekom sem spravil vse potrebno nase, potem pa sem se s kolesom prebijal mimo ljudi, ki so po preprogi dobesedno hodili. Nezaslišano. Po nekaj nestrpnih »EXCUSE ME!« sem le prišel do konca menjalnega prostora in zajahal kolo. Slišal sem Petro, ki je navijala ob ograji, a je nisem videl. Ni bilo časa gledati okoli, moral sem hitro spraviti noge v čevlje. Kolesaril sem preveč rezervirano, lahko bi dal nekoliko več moči v pedala. Tako pa sem kolesaril na meji udobnega. Zgledno sem opravil le s klancem na Bertinoro, ki sem ga moral odpeljati 2x (na 60. in na 135. kilometru). Tam sem prehitel kar precej kolesarjev, ki so v najmanjši prestavi grizli z nizko kadenco navzgor. Meni pa ni bilo kaj dosti naporno (klanci na Tirolskem so se očitno obrestovali, hehe); drugič sem ga odvozil celo nekoliko hitreje – še en pokazatelj, da sem se preveč šparal.

En izrek pravi: »Stay strong. Make them wonder how you are still smiling.«

Problem je bil tudi v nutriciji. V bidonih sem imel skupaj za 480 g OH, kar je bilo preveč. Sladkoba se mi je gabila. Voda, ki sem jo vzel na vsaki postaji, je sicer sladkobo spirala iz ustne votline, a je bilo za želodec to vseeno premočno. Na 160. kilometru sem nehal dozirati ta vir energije in pil samo še izotonik, ki sem ga vzel na zadnji postaji. Zadnjih 20 kilometrov je veter pihal direktno v prsa, tako da sem peljal komaj 26 km/h. To mi je precej znižalo povprečno hitrost, posledično sem tudi v časovnem smislu odkolesaril slabše, kot sem si želel. V menjavi sem se ponovno prebijal mimo počasnel do stojala za moje kolo, nato pa se SPET zamudil pri iskanju vreče za tek. Kako jezen sem bil sam nase, da tako neumno porabljam dragocen čas! Previdno sem si obul nogavice in čevlje ter naredil res močan vozel, da se mi slučajno ne bi bilo treba kasneje zaradi tega kaj ustavljati, in se zagnal na progo. Kar preveč hitro; to sem vedel, ne da bi pogledal na uro. Ampak tako te pač ponese prvi kilometer, ko noge še niso navajene preudarnega tekaškega koraka. Petra in Urška sta bili ob progi in glasno navijali, ko sem tekel mimo (fantje pa so me spremljali že ob menjalnem prostoru). Kmalu sem umiril tempo na okoli 5:10/km, ki je ustrezal zlasti mojemu želodcu. Potem pa sta me čisto presenetila še Bojan in Tine, ki sta prišla navijat za Tinetove varovance, in ju je bilo moč videti na več koncih proge. Hvala, ker sta me v vsakem od štirih krogov bodrila! Prvih 10 km je kar šlo, čeprav se mi je gel že zelo gabil. Na vsaki postaji sem se ustavil in popil požirek vode ter se zaradi vročine polival po temenu in hrbtu. Moji navijači so se ustalili pri glavnem krožišču, kjer so se začenjali krogi, in po prvem krogu sem se jim še lahko nasmehnil in dal eno močno petko. Drugih 10 km je bilo že bolj zahtevnih, noge so postajale malce težje, predvsem pa mi je bilo bolj slabo. Vseeno sem do 21. km spil 4 gele, z muko in odporom. Dobro je bilo vsaj to, da sem tekel dovolj umirjeno in brez zadihanosti. Na koncu drugega kroga sem Jerneju dal prazen bidon gelov in iz žepa vzel drugega, polnega. Ampak nisem več mogel piti tega sladkorja. Počutil sem se, kot da mi že moli iz požiralnika ven. Na koncu tretjega kroga sem zato skoraj poln bidon dal Jerneju.

Prvi krog je še kar šlo (levo), zadnji krog pa precej težko (desno).

Zadnji krog je bil pa res mučen. Že kaj kmalu, nekje na 32. km, sem zahodil, da sem prišel k sebi. To sem potem naredil še dvakrat. Na postajah sem vodo uporabil samo še za spiranje ustne votline, ki je bila tako suha, da sem komaj še požiral slino. Do konca sem tako spil samo še nekaj malega vode in kokakole, po 36. km pa sploh nič več. Šele proti koncu, nekje na 38. km, sem prišel nekoliko bolj k sebi, slabost se je precej zmanjšala in sem lahko lažje tekel. Ko sem pretekel 40. km, sem se sam pri sebi nasmehnil. To je to! Preostanek je samo še formalnost. S to motivacijo v glavi je šlo še lažje in ko mi pri glavnem krožišču ni bilo treba več zaviti v naslednji krog, ampak sem lahko šel naravnost proti cilju na plaži, so me preplavila čustva. Na široko sem se režal sam sebi in proslavljal, podarjal petke vsem navijačem, noge pa so delale same od sebe, ves svinec v njih je izginil. Ah, ta adrenalin! Na ciljni ravnini sem opazil Jerneja s tistim velikim zelenim plakatom in mu mimogrede dal petko, nisem pa videl, kje so ostali – predvideval sem, da se, vsi ponosni, derejo in snemajo nekje čisto ob ciljni črti (in res je bilo tako). V cilju je napovedovalec v mikrofon izrekel običajne slavnostne besede: »Matej, you are an Ironman!« V trenutku nadutosti sem mu zavpil nazaj: »YES, I AM!«. On pa meni nazaj: »Yes, you are, Matej«. Tako da sem bil verjetno eden redkih, če ne edini, ki je bil za Ironmana proglašen dvakrat.

Prihod v cilj je bil zame trenutek veselja in olajšanja hkrati. Rezultat:

	PLAVANJE	T1	KOLO	T2	TEK	SKUPAJ
Čas	1:14:40	5:22	5:50:01	6:16	3:56:14	11:12:31

Vzel sem zasluženo medaljo in finisher majico ter pivo (je res sedlo, ker je bilo grenko in hladno), jedel pa nisem nič, ker mi v tistem trenutku ni pasalo. Šel sem proti zbirnemu mestu, kjer se mi je Petra vsa solzna vrgla v objem – boga reva je bila cel dan bolj pod stresom kot jaz!

Od navijačev sem dobil še podpisano custom-made majico, ki mi je blazno všeč, ter čokoladen pokal.

Naslednji dan sem komaj vstal iz postelje. Da o tem s kakšno težavo sem nato zdeloval še vzpone in spuste po ulicah San Marina, kamor smo šli na nedeljski izlet, raje ne govorim.

P. S.

Preteči ciljno črto na tekmi in biti razglašen za Ironmana je zares čudovit občutek, a ko sedaj, nekaj dni pozneje, zbiram svoje misli, se mi zdi, da si morda naziv Ironman bolj kot za prečkanje tiste cilje črte zaslužim zato, ker sem kot triatlonski analfabet podredil 2 leti svojega življenja treniranju. Vložil sem svoj čas, trud, energijo in denar, prestal vse Igorjeve treninge in se moral ob tem marsičemu odreči – v glavnem: pokazal sem železno voljo, da dosežem svoj cilj. Kar pa je itak nekako point vsega skupaj, ane?

IRON LADY (Petra)

Matej je za Ironman triatlon začel trenirati še preden sva se spoznala. V najinih prvih pogovorih mi je omenil, da trenira, jaz pa do takrat sploh nisem še slišala za Ironman. Prva asociacija je bil super junak Iron Man (tudi zato ker sem ravno v tistem času gledala Marvelove filme) in ko mi je povedal, za kaj gre, sem bila precej fascinirana. 17 ur (kolikor je običajno maksimum) se mi ni zdelo dovolj za 3,8km plavanja, 180km kolesarjenja in 42km teka in ni mi bilo jasno, kdo bi se tega sploh želel prostovoljno lotiti.

Najprej je treniral sam, ker pa je imel cilj narediti celoten Ironman v dveh letih, se je kmalu pridružil klubu 3K, da bi imel bolj strukturirane in učinkovite treninge. Do oktobra 2022, ko je naredil polovičko oziroma Ironman 70.3, je s klubom sicer praktično samo tekel in nekajkrat šel z njimi na kolo. Vedela pa sem, da se bo to spremenilo, zato sem se tudi jaz psihično začela pripravljati na realnost naslednjih enajstih mesecev: treningi sedem dni v tednu.

Tudi Matej me je poskusil pripraviti na to, da bo njegov fokus na Ironmanu, da bo imel manj časa zame in da se bo marsičemu moral odreči. Seveda mi to ni bilo preveč všeč, ampak sem ga podpirala, ker sem vedela, kaj mu to pomeni, in toliko bolj cenila čas, ki pa si ga je vzel zame. Priznam, da mi je bilo težko vsakič, ko mu je Igor predpisal dodatne treninge (recimo, ko je začel z menjavami) in ko so se treningi podaljšali in ko mi je Matej sporočil, da bo treniral še takrat in takrat. Po drugi strani pa sem bila ponosna in fascinirana, da ima res tako močno voljo, da ne izpusti nobenega treninga. Jaz bi mu rekla, naj se malo umiri, če je utrujen, ampak me je hitro naučil, da to zanj ni prava spodbuda. V celem letu je imel samo en teden pavze, ko sva bila v Jordaniji, pa še to mislim, da mu je bilo malo žal, da s seboj ni vzel tekaških čevljev.

Nekajkrat sem se mu pri treningih tudi pridružila. Že lansko leto na dopustu sem ga s kolesom spremljala pri teku, z njim sem šla na triatlonske počitnice v Medulin (3K-jevih treningov se sicer nisem udeležila) in prekolesarila okoli Ljubljane, ko je tekel po PST-ju. Malo zato da tudi sama razmigam noge, predvsem pa zato da nekaj ur več preživim v njegovi družbi. Kajti na neki točki sem ugotovila, da več časa preživi v Igorjevi družbi kot v moji.

S kolesom na tekaškem treningu okoli PST.

Igor je Mateja tudi večkrat vprašal, kako sem pa jaz, kako dojemam tak obseg treninga. Jah, kaj pa naj bi rekla. Nič drugače ne bi bilo. Poznam Mateja in vem, da je precej trmast, ko si nekaj zada in ne bo odnehal, dokler tega ne naredi. Kar v resnici pri njemu zelo občudujem.

Vseeno pa sem komaj čakala, da bo tekma mimo in upala, da ne bo šlo nič narobe. Da mu na kolesu ne bo počila kakšna špica, kot mu je večkrat med poletnimi treningi. Da mu ne bi spet čevlji padli s pedal, tako kot lani na 70.3 (takrat jih je na srečo hitro uspel rešiti). Da se ne bi poškodoval – pred tekmo ali med tekmo. Da ne bi, tako kot lani, en teden pred tekmo zbolel. Da ne bi na kolesu naredil kakšne napake in bil diskvalificiran … Mentalno sem se že pripravila, da bo 16. 9. 2023 konec tega in ne vem, če bi lahko tako z lahkoto preživela še eno leto s tako obsežnimi treningi. Zato sem bila glede tekme verjetno jaz kar malo bolj živčna kot Matej.

Končno je prišel dan odhoda v Cervio. Šla sva že v četrtek, da je Matej ujel brifing v angleškem jeziku, pred tem se mu je pa uspelo tudi registrirati. Tako si je v hotelu v miru pripravil vreči za kolo in tek, v petek pa ju je skupaj s kolesom oddal v tranzicijo. Takrat sva si tudi ogledala lokacijo štarta, cilja in tranzicije. Zame je bilo to pomembno predvsem zato, da sem vedela, kje ga bom lahko naslednji dan med tekmo spodbujala in pofotkala. Popoldne je imel še zadnji trening kot priprave na Ironman, zvečer sva šla na večerjo z Urško, Blažem, Nejcem in Jernejem (navijaško ekipo, ki je tudi prišla v Cervio), nato pa hitro spat.

In že je bil dan tekme. Noben od naju se ni preveč naspal. Matej najprej ni mogel zaspati, nato ga je budil hrup z ulice. Jaz sem se zbudila ob pol treh ponoči, ker je bilo tako vroče in nato še dve uri bedela, ker sem razmišljala, ali bom uspela parkirati avto, da ne bo preveč daleč, ali ga bomo lahko šli gledat na traso kolesa, ali bomo lahko potem prišli nazaj in tako naprej. Upala sem, da vsaj Matej spi, pa se je tudi on precej premetaval. Ob 5:20 pa je že zazvonila budilka. Matej je pojedel zajtrk in pripravil, kar je bilo še treba in ob 6:00 sva se odpravila. Odložila sem ga čim bližje tranzicije, da si je do konca pripravil kolo in vreče, jaz pa sem šla parkirat avto.

Dobila sva se blizu štarta, da sem mu pomagala obleči neopren. Sledil je še obvezen selfi, nato pa se je Matej šel ogret v vodo. Kmalu se je zbrala tudi preostala navijaška ekipa, Mateju smo pred vstopom v štartni prostor vsi zaželeli uspešno tekmo in si nato poskusili izboriti prostor ob ograji, da vidimo, kdaj bo začel. Bilo je polno ljudi, športnikov in navijačev, in vzdušje je bilo fenomenalno. Ko so tekmovalce spuščali v vodo, sem skrbno gledala, da bi prepoznala Mateja in mu zakričala še zadnje spodbudne besede, preden se vrže v vodo, ampak na žalost smo ga vsi zgrešili. Med vsemi tekmovalci v skoraj enakih neoprenih in enakih tekmovalnih plavalnih kapah ter s plavalnimi očali, ga res nismo mogli prepoznati. O njegovem štartu nas je obvestila Ironman aplikacija na telefonu, ki smo jo tudi čez dan redno spremljali, saj nam je kazala približno Matejevo lokacijo.

Še zadnja fotka pred štartom.

To je bilo to. Zdaj je bil prepuščen sam sebi za naslednjih 11 ur. Mi smo se najprej odpravili na kavo, saj smo imeli po Matejevih ocenah dobro uro časa, preden ga pričakamo na tranziciji iz plavanja na kolo. Urška, Blaž, Nejc in Jernej so izdelali še dva transparenta, ki so mu jih nato kazali na trasi in ga spodbujali. Nato smo se razdelili: Urška, Nejc in Jernej so ga šli pričakat na mesto, kjer je prišel iz vode, Blaž ga je čakal ob tranziciji, kjer je imel kolo, jaz pa sem ga čakala na štartu kolesa.

Ko sem ga čakala, sem opazovala druge tekmovalce. Ojoj, enemu je takoj na začetku počila guma. Dvakrat sta se dva zaletela. Bidoni so padali s koles. En je že takoj pred štartom kolesa dobil kazenske sekunde in je moral s sodnikom na mestu počakati, da minejo. Vsa na trnih sem gledala, kje je Matej. Še sreča, da je imel edini svetlo moder in bel 3K dres. Tako ga res nisem nikoli mogla zgrešiti (no, pa tudi aplikacija mi je javila, da je že vstopil v tranzicijo). Videla sem ga, ko je prihajal k štartni črti, se brez problemov povzpel na kolo in zavrtel pedala. Glasno sem navijala in pokazal mi je dvignjen palec. »Okej, super izgleda,« sem si oddahnila.

Hitro sem poiskala preostalo navijaško ekipo in zmenili smo se, da gremo pogledat točko, ki jo je Matej že doma našel ob avtocesti, kjer bi ga lahko tik ob trasi spodbujali. Časa nismo imeli na pretek, saj naj bi Matej do tja rabil približno eno uro, mi pa smo morali priti do avta in se tudi peljati slabe pol ure. Matej se je res poglobil v študij trase. Našel je super lokacijo, tik ob avtocesti, po kateri so vozili, tako da smo lahko prišli čisto zraven. Ampak smo ga očitno zgrešili za dobesedno par sekund (zato, ker smo vozili za počasnim italijanskim tovornjakom …). Na srečo so par kilometrov od tam obrnili in se vrnili nazaj, tako da smo ga pa vsaj v eno smer ulovili. Blaž in Jernej sta mahala s transparenti, ostali smo naglas navijali. Videl nas je, nam pomahal in hitro švignil mimo. Tako, zdaj smo imeli pa skoraj pet ur časa, preden naj bi začel s tekom.

Vrnili smo se nazaj v center dogajanja in se usedli v lokal, da smo počakali, da se odprejo restavracije. Po začetnem vznemirjenju in po zadovoljstvu, da smo Mateja ujeli sredi trase, mi je adrenalin padel in začutila sem utrujenost od pomanjkanja spanca in lakoto. Bala sem se, da se mi bo naslednjih nekaj ur precej vleklo, ampak ni bilo tako. Zelo sem bila vesela, ker so bili zraven še preostali. Z Urško sva ulovili najhitrejše profesionalce in navijali, ko so začenjali s tekom. Ko smo sedeli v restavraciji na balkonu v prvem nadstropju in imeli pogled direktno na tranzicijski prostor, so fantje iz rokavov stresali smešne in zabavne komentarje o športnikih, ki so prihajali v tranzicijo. Tako da je čas precej hitro minil in kmalu smo se že odpravili na pozicije, kjer smo počakali Mateja, ko je prišel s kolesa. Fantje so ga čakali pri mestu, kjer je pustil svoje kolo in ob ograji z njim tekli proti štartu teka, midve z Urško pa sva ga čakali nekaj metrov za štartno črto. Ni zgledal preveč utrujen in ko je šel mimo, mi je še poslal poljubček in mi dal petko, nato pa odtekel naprej. Nekoliko prehitro, se mi je zdelo. Res je bil že zelo kmalu na drugem kilometru, kjer je bil prvi check čipa in vedela sem, da ne bo mogel vzdrževati takega tempa celoten maraton.

Gremo, gremo, gremo!

Maraton je tekel v štirih krogih. Našli smo idealno lokacijo za mizo v lokalu tri metre od trase, kjer je začenjal nov krog. Tako smo ga kar trikrat ob ograji spodbujali in navijali. Ampak sedaj je bil pa že vidno utrujen. Vsi smo bili na trnih in ob vsakem check-u gledali, kakšen končni čas mu napoveduje aplikacija. Vedeli smo za njegov cilj in upali, da mu bo uspelo, jaz pa sem predvsem želela, da ne bi bil razočaran nad sabo (ker mene ni poslušal, ko sem mu rekla, da bo v vsakem primeru super rezultat). Pred začetkom zadnjega kroga je sicer izgledal bolje kot prejšnja dva, ampak nam je vseeno kričal: »To ni za človeka.« Ta citat nam je bil tako všeč, da smo ga dopisali na hrbtno stran majice, ki sem mu jo naredila za spomin.

Nato pa smo se že odpravili proti cilju. Izborili smo si mesto tik pred ciljno črto, tako da smo imeli lep pogled na zadnji ovinek, izza katerega so tekli tekmovalci do cilja. Na aplikaciji sem nestrpno gledala, kdaj bo prišel na zadnji kilometer in ko je bil mimo sem pripravila telefon, da ne bi zamudila tega trenutka. Videla sem ga, kako je pritekel izza ovinka, že ves vesel, da je še čisto malo do konca. Jerneju, ki je stal nekaj metrov pred nami, je dal petko, naju z Blažem, ki sva stala tik pred ciljem, pa ni videl, naju je pa sigurno slišal, saj sva se drla na vso moč. Prišel je v cilj z odličnim rezultatom, napovedovalec je rekel: »Matej, you are an Ironman!« in meni so stopile solze v oči. Uspelo mu je! Ves trud, vsi treningi, močna volja in želja so se obrestovali in postal je Ironman.

Ironman in njegova Ironlady.

Ko je prišel iz ciljnega prostora, sem se mu vrgla v objem in mu čestitala. Z besedami ne znam opisati, kako sem ponosna nanj, upam pa, da vseeno ve. Ko so mu čestitali še Urška, Blaž, Nejc in Jernej, je izrekel še en slaven citat: »Saj sploh nisem tako utrujen.« ????

Ko sedaj gledam nazaj, je v resnici čas priprav zelo hitro minil. Vseeno sem vesela, ker je sedaj rekel, da bo treninge omejil na par dni na teden. Sem pa mogoče celotne priprave dojemala drugače, kot če bi se za Ironman odločil čez pet let. Saj Mateja brez cilja, da postane Ironman, sploh ne poznam. Ampak me ne rabi biti nič strah. Za prihodnost ima že druge (še hujše) tekaške cilje in izzive in prav je tako. Vsekakor pa ga bom tudi pri teh podpirala in spodbujala.

Navijaška podpora, ki je Mateju pomagala do cilja.