Zgodba drugega IRONMANA se začne pri koncu prvega, lani uspešno zaključenega IRONMANA v Avstriji. Tega drugega zagotovo ne bi bilo, če ne bi lani vse, najbolj pa samo sebe presenetila z odličnim tretjim mestom v Celovcu. Piko na i je dodala še napetost na podelitvi, ko je slot za Havaje vzela tekmovalka, ki je bila le nekaj minut pred mano. Verjetno so se prav takrat začele sanje…
Ali je možno, da bi z nekaj sreče morda lahko prišla na Havaje? Preveč mamljivo, da ne bi poskusila. Ker se je tudi Obi odločil še za eno IRONMAN sezono, je bila odločitev lažja. Vprašanje je bilo le, katero tekmo izbrati. Igorjev predlog je vsekakor bil, naj gledam tekme z zahtevno kolesarsko traso, saj naj bi bila za žensko svoje starosti odlična kolesarka in predvsem močna na vzponih. Tako sem izbirala med IM Lanzarote, Nico in Švico. Vse je že kazalo, da bova šla z Obijem skupaj v Nico, ko sem zaradi prehude konkurence prestavila prijavo v Švico. V zadnjih štirih letih na IM v Švici nobena ženska v starostni skupini 50-54 ni šla pod 12 ur in nobena ni odkolesarila pod šestimi urami. Glede na lanski rezultat sta se mi oba mejnika zdela premagljiva, s konkurenco pa se nisem želela več ukvarjati. Po odličnem rezultatu na berlinskem maratonu, sem upala, da bi morda tudi na maratonu IM lahko prebila zame magično mejo štirih ur.
Priprave so potekale po načrtih, do nekega večera v marcu, ko me je poklicala Nada, povedala, da je tudi ona prijavljena v Švico, da bova torej že drugič skupaj na progi ter da je letos konkurenca izjemno močna, s Fernando Keller in Solvig Seaby na čelu, ki se že leta neprekinjeno uvrščata na Havaje. Tako so tisti večer splavale moje sanje o Havajih po vodi in hkrati s tem tudi vsa moja motivacija. Naenkrat mi je vse »padlo dol«, nisem več videla nikakršnega smisla vlagati toliko časa in energije v nekaj že doživetega in začela sem razmišljati o odjavi s tekme. Kljub temu sem želela izpolniti vsaj dva letošnja vmesna cilja – koprski Brevet in polovičko v Murecku. Brevet je bil vse kaj drugega kot lanski, saj nas je pralo praktično od začetka do konca. Včasih doživimo tako ekstremne pogoje, kot nekaj, na kar smo na koncu še posebej ponosni, a tokrat ni bilo tako. Od vprašanj kaj jaz tukaj počnem, kaj mi je tega treba, zakaj presneto sem tako »utrgana« in si na glavo nakopljem take izzive? Da sva prišli le dve ženski v cilj mi ni prav nič olajšalo težkih misli! Tudi tradicionalne klubske priprave – tokrat v Dugi uvali, sem doživljala večino kot »outsider«. Sama brez prave motivacije sem zelo težko gledala in doživljala svoje našpičene klubske sotekmovalke polne navdušenja. Tudi forma je bila motivaciji primerna in vztrajno je rasla odločitev, da se v tem filmu ne vidim več. Kljub temu se mi je zdelo prav, da grem še v Mureck, kjer sem v nasprotju s pričakovanji odlično plavala, dovolj dobro kolesarila, na teku pa sem se motivirala s tem, da je to moj zadnji tek na triatlonu.
Z izpolnitvijo obeh vmesnih ciljev sezone, je prišel čas za končno odločitev kaj narediti s tekmo v Švici. Igor ni podpiral mojih razmišljanj o odjavi, prav tako sem se sama slabo počutila ob misli, da bi s tem izdala Obija, s katerim sva se skupaj odločila za podaljšek še v eno sezono. Posebej pa je pretehtala misel, da ni prav, da zastavljenih ciljev ne izpeljemo do konca. Z občutkom, da je bilo tega v mojem življenju nekako že dovolj in da je predvsem zame, pa tudi mojim hčeram v zgled pomembna izkušnja, da naredimo vse, kar je v naši moči, da zastavljene cilje, če je le mogoče izpolnimo. Igor mi je zagotavljal, da bom vedno v življenju ponosna na svoja dva IRONMANA, da z leti teža dogodka raste in pridobiva na veljavi, čas in doseženo mesto pa postajata vse manj pomembna. Ko sem enkrat v sebi sprejela dokončno odločitev, da se potrudim še za to tekmo, je vse steklo veliko lažje. Kar naenkrat je kolesarska forma začela strmo rasti, tekla sem tako, kot že dolgo ne, da odlično plavam, se je pokazalo tako na treningih, kot na tekmi v daljinskem plavanju na Klopinskem jezeru. S ponovno pridobljeno motivacijo je vse postalo lažje, na eni strani odličen občutek na treningih, hkrati pa nobene obremenitve, kar se rezultata in mesta na tekmi tiče. Prav nič me ni več zanimala konkurenca, bila je samo še želja opraviti s tekmo po svojih najboljših močeh – tako kot lani! Letos ni bilo nikakršnih zapletov z zdravjem tik pred zdajci, tudi dejstvo, da sem julija skoraj vse treninge naredila sama, saj so vsi moji zaključili svoje IM tekme konec julija v Celovcu in Nici, mi ni jemalo volje.
TEKMA
Tekma v Švici zahteva seveda nekaj več logističnih priprav kot Celovec, v nasprotju z lanskim letom, je bil poleg mene edini klubski kolega Albin, Igor in Gabrijela pa edina navijača na progi. Tako je vsaj kazalo. Plavanje, za katerega sem vedela, da je daljše kot v Celovcu, je bilo letos prvič organizirano v dveh valovih.
Ob 6.50 prvi val, v katerega se razvrstijo plavalci, ki plavajo pod 1h 10min in drugi val ob 6.55 s počasnejšimi plavalci. Odločitev, glede na lanske in letošnje rezultate plavanja ni bila težka, štartala sem v prvem valu, le da sem bila letos veliko bolj pozorna, kam se postaviti na štartu. Mesto na skrajni levi množice, z diagonalnim pristopom do boje na obratu, se nama je z Igorjem zdelo najbolj primerno.
Ob poku pištole nisem bila najbolj pripravljena na to, da so okoli mene sami zagrizeni tekmovalci, ki niti sekunde ne prepuščajo vnemar in so se pognali v vodo kot bi šlo za življenje! Sama sem vedela, da moram začeti umirjeno, da prehitri štart vedno plačujem s stisko v vodi, ki se ji najlažje izognem z umirjenim plavanjem in dihanjem na začetku. Po nekaj desetih metrih centrifuge, ribogojnice in kar je še podobnih asociacij, sem prišla v svoj ritem plavanja, za katerega nikoli prav ne vem ali je pravi ali bi morda morala še kaj dodati. Ker sem imela ves čas okoli sebe množico plavalcev, sem vedela, da plavam dovolj dobro, saj naj bi to bili sami dobri plavalci! V Švici je plavanje organizirano tako, da po prvem krogu stečeš mimo špalirja gledalcev na otočku nazaj v vodo in v drugi krog. Nenavadno mi je bilo, da nisem slišala Igorja in njegovega spodbudnega navijanja in res se je izkazalo, da sem prišla tako hitro iz vode, da me je spregledal in mu s tem naložila nemalo muk, kaj le se mi v vodi dogaja, da me nikjer ni. Prav oddahnil si je, ko je ugotovil, da sem bila »samo prehitra«. Drugi krog je nekoliko krajši – preplava se samo še diagonala kvadrata in v trikotniku nazaj in kot mi je zatrdil David Pleše prejšnji dan, kljub dolgi progi, kar hitro mine. Ob prihodu h kolesu v menjalnem prostoru, me je pričakalo Igorjevo navdušeno navijanje in informacija, da je pred mano le Nada od mojih sotekmovalk. Neverjetno, ob taki konkurenci, definitivno moje najboljše plavanje doslej!
Kolesarsko progo – 2 kroga po 90 km, smo si z Igorjem in Abinom ogledali v petek, dva odseka sva tudi prekolesarila, tako, da sem imela kar dobro predstavo, kaj me čaka na poti. Za razliko od Celovca, ima ta proga krajše in bolj strme spuste, več krožišč in 90 stopinjskih ovinkov, veliko menjav ritma, skratka ni znana po tem, da bi bila prav hitra – za nameček pa še tako imenovani Heartbreak hill na 85. in 175. km. Ko se že iz avta resno vprašaš, kaj pa je še tega klanca treba? Prvih 30 km ob jezeru je ravninskih, kolesarili smo zgledno, kolona kolesarjev s predpisanimi odmiki, sem in tja kakšne rakete, ki so padle mimo, sem in tja sem jaz padla mimo kakšnih očitno odličnih plavalcev, a toliko slabših kolesarjev. Ko se ravno začel formirati prvi peleton, je prišel mimo sodnik ostro podelil nekaj kazni šleparjem, večino pa je razbil prvi klanec. Malo pred štiridesetim kilometrom me je prehitel Albin, na štiridesetem kilometru pa sem jaz prehitela Nado. V tistem trenutku sem vedela, da sem vodilna v svoji kategoriji. Nisem hotela, da bi to kakorkoli vplivalo na moje kolesarjenje, pulz sem imela pod kontrolo, hkrati pa ves čas po malem oprezala, kdaj bo mimo padla kakšna Fernanda ali Solvieg.
Z Igorjem sva bila dogovorjena, da mi na vrhu »Heartbreak hilla«, na dovoljenem mestu da bidon za drugi krog. Presenečena sem ga zagledala pod hribom, ko mi kriči, da me na vrhu čaka Obi z bidonom. Halo!! Kako Obi v Švici, Obi je doma v Ljubljani pred računalnikom, se mi podi po glavi, hkrati pa mi Igor zatrjuje, da je Obi tukaj, da me čaka na vrhu! Kaj naj rečem, brez besed sem pognala proti vrhu še kakšno brzino hitreje in ganjena prevzela od Obija in Manje bidon. Hvala obema, res neverjetna gesta! Če primerjam kako sem se lani v Celovcu pognala v drugi krog, sem letos v drugem krogu že bistveno bolj čutila noge. Na 145. km me prehiti tekmovalka s številko 361 – Solveig, OK, to je to, si rečem in vozim za njo. Na najbolj strmem spustu je gospa vozila nekoliko preveč zadržano, poženem pedala in padem mimo nje. Vedela sem, da dolgo ne bo trajalo, čeprav me je neka nerazložljiva norost pognala v beg pred njo. Malo pred zadnjim »Heartbreak hillom« me je gospa še enkrat – tokrat dokončno prehitela. V zadnjih kilometrih proge sem prvič pogledala čas kolesarjenja in videla, da bo suvereno pod šestimi urami. 5:51:52, drugi čas kolesa, odlično! Če prej še nisem čisto verjela, sem sedaj že drugič dobila potrditev, da mi na kolesu res leti!
Menjavo sem opravila hitro, sproščeno, skoraj že rutinirano. Rutinirano? Na izhodu iz menjave, ko sem hotela sprožiti čas teka na uri, ugotovim, da sem uro pozabila na kolesu. Tečem še nekaj metrov in se ukvarjam z mislijo, da bom pač tekla brez ure, da ne grem nazaj v menjavo, ko le ugotovim, da bom vseh 42 km preveč izgubljena brez naprave, brez katere ne naredim niti regeneracijskega izteka. Vrnem se nazaj, si namestim nenadomestljiv pripomoček na roko in začnem z maratonom. A noge niso take, kot sem jih bila vajena na letošnjih menjavah, ravno tako niti približno ne podobne lanskim v Celovcu. Res se tek začne z nekaj desetmetrskim vzponom, a to samo po sebi ne bi smel biti razlog, da imam dva hloda namesto nog. Na prvem od dvainštiridesetih km ugotovim, da bo to dvainštirideset mučnih in težkih kilometrov. Najprej pomislim, da to najverjetneje nima smisla. Maraton je predolg tek, da bi se človek matral že od prvega km dalje. Ok, da postane težko na dvajsetem, tridesetem in kasneje, to je normalno, s tem računamo, to poznamo, a ne že od prvega kilometra dalje. Potem se vseeno prikradejo druge, bolj odločne misli – tukaj sem, ne zato, da odstopim, tukaj sem, da pridem v cilj, zaradi sebe, mojih hčera, ki verjamejo v svojo IRONMOM, zaradi prijateljev, ki doma za računalniki ali kje drugje stiskajo pesti zame. Da bom vedno ponosna na svoja dva IRONMANA, kot sva se pogovarjala z Igorjem.
Naenkrat ni bilo nobenega dvoma več, pot domov je bila pot v cilj in hitreje kot bom zmogla, prej bom tam ! Po nekaj kilometrih se mi je celo uspelo toliko sestaviti, da sem lahko držala celo spodoben tempo okoli 6 min/km. Proga je opisana kot »mostly flat« – kar dejansko pomeni, da je na eni polovici kroga od nadvozov, do podvozov , pa skoraj že cross country čez park, poln korenin, ki lezejo skozi razparan asfalt. Druga polovica je ravna, ob jezeru, polna navdušenih navijačev, bendov, ki nabijajo spodbudno glasbo, ki še iz tako izmučenih tekmovalcev uspejo iztisniti nekaj dodatnih moči. Zadnjih 10 km je bilo tistih, za katere mirno rečem, da sem jih dokončno zahodila. Nobene volje nisem več zbrala, da bi se trudila teči v klance, proti koncu še na ravnini ni šlo več. Izkušnja da je tudi tempo 7.0 na km lahko prehud, je bila precej poučna. Ko sem na 38. km, ob ponovnem poskusu noge spraviti v tek, ob ograji bruhala in še bruhala, sem začutila neverjetno olajšanje in zadnje 4 km celo spet spodobno tekla. Z vsakim korakom ob podpori navijačev, Igorja, Obija, Manje, Gabrijele, Irene Marin in še kar nekaj spodbudnih slovenskih besed je bilo slišati, je bil cilj bliže. S časom 11:44:19 sem prečkala ciljno črto! Vsak prihod v cilj IRONMANA je zmaga zase, jaz sem jo občutila globoko, saj kot bi triatlonci rekli v svojem žargonu », I had to dig really deep on the run«!
ŠE ZAKLJUČEK.
Vsaka IRONMAN tekma je zgodba zase, z zelo negotovim izidom. Če sem lani s svojim prvim IM opravila odlično, drugi zasluži drugačne ocene. Trener je rekel » plavanje odlično, kolo tri do štiri, tek pa za dve« . Morda bi kasneje, ko je videl podatke s tekme na računalniku spremenil mnenje, a to ni več pomembno. Težko je zaključiti svojo IRONMAN kariero s takim maratonom. Povsem jasno je, da ni nikakršne garancije, da bo drugič bolje. Tisoč stvari se lahko zaplete…, a verjamem, da je vredno poskusiti.