Situacija s koronavirusom nas je vse zadela precej iznenada in vsakega na svoj način. Športniki pa smo si bili kljub vsemu v nečem podobni in medsebojno povezani. Vsi smo se začeli spraševati, kako bo z našimi treningi, predvsem pa z našimi planiranimi tekmami. Pri triatlonu in Ironman tekmah je to še toliko bolj kompleksno, saj moramo skrbeti za kondicijo, vzdržljivost in vzdrževanje forme v kar treh disciplinah in to na dolgi rok. No, s treningi smo se že nekako znašli in sledili Igorjevim navodilom, planom, idejam. Povsem druga zgodba pa je s tekmovanji, ki so bila z razglasitvijo pandemije vsa po vrsti odpovedana.
Veliko se nas je znašlo pred dilemo “zakaj še vztrajati, kako se motivirati, v kaj se usmeriti in kakšne cilje si zadati?” Midva sva si hitro našla cilj čim bolje trenirati za čas, ko bomo zopet lahko tekmovali, pa naj si bo to čez dva meseca, konec leta ali šele naslednje leto. Ampak tekma je pa le tekma! Da ti dodatno motivacijo, da nadaljuješ z vsemi težkimi treningi, pokaže formo, poveže s sotekmovalci, klubskimi kolegi in prijatelji, predvsem pa ob dobrem rezultatu nudi neko posebno zadovoljstvo.
Na srečo je IronMan franšiza 3. aprila zagnala virtualne triatlon tekme – IronMan VR. Vsak vikend organizirajo triatlonsko (pravzaprav duatlonsko) tekmo, naj si bo šprint, 5150 (olimpik) ali 70.3 (polovička), ki sestoji iz dveh tekov in kolesa, ki jih je potrebno opraviti v kakršnemkoli vrstnem redu preko vikenda. Ker ne gre za klasičen triatlon, ki vključuje plavanje in menjave oz., pri katerem se vse aktivnosti opravijo naenkrat, ena za drugo, naju v samem začetku format VR ni navdušil. Tako nisva niti pomislila, da bi se prijavila in “tekmovala”. Po kakem tednu brskanja po internetu in spremljanju vse pogostejših novic o prestavljenih in odpovedanih tekmovanjih, sem se (BP) vseeno začel poigravati z idejo, da opravim z eno od VR distanc.
Prva ideja je bila bolj zafrkancija, da kar v okviru treninga med 17. in 19. aprilom opravim s šprint distanco. Na urniku za vikend sem itak imel 1 uro tekaškega treninga in 2 uri kolesa, tako da bi 1,5 km + 5 km teka in 20 km kolesa opravil z lahkoto in seveda bolj “na easy”. No, idejo o tem, da zgolj opravim s tekmo, mi je Barbara zelo hitro razblinila. BV: Če boš tekmoval, boš pa ja opravil, kot je treba, in v vse tri discipline vložil maksimalni trud! Seveda je vedela kako me motivirati in podžgati in tako sem se VR3 šprinta lotil odločen, da dam svoj maksimum in se pomerim z več kot 30.000 prijavljenimi. Sama sem se dirkanju izognila z izgovorom, da ta razdalja ni zame, ker še nikoli nisem bila šprinterka, zdaj, v fazi, ko smo treninge zaradi negotove tekmovalne prihodnosti vrnili v bazično fazo, pa še posebej nisem pripravljena na tako kratko razdaljo. Sem pa izrazila pripravljenost, da po potrebi podajam bidone oz. nudim ves suport.
Ker je bil trening kolesa na sporedu v soboto, sem najprej opravil s kolesom, seveda prva ura in pol po Igorjevem planu klasičnega treninga, zadnjih 30 minut pa na max za VR tekmo. Teka sem se nato lotil v nedeljo, po krajšem ogrevanju 1,5 km šprinta, po katerem sem imel občutek, da imam polena namesto nog, nato 20 min razteka z Barbaro in še 5 km tempo za zaključek VR3 tekme. Moram priznati, da sem bil z rezultatom 1:00:07 (5:56; 31:45; 22:28) in 132 mestom izmed 1366 finišerji v moji age grupi zelo zadovoljen. Kljub temu, da so imeli nekateri tekmovalci nore čase in povprečne hitrosti na kolesu preko 60 km/h, se s tem in kako so te rezultate dosegli, nisem obremenjeval. Tekmoval sem zase in zadovoljstvo z doseženimi časi mi je dalo novega elana ter energije za nadaljnje treninge.
Še isti večer sva se odločila, da se udeleživa naslednje VR4 5150 tekme med 24. in 26. aprilom in to profesionalno, po Igorjevih navodilih. No, navodil se nisva držala povsem, saj sva zaradi napovedanega vetra 3-kilometrski tek in kolo zamenjala in tako v soboto dopoldan odvozila 40 km krog po Ljubljanskem barju (Črna vas, Podpeč, Ig, Ljubljana) ter zvečer odtekla 3 km, v nedeljo dopoldan pa sva naredila še dva kroga na standardni 5-kilometrski 3K trasi, ki poteka med živalskim vrtom in Koseškim bajerjem. Imela sva nekoliko mešane občutke, saj se imava bolj za “dolgoprogaša” in se v šprintanju nisva počutila najbolj domače, pri kolesu pa sva imela nekaj smole z vetrom, ki se je ravno med najino vožnjo obrnil in ojačal. Oba sva si rekla, da šprinterskih distanc ne bova preveč pogosto ponavljala, vseeno pa sva bila zelo vesela, da sva ponovno v tekmovalnem ritmu in seveda zadovoljna z doseženima rezultatoma (Barbara: 2:24:47 – 14:06; 1:19:38; 51:17 & Bojan: 2:06:22 – 12:41; 1:08:30; 45:13). Barbara je bila 124 izmed 963 finišerk v svoji starostni skupini in Bojan 128 izmed 1289 finišerjev.
Ob naši redni videokonferenci s 3K triatlonci sva takoj potrdila, da se udeleživa tudi naslednje 70.3 VR tekme, napovedane za 1. – 3. maj. Za “polovičko” sva že imela v mislih, da jo izpeljeva po triatlonsko, s takojšnjo menjavo kolo – tek. Ker so 1. maja odprli občinske meje, se nisva mogla upreti skušnjavi in v petek v Kopru naredila prvi plavalni trening (2 km) po skoraj dveh mesecih suhih treningov. Občutek je bil enkraten in zadovoljna sva bila ob dejstvu, da v času karantene najina plavalna forma ni preveč padla. Dober občutek in voljo sva prenesla tudi na VR tekmo in zvečer s hitrimi tekaškimi časi na 3K krogu potrdila dobro formo. Stvari so se samo še stopnjevale v soboto. Bojan je na kolesu potegnil naprej takoj, ko sva štartala izpred Živalskega vrta, tako da sem bila za razliko od skupnih treningov tokrat brez zavetrja. Drugo priložnost za pomoč sem zapravila po prvih petih kilometrih, ko me je prehitel naključni kolesar in se, med mojim kratkim notranjim monologom, če bi bila vožnja v zavetrju moralno sporna, prehitro odpeljal naprej. Preostanek trase sem prevozila brez tovrstnih skušnjav, rahlo rezervirano zaradi teka, ki me je čakal takoj po kolesu. Na 53. kilometru sem srečala Bojana, ki je imel takrat za sabo že 10 kilometrov več. Deloval je zadovoljen in kazalo je, da se mu obeta zavetrje, saj je v trenutku srečanja ravno dohitel večjo skupino kolesarjev. Z vožnjo po Barjanki sem bila zadovoljna, čeprav se mi je rahlo izmuznil cilj, da jo odpeljem pod tremi urami. Res sem že na samem začetku kolesa potegnil in upal na rezultat pod 2:30. Do Vrhnike je šlo po planih, kjer sem srečal še Urbana, a je šel žal v nasprotno smer in od kakšne klubske pomoči ni bilo nič. Pri vožnji od Bistre proti Podpeči in Škofljici je malce zapihalo, seveda čelno in ko sem že mislil, da bom lahko malce odvozil v zavetrju dveh kolesarjev, sta odvila proti Črni vasi. Po obratu na Škofljici sem slabih 100 m pred sabo zagledal večjo skupino kolesarjev in se pognal za njimi z upanjem na malce zavetrja in prihranka moči za tek. Tik preden sem jih ujel, sem srečal Barbaro in očitno je bilo, da ji gre zelo dobro. Zadovoljen zanjo in vesel, ker mi je uspelo ujeti skupino pred seboj, sem bil z mislimi že skoraj pri teku. Žal je druženje trajalo manj kot kilometer, saj so se na krožišču v Igu odpeljali po svoje. Tako sem zadnjih 25 km odpeljal povsem sam in bliže, ko sem bil Ljubljani, daljši so se mi zdeli ti kilometri in cilj peljati pod 2:30 ni bil ravno izpolnjen. Kljub vsemu sva oba uspela vseh 90 km odpeljati z načrtovano močjo +80% FTP in bila zadovoljna s svojim rezultatom.
Kar nekoliko negotovo sva opravila menjavo in se podala na dobro poznan in preizkušen 3K krog med ZOO in Koseškim bajerjem. Čakali so naju štirje krogi in 1 km dodatka, pri čemer pa nisva imela nobene prave reference, kako se bo telo odzvalo, saj je bila letos to za oba sploh prva menjava. V glavi sem si ponavljal Igorjeva navodila: prvi krog se držimo nazaj, drugega gremo sproščeno, tretjega delamo in četrtega garamo. No prvi krog sem dobesedno letel in se res držal nazaj. Kar nekako nisem mogel verjeti, da gre tako lahkotno in se bal, da me bo že v drugem krogu zabilo. Pa ni bilo tako. Tudi drugi krog je šel super in nato tretji. Šele v četrtem krogu sem občutil prve znake krčev. Moram priznati, da sem kljub že kar nekaj opravljenih triatlonov, polovičk in dveh IM naredil dokaj začetniško napako. Bilo je vroče in soparno in kljub temu, da vem, da imam probleme z izgubo soli, si za tek nisem pripravil tablet soli. No vsaka šola nekaj stane, naslednjič jih gotovo ne pozabim več. Na začetku VR tekme je bil moj plan 21 km tek odteči pod 5:00 min/km, kar se je na koncu izkazalo več kot izvedljivo. Končni tempo je bil celo 4:54 min/km, tako da sem tekmo zaključil s širokim nasmehom in ogromno dobre volje. V zadnji del tekme sem vstopila, ko je bil Bojan že v svojem tretjem krogu. Moj načrt je bil zelo preprost: zadovoljna bom s tempom, ki mi bo omogočil zaključek teka pod dvema urama. Tudi jaz sem nameravala začeti rezervirano, pa je ura vsak kilometer pokazala nek zame nenormalen tempo. Trkala sem po njej in ugibala če ima težave pri lovljenju satelitov ter preventivno sklenila, da bom sledila občutku oziroma srčnemu utripu. Po dveh krogih mi je še vedno šlo odlično in začela sem se pripravljati na fazo trpljenja. Nič! To je bil najbolj lahkoten polmaraton v moji zgodovini in zdaj sem vedela, kako izgleda, če se ti »vse poklopi«. S tekom sem zaključila slabih 7 minut pod dvema urama.
Oba srečna sva se srečala v namišljenem cilju najine 70.3 VR tekme. Kar nama največ pomeni, pa je bil Igorjev klic takoj po tekmi in njegova pohvala ter potrditev uspešnih treningov in dobre forme. Še kar nekaj časa sva analizirala in premlevala najine rezultate (Barbara: 5:20:28 – 24:35; 3:02:00; 1:53:34 & Bojan: 4:42:19 – 22:20; 2:38:30; 1:43:30). Barbara je bila 93 izmed 439 finišerk v svoji starostni skupini in Bojan 107 izmed 828 finišerjev. V žaru borbe in pod vtisom dobrih rezultatov sva povsem pozabila na slikovni dokazni material, zato so priložene slike simbolične, s slovenske obale, kjer sva proslavila najini osebni zmagi.
Kakor sva bila na začetku skeptična do VR tekem, se nama sedaj to zdi ena super ideja in možnost, da kljub karanteni in izrednim razmeram izkusimo tekmovalni duh, preverimo svojo formo in najdemo motiv za nadaljevanje treningov. Res je, da na pravih tekmah dodatno motivacijo predstavljajo sotekmovalci, ampak tudi tekmovanje s samim seboj in virtualno triatlonsko skupnostjo s celotnega sveta, je za naju dovolj velik in ustrezen motiv. Prav gotovo se bova VR tekem še udeležila in Igorjevo idejo, da ta način preverjanja forme in druženja obdržimo tudi za v bodoče z navdušenjem pozdravljava in podpirava.