Katarina ali Katja, kot jo v klubu radi kličemo, ima kot najbolj trpežna mladenka ☺ poseben status v 3K-ju, na letošnjem Ljubljanskem maratonu pa ga je izstrelila v nepredstavljive višave: v izredno težkih razmerah ji je uspelo preteči njen prvi maraton, s čimer se ji je izpolnila velikanska želja, hkrati pa je dosegla nov mejnik v življenju. Katja je s svojo prizadevnostjo in razigranim nepriznavanjem mej pravi sonček ne samo v našem klubu in med tekači nasploh, ampak bi se ob njeni zgodbi lahko zamislil prav vsakdo.
»To, da sem letos pretekla maraton, mi pomeni toliko, da se skoraj vsakih pet minut spomnim na to ☺,« začne svojo pripoved Katja. »Še enkrat večje veselje imam do teka in tudi zelo dobro se počutim, saj sem dobila potrditev same sebe in dodatno samozavest. Nikoli si nisem mislila, da bom pretekla maraton. Občutek je res super, sploh se ne da povedati, vse skupaj mi res veliko pomeni. Tek mi daje ogromno življenjsko moč, tudi za ostale stvari, vse delam lažje.« Čeprav je bilo letos na Ljubljanskem maratonu tistega sneženega 28. oktobra 2012 nepredstavljivo mrzlo, čeprav je skoraj tretjina vseh prijavljenih ostala doma in čeprav je bila za Katjo maratonska tekma povsem izlet v neznano, ni imela o nastopu nobene dileme. Katja je pač punca in pol!!!
»Izredno srečo imam, da me k teku spodbujajo prav vsi moji domači. Moj mož Jure je neizmerno ponosen name, po maratonu še bolj. Moj sin Tomaž in njegova Suzana pa sta itak tudi tekača v 3K-ju. V bistvu me je k odločitvi za maraton dokončno spodbudil njun nastop letos aprila v Parizu. Prav spomnim se, da sem po tistem vprašala Suzano, če bi kaj takega zmogla tudi jaz. ‘Ja, saj boš trenirala, pa ti bo seveda šlo!’, je bil njen odgovor, ki me je prepričal,« se prvih odločnejših maratonskih misli spominja Katja.
Sicer se je tiha želja rojevala že prej, ampak nekako kar ni verjela v njeno uresničitev, zato se je ni upala nikomur omeniti. Po spodbudi Suzane in Tomaža pa je postala pogumnejša. Najprej je potipala vzdušje v 3K Športu; kdaj prej namreč Igorju od svoje tihe želje ni upala reči niti m. Rahlo odločnejša je povprašala Roka, sicer s strahom, ker se je bala njegovih pomislekov. Rok pa je povsem mirno, predvsem pa z nikakršnim začudenjem sprejel njeno željo: »Seveda, Katja, saj ne boš edina, ki boš pretekla maraton pri svojih letih!« Pomembno spodbudo ji je dal tudi dogovor z Barbaro. »Glede na to, da sva z Barbaro veliko tekli skupaj, sem jo seveda vprašala, če bi šla z mano maraton; nekako si nisem želela na tekmo povsem sama.« Barbara je najprej izrazila dvom, najbolj o svoji pripravljenosti, potem pa je po razmisleku na naslednjem treningu Katji sporočila pomemben ja. No, možu Juretu zdaj že precej resne namere Katja vendarle še ni omenila, pa se je zgodilo, da je zanjo zvedel v svojem ribiškem klubu. Ko je doma o tem povprašal Katjo, mu je zatrdila: »Ne ne, saj si nor, jaz pa že ne bi šla na maraton. Verjetno so se zmotili in zamešali s polmaratonom.« Šele naslednji dan mu je rekla, da bi mu rada nekaj povedala, pa ji je odgovoril, da že ve. Nič ni podvomil vanjo, le obljubiti mu je morala, da če se ne bo dobro počutila, bo tudi odstopila. Katja je seveda rekla ja, mislila si je pa svoje. No, in čez nekaj dni ji je trener Rok povedal, da se z njenim nastopom strinja tudi Igor. »Priznam, da sem se malo bala še, kaj si bodo ostali tekači v klubu mislili, npr. da kaj se pa grem. Tako sem se bala, da bi kdorkoli podvomil, da sem sprva svojo željo kar skrivala. Kasneje pa sem vendarle povedala tudi vsem ostalim in prav vsi so pokazali veliko razumevanja in spodbude.«
Tako je Katjina želja zaživela tudi čisto zares, čeprav je verjetno tlela že od njenega otroštva naprej. Katja je bila tudi kot otrok zmeraj v gibanju, pa tudi vzgoja staršev jo je k temu spodbujala. Spominja se, s kakšnim navdušenjem ji je oče pripovedoval o njegovem nogometu, ki ga je zelo rad igral. »Moj oče je bil zelo športen, nikoli ni mogel biti pri miru. In tudi jaz še danes ne morem sedeti pol ure skupaj.« Katja se spominja, da si je pri desetih letih zelo želela kolesariti, vendar takrat ni bilo kar samo po sebi umevno, da so otroci imeli kolo. »Tako svojega kolesa žal nisem imela, sem pa vozila očetovo kolo, pod štango, a veš?« In razloži, da je z rokami držala balanco kolesa, eno nogo pa je pod štango moškega kolesa spravila na drugo stran in tako poganjala pedala. Vsaj dvakrat je tudi padla zaradi tega, a se kaj dosti ni sekirala. »Zelo rada sem kolesarila, če bi imela kolo, bi ga ves čas vozila; po moje bi bila svetovna prvakinja ☺!« Sicer pa je Katja kot mala punčka sanjala tudi o baletu.
V odraslem življenju je bila njena velika ljubezen planinarjenje. Kar 30 let sta z možem Juretom zelo pridno hodila v hribe, vsak teden sta osvojila kakšnega dvatisočaka. Rada sta tudi tekla na smučeh in se npr. za tri dni odpravila na Komno, kjer sta potem tekala. »Potem pa je mojega Jureta zagrabilo v križu in spoznala sva, da takih podvigov ne bova zmogla več skupaj. Saj jaz sem sama še kdaj šla v hribe, ampak ni bilo več tako prijetno,« je iztek enega od obdobij svojega življenja opisala Katja.
Takrat je Tomaž že nekaj let tekel, ampak Katje to sploh ni ganilo. »Ne, mene tek prej sploh ni zanimal. Nikoli si tega nisem želela. Ko mi je Tomaž govoril o svojih treningih, o slabem vremenu, o blatu, zaradi katerega je prišel s teka ves umazan, sem se mu samo čudila,« se spominja Katja. Kot da bi začutil prelomnico v njenem življenju, pa ji je Tomaž v nekem trenutku sam rekel, da bi tudi ona lahko tekla. Katja je ravno v tistem času iskala drug šport, ki bi zamenjal njene hribe, in je njegovo povabilo sprejela. »Vzela sem eno veliko uro, štoparico, kjer so se številke res dobro videle, Tomaž pa mi je dal trening listo: dve minuti teka, minuta hoje, dve minuti teka, minuta hoje…« Potem je bil čas teka vedno daljši, od treh minut teka in dveh minut hoje na pet minut teka in dveh minut hoje. Katja je s takim postopnim treningom lepo napredovala in kmalu pretekla dva kilometra, ne da bi se ustavila. »Takrat mi je Tomaž rekel, da bova skupaj pretekla pet kilometrov in zame je bil to pravi šok. Najprej nisem bila prepričana, da mi bo uspelo, potem pa, ko sem jih pretekla, sem bila neznansko vesela. Očitno pa je bil vesel tudi Tomaž. Že kmalu potem sta se skupaj udeležila teka na Bevkah, kjer je Tomaž nastopil na 14km, Katja pa na 7km. In že na svojem prvem tekaškem nastopu je stala na stopničkah, osvojila je namreč drugo mesto v kategoriji. »Pred mano je bila starejša tekačica in zdelo se mi je, da bi jo lahko prehitela. Pa se je izkazalo, da je imela več izkušenj in predvsem dobro taktiko: skoraj vso progo sva tekli skupaj, za kar sem se jaz kar trudila, ampak vseeno sem verjela, da bom zmogla do konca. No, na koncu pa me je prehitela in me premagala za nekaj metrov.« Kar pa je bilo najbolj pomembno, je bilo nadaljevanje naveze mati in sin; Tomaž je Katji predlagal, da se mu pridruži v klubu 3K Šport.
In tako se je začelo. Katja se je pred petimi leti pridružila 3 K-jevcem. Najprej je tekla v družbi dobre prijateljice Dane, s katero so bili začetki lažji in zabavnejši. Tudi ostali tekači, ki so bili vsi mlajši od nje, so jo res lepo sprejeli, kot vrstnico. »Jaz se v resnici počutim mlajšo, svojih let, 66, sploh ne čutim in zato sem se odlično vživela v klub. Počutim se (tako) mlado, kot so moje sotekačice. Z njimi se med tekom lahko pogovarjam vesele, pozitivne stvari, z mojimi vrstnicami pa tega ni; po moje starejši preveč jamrajo in negodujejo nad življenjem.« To so potrdile tudi Katjine prijateljice, ki se še danes čudijo, da je takšna tekačica. »Kje si imela ti sploh pamet, da si šla med tako mlade?« se je čudila ena soseda, druga pa je rekla, da je Katja itak čisto nora. »Jaz na take stvari sploh pomislila nisem. Pomembno mi je, da se zaradi teka dobro počutim, mislim pa si svoje, to pa ja. Morda mi taki pomisleki dajo le še dodatno spodbudo, da še bolj zavzeto treniram,« posredno na take misli odgovarja Katja.
Katja je tako v 3K Športu v obdobju petih letih svoj tek izpopolnila do te mere, da je brez težav nastopila na eni desetki in na treh polmaratonih. Na prvo 21-ko ima prav posebej lepe spomine, ker jo je doživela zelo enostavno, brez vsakih težav. No, Tek na Bevke je zamenjal DM tek za ženske, na katerem je Katja v zadnjih dveh letih v svoji kategoriji osvojila drugo mesto, s čimer si je prislužila posebno vabilo organizatorja na vsak naslednji tek. Zavidanja vreden pa je tudi njen čas na 10 km – 51:37. Ves napredek ji je uspel dejansko le zaradi ljubezni in predanosti teku, saj je, šele po vseh tekmah in verjetno tudi zaradi priprav na maraton, spoznala, v kakšnih pogojih jih je odtekla. »Jaz nisem imela pojma, da bi npr. na polmaratonu lahko jedla gele. Tako sem vse tri svoje polovičke pretekla le s pijačo, brez enega gela. A, kaj bi šele bilo, če bi na pol ure še jedla?!«
Sredi aprila letos pa se je začelo zares. Oktobrski maraton je postal Katjina mantra, njeno telo in njena psiha sta bila pripravljena na dooolge, naporne in duhamorne treninge. Morda je bila ta pripravljenost celo prevelika, ker Katja napornosti in dolgih treningov sploh ni občutila. Ustrašila se je, da očitno trenira premalo. In je previdno vprašala Roka: »Kdaj bomo pa začeli trenirati za maraton?« Rok ji je hudomušno, a prepričljivo odgovoril, da seveda že treniramo.
Treningi so bili super, tek z Barbaro je bil krasen. »Midve sva se vse zmenili, če se katera ni najbolje počutila, sva trening tudi skrajšali. Pomembno nama je bilo, da nama je prijetno. Najin dogovor je bil, da greva na maraton zato, da ga opraviva, rezultat za naju ni bil pomemben. »Res, Barbara mi je pomenila nekakšno zavetje, steber, kot da bi z njo bolj zaupala tudi sebi. Za to sem ji izredno hvaležna,« nekaj neopisljivega opisuje Katja. Prav z Barbaro sta kot enega od treningov tekli tudi okrog Ljubljane in ta krog je bil eden enostavnejših treningov. Nobena ni imela nobenih težav, vse je šlo kot po maslu in takrat je Katja spoznala, da je res pripravljena za cel maraton.
Dobra pripravljenost in njuno medsebojno ujemanje sta bila z njima ves čas tekme. Prav nobena od njiju ni pred tekmo čutila nobene živčnosti, ves čas sta bili čisto mirni. In v takem prijetnem vzdušju sta tudi pretekli prvi krog maratona, saj je prvih 21 km minilo, kot bi mignil. Malo težav sta, zanimivo, obe imeli na 32. kilometru, ko so ju začele boleti noge. A se na to nista ozirali in sta lepo nadaljevali v svojem tempu. In skupaj, še s Helgo in z Barbarinima sinčkoma, sta pritekli v cilj. »V cilju je bilo, kot da bi sanjala. Presrečna sem bila! To se sploh ne da povedati. Da sem premražena in prezebla, skoraj opazila nisem; postala sem MARATONKA!!! In ko sem dobila majčko z napisom ‘Pretekla sem 42 km’, skoraj nisem mogla verjeti. Prej sem jo le gledala doma pri Tomažu, zdaj pa sem si jo pridobila sama. Velikokrat jo pogledam v omari in komaj čakam, da bo poletje, da jo bom lahko oblekla.«
Letošnji Ljubljanski maraton je bil tako za Katjo, tudi Barbaro (in verjetno še za koga) nekaj posebnega. Katja se rada spomni tudi pomoči Helge, ki ju je na tekmi spremljala velik del na začetku in tudi na koncu. Posebej hvaležna pa je seveda Roku in Igorju, ki sta ji pokazala pot do uresničitve verjetno njene največje želje. » V bistvu sem hvaležna vsem ☺! Prav vsi v 3K-ju so tako kul! Všeč mi je, ker nihče ni važen. Zanimivo je, da če nekdo doseže vrhunski rezultat na kakšni tekmi, se s tem ne baha. Vse sotekače občutim kot sproščene in prijetne in zdi se mi, da nikomur ni v ospredju rezultat; najbolj pomembno je, da imamo vsi radi tek.«
S prav posebno milino pa se Katja spomni še ene svoje sreče. »Zelo fino je, ker smo v družini trije tekači. Tako se lahko veliko pogovarjamo o športu in se tudi medsebojno spodbujamo. Naša Suzana je zelo prizadevna, zagrizena in tudi trmasta in seveda to vpliva tudi name. Tudi zaradi teka se imamo doma res lepo.« Njen mož Jure sicer teče ne, je pa zato zelo prizadeven ribič in ribiški čuvaj. In seveda je tak, da ne visi doma. S Katjo trikrat na teden hodita skupaj na fitnes in potem še na kavo s prijatelji. Je pa zelo vesel za Katjin tek. »Če kdaj slučajno nisem ravno najboljše volje, me pošlje kar tečt; očitno verjame, da to pomaga.«
Katja si danes življenja brez teka ne zna več predstavljati. Sedem let teče in v tem času je postala veliko bolj odporna tudi na bolezni; enkrat samkrat ni imela ne vročine ne prehlada. »Če bi me tako močno, kot me je zeblo na maratonu, zeblo doma v kuhinji, bi gotovo dobila pljučnico,« je prepričana. Tako pa je bila po tekmi praktično brez posledic, le malo je čutila noge. Peti dan po maratonu je šla spet tečt.
Z decembrskim začetkom tekaških treningov v 3k-ju pa se je tudi njej začela nova sezona. Letos prvič je s treningi začela že decembra, saj je prejšnja leta zaradi teme tekla raje podnevi. Kot pravi, še vedno teče za zdravje, dobro počutje in zaradi dobre družbe, a njene misli se od zdaj naprej od maratonov ne bodo več oddaljile. »Seveda spet razmišljam o maratonu, v bistvu že kar treniram zanj. Če mi bo zdravje služilo, če bo vse ok, kot je bilo letos, si spet želim preteči maraton v Ljubljani. Pa tudi z Barbaro sva že zmenjeni, » je že v pričakovanju nove sezone odločna Katja. »Zdaj me res nič ne ustavi pred naslednjimi tekaškim preizkušnjami. Dobro, če bi prišla bolezen ali pa, bog ne daj, da bi šla na ‘oni svet’, ampak sem prepričana, da bom jaz še tam tekla.« Ima pa Katja še eno željo za letos, in sicer si želi na teku trojk preteči daljšo, 28km razdaljo. Ampak o tem se mora še pogovoriti s sotekačicami in srčno upa, da bo našla še dve.
Katja pravi, da če si nekaj močno želiš, imaš tudi voljo to doseči. In če imaš še spodbudo svojih bližnjih in strokovno podporo, je to to. Moraš pa delati, to pa ja. Sama ni zamudila niti enega treninga, ko je bila na dopustu, je pač sama tekla. »Če kdo še okleva za maraton, naj kar ne več ☺, maraton ni nič groznega, samo trenirati je treba. Če slučajno kdaj kaj zaboli, je treba pač malo potrpeti in teči naprej; pa saj potem neha boleti.«
In še v nekaj je prepričana Katja: »Ko ti enkrat uspe, si dosegel nekaj zelo velikega in predvsem je le tvoje. Meni največ pomenita majica in pokal, saj sem ju dobila s svojim delom; kako naj ti vsaj delček tega pomeni nekaj, kar npr. kupiš? Tega, da sem pretekla maraton, mi ne more nihče nikoli vzeti,« je ponosna Katja, ki se spomni tudi zgodbice človeka na prehodu meje: vzeli so mu vse, kar je imel, pa je gospod pokazal na svojo glavo in dejal: »Mojih podob mojega življenja mi pa ne morete vzeti.«
In tako Katji prav nihče prav nikoli ne more vzeti njenih maratonskih podob. Katarina, iz srca hvala za tvoje misli. Veš, nekateri ljudje so posebni že samo zato, ker so taki, kot so. Zate to gotovo velja. In če o svoji posebnosti niti ne razmišljaš in je tudi ne izpostavljaš, dejstva s tem ne spremeniš. Na srečo vseh nas ☺!
Želimo ti, da boš še naprej preprosto ti in da ti bo uspelo še veliiiiko maratonov. Morda boš že kmalu spoznala, kako velika spodbuda si za vse nas in za celoten 3K!