V prejšnjem tednu sta se zgodila dva kolesarska dogodka, ki jih je vredno dokumentirati in predstaviti vsem tistim, ki se jih nismo udeležili. Prvi je 200 km kolesarska preizkušnja s štartom in ciljem v Kopru. Za celotno progo so fantje porabili slabih 9 ur in pol. Marsikdo si verjetno sploh ne predstavlja kako jim to uspeva. Več si lahko preberete v nadaljevanju. Slike so tako in tako samo iz štarta. Le zakaj?
Drugi pa je kolesarski izlet po Posočju. Tu so obrazi malce bolj nasmejani in slike, temu primerno, iz celotne trase. V nadaljevanju si lahko preberete komentar enega od udeležencev.
Brevet 200, Koper
Dragi moji soborci,
doletela me je čast, da vam predstavim in opišem letošnje kolesarsko doživetje »Brevet«, ki se je odvijal v soboto, 3.4.2010 s startom v Kopru.
Letošnja zima je bila neusmiljena do kolesarjev, tako nismo imeli veliko možnosti za pripravo na tako dolg kolesarski maraton, ki se že tradicionalno peto leto organizira z startom v Kopru. Trasa proge poteka od Kopra na Črni kal in potem vse do Labina, nato se trasa obrne in se nadaljuje preko Pazina-Novega Grada-Umaga-Savudrije-Portoroža in se zaključi zopet v Kopru. Proga je dolga 204 km in ima preko 2500 m višinskih vzponov.Iz našega kluba 3K Šport smo se letos udeležili te pomladanske norosti Bobi, Samo, Peter, Rok, Tone in moja malenkost. Vse skupaj nas je bilo prijavljenih 138 norcev.
Maraton se je pričel ob 8h zjutraj in skozi Koper smo vozili v strnjeni koloni. Vse je bilo organizirano, kot na velikih kolesarskih prireditvah. V tem tempu smo nadaljevali vse do začetka Črnega Kala. Tam se je takoj videlo kdo ima prevoženih že nekaj kilometrov in kdo gre na tako prireditev z 230 -imi prevoženimi. Vsi moji soborci so mi pobegnili naprej, jaz pa sem obupano poganjal svojo novo Kuoto in premišljeval kdaj bi vsega konec. Na vrhu klanca pa se mi je na obraz prikradel nasmešek saj so me Samo, Bobi in Peter počakali. Bil sem hkrati vesel in hkrati mi je bilo neprijetno, da jih ne bi zadrževal. Seveda sem jim rekel kar peljite naprej jaz pa bom že, pa so prijatelji ostali z mano, revčkom. Tempo so prilagodili mojim kolesarskim zmožnostim in vse naprej je potekalo super. Tako super da sem za dve uri pozabil na prehranjevalne obveznosti na kolesu in se čisto izpraznil. Katastrofa je bila na 109-tem kilometru, kjer je bila kontrolna točka, saj nisem imel v sebi več goriva. Po tej kontrolni točki sem prosil svoje tri prijatelje, da me odpeljejo v en bife, da napolnim svoje baterije. Bobi je že v naprej vedel, kje se bomo ustavili in se okrepčali. Čez nekaj kilometrov ob cesti je bil odprt vaški bife, ki je imel odlično kavo in Coca colo. Pojedel sem še dve energijski tablici in gel. Potem sem premagal svojo popolno izčrpanost in podali smo se na zadnjih 90 kilometrov poti. Med našim počitkom nas je prehitela skupinica štirih prijateljev kolesarjev, ki so delovali zelo izmučeno. Po nekaj kilometrih smo jih ujeli in vozili smo skupaj v skupini. To je bil za mene najlepši del maratona. Vozili smo ob morju, vreme je bilo lepo, družba je bila odlična in novi štirje soborci so mi bili neizmerno hvaležni, da sem z njimi. Zakaj? Ker sem bil prav tako slab kot oni in imel sem tri močne prijatelje, ki so nam dajali zavetrje med vožnjo prav do konca.
Vsem bi se rad zahvalil za doživetje na Brevetu in za kolegijalnost, katere ljudje v današnjih časih skorajda ne poznajo več. Srečen sem, ker imam take prijatelje in se veselim naslednjih skupnih podvigov z njimi.
Aleš Jenko
Kolesarski izlet po Posočju
Prvi 3k-jev kolesarski izlet se je začel z zelo pesimistično vremensko napovedjo, ki jo najbolje poznajo vsi tisti, ki so se prijavili in se nato ustrašili grožnje naših »vremenarjev. Na srečo je Bobi odkril neko norveško spletno stran (www.yr.no) z zelo natančnimi vremenskimi napovedmi za vsako evropsko »selo« (priporočam ogled). In ker je bila napoved bolj optimistična kakor ARSO-jeva, smo se Bobi, Peter in jaz vseeno odločili, da ponedeljek presedimo na biciklih. Zjutraj smo se dobili na Dolgem mostu, preložili kolesa v moj avto in se odpeljali proti Mostu na Soči. Že nekaj kilometrov naprej od Idrije nas je pozdravil suh asfalt in tudi temperatura ozračja je bila primernih 11 stopinj.
Na Mostu na Soči sta nas že čakala Igor in Kaja. Igorjev obraz je bil nekoliko kisel saj je v rokah je držal svoj mobi in prebiral SMS sporočila z zelo podobnimi vsebinami, odpovedmi seveda. Preden smo začeli s kolesarjenjem smo si privoščili še jutranjo kavico, dorekli taktiko nato smo se preoblekli, »napumapali« gume in začeli z vrtenjem pedal.
Že po dveh kilometrih nas je čakal prvi vzpon na Čepovan. Klanec je zmeren z enakomernim vzponom in gladkim asfaltom.
Kmalu smo se ogreli na delovno temperaturo in počasi smo začeli slačiti odvečna oblačila. Na vrhu smo se zopet oblekli, saj je bila temperatura tam zgoraj nekoliko nižja kot v dolini in pred nami je bil 15 kilometrski spust proti Grgarju. Spust po mojem okusu: ne preveč strm s preglednimi ovinki. Po prihodu v Grgar, so se naše poti za nekaj časa ločile. Igor in Kaja sta nadaljevala s spustom v Solkan nas tri pa je Igor napotil še na Sveto goro in nato naj bi se ponovno združili nekje v Goriških Brdih. Predno smo zagrizli v »the« klanec smo si spraznili mehurje. V tistem trenutku še nismo natančno vedeli kaj nas čaka in resnico smo izvedeli že takoj za prvim ovinkom, kjer je postavljena tabla z napisom »15-30%«. Klanec je res hud: dolžina 3km in 380m višine. Zgoraj pa enkraten razgled: vipavska dolina, Gorica, Tržaški zaliv, Doolomiti, Julijske alpe…
Po krajšem postanku smo se spustili proti Solkanu. Pri spustu so trpele predvsem roke, saj smo pošteno stiskali ročke za »bremze«. V Solkanu smo prečakali slavni »banđi most« in se napotili v Goriška Brda. Že samo ime »brda« pove vse, torej pred nami so bili zopet klanci. Pot nas je vodila skozi Hum, Kojsko do Vrhpolja, kjer smo zavili proti Ligu. Vzpon je bil zmeren toda dolg in moje noge so se »spomnile« Breveta, zato sem Bobija in Petra prosil za krajši postanek.
Bobi je stvar vzel zelo resno, zategnil ročno zavoro in se ustavil. Tik za njim se vozil jaz z neverjetno hitrostjo 8km/h. Ker se nisem uspel pravočasno ustaviti in odpeti čevljev iz pedal sem se zakotalil po cesti. (smeh). Nekoliko smo si oddahnili, spraznili mehurje in nadaljevali pot proti Lig-u.
Takoj, ko se je cesta začela spuščati proti Kambreškem, je Petru počila zračnica. »Pit stop« je bil opravljen z odliko in že po nekaj minutah smo lahko nadaljevali z vožnjo. V Kambreškem sta nas čakala Igor in Kaja.
Skupaj smo se spustili v Ročinj in nato po glavni cesti Gorica-Tolmin nadaljevali proti Mostu na Soči.
Vsem, ki še niste kolesarili po tem koncu Slovenije lahko povem, da je to bil zelo lep kolesarski izlet z izjemnimi razgledi in se ga splača odpeljati. Edino, kar vam ne bi priporočil, razen če si izjemno želite, je vzpon na Sveto goro.
Statistika:
Dolžina: 88km
Višina: cca.2000mnm
Zračnica: 1 kos
Padec: 1 pri hitrosti 1km/h
Vreme: Idealno za kolesarjenje
Ceste: Odlične (brez udarnih jam)
Samo Rozman