Pa je tu končno 13. oktober 2012, ko bo na Svetovnem prvenstvu v Ironmanu v Koni na Havajih med skoraj 1800 letos najboljših Ironmanov na svetu nastopilo tudi sedem Slovencev: Olja Bregar, France Cokan, Tomaž Kovač, Tomaž Šink, Drago Krofl, Matevž Slapničar in Klemen Rojnik.
Seveda še posebej navijamo za oba 3K-jevca, Matevža in Klemna, na naši spletni strani pa bomo lahko sproti spoznavali utrip vse do tekme preko javljanj Klemna ter naših mladoporočencev Valentine in Tomaža. Povezava do prenosa v živo.
Poročila:
Klemen 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del in 6. del;
Valentina in Tomaž 1. del, 2. del in 3. del
Matevž 1. del
Poročilo 10 – Tomaž in Valentina Džuban – 14. oktober 2012
13.10.2012 – Race day
Kaj napisati o dogodku kot je Ironman Kona. Se bojim, da bi nabor besed, ki jih ob najboljši koncentraciji spravim na eno mesto, pokazal precej nepravilno sliko o tako veličastnem in impozantnem dogodku. Poleg tega vam tokrat ne morem kaj dosti naložit, ker ste večino stvari spremljali v živo in sem tako pod oštro kontrolo. Predvsem tisti, ki ste bili sinoči sumljivo nakurjeni in ste zaradi dirke bili pokonci celo sobotno noči in dobršen nedeljskega zgodnjega jutra. Kriv za vaše nespanje je seveda tudi Klemen, ki se domov vrača ponosen z monumentalnim rezultatom. Precej žalostno bi bilo, da ta moment ne bi že vsi v klubu vedeli njegov rezultat na pamet. Dokaz temu je tudi sledeča resnica.
Danes sva kupila lokalne novine, ki se prodajajo pod imenom West Hawaii Today. Seveda zato, ker je na prvi strani vabilo na branje zapisa o sinočnem Ironmanu. Članek je pač povzetek dogajanja v stilu, ko v lokalnem mediju multipraktik novinar napiše vse kar ve in v bistu še korektno napiše. Kratek tok dogajanja, številke najboljših in še krajši ločen članek kot poklon izjemnemu volunterskemu delu, ki ga opravi cca. 5000 sodelujočih. Za ljubitelje numeričnih športnih poročil pa je dodana še preglednica 100 najboljše uvrščeni z razrezom časov po disciplinah in kot se za triatlon spodobi še tranzicije…Klemen Rojnik, mesto 89!!! Če nekoliko podrobneje vržemo oko na zapisano statistiko vidimo, da je npr. Michael Raelert prišel v cilj le 4m10s pred njim. Nadalje, tretje uvrščena in kandidatka za havajski naglavni venec, Mirinda ga je “nabrisala” le za cca. 4m30s! Si predstavljate kako ponosno sva nosila klubske majice. V klubu imamo torej takega frajerja, ki bo zdaj moral dati ne samo za pivo ampak speči vsaj en pekat domačega štrudla. Kolegice lahko seveda pomagate pri peki, samo, da bo razlog za klubsko veselje.
Fotogalerija tekmovalnega dne 2. del
Danes sva se še zadnjič sprehodila po Koni z namenom, da vidiva njen pravi utrip, ko v njej ni ironmanskega vrveža. Po Ali’I driveu se je sprehajalo klasično turistično občestvo, med njimi tudi nekaj Ironmanov z vidno bolečimi telesi, a z velikimi nasmeški na obrazih. O včerajšnjem dogajanju so govorili le napisi na cesti in nekaj pozabljenih plakatov razstavljalcev. Preden sva zavila v špecerijo, da potešiva žejo, naju je pritegnila sosednja športna trgovina z napisom 20%, češ ziher kaj rabiva. Hiro sva brez uspeha preletela police, nakar naju iz zadnjega kota privabi moški glas, ki razpreda o watih in kadencah. Pristopiva in zraven kot osnovnošolski učenec sedi Pete Jacobs, ki v debati razkriva podrobnosti njegovih letošnjih treningov. Skoraj sramežljiv, suhcen in smejoč je bil vesel vseh, ki smo ga sfehtali za par avtogramov, stisk roke in objem čez rame. Tudi tokrat sva mislila na 3K in zrihtala še en dober nasvet novega svetovnega prvaka.
Za naju je bilo vse skupaj naravnost fantastično. Verjetno bo za marsikoga čudno, da sva kar tri dni najinega poročnega potovanja odrezala za en športni dogodek oz. šport, ki nama po pravici povedano do nedavnega ni kaj veliko predstavljal. Vendar zdaj se vračava domov z vtisi, ki so tako enkratni kot vsi tisti ljudje, ki so včeraj še dolgo noč do zadnih sekund vztrajali na ulicah Kone s ciljem, da uresničijo svoj življenski cilj. Za vse, ki boste mogoče kdaj šli na ironman Havaji: obvezno ostanite do konca, ker tisti “ta zadnji” vam bodo pokazali, da so meje le v glavi.
Poročilo 9 – Klemen Rojnik – 14. oktober 2012
Hja, tekma se seveda začne z oddajo kolesa in opreme na pomol en dan pred tekmo. Obvezen mimohod mimo števcev, ki delajo tole. Bo zgleda treba kupt Cervelota za prvega triatlonca 
Vsak tekmovalec dobil svojega spremljevalca, ki mu je pomagal parkirat konjička (po obveznem slikanju, seveda), odnesel vrečke, razložil dovoljeno smer gibanja v tranziciji, povedal kateri šotori so za fante in v katere ne smemo … Skratka ostal sem brez vprašanj, kar se zgodi bolj redko.
Potem pa v apartma še mal pojest in se trudit zaspat.
Na dan tekme tradicionalno za slabe četrt ure prehitel budilko, še nekaj malega pojedel, potem je bil pa že čas za odhod. Prvi obvezen korak je bilo markiranje teles, s štempiljkami, tko da smo vsi zgledal kot profiji ☺ Sledilo je otovarjanje koles z energijo in obvezno čekiranje profijev, kako naj bi se pravilno pripravljalo na tekmo. Nato malce ogrevanja, enepar wc-jev, še mal ogrevanja, živčnega postopanja, mazanja z vazelinom, tako da se je vmes kar neopazno zdanilo. Kar je pomenilo vstop v vodo, ki tudi zame (kot bolj zmrzljivega) ni bila premrzla. Že samo čakanje na štart je dalo vedet, kakšno bo plavanje. Vsi ambiciozni, vsi bi v prvi vrsti, sem dobil občutek, da roza kapce še nekoliko bolj kot modre Po pravici povedano, znamenitega topa sploh nisem slišal (ne čutil), samo naenkrat se je vse spenilo, tko da smo šli. Občutki so bli na žalost pravi, je blo mlatenja še pa još, sploh prvih 200m, pa tudi s pitjem vode se nisem kaj nazaj držal. Potem se je pa začelo vlečt do obrata, malce k temu pripomoglo tudi valovito morje, zaradi česar ladje nisem videl dokler nisem bil tik pred njo. V bistvu sem na celem plavanju videl ravno ene dve boji, ni blo potrebno okol gledat, plavaš tja pač kjer se peni ☺ Tudi pomol sem prej »zaslišal« kot pa videl, je bil nabito poln z navijači. Pred izhodom iz vode še krč v desni bodl, ki se ga potem nisem in nisem mogel znebiti. Sem zgleda preveč brcal in odganjal zaplavalce, ki so me grabli po nogah …
V tranziciji precejšnja gužva, bi bilo kar pestro, če bi morali še obleke dol slačit. Začetek kolesarjenja pa tudi bolj v stilu skupinskih voženj, vsaj do prvega blažje vzpona proti koncu Kuakini hwy. Sledil obrat, nazaj proti mestu, vspon po Palani rd in potem se je začel zares. Kot da bi preklopil stikalo, prideš iz »vročega kota« med Palani in Kuakini, kjer te množica kar ponese po klancu navzgor, na sredino ničesar. Oz. na lavina polja, katerim družbo dela veter in vročina. Samo k sreči so takrat noge še OK, tko da klanci kar hitro minevajo, mimo letališča prideš v trenutku, do vzpona na Hawi pa tudi hitro mine. Sicer vmes mimo prišlo nekaj vlakcev z dobrimi kolesarji/malce slabšimi plavalci, tko da je bila spet gužva, sploh na okrepčevalnicah. Resnici na ljubo so nas pa tudi sodniki kar pridno obletavali, tako da so bili tisti osovraženi rumeni šotori ob progi precej premajhni za zelo številčna prisilna srečanja. Tako da je prvi del kolesa kar pošteno letel, smo imeli tudi veter večinoma v hrbet (od strani seveda), čemur pa je naredil konec vzpon na Hawi. Tam se namreč proga začne vzpenjat, in ji v bistvu ne bi mogli (za slovenske pojme) reči klanec, samo če dodaš veter, ki vleče naravnost v obraz, začiniš s pogledom na drevesa, ki se ti klanjajo, ter primešaš ene sotekmovalce, ki jih prestavlja po cesti, in druge, ki vriskajo od veselja na poti navzdol, potem je to klanec. V bistvu klanec z veliko začetnico. Tako da se ob pogledu na obrat v mestecu Hawi kar malce orosi oko, tokrat ne od švica. Ja, navzdol je pa frčal, seveda zmanjka prestav in vloge se obrnejo. Kot da bi črpal energijo od sotekmovalce, ki se šele vlečejo navzgor. No uživancija seveda ne traja dolgo, spet se (pre)kmalu začne razgbana proga, sicer povečini navzdol, a vseeno. Pa tudi veter čedalje bolj s strani vleče, kar se spremeni, ko proga spet pride ob morje. Potem začel veter pihati (od strani) v obraz, tako da tudi pošteni klanci navzdol niso premaknili števca bistveno nad 20kmh. Ja, pa začel se je vlečt, za vsakim klancem pričakoval pogled nad kontrolni stolp letališča in za vsakim klancem bil razočaran. K temu tudi niso pripomogli ostali kolesarji, ki so kolesarili mimo mene kot po tekočem traku. Zadnjih 50km kolesa je bila tako ena sama muka od muke s spremljajočim samospraševanjem, kaj tam delam. Me je že mikalo, da bi odtrgal kakšen kabel, da bi lahko predčasno končal. Me ni nič mikal še maraton v tej vročini po kolesu. Sploh ko je čas neusmiljeno tekel svoj tempo naprej. Tako da je bil prihod v Kono ena taka čudna mešanica utrujenosti, razočaranja, občutka premaganosti … Malce energije vrnili navijači in pričakovanje »ta boljše« discipline.
Pri teku sem se opek v nogah otresel še preden sem prišel nazaj na Ali’i dr, sem se spet začel malce bolje počutit, k temu precej pomagala tudi »domača« podpora ob progi. Psihološko pomagal tudi sotekači, ki so padali mimo tako, kot sem sam na kolesu. Ja, pa prisotnost ljudi ob progi, tudi če niso navijali, samo da je bilo nekaj živega okrog. Obrat in že sem tekel nazaj proti pomolu, me tudi vzpon na Palani rd ni preveč skrbel. So me spet bolj skrbela lavina polja in »energijski laboratorij«. Okrepčevalnice na teku pa odlično založene, posebna pohvala gre tudi prostovoljcem (boljda jih je bilo na tekmi čez 5000!!), ki so nas res kar pedenali. Tako da ni bilo težko med tekom na eni okrepčevalnici 2x piti in si medtem vzeti še 3 kozarcev z ledom. Ki so šli izmenjaje pod kapco, za hrbet, pred trebuh, v hlače, roke, jezik. Precej pomagalo proti vročini, ki je bila neizprosna. Posebej še na klancih, kjer si prav čutil, kako te razbeljeni asfalt žge v obraz. Na klancih je pa še kar frčalo, sploh na tistem pri obratu v energijskem laboratoriju. Je bilo ob pogledu na tempo kar lažje odmisliti na žulje in vse ostalo, kar je bolelo. Samo če se gre dol, se mora tudi nazaj gor. Klanci so bili res neizprosni, do vseh. Z vsakim kilometrom jih je ob progi čedalje več hodilo, imelo kampiranja na okrepčevalnicah in podobno. Je tudi mene mikalo, samo sem začel sanjat ciljno linijo, od katere me je ločil še precejšen klanec proti Koni. Malce pretiravam s klanci, samo po 9 urah na taki vroči bi še cestnemu policaju rekel klanec. Še dva kilometra do cilja, klanec navzdol po Palani rd, Mike Reillya in njegov »You are an Ironman« že slišim, prvič danes se začne uživancija. Ali’i drive nabito poln, zadnjih 200m pa spet nekaj neopisljivega. Bom na tem mestu končal.
Fotogalerija tekmovalnega dne – 1.del.
Tako da končna izjava, ki jo dajem po delno prespani noči (in je najverjetneje ne bi podpisal na 150km kolesa ): Splačal se je, vsake budilke ob 5h, vsakega »kje so mene najdl«, vseh šivov in vsega švica. Splačal se je.
Poročilo 8 – Tomaž in Valentina Džuban – 12. oktober 2012
Dan pred tekmo.
Dan sva začela zelo počasi, češ Ali’I Drive bo bolj kot ne prazen, ker se itak vsi šparajo, nalagajo zadnje možne koristne kalorije in zato naju prav nič ni sililo biti prva na parkingu. Predvidevala sva, da se bo v času oddaje koles, poleg atletov nabralo ene par ljudi. Takšnih radovednih kot sva midva. Uf, kakšna diletanta! Je prav videti, da nisva kaj dosti hodila po velikih triatlonskih tekmah.
Že na poti do najinega zastonjskega parkinga neposredno poleg Expo-ta, sva po drajvih, bulevarjih in ostalih cestah srečevala triatlonce, ki so na polno vrteli pedala in kazali zobe. Kot da je še tri tedne do tekme in se glih končuje zadnji nepogrešljiv trening ciklus. Statistike pravijo, da naj bi letos na Koni bilo okoli 53% devičnikov in od hude motivacije in strahu, da gre še za zadnji dan, ko se da še kaj narediti, mogoče kateri od njih res preveč navija watte. Po opremi sodeč so itak vsi profij. Sicer pa, že vejo kako in kaj. Midva sva tu le kot paparazza.
Na expu je bilo živahno kot v soboto zjutraj na ljubljanski tržnici. No, za razliko od ljubljanskih tržnih zakonitosti, se je tu dalo dobiti nekaj robe zastonj. Sva se pa že kar izogibala delilcev bidonov, ker jih enostavno nimava več kam dat. Nisva se pa branila listkov sreče: prav gotovo bova izžrebana za en superduper trenažer od CompuTrainerja, za knjigo od Crowija sva menda edina resna kandidata, za Trekov tri bajk pa sva tudi že dodelila mesto v stanovanju. Štantov z regeneracijskimi napitki, tablicami in gumijstimi bomboni je pa toliko, da po furi greš na brzinski giro čez štante in čez okno priložnosti lahko zajetno zliješ vse manjkajoče hidrate in elektrolite.
Vročina in vlaga sta očitno že danes imele svoj dan D. Bike check-in naj bi se začel točno sredi dneva in nekaj pred tem naj je bilo že kot na mravljišču. Vsak je iskal svoj kos sence, ampak tudi tega je hitro zmanjkalo in zato nas je na danšnji večer nekaj takih, ki smo še posebej lepo ujeli rjavo bravo. Se bo vsaj videlo, da sem bil na Havajih. In potem se je začelo. Za nekatere parada ponosa, za druge modna pista, za večino pa le nujno zlo pred veliko soboto. Tekom sprehoda do menjalnih prostorov je vsakega atleta cel bataljon prostovoljcev do obisti popisal in na veliko začudenje mnogih (vsaj tistih “izkušenih”) detaljno izprašal o prilično banalnih rečeh, ko se gužvaš do oddaje bicikla. Pomebna jim je bila znamka kolesa, katera pedala so pripeta, firma obročev, čelade, čevljev. Pozorni so bili še na tipe bidonov. Dobro informirani v moji bližini so znali povedati, da gre za neko raziskavo. Hmmm, recimo, da dobro namerno.
Kaj se da videti? To, da ljudje katerih starost premore razpon od 19-82 prilično precej denarja namenijo za hudo dobro triatlonsko opremo. Vse kar ni bilo Spec Shiv ali Transition, kateri od Trekovih konceptov, Cervelotovih P štirk in petk, Kestrelove 4000-ke, BMCjevi časovni stroji, Feltove ta hujše serije, poplava Quintana Roo primerkov, Argon18 se človeč že skoraj naveliča in še kakšen mičen Look, je odstopalo. Štrlelo iz povprečja. In to ne glede na starost njihovega lastnika. Pinarello in podobne, predvsem našim cestarjem ljube in cenjene znamke, so eksotika. Gospe, ki bi meni pri mojih letih komot bile babice, in gospodje, katerim gravitacija zgornji del telesa že vleče malo proti tlom, si lastijo kolesa, s katerimi ne vem, če bi meni uspelo z mesta spelat. Noro!!!!! Če bi slikovit in obenem nesramen, bi rekel, da težko znajo SMS poslat, imajo pa (ne le nekateri izbrani) stroje za 10,000 in več $.
In da ne bo to izvenelo, kot da je Kona nesramno preseravanje in nastopaštvo. Ljudje, ki so šli danes čez koridor do tranzicije imajo nekaj kar verjetno redko kje srečaš v takšnem močnem koncentratu: nepotešljivo strast, voljo, nalezljivo energijo in brezmejni optimizem. Ne glede na to kakšna kolesa vozijo in da aero čelade na njih zgledajo dokaj hecno, kapo dol, ko človek pomisli kaj jih jutri čaka. V bistvu zmagovalce že imamo. Ko pa vidiš heroje v poznojesenskih letih, ki imajo namesto ene noge protezo in njim na obrazu vidiš, da komaj čakajo, da jutri na štartnem bloku slišijo konski kanon, se ti itak slina zatakne. Profiči so tako le profiči. Jutri imajo službo in oddelali bodo, kar se da dobro.
Jutri vstajava zjutraj. Menda zelo zgodaj, da ne bo treba preveč daleč pešačit do štartnih blokov. Navijala bova za vse. Največ za naše, še posebej za Klemna. Že zdaj veva, da se bodo dlani potile cel dan. Ni lahko biti navijač ☺
Nekaj utrinkov od danes v novi fotogaleriji …
Poročilo 7 – Klemen Rojnik – 12. oktober 2012
Ena izmed bolj neresnih stvari ta teden je bil včerajšnji jutranji tek. In to ne kakršenkoli tek, bil je namreč tek v gatah (oz. spodnjih hlačah). Jubilejni, že 15. po vrsti (nekaj o zgodovini na tej strani). Raje ne bom preveč opisoval, slike namreč povejo veliko več ☺
Popoldne pa potem še Welcome Banquet, na katerem je bilo v prvem delu veliko poudarka na zgodovini, koreninah in tradiciji, veliko je bilo havajske kulture, precej se je plesalo in pelo, nekaj pa tudi igralo z ognjem. Nato pa je oder prevzel glas Ironmana, Mike Reilly in celotno stvar s pomočjo še ene legende, Boba Babbitta, popeljal v bolj triatlonske vode. Spet nekaj poudarka na zgodovini, kratek intervju z Julie Moss in Kathleen McCartney, ki se po 30. letih od zgodovinskega trenutka ponovno vračata na lavina polja kot sotekmovalki. In seveda najmlajši ter najstarejši udeleženci, letos je 6 tekmovalcev starejših od 80 let, med katerimi je ena ženska! To je seveda Madonna Buder, ki raje ni razkrila, kateri njeni Havaji so to letos Pri moških pa v tej kategoriji seveda navijamo za Franca Cokana.
Na koncu pa še kratek Athleetes briefing in množično romanje v postelje. Danes je na sporedu še check-in kolesa ter opreme, potem pa noge v luft…
Poročilo 6 – Matevž Slapničar – 12. oktober 2012
Po dolgem in precej utrujajočem potovanju sem pričakoval šok, ki so ga vsi napovedovali. Vročina in vlaga naj bi bili ubijajoči, in štirje dnevi do tekme premalo za adaptacijo. A jaz sem zelo hitro ugotovil, da jaz rabim aklimatizacijo za razmere, ki me čakajo doma, za tele na Havajih pa sem že od rojstva adaptiran: temperatura je super, vlaga pa tudi nič posebnega.
Za razliko od večine triatloncev tukaj je meni tekma malo bolj obrobna zadeva. Od prihoda naprej s Sergejo letava naokrog po otoku, saj ne vem kdaj bova, če sploh, spet tu.
Do sedaj sva bila na vulkanih, pa na drugi strani otoka v Hilo-u in okolici, pa na severu. Do torka bova težko vse “podelala”. Je ta otok res čudovit. Malo poseljen, pokrajina izjemno raznolika iz kilometra v kilometer. Škoda, da je tako daleč.
Včeraj šel na malo daljši bicikel proti severu in na začetku iz Kone prvih 20-30km bil navdušen. Potem pa se je navdušenje počasi začelo zmanjševati in to sorazmerno z močjo vetra, ki je bil ubijalski. Na koncu sem komaj čakal, da me ujame Sergeja z avtom, da je bilo konec muk. Se tolažim, da bo na tekmi bolj zgodaj in veter še ne bo tako močno pihal.
Koncentracija triatloncev v Koni je izjemna in trenira se ob vseh urah dneva in noči. Po Ali’i Driveu vidiš tekače ob 11h zvečer in ob 5h zjutraj. Verjetno je to tudi z jet lagom povezano. Tudi jaz sem danes, čeprav sem že tri dni tu, ob pol petih vstal. V tolažbo mi je, da tako jutri verjetno za vstajanje za tekmo ob 4h ne bo problema z zaspanostjo.
Danes je v planu spet kratko jutranje plavanje. Klima na Dig me beach je res izjemna in celo jaz se brez težav v vodo spravim 
Potem pa počasi priprava na jutrišnjo dirko. Turizmu se bom danes malo odpovedal. Morda edino kakšno snorklanje bolj blizu Kone pride v poštev.
Jutri pa gas. Držite pesti in spremljajte na http://kona.ironman.com. Letos bo na kolesu 8 in na teku kar 10 merilnih mest, tako da bodo stalno na voljo informacije o tem, kje je kdo.
Poročilo 5 – Valentina in Tomaž Džuban – 12. oktober 2012
Na Big Islandu sva prvih nekaj dni preživela na drugi strani otoka v hipijevskem mestu Hilo. Nobeno presenečenje ni, da ta druga stran, ki je popolnoma drugi svet od Kone, ne obstane, ko se pojavi stotine “na t-shirt” posončenih, v kapljične čelade oblečenih ljudi, ki se vozijo z nekimi skoraj kockastimi kolesi. Včeraj med potovanjem v Kono sva “okusila” kolesarsko progo, žal ali na srečo le na motoriziranih štirih kolesih. Proga je precej “gričevnata”, ravnine so redke, zato vsi, z apetiti po Koni, trenirat na Goričko ali v Istro.
Današnje jutro se nama je začelo zgodaj, ker nama je bilo rečeno, da prvi plavalci skočijo v vodo že ob 7h. Kot se šika, sva imela optimistične plane: ujeti vse, ki imajo samo najboljše sponzorje. Če ne za avtogram pa vsaj na fotokartici. Seveda sva malo zamudila in tisti s sponzorji so bili že pri drugi boji. Ampak sva pa pred prvimi zavesljaji ujela ta najbolj glavnega: našega Klemna. Zgledal je tako skuliran in rutiniran, da se je voda kar malo shladila. Ziher bo oddelal najboljšo tekmo do sedaj! Midva ga bova seveda probala spodbujat, če se bomo le kje uspeli srečat.
Na obrežju nas je proti pol osmi bilo že krepko preko sto. Večina željnih biti triatlonci, dejansko pa le radovedni fotografi in fehtarji za avtograme. No, se pa tolažimo s tem, da moralna podpora tudi nekaj šteje. Zanimivo bo videti, koliko od danes videnih plavalcev bo v soboto dejansko na štartu. Če jih bo 80%, kot pribito velja, da je triatlon šport za vsakogar. Zdaj verjameva, da vsak lahko pride do “fulija”, vendar s časom, veliko treninga, z leti, previdno. Debeli, mišičasti, silikonsko obdelani, suhi, okrogli, s poraščenimi nogami, nabildani, invalidi, majhni, revmatični, temperamentni, nastopači, atiji in mamice … V Koni so tisti, ki verjamejo, da bodo zmogli. Da bodo končali tekmo svojega življenja, preden bo ciljna ura pokazali 17h00min00s. In to šteje! Zato so tu!! Mogoče nekatere muči le to, da nimajo za novega Cervelota, najhitrejše Mavicove feltne ali pa za Specializedovo raketo, ki baje še vaškemu poštarju pomagajo nadoknaditi kar nekaj zapravljenih minut na asfaltu. Zraven pa seveda nazarensko pašejo karbonske oskubljene triatlonske balerinke. Še malo, pa bodo tevice imele več materiala. In kar je še najhujše?! Tako robo ti pod nos molijo na vsakem tretjem štantu. In štantov je veeeelikooo!!! Od klasičnih kolesarskih titanov do vsaj nama no-name firm, ki več kot očitno delajo robo za prste obliznit. No, kupila seveda nisva nič, sva se pa čudila, da se na glavni železni aveniji Ali’I Drive za čuda vozi mnogo teh koleščkov, ki marsikomu povzročajo mokre sanje.
Vodni del nama ni prinesel željenih rezultatov, zato pa je upanje na ulov trofeje poklonila hitro naraščajoča vrsta na Tyr štantu. Pojavila se je Crissie. Hitro se je v germanskem stilu formirala zgledna kolona in prvi so v roke prejeli šuškasto roza vrečko z naramnicami, pristen in iskren nasmeh ter željeno število posnetkov. Valentina, čeprav malo pozna, se je vzdržala balkanske navade in se je lepo postavila na konec vrste, istočasno je pa iz vode prijadral Klemen in se ji je vzorno priklopil. Po piškavih par minutah prestopanja sta oba prejela torbico, ponosno čez rame zagrabila železno kraljico in sfehtala avtogram. Klemen je šibal naprej na nek štart, midva pa sva nekaj minut nevedno tavala z vprašanjem “Kam pa zdaj po dober kader?”. Nakar se nama posveti, da je baje ob 8.30 tek v gatah.
Ker je najino vedenje o konskih triatlonskih šegah bolj kilavo, sva o tem triatlonskem balu zvedela šele ob prihodu v hipijevsko mesto. Nisva vedela, da bo na sporedu že danes in res bi nama bilo žal, če bi to zamudila. Nedvomno zmagajo Američani. Ponos, ki ga gojijo do svojih tako ali drugače oblikovanih in popravljenih teles, začuti priložnost in se kaže v mnogoterih oblikah. Evropejci sicer upajo pokazati popek in čvrste gluteuse, ne morejo pa parirati ekshibicionizmu Amerikancev. Vse seveda v mejah normale in dobrega okusa. Nenazadnje na teku sodelujejo tudi otroci. Imeli smo tudi svoja predstavnika (mogoče je bil še kdo od Slovencev, vendar jih nisva opazila), ki sta nas častno in dostojno zastopala. Midva sva bila spet samo paparazza. Če se kdaj vrneva, takrat tudi midva pokaževa najine H&M gate in ljubezenske ročke.
V nadaljevanju dneva sva križarila med štanti (na Trekovem štantu se nama je Julie Dibens pred nosom odpeljala z novim Trekom), pasla zijala in cedila sline, v naju so rinili sponzorske bidone in energetske tablice. Vmes sva morala do avta, ker je od vsega dobrotništva razstavljalcev bil nahrtnik poln do zadnjega fršlusa.
Sreča se nama je spet nasmehnila na Canonndale štantu. Pa ne zato, ker so nama šenkali diverzne tekaške kape, majce in VIP kartico za zastonj koktejle in ledeno mrzlo vodo. Spet se je pojavila Chrissie, še bolj radodarna in razpoložena kot prej ob vodi. Zdaj imamo pri hiši podpisano knjigo, podpisano 3K majčko, 3K je posebej dobil pisno navodilo, da mora še bolj trdo trenirat, avtogram sem fasal celo jaz. Če bi jo še enkrat srečala, bi verjetno z nama letela v Slovenijo.
Vsega dobrega pa tako še ni bilo konec. Vročina naju je vidno zdelala in ko sva se utrujena, z željo, da se malo odpočijeva in osveživa, premikala do plaže ob Kamehameha hotelu (glavni info center za Ironman), naju zmoti gruča fotografov. Vsi, katere nisva uspela srečati dopoldne, so se zbrali za skupinsko fotografijo. To sva zamudila, je pa vseeno bilo dovolj časa za dve, tri besede z nekdanjimi in mogoče bodočimi zmagovalci Kone. Padla je tudi kakšna fotka za domače. Punce (Mirinda, Caroline) so se hitro razbežale, fantje (A. Raelert, Macca, Faris Al-Sultan) pa so postali in se z veseljem še malo slikali. Vsi zelo preprosti, nasmejani, celo prijetno presenečeni, da sva pristopila. Mnoge sva zgrešila, ker se preveč dogodkov odvija naenkrat, a na koncu sva za las še ujela Crissa Lieta in Grega Bennetta. Končno sva se šla tudi skopat. Skratka: dan je bil uspešen.
Mesto Kona ta teden (verjetno) kaže popolnoma drugo podobo kot običajno. Na vsaki ulici so tekači, ceste so polne kolesarjev, ki opravljajo še zadnje nastavitve na kolesih in telesih. V zraku je videti počasi naraščajočo napetost pred veliko soboto in lepo je biti del tega. Tudi pri nas, opazovalcih (vsaj pri nama) raste radovednost in vznemirjenost, saj je letos bitka za zlato zelo odprta. V obeh kategorijah je kar nekaj favoritov in nedvomno bomo čez dva dni spremljali lepo tekmo. Ostaja pa ena neznanka, ki verjetno ne bo rešena niti po koncu dirke: po ulicah je ogromno športnikov v najnovejši športni opremi. In nama še zdaj ni jasno, zakaj je za posedanje v bifejih potrebno nositi kompresijske nogavice in rokavčke?
Jutri bova tudi midva kot atleti bolj malo na mestu dogajanja. Če nama bo uspelo, si bova ogledala predajo koles, sicer pa bova izkoristila dan pred dirko za klasično raziskovanje še neznanega terena okoli Kone.
Besede lahko podoživite še v sliki …
Poročilo 4 – Klemen Rojnik – 10. oktober 2012
Race-week se je začel. Če sem prej napisal, da je mesto ena sama reklama, potem sedaj ne vem več, kaj napisat. Ostanem brez besed.
Dan se je začel s prijavo na tekmo (lep nahrbtnik ), kjer sem prvič resneje začutil nervozo pred samo dirko. Doslej je bilo bolj počitniško…
(V prijavnem paketku bila tudi race-booklet, kjer najdel znano ime. Pozor na najstarejši rekord med AG )
Danes popoldne pa je bila na sporedu še parada narodov. Smo se uspeli najti vsi Slovenci, tako da je ratala tudi skupinska fotka.
Za kaj več pa slikce, tudi kasneje iz Expa. Fotogalerija 2.
Poročilo 3 – Klemen Rojnik – 8. oktober 2012
Tako, kar je bilo za odtrenirat, je bilo odtrenirano. Sedaj je, kar je. Oz. sedaj je taboljši del IM: počitek, karboloadanje, nahrbtnik (upajmo . Danes, kot nekofetar, sprobal še eno posebnost IM plavalne proge: kofe splav na približno polovici plavanja. Drugače sicer splav za izposojo vodnih skuterjev, med 8 in 10h zjutraj pa med IM tudi pit-stop za kavo. In sladkarije … Skratka, preblizu proge, da me ne bi zamikalo.
Drugače se pa mestece čedalje bolj spreminja v eno samo veliko reklamo. Že od prej smo bili triatlonci dobrodošli v vse možne trgovine, v zadnjih nekaj dnevih pa so kot gobe po dežju zrastli razni promocijski šotori, reklame so se razširile celo na strehe poslopij, ob Alii drive so šotori z izotoničnimi napitki, na ulici so opazne prve vrečke iz IM trgovine… Na huda kolesa in žvižganja visokih felten smo pa tako ali tako že postali imuni. Se je pomoje vrednost Kone samo na račun teh slabih 2000 tri-koles za obdobje IM podvojila ☺
V nadaljevanju pa še nekaj utrinkov iz Alii drive in Palani road. Fotogalerija.
Poročilo 2 – Klemen Rojnik – 6. oktober 2012
Od zadnjega javljanja sporbal še dve »znamenitosti« IM proge na Hawajih. Včeraj odpeljal klanec na Hawi, ki v bistvu niti ni klanec, ampak bolj zeloooo dolg zmeren vzpon. Ki te pripelje na spet drugi svet (se oproščam za odsotnost slik, sem ga za trening odpeljal). Zgoraj vse zeleno, ob cesti zelena trava in bambus. Ja, pa vetrne elektrarne, ki lahko pomenijo samo eno: višje kot si, bolj piha. Seveda nasproti. Samo ko pa enkrat obrneš, potem pa zmanjka prestav. Uživancija na polno, ki odtehta ves švic od poti navzgor.
Potem pa ohlajanje na Hapuna beach (slikca spodaj )
Danes zjutraj pa odplaval IM progo. Precej ljudi že ob 7h zjutraj, ko sem končal pa skoraj komaj iz vode prišel Med množico atletov je kar težko opazit legende triatlona, prej zaslišiš pridušeno kramljanje prisotnih, ki govorijo imena ala Macca, Crowie, Chrissie, Badman … Je kr en poseben občutek delit tistih nekaj metrov peska in tri stopnice z njimi
Proga se pa vleče kot ponedeljki v službi, sploh ker so boje precej na redko. Prideš do zadnje in vidiš, da v bistvu še ni zadnja. Na splošno je vidljivost precej slaba, moraš kar zadeti val, da vidiš do naslednje boje. Pa tja grede je vedno občutek plavanja proti valovom, nazaj grede pa obratno, samo potem ura pove svojo zgodbo … Krneki. Drugače pa voda kristalno čista, vedno vidiš do dna, želve pridejo čisto do obale, ribe so kot iz risanke. Res lepo za plavat. Ja, pa voda je ornk slana, tolk slana, da te ožuli tudi brez dresa. Sedaj vem, zakaj je na pomolu zastojn vazelin …
Poročilo 1 – Klemen Rojnik – 4. oktober 2012
Aloha iz drugega konca sveta. Ki je res drugi svet, k čemur malce pripomore tudi 24 urno fjakanje. Obala čudno črna, palme kot v filmih, 30+ stopinj in huda vlaga. Veter malce ublaži preskok letnega časa, ampak kulturni šok prihoda v ameriko malce poudari domotožje. Po kratki noči sem se danes malce razpeljal po bicikl progi in v družbi že precejšnjega števila bodočih sotekmovalcev odkrival »lepote« Havajev. V obliki vetra, vročine in klancev, ki spominjajo na tiste v Istri. Se ti zdi, da se pelješ navzdol, števec pa kaže kot da se pelješ navzgor … In obratno. Potem pa še veter, ki piha od koder se mu zljubi. Za kaj več vtisov bodo pa bolj na mestu naslednje fotografije kot pa moje nakladanje …
Popoldne pa še kratek test tekaške proge (klanec po Palani rd bo zgleda neki lepšga naslednji vikend), okušanje Havajskega razburkanega morja na Dig Me plaži in obvezno slikanje pri svetovni točki 0 Ironman triatlona.
