Do prijave na Ironman sem prišla lepo postopno, prej sem naredila vse krajše triatlone, kar nekaj maratonov in tudi dve ironmanski polovički. Tako je bila odločitev za Celovec posledica nekajletnega treninga in želje po tem, da se preizkusim tudi v najdaljši razdalji. Seveda pa ta postopnost ni zmanjšala ne števila treningov, ne resnosti mojega pristopa in ne spoštovanja, ki ga imam do Ironmana.
Odločitev je tlela že ob koncu leta 2012 po uspešno opravljeni polovički v Kaprunu, zgodila pa se je 1. julija 2013. Ko sem se prijavila na Ironmana, sem vedela, da me čaka eno leto priprav, eno leto trdega dela in eno leto le enega cilja. Precej dobro sem vedela, kaj me čaka.
Nisem si pa mislila, da bo to leto tako hitro minilo. Verjetno sem bila podobnega treninškega procesa že navajena, povečale so se le količine treningov. In povečala se je tudi družba, v kateri sem trening za treningom, dan za dnem, teden za tednom in mesec za mesecem lahko opravljala . Vse je potekalo po planu, sploh na kolesu in teku, zgodilo pa se je celo, da sem začela uživati na plavanju. Zelo sem bila vesela, da sem lahko začela slediti Janiji in Urošu, super sta bila.
Z Janjo in Urošem
Včasih sta morala zaradi mene tudi potrpeti, saj sem ju tepla po nogah… Da so nam ure plavanja hitreje minevale, pa je poskrbel Matija, saj je v njegovi družbi vedno veliko smeha in dobre volje.
Kolesarski vikend – Most na Soči
Se je pa v času priprav na žalost zgodilo tudi kaj nepričakovanega, tako da le ni šlo vse gladko. V začetku aprila, le dobra dva meseca pred glavno tekmo, sem čisto brez veze, le na koščku mastne ceste, padla s kolesom in si počila ključnico. Seveda sem bila žalostna, tudi prestrašena, ampak takrat sem si rekla: »Uh, kakšna sreča, da je samo to !« In res se mi je hitro zacelilo in že čez dobre tri tedne sem spet lahko bila v akciji.
Priprave – Duga Uvala
Tako sem šla letos na oboje klubske priprave, tako na morje kot v Most na Soči. Del priprav je bil tudi polmaraton v začetku marca v Gorici in polovični Ironman v Murecku. Udeležila pa sem se tudi daljinskega plavanja v Klopinskem jezeru, kjer sem prvič v kosu preplavala 4km. Ves čas sem bila tako v klubskih pripravah, kar mi je veliko pomenilo in me pomirjalo ob misli na tekmo. Priprave in tekme so namreč kljub trdemu delu vedno tako luštne, saj smo tam skupaj s klubskimi sotrpini, ki najbolj razumejo, če pojamram, da česa ne zmorem; oni vedo, o čem govorim. Najbolj navihano se mi zdi, ko mi rečejo: »Daj, Marjetka, nehaj že jamrati, tudi nam ni lahko, saj smo vsi v istem dreku!« Pa še prav so imeli…
Mureck – tek na polovični Ironman distanci
Zelo hitro je prišel tudi zadnji mesec pred tekmo. Bila sem v svojem pravem pripravljalnem ritmu, poškodba ključnice je bila pozabljena, pogumno sem gledala na dan tekme. Pa se mi je zgodilo še enkrat: dva tedna pred tekmo sem začutila bolečino nad kolenom, ravno na narastišču. Uf, sem se (spet) ustrašila: »Pa ne zdaj, tako rekoč tik pred tekmo?!« Malo sem razmislila in naredila plan: še enkrat sem imela veliko srečo, saj sta mi bolečino umirili fizioterapevtki Mojca in Nežka. Carici sta, res, tudi zaradi njiju sem bila nekaj dni pred tekmo spet pomirjena.
No, pa je prišla sobota, ko smo se s klubskimi kolegi skupaj odpravili v Celovec, na briefing in oddajo kolesa v menjalni prostor. V senci v bližnjem parku sem si še zadnjič pripravila vrečke za kolo in tek. Ker sem vse hitro pripravila, je ostal čas za shoping . Z Boštjanovo Mojco sva odšli po novo ironmansko kapo s šiltom, da jo bom imela za na tek. In ker sva našli res lepo, sva si jo kupili kar obe… Dan je hitro minil in z Marto sva se kmalu odpravili domov.
Začuda tisti večer, večer pred tekmo, nisem bila zaspana in utrujena. Tako sem v postelji samo ležala in premišljevala, toliko, da mi je postalo prav slabo. Neverjetno res, še na bruhanje me je sililo… Očitno je bila trema pred tekmo velika.
Ura je bila tako hitro 3 zjutraj, ko sem vstala, v miru spila svoj in čaj in pojedla nekaj polente. S 3K-jevci smo bili zmenjeni ob štirih v Šiški, da se proti Celovcu odpravimo skupaj. Na moje veliko veselje me je spremljala hčerka Špela in njen fant Žan. Malo čez peto smo bili že v menjalnem prostoru in še enkrat sem lahko v miru preverila vrečke, oddala bidone na kolo in napumpala gume na kolesu.
S Špelo tik pred štartom
Ura se je nezadržno bližala sedmi. Začelo se bo… No, zdaj bo treba pa v vodo, pomislim. Srečam se še z Andražem in Petrom, zaželimo si srečno, poslovim se od Špele in Žana, pa tudi Tatjane, Petre, Mojce in Polone. Marte in Boštjana ne vidim… Odpravim se na štart… Tako hitro se vse dogaja, da se sploh ne zavedam okolice, nič in nikogar ne slišim in kar naenkrat se zgodi – pok pištole.
Plavanje se začne in z začetkom sem zadovoljna. Dobro mi gre, sicer v kanalu res dobim nekaj udarcev, ampak to pač paše zraven, ne sekiram se. Tako brez večjih težav, lepo mirno in vztrajno preplavam 3,8 km. Vesela sem, da sem iz vode, toooo! Že vidim 3K navijače, uau, noro je, super ste. Z menjavo nimam težav in tudi na kolesu mi prvi krog gre dobro. V drugem krogu pa mi postane slabo, nekje na 124. km celo tako močno, da moram bruhat, se ustaviti. No, na srečo pa potem spet lahko nadaljujem. Naslednjih 10km iz previdnosti raje ne pojem nič, nato ugotovim, da brez hrane do cilja ne bo šlo. Zaradi vseh težav sem seveda neizmerno vesela, ko končam s kolesom, ker sem vmes že resno podvomila, da mi ne bo uspelo in da bom morala končati…
Na začetku teka mi je še vedno slabo, na dveh postojankah tako pijem samo vodo. In spet se zavem, da tako ne bo šlo. Sama sebi prigovarjam, da se moram potruditi in nekaj malega pojesti.
V parku je veliko navijačev, tako da na srečo tek, krogi in km kar minevajo. Vsak krog sem vedno bolj vesela vseh ‘mojih’, to je res noro, saj ti takšna spodbuda res da posebno moč: v tistem trenutku 100% verjameš, da si najboljši! Zato res hvala vsem. In za razliko od marsikoga zadnjih 10km pretečem z lahkoto, saj je slabost minila.
Tečem v cilj… In takrat pomislim, morda se celo za trenutek zavem, da bom res naredila Ironmana!? Vsi navijajo zame, vzklikajo bravooo… Noro je, veličastno, dokler ne doživiš, tudi nepredstavljivo… Samo še roke v zrak dam, je je jeeeeeee… CILJ, to je to! Okrog mene so vsi, ki jih poznam in so navijali zame. Hvala vsem in vsakemu posebej! Uspelo mi je in zdaj sem si zaslužila majico Ironman in ruzak, kar sem si zelo želela …
Veselje, veselje…
Rada bi se zahvalila svoji družini za vso pomoč in podporo: res ste bili zelo strpni z mano. Hvala vsem 3K- jevcem za navijanje in spodbudne besede, hvala tudi mojim sodelavcem in prijateljem. Profesor, ti pa si itak nekaj posebnega, da si podprl mojo željo, da naredim Ironmana. Hvala ti, da si verjel vame in me poslušal, ko sem se smejala in jokala, v tem času je bilo vsakega nekaj.
Najpomembnejše pa je, da sem se na koncu smejala tako, kot sem si želela!
Marjeta Rupnik