Cel mesec je že mimo, odkar sem v nedeljo 30.6.2013 pozno popoldne prečkal ciljno črto svojega prvega ironmana. Strasti se umirjajo, ironmanska mrzlica počasi popušča. Končno pa sem si tud jaz vzel malo časa, da na kratko opišem tole moje potovanje.
Na začetku tega poročila, naj na kratko predstavim kako so potekale same priprave. Torej, priprave so se praktično začele že pred enim letom s prijavo na to tekmo. Treningi za polovičko v Zell am see-ju in maraton v Ljubljani so potekali z mislijo, da je to vse samo priprava na težke in predvsem dolge treninge, ki me čakajo v tem letu.
S pomočjo literature, interneta in pa z Igorjevimi članki na tej strani si sestavim nek okviren program treningov, ki se ga tekom leta poskušam čim bolj držati. Seveda ga je bilo treba med letom malo koregirati, glede na počutje, vreme z letošnjo kar hudo in zasneženo zimo in pa glede na razpoložljivi čas. V prid pa mi ni šel niti trikratni enotedenski izpad treningov zaradi angine in različnih viroz.
Plavanje, s katerim sem letos začel šele decembra je potekalo dvakrat tedensko pod budnim očesom 3k trenerjev. Preplavane razdalje so postajale čedalje daljše. Sprva je bilo kar težko, a po parih treningih s 5+ preplavanimi kilometri mi je dovolj zrasla samozavest, da sem vedel, da plavanje ne bo problem. Kasneje sem kakšno plavanje tudi izpustil in ga raje nadomestil z dodatnim kolesarskim treningom. Če je šlo plavanje po načrtu , tega ne morem reči za kolo, saj je bilo treba zaradi vremena kar nekaj prilagajanja. Čez zimo sem vrtel pedala na mučilnici imenovani trenažer in komaj čakal, da se vreme kolikor toliko izboljša, da se po mukotrpnih urah v garaži podam na ceste. To sem dočakal nekje konec februarja z vikend izleti na primorsko in v istro. Super občutek.
Kasneje se nas je vreme usmililo tudi v Ljubljani, tako da so se začeli kilometri nabirati tudi po bližnjih cestah. Do štarta v Celovcu se jih je nabralo skoraj 3200. Kolesarilo se je tri do štirikrat tedensko, včasih v družbi, večinoma pa solo. Skoraj vsakemu kolesu je sledila še menjava na tek v trajanju od 15 min do skoraj dveh ur. Poleg teh dveh menjav sem tekel še dvakrat tedensko, en intenziven in en dolgi tek. Naj omenim nekaj tekov, ki so mi ostali v spominu. Tri urno kroženje okoli vojašnice v mostah pri -10C, 30km Istre v naših srcih in pa vseh šest krogov po Pst vključno z novoletnim.
Proti koncu polletnega obdobja priprav si po eni strani želim, da bi imel vsaj še en mesec časa za trening, po drugi strani pa že komaj čakam da se začne zares. Končno pride tudi ta težko pričakovana nedelja in z njo nastop na ironman tekmi.
Po neprespani noči sem v Celovcu dovolj zgodaj, da v miru in brez nepotrebnega hitenja v menjalnem prostoru še zadnjič preverim opremo, ki smo jo oddali že prejšni dan. Napolnim bidone, gele in energijske ploščice zložim na kolo, napumpam gume in nato počasi proti štartu. Ne vem kje sem se obiral toliko časa, a do jezera pridem v trenutku, ko prva skupina štarta. To pomeni, da imam samo še 15 minut časa. Hitro skočim v neopren in ker sem med zadnjimi na plaži se poskušam preriniti bolj v ospredje saj res nočem štartati iz zadnje vrste. Svoj prostor si izborim nekje na sredini te gruče ljudi v neoprenih, do štarta pa samo še pol minute. Na štartu sem skoraj povsem miren, verjetno zato, ker sem svojo dozo živčnosti porabil v zadnjem tednu ( dvomi o pripravljenosti, možnost okvare kolesa, pretep v vodi, bojo noge zdržale cel maraton…..)
Zasliši se pok, ki označuje štart in že se nas skoraj 2400 atletov zapodi v vodo dolgemu dnevu naproti. Na začetku pričakujem pravi “pralni stroj”, toda kaj je zdaj to, skoraj v trenutku imam dovolj prostora. Sem pa tja me kdo poboža po podplatih, nobenega tunkanja,vlečenja, udarcev…, super si mislim sej sploh ni hudo ( ko bi le vedel kaj sledi). Padem v svoj ritem, pazim na tehniko, prav zares uživam, če bi imel še koga primernega za šlepanje bi bilo že kičasto. Kot bi mignil je tu že prvi obrat, okoli boje se naredi zamašek in potrebno se je popolnoma ustaviti. Počasi se s pomočjo žabce prebijemo okoli in nadaljujemo proti drugi boji, kjer se zgodba ponovi, a tudi to mine brez nekih večjih pretresov. Plavamo proti obali, malo nagaja sonce, ki sije direkno v oči tako, da se slabo vidi kje je vhod v kanal. Še vedno uživam, nekajkrat celo zakričim pod vodo. Ko se tako približujemo kanalu širokemu max 10 metrov, opazim okoli sebe vse več in več ljudi. Pri vstopu v kanal pa se začne, kar sem pričakoval na štartu-norišnica. Roke padajo vse povprek, noge švigajo pred nosom, natlačeni smo kot srdele. Počutim se ujetega, začenja me grabit panika, mirnosti od prej ni več in komaj čakam konec plavanja. V malo boljšo voljo me spravijo res številčni navijači na bregovih kanala. Ravno se malo sprostim, ko se soplavalec na desni odloči zamenjati smer in njegova noga pristane v mojih očalih. V hipu jih zalije voda a ustaviti, da bi jih izpraznil si ne upam saj bi me ti, ki so tesno za menoj povozili pa tudi do cilja ni več daleč. Tako teh zadnijh 100-200 metrov odplavam na slepo. Občutka za čas že zdavnaj nimam več, zato se prav razveselim, ko vidim čas 1:11 (upal sem na 1:15) in to brez nekega posebnega naprezanja.
Na prvi menjavi si vzamem malo preveč časa (dobrih 9 min), saj nočem česa pozabiti, kar bi kasneje potreboval. Kolesarjenja je namreč kar 180 km, v mojem primeru nekje okoli 6 ur.
Na izhodu iz menjalnega prostora pozdravim Igorja, ki skorajda stoji na ograji in nas spodbuja, malo naprej pa še svoja navijača brata in očeta. Z razpoloženjem na vrhuncu se podam v prvi 90 kilometrski krog. Plan je prvi krog odpeljat umirjeno, kot na dolgem treningu, v drugem pa nato pospešiti. AHA. Lažje si je neko stvar zamisliti, kot jo kasneje izvesti. V prvih kilometrih noro leti. Trume kolesarjev, ki švigajo mimo mene mi ne dajo miru in se sprva kar zaganjam za njimi pri tem seveda pazim da se ne vozim v zaveterju. Načrt se mi podira že na začetku pa tudi čutim, da sem prehiter za svoje zmožnosti na tako dolgi progi. Nič, saj ne tekmujem z drugimi za visoka mesta si mislim in začnem spuščati te slabše plavalce, da se odpeljejo naprej, jaz pa nadaljujem v svojem udobnem tempu. Kilometri minevajo ob opazovanju dogajanja okoli sebe, prešerno razpoloženih navijačev ob progi, dolgčas mi ni niti za trenutek. Vseskozi pazim tudi na vnašanje kalorij v telo izmenično na 20 minut v obliki gelov, ploščic in energijske pijače.
Tudi klanci oziroma v prvem krogu še klančki mi ne delejo nobenih problemov. Ob glasni spodbudi navijačev na Rupertibergu najtežjem vzponu na progi celo prehitevam v klanec. To se ne zgodi prav pogosto na treningih. Po vsakem klancu smo seveda poplačani z dolgimi hitrimi spusti, kjer hitrosti z lahkoto presežejo 60 km/h, prava uživancija. Malo pod tremi urami tako zaključim s prvim krogom. Še pred obratom seveda pozdravim 3k navijače, katere se vidi in sliši vsaj kilometer prej. Po obratu še enkrat mimo 3k-jevcev, tu mi najbolj v spominu ostane bodoča ironmanka (ironwoman, ki se bo z to progo spopadla naslednje leto), kako teče ob progi in glasno navija. Malo naprej se na special need postaji po predhodnem dogovoru z bratom prvič ustavim, nakratko ga informiram o dosedanjem poteku, zamenjam bidone, narediva še sliko ali dve za spomin in hop v drugi krog.
V drugem krogu začnem pospeševati. Ta del proge do vzpona proti Faaker see-ju mi gre super, počutje tudi v redu. Žal ni dolgo trajalo. Na vzponu začutim neko špikanje v mečih, zavem se da sem zadnjo uro premalo pil. Na vrhu vzamem solno tableto in jo poplaknem s skoraj polnim bidonom izotonika. S tem sem mogoče preprečil krče a pojavi se nov problem. Zdaj čutim neko nelagodje v trebuhu, pa ravno pred zame najbolj smotanemu delu proge od Faaker seeja do Rosegga. Ta odsek izgleda kot ravnina a po hitrosti veš da ni, tu se cesta nonstop malo dviguje. Spustim tempo in upam da težava mine. Po dobre pol ure se spet počutim dobro, malo utrujen a motivacija je spet visoka. Odlično za ponovičen vzpon na Rupertiberg in nato spust proti Celovcu. Na spustih skoraj ne poganjem več, pa tudi na ravnini ne pritiskam preveč, saj skušam ohraniti noge in energijo za tek. Za vsako minuto, ki bi jo tu pridobil, bi vrjetno plačal na teku. Tako zaključim tudi z drugim krogom s skupnim časom kolesa 6ur in 9 minut, malo nad pričakovanim časom (pod 6 ur) a vseeno zadovoljen.
Druga menjava poteka tekoče, odložim kolo, obisk wc-ja, v šotoru zamenjam kolesarsko opremo za tekaško in se podam proti še zadnjemu delu te preizkušnje. Pred menoj je “samo” še 42 km teka. To se sliši tako veliko, zato si to razdaljo takoj razbijem na štiri 10 km odseke plus 2 kilometrski ciljni šprint
Začnem, kot običajno po menjavi s kolesa veliko prehitro, vem da v tem tempu ne bo šlo dolgo. Poskušam umiriti tempo a mi ne uspeva najbolje, še vedno sem prehiter. Nekje okoli drugega kilometra mi skoraj uspe, a tu so zdaj že na tradicionalni točki glasni 3k navijači, ogromno jih je in kot iz puške me izstrelijo naprej po progi in še kar nekaj kilometrov potrebujem, da se ustalim pri željenem tempu okoli 5:45 na km. Še vedno se super počutim, noge me nesejo, prvič v celem dnevu začnem srečevati tudi ostale 3k sotrpine, tudi to mi daje nov zagon.
Že pred tekom sem odločen, da vsako okrepčilno postajo prehodim, spijem nekaj tekočine, vsako drugo postajo pa pojem še en gel, tušev in polivanja z vodo se prvih 10 km izogibam, kasneje dodam tudi to. Druga četrina teka mine podobno kot prva in polovičko obrnem v točno dveh urah. Občutek imam, da bi lahko malo pospešil, a ker je to moj šele drugi maraton, pa še ta je po predhodnih dobrih 7 urah gibanja, tega ne upam storiti. Odločim se za ziheraško varianto in nadaljujem v dosedanjem tempu. Pametna odločitev , saj do 30 km noge postajajo vse težje in težje, koncentracija začne popuščati, na postajah se ne spomnim ali sem vzel gel na prejšni ali ne, tudi odziv na spodbujanje je manj opazen. Pred vstopom v park in v zadnjih najtežjih 10 km, se sprašujem kaj počneta moja navijača. Kasneje po pregledu fotk izvem tudi to.
Ja tudi navijanje te utrudi 
Kaj bi jaz dal, da bi bil zdaj na njunem mestu. Noge že pošteno pečejo, o kakršnem koli pospeševanju ni več govora. Vse težje se tudi spravim iz okrepčevalnic nazaj v tek. Motivirati se skušam z doseganjem določenih točk na progi ali pa z lovljenjem tekmovalcev na progi, katere v daljavi vidim hoditi. Z igricami nekako odvračam pozornost od bolečin v nogah. Po obratu v centru mesta me prešine da zadnjič danes tečem po tej poti, do cilja pa še dobrih 5 kilometrov. Na tej točki tudi vem, da bom končal pa če vseh pet prehodim. Z vsakim nadaljnim kilometrom opravim vse lažje in lažje, cilj je vse bližje. Še zadnjič danes tečem mimo 3k navijačev, deležen sem huronskega navijanja, hvala vam bili ste super skozi cel dan. Noge postanejo peresno lahke, počutim se kot da bi pravkar začel teči, uživam v zadnjem kilometru. Še pred vstopom v ciljno areno slišim brata in očeta kako vpijeta, zato mi ju ni bilo težko najti na tribuni. Stečem do njiju, ju pozdravim in nato z visoko dvignjenimi rokami skozi cilj. Občutki fantastični, srečen, ponosen saj niti ne znam prav opisati. Ura se ustavi na 11:40:39 a to mi v tem trenutku niti ni pomembno. Vesel sem da je konec.
Mogoče se po vsem napisanem zdi, da je bilo relativno lahko a verjamite da ni bilo, bilo pa je zelo zelo lepo. Ironman me ni izčrpal samo fizično ampak tudi psihično. Če sem se fizično sestavil v parih dneh, sem psihično potreboval malo več časa, da sem se zopet spravil migati.
Še kdaj IROINMAN??? Zagotovo!!!!