Moj prvi ironman / Kaja Vovk – Celovec, 30. 6. 2013

50 JE DOBER ZAČETEK….ali prvi IM pri petdesetih

Za uvod sem si sposodila del čestitke prijateljice Avguste! Ko namreč razmišljam, kaj bi napisala o tekmi in doživljanju svojega prvega IM se težko prebijam med množico različnih občutkov. Priprave na IM trajajo nekaj mesecev, tekma pa se odvije v enem dnevu, prideš v cilj in vsega je konec!

Da za tekmo ne bom iskala prenočišč v Celovcu, sem se odločila že zdavnaj. Izkazalo se je, da je noč, kakorkoli že kratka, najbolj dragocena v domači postelji, prav tako odtehtata zjutraj domača kuhinja in kopalnica. Res, da sem bila potem od sobote do ponedeljka kar trikrat na relaciji Ljubljana- Celovec , a odločitev je bila prava. V soboto sva skupaj z Obijem uredila vse formalnosti okrog prijave, se udeležila nagovora udeležencem (briefinga), oddala kolesa in tekaško opremo v menjalni prostor, okušala vzdušje pred tekmo, poklepetala še z vsemi klubskimi triatlonci, ki sva jih srečala in se še dovolj kmalu vrnila v Ljubljano, da zvečer ni bilo nobene panike! Zjutraj je bilo namreč treba vstati že ob 3.30, saj je bil menjalni prostor odprt le med 5.30 in 6.15, in ker Igor ničesar ne prepušča naključju, smo morali biti ob 5.30 na položajih! Noč je bila sicer kratka, a mirna, nobene predtekmovalne mrzlice, ki bi mi kratila spanec , čisto nasprotno kot pred leti, ko sem večino noči pred tekmami prebedela od same nervoze.

Vita mi je prejšnji večer posnela CD z motivacijsko glasbo, ki nas je spremljala na poti do Celovca, tako, da je vožnja minila hitro in v pozitivnem vzdušju. V menjalnem prostoru je bilo potrebno napolniti zračnice, dati bidone na kolo, en bidon v special needs, se počasi preobleči v neopren, zbrano razmisliti če je vse na svojem mestu in že smo se odpravili proti startu. Kot gledalka sem start IRONMANA vedno doživljala zelo čustveno – glasba, nagovor duhovnika, ki vsem udeležencem zaželi srečno IM popotovanje, odštevanje in pok pištole, dovolj, da sem dobila kurjo polt in imela polne oči solz! A tokrat, ko sem sama kot tekmovalka stala na štartu, sem imela očitno polno glavo drugih misli, komaj sem slišala glasbo in dramatično odštevanje, tako da časa za sentimentalnost ni bilo, z Obijem sva se pred štartom še objela, si zaželela dobro tekmo in zakorakala v vodo. Štartna pozicija sicer ni bila optimalna, saj sem štartala dobesedno v največji gneči in kar nekaj časa je trajalo, da sem sploh prišla toliko v vodo, da sem lahko začela s plavanjem, a tudi ko sem že plavala, je bila gneča res neizmerna – ribogojnica je edina prava asociacija. Srečo sem imela, da so bili vsi okrog mene razmeroma strpni, nikakršnih usodnih udarcev nisem bila deležna, in počasi sem reševalno tehniko kravla z glavo iz vode, lahko zamenjala s pravim kravlom. Ko sva vikend pred tekmo z Igorjem plavala v Klopinskem jezeru, se mi je plavanje v odprti vodi neznansko vleklo in resno sem razmišljala, kako dolgaaaa bo to na tekmi – več kot eno uro v vodi neprekinjenega plavanja- uf. A na tekmi je bilo povsem drugače, čas je tekel neverjetno hitro. Kmalu je bil obrat na prvi boji, kjer se je seveda spet malo bolj nagnetlo, a val nas je kar ponesel naokrog, tako da sem se počutila dobesedno kot na konju, le da je bil ta konj, val! Ves čas sem se ukvarjala z iskanjem primernega prostora med plavalci, držanjem optimalne smeri, vmes sem se spraševala, če je to pravi IM tempo, saj se mi je zdelo, da gre morda le vse preveč ležerno! Skratka, daleč od kakšnega dolgega časa! Prav zanimivo je postalo šele v kanalu, kjer, če sem prej mislila, da plavam v gneči, sem lahko doživela pravi primer gneče. Se ne da opisati, to je treba doživeti! Obi me je opozarjal, a mislim, da si je nemogoče predstavljati, če tega ne doživiš v živo. Pozitivna plat plavanja v kanalu pa vsekakor je, da veš, da si na zadnjih 800 m plavalnega dela, vsekakor že dobro ogret in pripravljen na borbo na zadnjih nekaj sto metrih. Meni se je celo uspelo prebijati naprej, kot da bi na koncu prišla na okus, kako se izmuzniti mimo plavalcev in plavati cilju nasproti. S pomočjo prostovoljcev sem bila hitro iz vode in že sem se lahko ukvarjala z odpiranjem neoprena in pozdravljanjem mojih punc in ostalih navdušenih navijačev. Uau, super občutek, ena disciplina je že za mano, eno samo veselje me je bilo, čeprav se mi sanjalo ni, kako hitro mi je šlo.

Tek v menjalni prostor, slačenje neoprena in priprava na kolesarski del. Dva kroga po 90 km, skupaj 1600 višincev, v enem zamahu, brez pavze – tega nisem opravila še nikoli! Kot odlično se je izkazalo, da sem progo poznala, saj sem jo v pripravljalnem obdobju odkolesarila dvakrat – prvič smo sicer največji in najdaljši klanec zgrešili, drugič pa smo jo z Igorjem in Obijem odkolesarili čisto po PS-u. To je vsekakor zelo olajšalo odločitev, kako kolesariti, koliko moči porabiti na določenih odsekih, kje bolj pognati in kje odkolesariti malo bolj zadržano. Predvsem na obeh strmih in težkih vzponih sem si gladko rekla, »OK, te klance bo treba odkolesariti še enkrat, nekaj moči je že prav, da prihranim še za drugi krog». Tudi Marjan me je opozoril, da bo na začetku v prvem krogu letelo – prav tako pa mi je povedal, da v drugem krogu ne bo več tako. Prvi krog je res letelo, hitrosti na števcu so bile neverjetno visoke in počutila sem se odlično! Prvih 20 km sem sicer rabila, da se mi je umiril razmeroma visok pulz, a potem sem drvela, zaupala svojim občutkom, tisočem prevoženih km, ki sem jih imela v nogah in uživala v vožnji. Vedela sem, da bo dolga, da moram paziti, da mi ne zmanjka koncentracije oz. da mi ne pade motivacija. A tudi tu so bili strahovi odveč! Po prvem krogu, kjer so me zopet pozdravljali navdušeni navijači in kjer sta Pia in Mark poskrbela, da sem na special need postaji nemoteno dobila svoj bidon s hrano za drugi krog, sem se navdušeno pognala na drugo polovico kolesarske proge. Res ni več tako letelo, kot v prvem krogu, a tudi ne bistveno manj! Hrano in pijačo sem imela ves čas pod kontrolo, opazovala sem kolesarje, ki jim je že zmanjkovalo moči in sem jih prehitevala in razmišljala o tistih močnih moških kolesarjih, ki so me sem in tja prehiteli, kaj le so počeli v vodi tako dolgo. Klanci so bili v drugem krogu že bolj strmi in precej več napora je bilo treba vložiti, da tempo ni preveč padel. Na vrhu zadnjega klanca sta me presenetila Peter in Matjaž in s huronskim navijanjem dosegla, da sem v trenutku pognala pedala vsaj za dve brzini hitreje☺!Zadnji kilometri proge v rahlem spustu tako letijo med 40 in 50 km/h, zavedanje da je konec kolesarskega dela že čisto blizu, pa še olajša dodaten pritisk na pedala. Pogled na števec – 5 ur in 36 min ob prihodu v menjavo in pa dejstvo, da je bil nosilec s kolesi mojih sotekomovalk povsem prazen, bi mi morala dati vedeti, da je bilo tole kolesarjenje najmanj odlično, če ne od vraga dobro☺, a moji možgani so bili že naravnani izključno na maraton, ki je sledil. Ukvarjanja s časom in s sotekmovalkami nisem imela vgrajenega v svoj »tekmovalni bios«!

Še skok na wc po 180 km kolesarjenja in pred 42 km teka, pa menjava čevljev na nogah in že sem se podala zadnji disciplini naproti! Občutek je bil čudovit! Plavanje zjutraj je šlo že skoraj v pozabo, prvih nekaj km teka so bile noge po kolesu še razmeroma okorne, a kmalu je bila vsa koncentracija posvečena teku. Vedela sem, da me do cilja loči le še dobro odtečen maraton. A ravno okrog maratona je bilo največ negotovosti. Ko sva se z Igorjem pogovarjala kako ga odteči, so bila njegova navodila jasna v smeri – da poskušam teči tik pod laktatnim pragom – to je pulz 150 ali celo malo čez, hitrost pa kakršna pri tem pulzu bo, pač bo – nekako naj bi bil končni tempo pod 6 min/km kar dober tempo za gospo pri petdesetih. Oboje je šlo v tem smislu narobe! Pulza nisem mogla dvigniti nad 145, tempo pa je bil vsaj na začetku med 5.20 in 5.30. Seveda me je ta tempo spravljal v negotovost, predvsem, ker vem, da je občutek teka po kolesu vedno nekoliko varljiv, hkrati pa sem ravno okrog prehitrega začetka na maratonu slišala največ opozoril svojih kolegov, kako se to dvojno plačuje v drugi polovici maratona. Dodatno sem imela ves čas v mislih, da je maraton odločilen pri dobro opravljenem IRONMANU, zato sem se pravzaprav najbolj ukvarjala s tem, koliko rezerve naj imam na teku. Na vsaki deset kilometerski zanki sem tekla mimo Igorja, ki je zbrano spremljal dogajanje, mimo mojih punc, ki so več kot navdušeno navijale in mimo vseh ostalih 3K navijačev, kar je bila velika dodatna spodbuda! Močno so mi v glavi odzvanjala opozorila, da je tretjih deset km maratona najtežjih, noge so že močno utrujene, km do cilja pa je še veliko, a ko je prišla tretja desetica, sem čakala, kdaj bo začelo postajati res težko – kdaj bo prišla na vrsto McCormackova afirmacija »embrace the suck«, ki sem jo imela pripravljeno za najtežje trenutke, a tudi tretjih 10 km sem pretekla z nasmehom na obrazu.Težko je začelo postajati na zadnjih desetih km. Takrat sem resnično vso pozornost usmerila samo še ne premikanje nog eno pred drugo – eno pred drugo in tako naprej. In ko me je zamikalo, da bi na kakšnem vzpončku pri podvozih malo hodila – sem se jasno opomnila – to ni hoja, to je tek! In tega sem se držala, brezkompromisno, razen na okrepčevalnicah. Tam sem si vzela čas, s številom km celo vedno več časa! Kljub Igorjevim opozorilom naj se na okrepčevalnicah ne ustavljam, saj me to stane skupaj vsaj 5 min, sem ta opozorila vzela s figo v žepu. 5 min v primerjavi z 12 urami kolikor bom na progi – smešno brezpomembno!! Da bo na koncu ravno tistih 5 minut odločalo o moji poti na Havaje si niti v sanjah nisem mislila!

Zadnji kilometri so postajali vse težji, a zavest, da je cilj vedno bližje in me samo še nekaj kilometrov loči od IRONMANA je tudi te kilometre naredila znosnejše! Na 39 km mi je Igor prvič postregel z informacijo o položaju mojih sotekmovalk. »Ena da je pred mano tri minute, (prva mu je ušla iz kontrole), vendar je ne morem več ujeti, tako da naj tečem svojo tekmo do konca!« Ko mi je v naslednjem kilometru postajalo resnično težko, sem resno pomislila »hvala bogu, da je ena pred mano in mi ni treba razmišljati o Havajih«! Na oznaki 41 km, sem vedela, da je konec že čisto blizu! A tega km ni in ni in ni hotelo biti konec. Res se je izkazalo, da je bila oznaka napačno postavljena in 1 km se razvlekel v 1,6 km! Na ovinku pred zadnjimi 250 metri teka v ciljno ravnino, skozi špalir gledalcev, so me čakale vse tri moje punce in skupaj z mano tekle v cilj!! Neprecenljivo in nepozabno!

S svojimi skoraj odraslimi hčerami ob boku, sem tekla proti cilju svoji veliki zmagi naproti! S to gesto so pokazale, kako zelo so tudi one skupaj z mano živele in dihale za ta projekt. V cilju me je pričakal Igor, ves iz sebe od ganjenosti, kako uspešno sem uspela opraviti s tekmo.

Rezultat 10 ur 54 minut in 25 sekund, tretje mesto v kategoriji ob boku dveh prekaljenih triatlonk, havajskih udeleženk, fantastično! O rezultatu, ki ga lahko dosežem nisem razmišljala preveč – okrog 12 ur se mi je zdelo čisto OK, zelo dober rezultat bi bil 11 ur in pol, da pa lahko grem pod 11 ur – si nisem mislila niti v sanjah! Zato lahko ob svojem dosežku rečem le, fantastično, najboljše možno – brez če, ko in podobnega! In čeprav so bile moje prve besede v cilju – »Igor jaz se tega ne grem več«, sem že naslednji dan skoraj jokala, ko je tekmovalka pred mano vzela slot za Havaje.

Nikoli si nisem mislila, da bi lahko bila tako blizu Havajem in priznam, ko enkrat okusiš slast IRONMANA, težko preklopiš nazaj. In čeprav sem zagotavljala, da je IRONMAN absolutno moj enkratni projekt, priznam, da že resno razmišljam, kako bi spravila še kakšnega pod streho☺!