Rest day ‒ jej … Kaj naj pa počnem? Zadnjo soboto sem se udeležila svojega prvega olimpika v Kopru in dan kasneje za trening odkolesarila traso slovenskega IM 70.3. Čez nekaj dni me čaka Franja. Moram počivati. Odprem FB in ta prepametna aplikacija mi ‒ kot naročeno ‒ prikaže spomin izpred osmih let: jaz na cilju DM teka. Izmučena, prešvicana. Ni mi uspelo preteči 10 km pod eno uro, tisti klanček v Tivoliju je bil prestrm in od Rožne doline naprej sem en del celo hodila. To je bila moja prva tekma v življenju. Danes, skoraj desetletje starejša, bolje odtečem desetko po 1500 m plavanja in 40 km kolesarjenja. Zakaj in kako sem prišla do te točke, je zgodba zase. Je zgodba o poti, ki me je do startne črte prvega triatlona sploh pripeljala. Spomin na prvi triatlon je zame prelomnica v osebni rasti, je eksplozija čustev in je povezan s srečanji izjemnih ljudi.
Pred leti sem torej začela hoditi na rekreativne športne prireditve, več na kolesarske kot tekaške. Brala sem knjige kontraverznih kolesarjev, ultratekačev in ironmanov. Več kot sem vedela, več kot sem trenirala, bolj me je skrbelo, saj sem se gnala povsem brez nadzora. A si delam škodo ali korist? Septembra 2017 sem po internetu iskala sebi primernega trenerja in kontaktirala legendarnega Igorja Kogoja, ki me je nato sprejel v 3K Šport. Pridružila sem se plavalni skupini in začela slediti tekaškemu programu. Že konec oktobra sem izboljšala rezultat na 10 km, aprila odtekla prvi polmaraton in junija solidno prevozila malo Franjo. Čas je bil za prvi triatlon nekje konec poletja.
Brskala sem za kakšno nepomembno tekmico in našla: Kraigersee v Avstriji, velikosti podpeškega jezera. Termin: konec avgusta. Izbira: razdalja sprint. Vedela sem, da bom fizično to zmogla. Šlo mi je samo za izkušnjo in ‒ če že tekmujem ‒ da ne bi bila zadnja. Tekmo sem združila še s turizmom in za tri dni rezervirala sobo v prijetnem hotelu. Ko sva s Tomom, mojim možem, dan prej prišla na prizorišče, sem se okopala v jezercu, prehodila tekaško traso in prevozila kolesarski krog, ki je potekal čez dvorišče neke kmetije v bližnji vasici. Vse se mi je zdelo v redu. Napiflala sem se navodila glede opreme, prehrane, menjav. Bo že.
Naslednji dan je bilo vse drugače. Še nikoli prej nisem bila niti kot navijačica niti kot gledalka na triatlonskem tekmovanju. Množica ljudi. Tekmovalci so prihajali na prizorišče z aerodinamičnimi čeladami in s kolesi, kakršnih nisem videla niti na televiziji. Kaj jaz tam počnem, jaz, ki sodim v tekmovalno kategorijo serije razočaranih gospodinj? Na mojo veliko srečo sva v možici mimoidočih zaslišala slovenski pogovor. Eden od tekmovalcev je bil odličen slovenski triatlonec Matic Romšak. Ko smo se kot Slovenci ogovorili, mi je rekel: »Kar mene se drži, pa boš imela dober rezultat.« Na srečo sem se mu lahko pridružila na sestanku in čakanju na start. Pred nami so tekmovali otroci in mladinci. Ko bi morali začeti mi, se je eden od mladih onesvestil. Bilo je neprijetno: neko dekle je panično jokalo, reševalci so se ukvarjali z nudenjem prve pomoči, čakali smo rešilca ‒ skratka destimulativno vzdušje. Ampak v tistem čakanju pod drevesi, v klepetu z izkušenim triatloncem in njegovo prijazno ženo sem izgubila vso tremo. Vročina se je polegla. Potem sem opazovala začetek moškega starta, nato smo bile na vrsti ženske.
Znak za start in … v črni jezerski vodi se je začel moj prvi triatlon. Nič nisem videla, poskušala sem s kravlom, ampak od same črnine se mi je začelo vrteti v glavi. Poskusila sem se umiriti in pogledala okoli sebe. Ženske so čofotale. Naredila sem nekaj zamahov prsno in ublažila vrtoglavico. Videla sem, da je moj tempo v prsnem slogu enako hiter kot kravl tekmovalke pred mano. Ampak nisem se hotela osramotiti in izničiti celoletnega treninga v 3K. Le kaj bi na to blamažo rekla trenerka Katja? Do konca sem kombinirala obe tehniki. Itak je vse minilo zelo hitro.
Na kolesu sem pognala obrate, kar sem imela moči. Potem klanec, kjer sem prehitela eno od sotekmovalk. Potem skozi vasico na spust, kjer je prejšnja sotekmovalka prehitela mene. Sledil je nevaren zavoj na glavno cesto in spet naokoli. Na tisti trasi nisem mogla razviti prave hitrosti, ker je bilo vse precej kratko in tehnično zapleteno. Nič mi ni pomagalo, da je kolo moja najmočnejša disciplina. Začelo je še grmeti in se bliskati. Na srečo se je končalo z nekaj kapljami, ki nas na kolesu niso ovirale, pri teku pa so delovale blagodejno.
Tekaško traso sem imela naštudirano. Glede na vzpon in šodrast spust sem vedela, da moram teči kontrolirano od začetka do konca. Ob prihodu čez cilj so organizatorji po zvočniku napovedali moje ime. Občutek sreče. Uvrstitev: nič posebnega, nekaj moških in žensk za mano. Vse pove dejstvo, da je ob mojem prihodu skozi cilj že zmanjkalo medalj, ki naj bi jih dobil vsak udeleženec. Mi je pa Matic dal svojo. Bilo je lepo doživetje, predvsem pa lepa nova poznanstva.
Po koncu, ko sem Igorju poročala o občutkih glede tekme in uvrstitve, mi je rekel: »Andreja, mi ne treniramo za sprint.« V tistem trenutku sem vedela, da je naslednji korak razdalja olimpik. Čez nekaj dni, sem prosila Toma, da greva v Bohinj. Najprej sva tekla okoli jezera, potem kolesarila do Pokljuke in nazaj. Za konec sem sama v črni vodi odplavala 1500 metrov kravl. Razdalja olimpik v obratnem vrstnem redu. Kondicijsko zmorem. Kaj pa hitrost?
Prišla je jesen in izboljšala sem svoj čas na polmaratonu v Ljubljani. Z novim letom je bilo treba postaviti nove cilje in prvi med njimi je bil olimpik 1. junija 2019 na Triatlonu za pokal Istre. Zima mi je minila prehitro, kadarkoli je bilo možno na smučeh ‒ tekaških ali navadnih. Tekla in plavala sem po Igorjevem programu. Dvakrat na teden sem delala sklece, trebušnjake ipd. ali premetavala uteži v vadbeni skupini ultraša Mateja Markoviča. Uživala sem v zimi in počutila sem se kondicijsko močnejša kot kdajkoli prej.
Februarja je posijalo sonce, kolesarji so prilezli na ceste, mene pa je podrla gripa. Zagrabila me je panika. Samo še tri mesece do triatlona in Franje. Padla sem v rutino: služba, vadba, dom. Na srečo mi je na številnih tekaških in kolesarskih treningih delal družbo Tomo. To so najini zmenki, namesto kina in restavracije greva laufat ali kolesarit – dokler se ne skregava, ker sem prepočasna. Za tekmo v Kopru sem se odločila, da grem sama, brez svojih družinskih navijačev. Otroci so imeli svoje obveznosti, Tomo pa se je tega dne želel udeležiti maratona v Goriška brda.
Že več kot teden dni prej sem padla v stanje kajmijetegatreba, povezano z drisko, zbujanjem ponoči, pa še vsak dan smo trepetali za Rogliča na Giru. Ampak druge izbire si nisem dopustila. Vedela sem, da bo v Kopru veliko 3K-jevcev. V zadnjem trenutku sva se dogovorili z Jano, da greva skupaj in tam tudi prespiva. Kot dve pravi blondinki sva premlevali, koliko časa potrebujeva za pot, kako bova športno kramo in kolesi spravili od avta do hotela in potem do prizorišča, kje naj pustiva ključe in telefone, kdo bo čuval stvari za preobleč, kje bova napumpali kolesa, kdaj in kaj naj nazadnje jeva in tako naprej.
V soboto navsezgodaj zjutraj so mi otroci poslali sporočilo in mi zaželeli srečo.
Potem je vse steklo. Zaradi zapore centra Kopra sva parkirali pri stadionu, potem pa s torbami čez ramena potiskali kolesi do hotela. Odpravili sva se na prijavno točko, srečali Barbaro in še druge člane, kar je delovalo pomirjujoče. Voda je bila vzvalovana. V daljavi so iz Žusterne šibali surferji, kar pomeni, da je pihal maestral, kot mi je napovedal moj Filip. Ogledali sva si začetek sprinta in se čudili fantom, kako hitro so preplavali vzvalovano razdaljo. Videli sva tudi, kako je kar nekaj plavalcev tok odnesel daleč od izhodnega prostora. Počakali sva na menjavo, nato pa se s kolesi odpravili ob kolesarsko-tekaški trasi. Pri krožišču za obrat sva videli kar nekaj tekmovalcev, ki so napačno zapeljali iz krožišča in se morali nato vračati. Tukaj ne smeva narediti enake napake. Tekaška proga je bila označena s stožci ob obali. Ob progi je vrvelo od sprehajalcev in gledalcev. Kaotično. Morala bi piti, pa nisem mogla spraviti vase kaj več od posameznih požirkov.
Nastopil je čas, ko so menjalni prostor odprli za nas. Iz zvočnikov je nabijala glasba. Sestanek pred tekmovanjem je potekal tako, da je organizator po megafonu povedal nekaj stavkov, od katerih nisem razumela čisto nič. Ko smo vse tri 3K-jevke stale v neoprenih in čakale na start, so nam fantje dali še zadnja navodila: kje te lahko odnese morski tok, na katerih delih krožišč drsi in lahko padeš. Rok je že prišel s tekme z bojnimi ranami. Uf!
In čof! Plavanje v morju. Glede na izkušnjo črne jezerske vode sem bila psihično pripravljena na slabo vidljivost. Nisem pa bila pripravljena na valove. Čeprav ogromno časa preživim na morju, se še nikoli v življenju nisem lotila plavanja daljše razdalje v valovitem morju. Ni me bilo strah, samo občutek gibanja mi je bil neznan. Začela sem z zavesljaji kravla, ampak nisem imela pojma, v katero smer grem. Voda je bila kalna. Soplavalk sploh nisem zaznavala, dokler se nismo fizično zaletele. Štela sem zavesljaje kravla in na deset preverila smer ter naredila par zamahov žabice. Valovi, bleščanje nizko ležečega sonca in slaba vidljivost oddaljene boje so mi delali težave z držanjem ravne linije. Sodniki na čolnu so me prišli opozorit, da plavam preveč iz smeri. Čutila sem tudi, da mi Garminova ura ne vibrira na 200 metrov, kot je nastavljena. To je pomenilo, da je nisem dobro vključila. Na srečo sem ostala mirna in me plavanje fizično ni izčrpavalo. Čutila sem vodno drsenje, vedela sem, da se premikam in da bom ‒ četudi cikcak ‒ preplavala razdaljo. Edina smer, kjer sem šla v ravni liniji, je bil izhod: torej tisti del, na katerega so nas pred tekmo opozorili fantje. Ob izstopu se mi začuda ni vrtelo v glavi.
Snela sem si kapo in očala in videla, da ure res nisem pravilno vključila na triatlonski program. Med stopicljanjem proti kolesu sem si slačila neopren. Kar zoprna reč, ko moraš ozke rokave spraviti čez zapestno uro in hlačnice čez čip na nogi. Še dobro, da nisem nič strgala. Menjalni prostor je bil skoraj prazen. Organizator nam ob kolesu ni dovolil pustiti brisač, zato sem na mokre noge obula nogavice in kolesarske čevlje, si nataknila čelado, očala in odtekla iz menjalnega prostora. Kratek čas sem bila na progi povsem sama, kmalu pa ujela italijansko tekmovalko, s katero sva se v hipu dogovorili za sodelovanje: vsaka vleče minuto. Prehiteli sva še eno punco, pa nama ni mogla dolgo slediti. Proti polovici prvega kroga sva dohiteli še nekaj kolesarjev in formirala se je manjša skupina. Ne vem, kdaj je Italijanka odpadla. Ob obračališču je sedel trener Igor in mi vpil, naj se držim fantov. Brez težav sem se držala skupine ‒ na srečo sem se šlepanja naučila ob Tomu ‒ in tudi oddelala svojo vlečno službo, ko sem prišla na vrsto. V nekem trenutku pa se je skupina razširila: nismo več bili v lepi vrsti, ampak je nastala gruča. Spredaj se očitno niso mogli odločiti, kdo bo naslednja lokomotiva, za mano so postajali nervozni in bum, nekdo je treščil v mojo zadnjo gumo. Sledilo je pokanje, prevračanje, kričanje. Eden od kolesarjev je grdo padel. Ah, nič! Kaj čmo! Bil je za mano. Vozila sem naprej, ampak bolj previdno. Jasno mi je bilo, da tekmovalci, ki so bili okoli mene, niso vrhunski kolesarji. Tadobri so že zaključevali s kolesarjenjem. Pred mojim zadnjim krogom je večina te fantovske skupine zavila na menjalni prostor in sem spet ostala skoraj sama. Sem in tja sem se izmenjevala še z enim kolesarjem in šele po tekmi ugotovila, da je bil to moj »sošolec« s plavanja. Ob pogledu na kolesarski števec sem postala motivirana: hitreje mi je šlo, kot sem pričakovala in kot sem imela v glavi rezultate lanske tekme. Zavedla pa sem se, da sem premalo spila, le pol bidona.
»Kolesarjenje obkljukano, še tek. Najprej gel, superge, kape ne rabim … ajde,« so mi švigale misli. Pričakovala sem težke noge, ampak ne, lepo so tekle kot strojček. Tudi na teku si je glavni šef Igor izbral svojo strateško navijaško točko: »Super, Andreja. Ne prehitro na začetku!« Pogledala sem tempo prvega kilometra 5:35. To je zame res hitro. Po vseh pravilih bi moral biti prvi kilometer z najtežjimi nogami in najpočasnejši. Gledala sem tlakovce na tleh in jih preskakovala. Med tekači sem srečevala družbo iz 3K. Z obrazi in gestami smo drug drugemu dajali energijo: super smo, laufamo, drvimo. Mimo mene je spodbudno in elegantno švignila naša šampionka Jana – ona na koncu teka, jaz na začetku. Pri prvem krogu sem zgrešila pot obrata in odtekla nekaj metrov preveč. Naši ob progi so bili glasni: »Vsi navijamo zate.« Potem sem štela kilometre. Na petem kilometru se mi je zazdela še cela večnost: vedno manj tekmovalcev je bilo na trasi, na okrepčevalnicah so začeli pospravljati. Čutila sem bolečine ob ledvicah – gotovo sem premalo pila. Vzela sem drugi gel in potem s plastenko vode tekla naprej, mehansko, z umirjenim dihanjem. Do konca. Tik pred ciljem je stal Igor in se mi smejal. »Nisem zadnja,« sem mu zavpila. Čestitke, objemi, stiski rok. Lepo.
Potem pa še trenutek resnice: rezultati. Brez očal sem megleno našla svoje ime na seznamu. Haha … res ni bilo veliko konkurence v moji starostni kategoriji, ampak čakale so me stopničke. Ob podelitvi smo se veselili Janine absolutne zmage, Barbarine in moje srebrne kolajne. Tri 3K-jevke v prvi polovici uvrščenih punc in vse s kolajnami. Na srečo je bil Bojan tako prijazen in je vse fotografsko dokumentiral.
Zvečerilo se je in tresla sem se v mokrem dresu. Zdaj bi mi prav prišel objem moža, ki bi me pričakal s toplimi oblačili na cilju. Ampak tudi hotel je bil le par korakov stran. Z Jano sva se odpravili v sobo in komaj čakali, da novice deliva z najdražjimi in se pohvaliva vsaka s svojim uspehom.