S športom se na tak ali drugačen način ukvarjam že skoraj celo življenje. Na začetku je šlo predvsem za druženje in zabavo, pri osemnajstih letih, ko sem začel trenirati tek na smučeh, pa sem se začel s športom ukvarjati nekoliko resneje. Ker sta tek in kolesarjenje predstavljala velik del poletnih treningov, sem se že takrat navdušil za tekaške in kolesarske prireditve. Tudi nastop na triatlonu je bil že od nekdaj moja skrita želja, ki se pa žal ni uresničila, saj je bilo moje znanje plavanja omejeno na prsno tehniko, pa še ta ni bila preveč učinkovita. Triatlonu sem se tako še najbolj približal leta 2002 z udeležbo na duatlonu v Škofji Loki. Naslednjih nekaj let sem se povsem posvetil teku na smučeh, leta 2004 pa je bila moja športna pot nepričakovano prekinjena, ko sem med treningom na Pokljuki doživel možgansko kap. Takrat se je začela moja počasna in dolgotrajna vrnitev v šport.
Bolezen je najbolj prizadela mojo desno nogo, tako da sem šele po več mesecih rehabilitacije v Soči, lahko napravil nekaj samostojnih korakov, po približno enem letu pa že tekel nekaj sto metrov. K sreči moj občutek za ravnotežje ni bil prizadet, zato s kolesarjenjem nisem imel večjih težav. Nekaj let se je stanje še hitro izboljševalo, nato pa se je napredek zelo upočasnil. Sicer sem že bil sposoben teči brez večjih težav, a je pomanjkanje določenih finih motoričnih sposobnosti vseeno vplivalo na samo tehniko teka ter posledično na preobremenjenost določenih sklepov. Zaradi pogostih poškodb sem večkrat izgubil voljo do treningov, saj sem se dobro zavedal, da takšne fizične pripravljenosti, kot sem jo imel pred kapjo, verjetno ne bom nikoli več dosegel.
Lansko poletje sem povsem po naključju spoznal športno fizioterapevtko Mojco, ki je takoj opazila moje težave z nogo. Po pogovoru in nekoliko kasneje po uvodnem pregledu je prepoznala velik potencial, da se stanje še izboljša, zato sva začela s terapijami. Že uvodni tedni so prinesli zelo obetavne rezultate, volja do treningov se mi je povrnila, septembra pa sem se po skoraj osmih letih neaktivnosti spet udeležil tekaške tekme. Po dolgem času se je (predvsem zaradi Mojčinega vzpodbujanja) tudi obudila želja po nastopu na triatlonu, zato je kmalu padla odločitev, da se včlanim v triatlonski klub in začnem s treningi oziroma učenjem plavanja.
Začetni treningi so bili precej naporni. Zaradi pomanjkanja plavalne kondicije in tudi omejenega znanja prsne tehnike je bil izziv preplavati celo nekaj dolžin bazena. Ker sem se treningom pridružil brez predznanja kravla, se je od začetka z mano ukvarjal Rok B., ki me je preko različnih vaj uvajal v posamezne elemente tehnike, kasneje pa sem se že lahko pridružil skupini pod nadzorom Roka F. K sreči ima 3K zelo potrpežljive in kvalitetne trenerje, tako da je z vsakim tednom moja tehnika napredovala, plavanje pa kar naenkrat ni bilo več tako grozno. Moja samozavest se je stopnjevala celo do te mere, da sem z velikim zanimanjem pričakoval februar, ko je bila napovedana objava triatlonskih tekem za leto 2013. Ker mi je šlo plavanje vedno bolj od rok, zadovoljen pa sem bil tudi s svojo kolesarsko in tekaško pripravljenostjo, sem si precej optimistično, za svojo prvo tekmo sprva izbral olimpijsko razdaljo na Dnevnikovem triatlonu v Portorožu, katero pa sem nato moral izpustiti zaradi poškodbe rame. Ko so se težave končno umirile, je padla odločitev, da bo moj prvi triatlon v Kopru.
Po prihodu v Koper sem bil še precej dobre volje, ko pa sem si nekoliko pobližje pogledal stanje morja, me je hitro vse minilo. Nad morjem nikoli nisem bil preveč navdušen in se tudi ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje na obali, zato pravih izkušenj s plavanjem (kravla) v morju nisem imel. En teden pred tekmo sem sicer ravno v Kopru preizkušal razmere, vendar je bilo takrat morje precej bolj mirno. Morju sem namenil še nekaj zaskrbljujočih pogledov, nato pa odšel na markiranje. Kar bo, pa bo. Po ogrevanju sem si uredil svoj kotiček v menjalnem prostoru, še zadnjič preveril kolo in se počasi začel pomikati proti startu.
Po skoku v morje (ki se na žalost ni kaj bistveno umirilo) sem se namenoma takoj pomaknil v zadnjo vrsto in nervozno čakal na začetek tekme. Že po prvih nekaj metrih mi je postalo jasno, da bo plavalni del v tovrstnih razmerah predstavljal kar velik napor. Valovi so me zalivali z vseh strani, prav tako pa je bilo težko držati pravo smer. Hitro sem se odločil, da bom najlažje »preživel« s plavanjem prsne tehnike, kar je seveda pomenilo, da bom še počasnejši, vendar se v tistem trenutku s tem nisem preveč obremenjeval. Pri prvi boji sem bil že precej zadihan, tudi utrujenost je naraščala in za trenutek sem se začel spraševati, kaj počnem na triatlonski tekmi in ali mi bo sploh uspelo preplavati vseh 750 metrov. K sreči sem v tovrstnih situacijah zelo trmast, zato sem borbo z valovi nadaljeval in nekako priplaval nazaj do obale. Čeprav sem bil še vedno precej zadihan, mi je po prihodu v menjalni prostor odleglo, saj sem se zavedal, da sem opravil z najtežjim delom. V menjalnem prostoru sem si namenoma vzel nekoliko več časa, da sem prišel do zraka, nato pa zagrabil kolo in odhitel naprej. Želel sem se čim prej priključiti zavetrju katere izmed skupin kolesarjev na progi, kar pa mi ni uspelo, saj me je plavanje izčrpalo bolj kot sem sprva mislil, tako da sem lahko samo nemočno opazoval sotekmovalce, ki so prav »leteli« mimo mene. Kljub samostojni vožnji je kolesarski del vseeno minil precej hitro in že sem s kolesom ob strani tekel proti menjalnemu prostoru. V tistem trenutku sem se zavedal, da mi je ostal le še tekaški del in moj prvi triatlon bo za mano. Prvi kilometer so bile noge pričakovano še nekolike mehke, kasneje pa sem lahko že pospeševal, tako da sem vsakega izmed treh krogov lahko pretekel nekoliko hitreje. Tudi med tekom je bilo nekaj kriznih minut, a so navijači ob progi pripomogli, da so le-te hitro minile. Cilj je bil kmalu na vidiku in moj prvi triatlon je bil za mano.
Kljub naporni tekmi, ki se ni izšla čisto po pričakovanjih, sem bil vseeno zadovoljen, saj sem storil prvi korak in se končno udeležil svojega prvega triatlona ter ga tudi uspešno končal. Izkušnje, ki sem jih dobil na prvi tekmi, zlasti s plavalnega dela, mi bodo v prihodnosti zagotovo koristile. Predvsem sem se naučil, da se nima smisla obremenjevati s stvarmi, na katere ne moremo vplivati ter vztrajati do konca, saj bo vloženi trud zagotovo poplačan.