Maraton v New Yorku je poklon, darilo vsakemu tekaču,ki je uspešno in požrtvovalno izvedel svoje priprave in odlična izbira za tekače, ki se za maraton še odločate.
Dobro planiran in izveden program, dobra pripravljenost, odlično vzdušje, odlični vremenski pogoji, odlična spremljevalna ekipa so bili vzrok za skoraj 4 urno vrhunsko čustveno doživetje, ki ga želim deliti z vami in hkrati ponuditi usmeritve za vse, ki se za NYC maraton še odločate.
Zgodba se začne v sredini leta 2013, ko sem med delom v tujini spoznal poslovnega partnerja (sedaj prijatelja) s katerim sem za večjo družabnost in povečanje lastne aktivnosti za boljše počutje ponovno začel s tekom. Cilj je bila polovička (21km) v Ljubljani. Dan tekme je nastopil in obenem realnost: pri teku ni bližnjic. 5 let brez teka, čudne prehrambne navade enostavno niso pravi recept za užitek pri teku in času pod 2 urama. Tisti zadnji kilometri so se vlekli….ampak so bili dovolj velika (de)motivacija, da sem si postavil nov, konkreten cilj….naslednje leto pa na maraton!! Optimistično. Prijavim se za Berlin, čez mesec dni sledi potrditev, da sem “izžreban” in posledično začnem s pripravami. Pripravljam se samostojno, non-stop zasvojeno prebiram “članke” o teku. Vmes se mi rodi hčerka. Nova motivacija. S partnerico se časovno odlično dopolnjujeva in v 9 mesecih priprav, pred tekmo “naberem” cca. 1350km. Cilj je bil preteči maraton pod 4h. Pri prevzemu štartne številke se s partnerico okuživa o ideji “6 majors maratons” in odlični dopolnitvi teka s potovanji. Maraton sicer odtečem, končni rezultat 4:15.
V naslednjih dneh po maratonu sem se prijavil na NYC in evo, ponovno izžreban. Seveda vmes zaradi dela v tujini spet nisem vzdrževal “forme” in bil 3 mesece skoraj brez teka. Sledi odločitev, da letos pa le najdem tekaški kljub in se sistematično pripravim na tek. Brskam po internetu in najdem 3k Sport, ki je ponujal kombinacijo treningov (3x tedensko) + možnost, da enak program izvajam preko interneta (TrainingPeaks). Do takrat sem 3K poznal samo po zastrašujoči podobi, ki so jo vzbujali kot skupina, ki je tekala po ljubljanskem Rožniku & PST-ju.
Sledi sramežljivo elektronsko sporočilo Igorju, češ tekel bi z vami. Sledi izpolnjevanje “obrazca” kjer se navede svoje pretekle tekaške izkušnje, kdaj želiš da potekajo treningi in kateri so tekmovalni cilji. Igorja malenkost preseneti 3 mesece neaktivnosti, ampak vseeno sprejme izziv. Priznam prvi treningi, so bili zame “težki” – Rožnik, tako, Rožnik drugače, Rožnik spet tako…noge težke, pljuča ter srce doživljajo šoke.. ampak je lažje, ko vidiš da imaš ob sebi ekipo, ki ne popušča in ne skrajša treninga niti za 1 minuto! Seveda se vmes okužiš z idejo, da enkrat boš pa tudi ti IronMan…ampak o tem drugič J. Na koncu sem pred tekmo v NYC nabral cca. 1752km in 16.188 metrov (v letu “Berlin” 10.738m) višinske! Ravno trening po klancu (Rožnik ooooooo Rožnik oooo Rožnik) in bistveno več pretečenih kilometrov ter rezultati treningov v zadnjem delu priprav, so mi dajali pozitiven občutek, da sem maksimalno pripravljen. Sledil je še kratek zaključen posvet z Igorjem, ki mi je pomiril, in hkrati umiril pri mojih ciljih . Gremo!
Dan 1:
Odločimo se, da pridemo v NYC dva dni pred tekmo s ciljem, da se ognemo “težkim” nogam zaradi morebitnih turističnih ogledov. Prvi šok doživimo že na ljubljanskem letališču, kjer nas na licu mesta (6:30 zjutraj) obvestijo, da je bil let je na relaciji Ljubljana-Dunaj odpovedan že 3 tedne nazaj in, da nam zaradi “web-check-in-a” na relaciji Dunaj-NYC ne morejo ponuditi nove karte. Štajerci bi rekli “tema na oči”. Uslužbenec Adrije moje frustracije “dobro” prenese in s pomočjo sodelavke uspejo urediti let Ljubljana-Zürich-NYC. Na letališču v NYC srečamo prvo Slovensko – Nemško družino, ki se je prav tako napotila na NYC maraton…in jih nato v 8 milijonskem mestu srečamo še 2x 
. Za pot od letališča do apartmaja (airbnb) izberemo GO Shuttle. Otrok (18 mesecev) osem urno potovanje v letalu in nato vožnjo do nastanitve prenese vrhunsko, partnerica v blaženem stanju prav tako. Namestitev vrhunska. Prve dni sta nama v NYC delala družbo USA prijatelja…tisti, ki me je leta 2013 ponovno navdušil nad tekom. Poskrbita za tipično NYC pizzo, zame lasaganjo in seveda…pivce.
Dan 2:
Časovni zamik me zmede, ne morem spati, buden sem ob 4 zjutraj. Za zajtrk špageti J. Sledi sprehod v mesto in skupni zajtrk (priporočilo: nasproti Central Station, Pershing). Sledi prevzem številke. Prevzem številke poteka tekoče, niti sledu o vrstah. Drugačna slika na drugem delu EXPOTA…gneča, gneča, gneča..predvsem na blagajnah, tako hitro opustim idejo o nakupu kakšnega novega kosa opreme. Sprehodim se po celotnem sejmu, nekaj minut se ustavim pri HOKA proizvajalcu obutve..vendar zaradi gužve ob blagajnah idejo o nakupu popolnoma opustim. Nekoliko dlje se zadržim na delu “NYRR Running Lab” kjer res profesionalno in na velikem platnu razlagajo profil proge, možne taktike in strategije. Vse skupaj izvedeno res na vrhunskem nivoju. Prehodno sem si nekaj o sami NYC progi že prebral, lastno strategijo sem torej že imel izdelano. Pomembnih je predvsem prvih 20km, ki so zaradi mostov specifika maratona.
Sledi “kratek” ogled Central Parka (kratek = 12 milj….) in nato spet špageti, špageti…vmes se še odločam ali grem zjutraj z javnim prevozom ali z UBER taksi, dilema je predvsem ali bo zjutraj dovolj taksijev. Ob času za risanke spanje . Uro nastavim na 4:00 zjutraj.
Dan 3: Tekma -> Priprave & Logistika:
Zbudim se ob 3:00. Sova. Zaspan? Malo. Počasi grem še enkrat čez seznam opreme, vizualno si predstavljam kako potekajo kilometri…kako ljudje navijajo…kakšno bo počutje ob 32km…kje me pričakujejo družina, kje prijatelji…ob tem si govorim, da sem izjemno dobro pripravljen in da ni variante, da ne bom dal svojega maksimuma. Zaspanost v trenutku mine, adrenalin začne delati svoje.
Oblečem se v Eskima (2x trenirka, 2x zgornji del, kapa, rokavice, časopisni papir za pod rit), pogledam ali je kakšen UBER taksi v bližini, kliknem na naročilo prevoza in se odpravim. Vmes se zbudita partnerica in otrok. Topel objem, poljub, pozitivne želje, ki motivacijo in adrenalin samo še dvignejo.
Taksist se me zaradi “ekskimo” odprave ustraši…ko mu razložim, da sem udeleženec maratona se mu prikaže nasmeh na obraz…in si oddahne. Destinacija: “State Island Ferry Terminal”. V fazi prijave si vsak udeleženec izbere s kje bo začel svojo logistično pot, zato State Island Ferry Terminal. Na terminal prispem ob 5.45..ljudji polno. Organizatorji in prostovoljci te pozdravljajo, pošiljajo pozitivne misli..tukaj prvič občutiš, da NYC maraton ni navaden dogodek. Sledi vožnja s trajektom do otoka State Island. Tekmovalci vidno zaspani, tišina, vsi v svojem svetu, vsak s svojimi mislimi. Sam se odpravim na sprehod po trajektu..na palubi opazujem visoke osvetljene stavbe, mostove…na levi strani se blešči Kip Svobode. NYC v svoji maksimalni filmski podobi. Občutki nori!
Okoli 6:15 zjutraj prispem na terminal. Nekje sem prebral, da je boljše počakati znotraj terminala, kot zmrzovati na začetnem prizorišču. Na terminalu ostanem do 7:15, vmes opravim potrebo, navežem stik z Nizozemcem, Mehičanom, Američanom….ljudje so absolutno budni, tista prava energija se še krepi. Sledi odlično organizirana 40-minutna vožnja z avtobusom, do začetka. Izstop in “Security Check”, sprehod do UPS tovornjakov kjer oddam opremo in se nato sprehodim do svoje začetne točke. Povsod table, povsod prostovoljci. Vse tekoče. Znotraj posameznega “boksa” za brezdomce oddam svojo eskimo zimsko opremo in prižgem Garmina, satelit ura najde v 5sekundah(?).
Prostovoljci v začetnem prostoru nasmejani, ameriški humor, spodbujanje na vsakem koraku. Po otvoritvi posameznega boksa sprehod do začetka proge. Sledijo besede NYC župana in sicer v stilu “Ljubljana je najlepše mesto na svetu, Olimpija (New York nets) je zakon”, ameriška himna, vojaški topovi in gremooooooooooo.
Dan 3: Tek
0 – 3km: Prvih 1,5km je navzgor, drugih 1,5km navzdol. Cilj je bil, da grem navzgor počasi, počasi, počasi..umirjeno. Vidim, da ima velika večina podobno taktiko. Odvržem še svoj rokavček (prerezane smučarske nogavice) in tekma se začne. Gre mi super, noge lahke, le kako drugače po 3km
3km – 24km: Najboljši del NYC maratona! Brooklyn! Ljudje v tem delu navijajo za VSE tekmovalce in to se pri navijanju čuti. Povsod spodbuda, glasba, norija, veselica. Navijajo gasilci, policija, berači, papež, navijajo VSI. Trasa gre v tem delu minimalno gor-dol-gor-dol, vendar dovolj da, ko si “gor” pred seboj vidiš TRUME TRUME tekačev. Pri meni počutje super, noge letijo, pulz normalen, smeji se mi non stop in si hkrati govorim..”to je to..to mora vsak doživet!!!”. Tempo na trenutke malenkost prehiter vendar se nato prestaviš na levo ali desno stran, daš otrokom par “petk” in norija se nadaljuje.
25km – 32km: Mostove premagujem brez težav. Počutje super. Pritečem na 5th Avenijo kjer se množica navijačev podvoji ali celo potroji (4 do 5 vrst na vsaki strani)..vendar vseeno ni tistega norega navijanja, ki je prisotno prvih 24km. Domnevam, da vsi čakajo svoje izbrance. Pri cca. 27km me čakata prijatelja, Slovenca, ki sta na delu v NYC. Se zahvalim za navijanje, dam vsakemu “petko” in letim naprej. Noge nesejo, pulz normalen. Dvignem tempo, noge sledijo, pulz ostane na enaki ravni. Občutek, da sem svež še kar traja in traja. Na 30,5km – prva neznanka. Huda bolečina v desnem predelu reber, ki je na treningih nisem nikoli imel. Pulz normalen, vse normalno, bolečina pa prisotna in to do mere, da sem se moral ustaviti. Se ustavim razdiham, prvih 200m odtečem zadržano, bolečina izgine, nato po pospešenem ritmu naprej. Tečem po Bronxu, noro, grafiti, glasba, navijanje..občutki, kot da sem sredi filma
33km – 36km: Na 36km me čaka družinica in prijatelja. Pritečem svež, spočit J Objem partnerici, objem otroku, ki je pri 18 mesecih ponosno držala napis “ON FIRE, KLEMEN” in mi ploskala. Vzamem gel, spijem malo vode, podelim komplet petk in se zahvalim prijateljema za spodbudo v celotnem tednu. Nori občutki. Yuuhej. Noge še vedno letijo.
36km – 39km: Sledi približni 1,5km vzpona. Lotim se ga s spoštovanjem, gledam pulz, poslušam telo. Vse super. Spomnim se Igorjevih besed, da je bolje zgubiti 15sekund na kilometer in iti počasi, kot pa na koncu zgubljati 1-2 minuti na kilometer. Prehitim še enega Slovenca (Vladimir), med tekom izmenjava par besed in letim naprej. V tem delu prehitim sigurno cca. 1000 tekačev. Strategije, da se držim nazaj v začetnih kilometrih se začne obrestovati. Na vrhu klanca pa ponovno stara (ne)znanka; bolečina v rebrih! Dobesedno se ustavim. Pulz normalen. Množica te začne spodbujati….probaš…ne gre, preprosto ne gre..boli, zelo boli. Po cca. 2 minutah hoje bolečina še vedno prisotna…uporabim tehnike naučene na NLP in si spremenim tok misli, bolečina (ali vsaj misel na bolečino) izgine in nadaljujem previdno. Sproščenost zaradi bolečine zginila, vendar noge in pulz so ostajale v tekmovalnem ritmu. Gremo!
39km- 42km: Bolečina izginila. Nadaljujem do cilja. V mislih se mi sestavljajo slike o vseh treningih, vseh pripravah, družini, vsemu odrekanju…vse se sestavi skupaj, vse se poklopi in evo, mene ponovno na ciljni črti!! Rezultat 3:55:25 kar je točno 20 minut boljše kot lanski rezultat v Berlinu!!! Vesel
Cilj: Spet nekaj novega, nekaj ameriškega. Vsak prostovoljec te objema, ti daje petke, ti iz srca čestita in tako celotno pot, do prevzema opreme…..stric, ki je odgovoren za tvoj UPS kamionček, ti opremo v roke ponudi še priden se uspeš “primajati” do svojega UPS kamiončka. Ko stopiš izven “tekmovalnega ringa” na ulice NYC, ti ponovno vsi govorijo “Congratulations”. Vsi zmagovalci, vsi ponosni. Naslednji dan graviranje medalje, nakup spominskih “finisher” majic in obvezen nakup New York Times-a, kjer v prilogi objavijo vse tekmovalce s časom pod 5h..in seveda sledijo burgerji, hot-dogi in ostalo
Še 1x zahvala za ekipi 3K, partnerici, družini in prijateljem, ki jim sporočam, da se bom vabila na pivo večkrat udeležil
Gremo na nove zmage!
Lp Klemen