… se začne s paradoksom, saj je na njem prvi cilj priti na štart. Če odmislimo načine, kako se sploh uvrstiti na štartno listo letos tistih 47.000 in tistih nekaj tekačev, ob tem da nisi povabljen kot potencialni rekorder proge, celebrity ali pa nočeš tvegati sreče z žrebom, je edina, čeprav ne najlažja garancija za uspeh, doseči kvalifikacijski čas.

No, to smo odkljukali že lani, kar seveda kaže, da gre ne le za maratonski tek, pač pa tudi za planiranje na dolge proge.

Druga etapa, je bila čista malenkost in gola formalnost. Tistih nekaj litrčkov znoja, prelitih na kilometrih na PST in grizenju kolen v Rožnik iz vseh možnih strani za večino bralcev ni nič novega, zato o tem ne bova izgubljala besed, oba pa lahko potrdiva aksiom, da ima Igor vedno prav!

Sledilo je nekaj sicer nujnih detajlov kot so načrtovanje poti, animiranje spremljevalne ekipe in navijačev doma in že smo na prvem štartu. Na štartno črti pred hotelom na Manhattnu sva se srečala Mirko M in Peter G, oba 3K, in se s subwayem ob petih zjutraj (!) odpeljala do Battery parka, prestopila na trajekt do Staten Islanda, po pristanku pa je sledilo še nekaj kilometrov z avtobusi do startnih prostorov.

Ob sedmih že iščemo svoj košček trave za podložni karton, ki ga večer prej nažicaš v trgovini in čakaš na start prvega vala ob 9:40. Jutro je hladno, tekači v bundah, s kapami in rokavicami, nekateri zaviti v alu folije, videti je postavljena igluja. Klepetajo, se raztegujejo, meditirajo, vrste pred toaletami se ne krajšajo, nekateri preprosto zadremljejo. Razideva se v svoja štartna prostora, Peter v modrega, Mirko v zelenega, kjer si privošči še krepčilni spanec, ki pa vendarle ni bil čisto blagodejen: krepčilnost spanja že, to, da so mu pred nosom zaradi zamude strogo in brez debate zaprli vhod v njegov corall v prvem valu, pač ne!

A prav flegmatičnost lepo ilustrira vsaj del pristopa obeh podpisanih do tekanja po newyorških ulicah. Zvočni zid treh ur je vsak od naju prebil že v Ljubljani in zgolj štirinajst dni kasneje je bilo precej iluzorno pričakovati še en epohalni rezultat. Ob prekratki regeneraciji so svoje dodali New York, ki ga je veljalo v dneh pred maratonom z družinskimi navijači prehoditi po dolgem in počez, muzeji in gledališča ter ostanki jet laga. Zato se je veljalo proge lotiti spoštljivo ter z zdravo mero preseka med tekmovalno ambicioznostjo in uživanjem. No, globok Mirkov spanec, poleg tega, da dokazuje, da je velik napor priti že na start, je pripeljal do tega, da je med vsemi udeleženci zabeležil najbrž daleč največjo (polurno) razliko med neto in bruto časom, kar je sam po sebi dosežek par excellence! Na start so ga spustili šele v drugi val in v cilj pritekel bruto 3:39. A dragi bralec, odštej 30 minut za neto! Peter (na koncu 3:12), je vzel stvar malce bolj resno, prodrl v svoj corall in se pravočasno vključil v štartno proceduro.
Ta je za rekreativne tekače veličastna, najprej ogrevanje s poskakovanjem na mestu v nepregledni množici, metanje odvrženih ogrevalnih oblačil otrokom na zgoraj odrezane doubledeckerje, parkirane ob štartni ogradi, himna in nekaj vznesenih nagovorov o največjem, najlepšem in najboljšem maratonu v najlepšem mestu. Končno je odjeknil topovski strel, po katerem je oponaševalec Frankie Boya zapel legendarno New York, New York, množica pa mu je v počasnem drncu ob prehodu štartne črte glasno pritegnila in potem potegnila na most. Energija in pričakovanja na vrhuncu.

Trasa (klikni na sliko za večjo traso) vodi skozi štiri okrožja, s Staten Islanda preko Verrazana v Brooklyn, naprej v Queens, ki si na progi lasti največ milj, prvič na Manhattan, pa v Bronx in nazaj navzdol po Manhattanu proti cilju v Central Park.

NY je v primerjavi z Ljubljano bistveno bolj razgiban. Kajkrat ga občutiš kot Eiger proti prekmurski ravnici, posebej pri vidno komaj zaznavnih, a za noge hinavsko navzgor postavljenih vzpon(čk)ih na sicer arhitektonsko lepo napete mostove in na zadnjih miljah od vstopa na Peto do vhoda v Central park. Proga kot rafinirano in učinkovito mučilno orodje. 

Vzdušje in dogodivščina sta nepozabna: od starta do cilja kordon menda dveh milijonov glasnih in razposajenih navijačev, 130 bendov vseh žanrov, ki ga divje žgejo, serijski “give me five” otrok ob progi, tek na čiste emocije. Zadnje milje po Peti in v transu v Centralnem parku so non plus ultra, nedvomno boljše kot zadnji kilometer na kraljevskih gorskih etapah Toura. Poglavje zase je zadnja milja, navijanje je še bolj bučno in vzpodbudno, s klasičnim prehitevanjem, a hkratnim vzpodbujanjem tistih, ki so zahodili ali s skrajnimi močmi poizkušajo prebiti svoj zid, skok v cilj pa trenutno zmagoslavje, ki ga po dnevu, dveh, nadomesti obžalovanje, da je bil maraton dolg le 42 kilometrov in bi opisano z veseljem doživljal še nekaj časa. Hecno, želiš si, da bi kar trajalo in trajalo … (slovenski)

Voila, za prvo poročilo bodi dovolj! Vsega seveda ne bova napisala, saj je treba kaj prihraniti še za prve treninge za novo sezono. Se vidimo.

Peter G. in Mirko M.