Vse se je začelo junija pred tremi leti, ko je v moji glavi zrasla ideja o tem, da bi začela teči. Najprej moram povedati to, da nisem nikoli prej tekla. Ali se ukvarjala s katerimkoli športom. Pravzaprav športa do zadnjih nekaj let sploh nisem nikoli marala, zato se mi je zdela moja ideja še toliko bolj nenavadna. Ampak, ker sem človek dejanj, sem si obula tekaške copate in odšla tečt. V kolikor bi se temu lahko dalo reči tek. Izgledalo je namreč takole: tek prvih 100 metrov – to pa ni tako težko; 300 metrov – »vzeti bi si morala vodo«; 500 metrov – »konec, dovolj za danes« in hoja domov. Ampak nisem odnehala, ne to pa ne. Nekaj me je gnalo naprej.
Pravijo, da so začetki najtežji. In res je tako. Ni težko teči, ko imaš kondicijo, težko je, ko je nimaš. Prvi meseci so bili zelo mučni. Dokler ne dobiš dovolj kondicije za vsaj nekaj kilometrov, si vsak dan želiš odnehati. Spremljalo so me misli »Kaj mi tega treba«, ali pa »Bom začela hoditi v fitnes namesto teka«. Ampak s pridnostjo in strogim odnosom do sebe, mi je uspelo prebroditi težavno obdobje. In vse je poplačano, ko začneš enkrat uživati v teku. Že isto jesen sem se prijavila na Ljubljanski maraton in to na 21 kilometrov. Odtekla sem jih enkrat in potem spet naslednje leto.
Potem pa sem hotela več. Hotela sem odteči pravi maraton in zato sem se včlanila v 3K. Treninge sem seveda po svojih zmožnosti oddelala bolj ali manj v celoti in po navodilih.
In po mrzli zimi je prišla lepa pomlad in za njo vroče poletje, treningi pa so se samo še stopnjevali. Ampak jeseni, pred »dogodkom« sem vedela, da sem pripravljena, kot še nikoli prej.
Ritual pred maratonom je bil enak kot vsako nedeljo pred dolgim tekom: kosmiči, jabolko, kava. Pomagala pa je tudi jutranja dirka MotoGP, ki me je celo tako sprostila, da bi skoraj pozabila iti od doma.Hitro je sledil odhod do Drame, kjer smo se dobili 3 kajevci. Bila sem tako vesela, da jih vidim vse zagrete in polne pozitivne energije.
Sledi ogrevanje, Igorjeva navodila, Marjetkin objem, pozdrav, srečno na progi in gremo. Z Mirjano se postaviva v cono 4 in si klepetom krajšava čas. Moje roke so potne, zebe me. Ko prideva do starta pritisnem uro in razen Mirjane ob meni ne obstaja ničesar drugega. Tečeva druga ob drugi, brez odvečnih besed. Gledava na uro, preverjava tempo.
Z lahkoto odtečeva prvih 20 kilometrov in prispeva do točke: 21 kilometrov levo, 42 kilometrov desno. Takrat prvič začutim vznemirjenje, srčni utrip se mi nekoliko dvigne, vendar se hitro osredotočim samo na tek, izklopim vse zunanje dejavnike in gremo: noga ob nogi, v predvidenem tempu. Kilometri hitro bežijo mimo. Možgani zdaj že čakajo na »tekaški zid«, na boleče noge – to je tako, če prebereš preveč tekaške literature. Pri 30 kilometru še nič od tega. Začne pa me zvijati v trebuhu. Treba bo na WC, ni kaj. Grem, opravim svoje in gasa.
Sem že na 35 kilometru. Spet čakam na »tekaški zid«, kdaj me bodo začele boleti noge. Še nič od tega. Zadnji kilometri so že tu. Misli pa že v cilju.
Uspelo mi je. Meni, ki do treh let nazaj nisem pretekla niti 100 metrov. Pozdravlja me uradni napovedovalec, pozdravlja me »množica« v cilju. V cilj sem prišla sveža, brez bolečin, neizmerno vesela, hvaležna vsem, ki so se trudili z menoj, hvaležna sinu, ki me je spravil v tekaške copate, hčeri, ki je od prvega dne vedela, da bom slej ko prej pretekla maraton.
Zdaj po nekaj tednih od maratona pa vprašanje: bi bila lahko hitrejša, sem premalo garala med maratonom?
Zato je moja želja in moj cilj za naslednje leto izboljšanje letošnjega rezultata. To me žene naprej.
Helena