Dejstva.
Športna prireditev, dogodek Po planotah Slovenije (http://www.ppslo.com/) je zelo mlada sestrica Finske prireditve, RAJALTA RAJALLE – HIIHTO 440 km (http://rajaltarajallehiihto.ranua.fi/?deptid=6740), kjer udeleženci s tekaškimi smučmi prečijo Finsko iz vzhoda na zahod.
Tek po planotah Slovenije, skrajšano PPS, je bil v taki obliki letos drugič. Sestavljen je bil iz sedmih tekov na smučeh v klasični tehniki. Proge so bile speljane v dolžini od 30 do 50 km po sedmih planotah Slovenije: Pohorje, Golte, Velika Planina, Snežnik, Vojsko, Jelovica, Pokljuka. Za ta dogodek se tekaške proge pripravijo posebej in niso v sklopu že obstoječih prog, tako da se udeleženci podajo v neznano. Tekaške proge uredijo lokalni smučarsko tekaški klubi v dogovoru z organizatorjem. PPS nima tekmovalnega značaja, se pa neuradno, neprestano tekmuje med posamezniki in s samim seboj.
Prireditve se je udeležilo nekaj manj kot 60 udeležencev, od tega: petnajst Nemcev, enajst Fincev, osem Baskov, trije Avstrijci. Kot vidite nas je kar precej na kupu.
Idejni vodja, glavni koordinator in organizator Iztok v svojem elementu na Jelovici (šesti dan).
Ker nas je letošnja zima obdarila z veliko snega, sem sklenila, da je to idealna priložnost za udeležbo na PPS. Iztoka, organizatorja PPS, poznam že vsaj pet let. Poleg tega, da me je naučil vsaj približno dobro teči na smučeh, vem, da je že dolgo razmišljal o organizaciji športnega srečanja podobnega prečenju Finske. Kot preizkus ideje in v iskanju ustreznih poti, je že nekaj let organiziral sobotna pohajanja po raznih planotah. Enega od teh pohajanj sem se udeležila tudi sama, tako iz “firbca”. Takrat se je izkazalo, da je lahko še tako enostavna pot na papirju zelo zahteven zalogaj. 1. dan: sobota 14.2. 2009Predstava mojih sanjskih počitnic: pol metra snega, sonce in -5 oC, na nogah smuči in prijetna družba. Iz tega je očitno, da sem komaj čakala PPS, saj je obetal ravno to, sanjske počitnice. V soboto popoldne sem iz Planice, kjer smo s 3K-jevci utrjevali drsalno tehniko, pridrvela v Ljubljano. Težki “kufri” so bili polni obleke, potrebne in odvečne. Poleg obleke sem seboj vlačila še kovček z orodjem za mazanje smuči, pa grelec za vodo, ter najpomembnejše: dva para smuči, ene za rezervo, tri pare palic, dva para tekaških čevljev in Polarjev GPS. V Maribor oziroma na Bolfenk smo prispeli okoli sedme, kjer smo se razdelili po sobah apartmajev. Po dobri večerji smo dobili vse potrebne informacije o progi in se lotili priprave smuči. Vsakdo bi mislil, da bodo večeri ob kozarcu pijače “naj” družabni dogodek vsakega dneva, vendar sem kmalu opazila, da temu ni tako. Če dobro pomislim, je bilo mazanje smuči daleč najbolj družaben dogodek vsakega dne, saj smo zbrani izmenjali vse mogoče šale pa tudi pretekle izkušnje priprave smuči. Opazila sem, da vsakdo uporablja svojo tehniko mazanja, tako da je to opravilo pravcata znanost, mogoče celo vse skupaj meji na čarovništvo.
Priprava smuči drugega najstarejšega udeleženca PPS (letnik 41).
Tudi sama sem vsak večer pridno pripravljala smuči za naslednji dan, ker so bili od njih odvisni moji tekaški užitki. Sem pa bila med pripravo vseeno malo bolj oblečena. V soboto zvečer je bilo na Bolfenku -5 z vetrom.
Oznake na poti PPS. Vse tekaške proge so bile v celoti zelo dobro označene. Enako velja tudi za Iztokova brezpotja, ki so bila obvezen dodatek in popestritev praktično vsake ture, izjema je bila Pokljuka.
2. dan: nedelja 15.2. – Preko Pohorja, prijetnih 50 km Tehnični podatki
Trasa teka: Bolfenk, Areh, Pesek, Ribniška koča, Kope (Okrepčevalnice: Pesek (30 km), Ribniška koča (40 km)). Celotna dolžina proge okoli 50km (točen podatek manjka, ker mi je pred koncem poti odpovedal GPS. Višinski metri 1200 m “na gor”. Začetek teka 8:00 in moj čas teka 7:40 h.
Po dokaj naporni noči, pa ne zaradi dela, ampak zaradi rahlega spanca, ki mu jaz pravim spanje v etapah, smo zjutraj še precej neusklajeni tavali po apartmaju in se sestavljali v tekače. Ob 7:00 zjutraj se je začelo zlaganje prtljage na avtobus in zajtrk.
Uraden začetek teka je bil napovedan za 8:00. Začetek pohajanja. Vsi so bili “našpičeni” in jih je bilo nemogoče zadržati za skupinsko sliko.
Zelo kmalu je postalo jasno, da ne bomo tekli po profesionalno urejenih progah, ampak po z motornimi sanmi razritih zasneženih cestah. Že dan prej je organizator z nesebično pomočjo članov SD Lovrenc na Pohorju, RTC Rogla in GRS v dobri veri uredil celotno dolžino 50 km prog. Čez noč pa so “barbari z motornimi sanmi” uničili celih 50 km proge. Mislim, da sem precejšen del proge razmišljala o sankcijah in ukrepih, ki bi jih bilo potrebno uvesti za “barbare na sankah”, ki se tudi en dan v letu ne morejo zadržati, da nebi srali po dobrem delu drugih. Po štirih urah mučenja po razriti progi, beri: dirkališču za barbare, sem dočakala okrepčevalnico na Peskih. Fatamorgana?
Prva zelo težko pričakovana okrepčevalnica Na Peskih. Čaj, energetski napitek, čokolada, rozine, krhlji in orehi. Meni je manjkala “ta resna” hrana, kot sta klobasa in kruh.
Že po prvih dveh urah sem sklenila, da ne bom več nosila fotoaparata, ki ni samo težak, ampak popolnoma neuporaben, ker je prevelik. Tako da so vse slike, ki so vključene v prispevek last drugih fotografov (http://www.ppslo.com/pps09/zemljevidi/index.htm). Za romantike je za duševno hrano poskrbelo zelo lepo vreme in zasnežena pokrajina. Utrinek z Lovrenških jezer.
Po dobrih petih urah je sledil zelo strm spust in nato še vzpon, kar sem opravila kar peš, zaradi varnosti. Na vrhu zadnjega vzpona sva z Janom, ki je bil moj spremljevalec ta dan, srečali še graparja s Podbrda Milojko in Petra z neverjetno dobrimi napolitankami. Pot smo nadaljevali skupaj. Po slabih osmih urah teka, meni se je zdelo pretežno “na gor”, smo prispeli na Kope, kjer smo pobrali še Baska, Avstrijko in nekaj naših.
Najvišja točka pohoda. Spust dol je bil prav tako neverjeten.
Organizator nas je redno obveščal o pretečenih kilometrih.
Na Kopah, penzion Luka nas je že čakal avtobus s kovčki. Prva misel ob prihodu na Kope je bila hrana in čaj z mlekom. Po večerji je ponovno sledil smučarsko tekaški ritual, priprava smuči, kar je mejilo na pravo tekmovanje, kdo bo bolj zakompliciral zelo enostaven postopek. Naj povem, da ob desetih zvečer ni bilo moč najti sogovornika, ker so vsi poniknili v sobe spat. Moja “cimra” je spala že od devete in se ni dala motiti.
Večji del slovenske ekipe. Po prvih 50 km smo prijetno utrujeni čakali novih informacij.
3. dan: ponedeljek 16.2. – Golte Smrekovec Golte, mojih 32 km (v celoti kakih 35 km)Tehnični podatki
Trasa proge: Zgornja postaja žičnice Golte, koča na Smrekovcu, Golte (Okrepčevalnica: Koča na Smrekovcu). Višinskih 700 m. Začetek teka 10:30. Moj čas teka 5h.
Jutro je minilo v manjši zmedi kot prvo na Bolfenku. Noč pa je bila vseeno zelo kratka. Ob 6:30 smo pričeli pospravljati prtljago v avtobus. Ob 7:30 smo se že peljali proti spodnji postaji žičnice na Golte. Proge so uredili RTC Golte in ŠD Atrans. Ker so to počeli prvič se jim oprosti, da niso bile “speglane v nulo”. Verjamem, da bodo naslednje leto, če bo sneg, zavidanja vredne.
Vreme je obetalo oblake, ampak se nismo dali motiti. Na PPS občasno organizatorju zmanjka položnih poti, tako da je potrebno vzeti smuči v roke in se peš odpraviti v dolino ali hrib (200 m višine). Na žalost je pogumnega Baska, ki se je v dolino spustil na smučeh, doletela kazen v obliki zvitega gležnja.
Po dveh urah teka smo si prislužili čaj in sendvič. Nadaljevanje poti je bilo malo po Iztokovo.
Spust po cesti 7 km. Vseskozi, ko si se spuščal si vedel, da jih boš moral prehoditi še v drugo smer – gor. Nestimulativno. Jaz sem spust skrajšala za 2 km na pobudo skupine štirih Fincev. Še dobro!
Po petih urah smo si na Golteh v restavraciji prislužili bograč in se odpeljali v Terme Snovik. Po večerji je sledila priprava smuči, kar v sobi na stojalu za perilo. Iznajdljivosti ni meja.
Pretekla in napisala Mojca