To poročilo posvečam vsem, ki so mi v teh 10 letih ukvarjanja z Ironmanom tako in drugače prečkali pot, me usmerjali, motivirali, kritizirali, me prenašali in z nasveti tako in drugače prispevali kamenček v mozaiku Ironmana in tudi tistim, ki se šele tipajo in odločajo.
Moja pot je povezana z Igorjem in ekipo 3k šport, kjer sem tri leta plaval in splaval. Res da sem kolesarske in tekaške treninge opravljal sam, se kot na vseh področjih hudič skriva v detajlih. Tu pride tudi en čisto majčken nasvet še kako prav, da se ne spotakneš ravno ob vsaki stopnici, kajti dolga je pot, da ti uspe popolna tekma in da si ob nekem mejniku pomirjen in se brez kančka slabe vesti obrneš nazaj na številna odpovedovanja, kajti Ironman res zahteva ogromno.
Ja, v soboto 8.10. mi je na Havajih uspelo sestaviti tekmo, ki ji lahko rečem popolna. Ko se izpraznjen uležeš v travo v Athlete Garden in s pogledom prešineš Kona Pier, Alli Drive in se ozreš proti Hawiju, ter veš da si spet pustil del sebe na lavinih poljih.
Ko sem leta 2008 prvič prišel v Kono, sam in z velikimi očmi srkal vse okrog sebe in seveda plačal na tekmi davek neizkušenosti, mi je bilo jasno,
zakaj me je vleklo na naš triatlonski gral. Ta pokrajina, kjer mi tekmujemo, je brutalna, a hkrati ravno brutalnost pogojev z vročino, vlago in vetrom naredi nam Ironmanom to še bolj privlačno. Brez da ne omenim konkurenco, smetano našega športa. Samo roko na srce, taki smo. Vedno znova iščemo limite, no, vsaj jaz jih. In tu ko jih prestopiš, jih pošteno plačaš, ter se pobereš še močnejši.
Letošnje svetovno prvenstvo je bilo moje osmo, z vsakim letom sem se sicer za eno leto “pomladil”, a se hkrati učil na detajlih in jih poizkusil ob vsakem novem nastopu s pridom izkoristiti. Vsako leto sem tako izboljšal svoj čas, razen 2014, ko se mi je nastop zelo ponesrečil in sam sem si zadal, da zgodbo zaključim, ko enkrat ne bo šlo več na bolje. Vendar sem tu naredil izjemo, ker sem čutil, da imam v sebi še nekaj malega.
Letos je bilo na startni listi rekordno preko 2400 tekmovalcev, saj se nove tekme odpirajo in z prodajo Ironmana kitajskemu konglomeratu Dalian Wanda bo to šlo samo še navzgor. Upam samo, da v prihodnosti ne bodo izgubili kompasa in da ne bo čar romantike posebej tu v Koni zbledel. Že letos je bilo noro. Toliko več tekmovalcev pomeni še več spremljevalcev. Bazen vseskozi poln, Alli Drive je pokal po šivih, znani triatlonski lokal Lava Java je neprestano vibriral, ljudje so čakali v vrsti za mizo.
Tako miren in hkrati ostedotočen še nisem bil pred nobenim Ironmanom, zadnji tedni so minili predvsem v taperingu, kajti sam sem zagovornik bolje “undertrained” kot pa “injured” ali “in crisis”. Aklimatizacija je uspela, predvsem sem pa spal vsaj 10 ur na dan, saj je spanec res najboljši trening pred tekmo.
Kot vedno sem se na startu plavanja postavil skrajno levo in letos mi je tudi v tej disciplini uspelo za malenkost dvigniti nivo. V pripravljalnem obdobju sem naredil večino treningov v 50m bazenu in tudi odplaval dva plavalna maratona na morju, da sem dobil signal v možgane kako težje je plavati sam in kako pomemben je “drafting” v vodi in tudi zadnji 100 yardski intervali v časih 1’09” so bili dobra popotnica. Bilo mi je najlažje plavanje od vseh Ironmanov in hkrati moj rekord v Koni z časom 1ura1minuta.
Kolo je moja najšibkejša disciplina in zato mu posvečam tudi največ časa. Je šport kjer je edina resnica o dvigu forme ” you gotta do miles”. Dobro da sem imel sploh letos potrpežljivega Alena in Marjana, ki sta me veliko treningov vlekla za sabo in čakala na klancih. Tu potrebujem veliko bremzanja na treningih, ker osebno rabim dolgo časa, da se mi odpre. In se mi je na tekmi. Sicer šele malo pred Hawijem. Ravno prav, da sem do cilja brez večjih problemov polovil veliko tekmovalcev. Tega fenomena težkih nog takoj ko sem startal na kolesu, praktično ko sem se usedel gor, si pa ne znam razložiti. In nisem edini, ki se mu to dogaja. Sam pri sebi sem si mislil, kako me j…..bolijo noge tu v Koni, a prej cel mesec vse ok?!?
Veter nas je božal, v primerjavi s prejšnjimi leti ne prehudo, a nam tudi ni prizanašal. In ravno zadnjih 30km kolesa, ko smo ga imeli v prsa, da ti izpije še tisto malo svežine pred začetkom maratonskega teka.
Kolo sem zaključil zame odlično s časom 5ur 6min.
Pulz je bil v okviru predvidenega in ne, powermetra nisel imel.Četudi ga uporabljam doma na treningih, sem se namenoma odločil, da ga ne uporabim, ker sem se raje zanašal na občutek in predvsem sem brez slabe vesti prilagajal taktiko razmeram na progi.
Tek je moja disciplina, ki ji posvečam najmanj časa. Tako sem letošnje koledarsko leto do tekme naredil cca 1200km. Preden grem na Havaje, dolge teke (dva na mesec) odtečem na Rakitni, ki konfiguracijsko spominjajo na Kono (razen zloglasnega klanca na Palani Road).
Je pa tudi res da sem zadnja dva maratona v Koni odtekel v časih 3:19 in 3:2, kar ni bila ravno lepa popotnica. No, upal sem na bolje.
Ko sem stopil iz kolesa, so mi noge javile, da sem jih utrudil na kolesu, zato sem takoj na začetku spustil tempo in Alli Drive začel dokaj rezervirano. Teči na Alli Drivu v največji vročini, kjer je kot v kotlu, kjer redko zapiha, je sploh posebna zgodba. In moj plan začeti rezervirano ter nato stopnjevati, se je spremenil v “več ne gre, če hočem spodobno zaključiti tekmo”…
Z kvadricepsi imam na vsaki tekmi na maratonu probleme in samo čakal sem kdaj se bo začelo. Malo pred vstopom v zloglasni Energy Lab…desna in nato leva noga. Juhuhu pozdravljena bolečina. In sva se šla kdo bo koga. Ob zadostnemu vnosu sladkorjev, soli in hlajenju telesa mi je kljub neznosnim bolečinam uspelo vedno priti v cilj brez krčev (v bistvu sem jih imel v cilju le na zloglasnem Ironmanu na Kitajskem pri 45 stopinjah). Pulz je padal, tempo je padal, nehal sem gledati na predviden čas tekme in se raje posvečal miselni igri s samim seboj in da bi le naredil kolikor toliko spodoben tekaški korak…kako je sladek prihod v cilj…tu…na Havajih…
Maraton sem odtekel v času 3ur16min.
Ko veš da ti ni ostalo niti za 100m več moči, ko veš, da je bila misel zmage močnejša od bolečine, potem je posel opravljen. V meni ni ostalo niti za trohico kančka dvoma.
Tekmo sem končal na sedmem mestu v age grupi M45, kjer je tekmovalo 280 konkurentov.
Absolutno sem bil 168 od 2210 tekmovalcev, ki so končali Ironman.
Postavil sem osebni rekord tu na Havajih s časom 9 ur 30min.
Ko sva se z Damjanom poslovila, mi je rekel: ” Se vidiva v naslednji vojni”….
Aloha in MAHALO,
Tomaž Kovač