Ime in priimek: Kaja Vovk, rojena: 12. 6. 1963
Prijavljena sem na: IM Celovec, 30. 6. 2013
Pričakovanja:
Predvsem se pripraviti na tekmo tako, da bom v nekih, »za gospo v zrelih letih« sprejemljivih časih opravila z vsemi tremi disciplinami. Vsekakor vem, da je Ironman moja enkratna avantura, to so moji Havaji, zato si želim, da ne bi že po nekaj sto metrih iskala čolna, da me potegne iz vode, da bi mi na kolesu ne bilo treba menjati zračnice ter da bi odtekla maraton brez želodčno črevesnih težav ali kakšnih krčev. Torej: pričakovano izčrpana, a z nasmehom na obrazu skozi cilj!
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu?
O svojih začetkih sem že pisala v rubriki Moj prvi triatlon. A na kratko – začela sem kot popolna začetnica v vzdržljivostnih športih, sanjalo se mi ni, kaj so to intervali, kaj je to fartlek, o takšnih in drugačnih pulzih nisem imela pojma. A nekako je v moji navadi, da, če se česa lotim, se lotim temeljito. Hitro sem začela prebirati triatlonsko literaturo, sistematično trenirati in kmalu okolica ni več govorila v zame nerazumljivih šifrah!
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločila za nastop na Ironmanu?
Ob svojem vstopu v triatlonske vode in v klub sem bila v glavnem obkrožena s triatlonci, ki so že bili ironmani ali so to še nameravali postati. Takrat je nekako zelo prevladovalo vzdušje, da je končni cilj vsakega triatlonca IM in povsem logično se mi je zdelo, da tudi moja pot slej ko prej vodi v to smer. Veliko spoštovanje do IM razdalj in potreben časovni vložek, ki mu, ob treh otrocih in lastnem podjetju, nisem bila kos, so bili razlogi, da sem odločitev za IM tudi po petih uspešno končanih 70.3 triatlonih prelagala v prihodnost. A življenje ubira svoja, mnogokrat nepredvidljiva pota in vse je kazalo, da se je moja triatlonska zgodba končala leta 2008 na Floridi. K sreči je ostala dobra navada ukvarjanja s športom dovolj globoko ukoreninjena. Tek, sem in tja kolo – dovolj za ohranjanje toliko kondicije, da je letos lahko na dan prišla želja – poravnati še ta triatlonski neporavnani račun. Stvari so se nekako lepo zložile skupaj. Leto 2013 je leto moje okrogle obletnice – in sem si zamislila, da bi si lahko IM podarila za rojstni dan! Pomemben je bil tudi družinski konsenz. Obe mlajši hčeri sta v predzadnjih letnikih srednje in osnovne šole, tako da to šolsko leto še ni tisto udarno – maturitetno in zaključno osnovno šolsko, kar pomeni, da bi se nekako dalo uskladiti družinske in treninške obveznosti. Tudi dejstvo, da se bo IM v Celovcu udeležilo kar nekaj mojih triatlonskih prijateljev – že preizkušenih ironmanov, je olajšalo odločitev.
Koliko ur tedensko povprečno nameniš (nameravaš nameniti) za trening pri pripravi na Ironmana?
Še nimam prave predstave, koliko ur bo šlo v te namene. Verjetno na začetku manj – predvidevam pod 10 ur. Ko pa bom začela vključevati v treninge tudi kolesarjenje, pa zagotovo nekaj več. Omejitev je kar veliko, tako da bo potrebna dobra organizacija časa.
Kakšen pomen ima članstvo v triatlonskem klubu pri tvojih Ironman ciljih?
Bistven. V letih ukvarjanja s triatlonom sem ugotovila, da najlažje funkcioniram v skupini. Najboljše treninge naredim v družbi soplavalcev, sotekačev, tudi dolga kolesa so bila vedno manj naporna v zavetrju kolesarskih kolegov, sploh če pomislim še na pavze s kavico in kokakolo☺. In klub je bogata zakladnica odličnih treninških prijateljev.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
(označi strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 nestrinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti | 1 |
| poguma | 1 |
| denarja | 1 |
| časa | 1 |
| fizične moči in vzdržljivosti | 1 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi | 1 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 |
| veselja do triatlona | 1 |
Verjetno vsega po malem, a, brez veselja in ljubezni do triatlona, mislim, da se račun ne izide!
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
(označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 pa nestrinjanje)
| egoistični | |
| zakompleksani | |
| mazohistični | |
| častihlepni | |
| (pre)agresivni | |
| čudaški |
Najbrž so med Ironmani tudi te lastnosti prisotne. Ene bolj, druge manj. Pri enih ja, pri drugih ne. Razloge, zakaj se lotimo tako ekstremnih izzivov – gledano z očmi zunanjega opazovalca, ima seveda vsak svoje. Zaradi mene je to lahko tudi zdravljenje kompleksov ali lov na svoj trenutek slave!
Najlepše pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Ker so se moji treningi za IM šele dobro začeli, najlepši trenutki še prihajajo in upam, da bom o njih lahko še veliko pisala.
Najtežje pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Leta pavze so naredila svoje in pri odločanju se mi je pojavljalo vprašanje, ali bom zmogla vzdrževati dovolj visok prag motivacije za vse dolge in naporne treninge, ki me ob taki odločitvi nedvomno čakajo. Tudi usklajevanje družinskih in vseh ostalih obveznosti je zajeten zalogaj!
Kaj poleg triatlona še rada počneš?
Že od gimnazije dalje me močno zanimata film in gledališče, vedno sem bila knjižni molj, že dolgo let pa spremljam tudi področje arhitekture in oblikovanja.
Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu:
Dogodkov se je nabralo kar nekaj, in ko razmišljam, katere izpostaviti, ne morem mimo svojega drugega 70.3 triatlona v Mehiki v Cancunu. To zgodbo sem popisala tule.
Predvsem čudovita izkušnja, kako se da povezati šport z družinskim potovanjem. Tudi tekma v Antwerpnu je bila nekaj posebnega, zagotovo pa ima udeležba na finalu serije 70.3 IM na Floridi prav posebno mesto. Takrat sem v obliki dnevnika poročala s Floride in poskušala ujeti vzdušje v času priprav in tekme same.
Morda je prav, da omenim tudi svoje boje z vodo. Treningi prve discipline triatlona v največji meri potekajo v bazenu. Bazen je kontrolirano območje, nikakršnih posebnih presenečenj, bolj ali manj čista voda, včasih za kakšno stopinjo toplejša ali hladnejša in to so v glavnem vse variacije. Plavanje na triatlonu pa je seveda povsem druga zgodba – plava se v jezerih, morju, mlakah, reki… skratka v kakršni že koli obliki vode, ki jo premore kraj, kjer je tekma. Za mnoge to ne predstavlja večjih težav, zame pa, ki si zaradi nerazložljivega strahu pred temno, nedefinirano globino pod sabo nisem nikoli upala plavati kaj dlje kot nekaj metrov od obale, pa je to seveda predstavljalo poseben podvig. Kar nekaj triatlonov je bilo potrebnih, da sem se nekako znebila tesnobe in negotovega občutka, kaj se dogaja v vodi pod mano☺. Res pa je, da še danes ne bi šla sama nikoli plavat po progi in, kakorkoli je centrifuga na tekmi neugodna, jaz nujno potrebujem okoli sebe ljudi, da si sploh drznem skočiti v vodo!
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
Šport me spremlja, odkar pomnim – od gimnastike, jahanja, košarke do akrobatskega rokenrola v gimnaziji. Leta materinstva so šport zreducirala na enkrat tedensko aerobiko in kasneje enkrat tedensko plavanje. Svoje prve tekaške kilometre sem naredila po štiridesetem rojstnem dnevu. Danes pa je moj športni svet predvsem tek, plavanje, tek na smučeh, malo alpskega smučanja in v tem obdobju spet triatlon
Število otrok: 3 hčere, Pia 20, Vita 17 in Tara 12 let.
Izobrazba: Univerzitetna
Poklic: Univerzitetni diplomirani ekonomist.
Zaposlitev: Že sedemnajst let vodim svoje podjetje s štirimi zaposlenimi.
Na kaj si najbolj ponosna?
Nikoli nisem prav razmišljala, na kaj bi lahko bila najbolj ponosna. V različnih obdobjih pridejo različni razlogi za ponos. A danes z gotovostjo lahko zaokrožim, da sem najbolj ponosna na svoje tri hčere in na svojo vlogo mame v njihovih življenjih.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšala?
Če se osredotočim na šport, potem tehniko spusta pri kolesu☺. Sicer pa upam, da premorem dovolj uvida in samokritičnosti, da sproti izboljšujem, kar čutim, da je potrebno izboljšati.
Če bi bil žival, katera bi bil?
Ne bi se hotela odreči prednostim razuma, ki ga imam v svojem človeškem telesu. Ko pa kdaj opazujem našega muca Feliksa, bi za kakšen dan kar zamenjala z njim☺.
Misel (lahko tudi več), ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
Kar nekaj jih je, ki me spremljajo že večji del življenja in oblikujejo moj okvir moralnih in etičnih vrednot. Trenutno, prav v fazi odločanja in priprav za Ironman, pa mi pogosto odzvanja dejstvo:
If it is important to you, you will find a way, if it’s not, you’ll find an excuse.
