Ime in priimek: Matej Vukotić, rojen leta 1978
Prijavljen sem na: IM Celovec 2013
Pričakovanja:
Na tekmo priti brez poškodb. Tam pa samo uživati, pa naj traja, kolikor pač bo.
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu?
S tekom sem začel nekje pred petimi leti. Po začetnem letu postopnega napredovanja se je pojavila želja po ‘več in hitreje’. Žal pa s tem, tako kot verjetno pri večini začetnikov, tudi poškodbe. Za eno od teh (ne spomnim se, katero) sem še posebej vesel, ker me je prav ta pripeljala na bazen 
Plavanje je bilo sprva mišljeno kot neko ohranjanje kondicije med tekaško pavzo. Po mesecu ali dveh pa sem že začel brskati po internetu in iskati informacije, kako popraviti tehniko. In tako sem povsem naključno naletel na razpis za 1. Odprto prvenstvo v triatlonu za pokal Istre 2010.
Spominjam se, kako sem pri sebi premleval razpisane razdalje – 400 m plavanja, ok, to bo z žabico nekako šlo, 17,5 km kolesa verjetno tudi, saj gremo s prijatelji na vsake dva tedna na kakšen kolesarski izlet. 5 km teka, tu pa se je zataknilo, poškodba je bila namreč še prisotna. Nič zato, razpisane so bile tudi štafete. Vprašal sem brata, če bi tekel v štafeti, itak je bil takoj ZA. Tako sva že kmalu stala na štartu prvega triatlona – štafetnega triatlona. O sami tekmi se spomnim, kako dolgih zna biti 400 m v vodi, kako težko je nato še kolesariti, kaj, da bi še tekel…Ampak vseeno, bilo je noro. To vzdušje, samo dogajanje, raznolikost … Bil sem okužen, okužen s triatlonom! Istega leta sem opravil še sam s super šprintom na Bledu. Fantastično je bilo končati z vsemi tremi disciplinami, pa čeprav nekje na repu razpredelnice.
2010 je potekal tudi 1. Loveman in kot novopečeni triatlonec tudi tu nisem smel manjkati, a samo kot gledalec. Moje mišljenje je bilo, da te razdalje 1,9 km – 90 km – 21,1 km ali pa razdalje celotnega IM itak zmorejo samo »vesoljci«. Že med spremljanjem tekme pa se mi je prikradla misel, da mogoče, ampak res mogoče tudi jaz enkrat opravim s temi razdaljami. Kdo bi si mislil, da bo to tako kmalu . Na Lovemanu sem prvič prišel v kontakt s 3K ŠPORTOM in naslednjo sezono že začel z vodeno vadbo plavanja, kasneje pa tudi s kolesarskimi treningi.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu?
Po pridružitvi klubu se je vse odvijalo z neko svetlobno hitrostjo. Triatloni so si sledili en za drugim, preko šprinta do olimpika pa vse do polovičnega ironmana. Tako da je nekako logično, da bo naslednja stopnička ironman. Se pravi, glavni motiv je neka želja po več, po premikanju svojih meja, za katere mislimo, da so nedosegljive.
Koliko ur tedensko povprečno nameniš (nameravaš nameniti) za trening pri pripravi na Ironmana?
Zdaj v zimskem obdobju nameravam plavati 2x na teden, teči 4x na teden , trenažer 1x (čeprav mi ne diši najbolj), 1x pa še kak vzpon na bližnje hribe. To bi naneslo nekje okoli 10-12 ur. Kasneje, ko bo vreme dopuščalo, pa na račun kolesarjenja nekje med 15-20 ur tedensko.
Kakšen pomen ima ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri tvojih Ironman ciljih?
Ogromen. Prav v klubu sem spoznal, da ironmani niso nobeni »vesoljci«, ampak čisto navadni ljudje, ki zastavljene cilje dosegajo z veseljem do treninga in športa nasploh. Samo vzdušje pred in po treningu je tisto, ki te povleče na trening tudi, če se ti kdaj ne da. Žal pa mi čas ne dopušča, da bi se udeleževal tudi klubskih tekaških treningov.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
(označi strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 nestrinjanje)
| odločnosti in vztrajnosti | 1 |
| poguma | 1 |
| denarja | 1 |
| časa | 1 |
| fizične moči in vzdržljivosti | 1 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi | 1 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 |
| veselja do triatlona | 1 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
(označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni strinjanje, 0 pa nestrinjanje)
| egoistični | 0 |
| zakompleksani | 0 |
| mazohistični | 0 |
| častihlepni | 0 |
| (pre)agresivni | 0 |
| čudaški | 0 |
Najlepše pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Kaj je najlepše pri samem treningu za IM, še ne vem, ker sem šele na začetku te poti. Pri odločitvi pa sigurno zavedanje prav teh treningov, ki še sledijo.
Najtežje pri odločitvi in treningu za Ironman je:
Prepričati samega sebe, da si sposoben usklajevati dolge treninge z vsakodnevnimi obveznostmi.
Kaj poleg triatlona še rad/a počneš? (vezano na šport in tudi druga področja)
Plavanje, kolesarjenje in tek je to, kar rad počnem, tako da zaenkrat ne čutim potrebe po čem več. Rad si pogledam tudi kakšen dober film ali pa dokumentarec. Zadnje leto pa najbolj uživam v igranju z nečakinjo Ano, ki prav zdaj praznuje 1 leto (vse najboljše), ona me napolni z energijo za cel teden.
Dogodki iz triatlona, ki so ti ostali najbolj v spominu: (pozitivno, negativno, smešno)
Negativnih izkušenj še nimam in upam, da pri tem ostane. Najbolj pozitivna izkušnja pa je vsekakor ironman 70.3 Zell am See. Kljub slabemu vremenu, dežju, mrazu je bilo to eno samo veliko uživanje od štarta do cilja.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš?
Od nekdaj rad alpsko smučam. Tudi na kakšno goro rad prilezem. Probal pa bi še turno smuko in pa tek na smučeh.
Število otrok: 0
Izobrazba: SŠ
Zaposlitev: Podjetje
Na kaj si najbolj ponosen?
Predvsem na spremembo življenjskega sloga
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal?
Vsekakor je to vožnja v klanec. Tekel bi tudi lahko malo hitreje, da bi kdaj prehitel brata na kaki tekmi
Če bi bil žival, katera bi bil? Volk
Misel (lahko tudi več), ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:
Nekako so mi najbolj všeč besede Nejca Zaplotnika. »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«
