November je za tekače običajno mesec počitka, toda zame se je nova sezona že začela. Igorjev načrt o planiranih kilometrih v vodi, na cesti, po Rožniku in PSTju mi je vlil spoštovanje in tako je bilo jasno da bo šlo zares. Pa saj to je vsem jasno: Što se mora nije teško.
Odločitev, da pričnem s treningi takoj, se je izkazala za dobro, tako da na začetek organiziranih treningov nisem prišel povsem nepripravljen. Še dobro, da je bila na treningih dobra in vesela družba, tako so tudi treningi minevali v sproščenem vzdušju. Nekaj manjših tekaških poškodb (bolečine v kolku, vneta pokostnica, …) ni zmotilo ritma treningov, sem pa tja sem kakšnega prilagodil, da sem lažje shajal iz tedna v teden. Prve tri mesece so bili na sporedu samo tekaški in plavalni treningi.
Plavanje je in verjetno še nekaj let bo, moja največja težava. A ne v tem, da bi s težavo ali odporom hodil na treninge. Dvakrat tedensko na klubski trening, čez vikend sem pa opravil še samostojni trening, vendar nekega vidnega napredka ni bilo. Pa se zaradi tega ni imelo smisla sekirati. Ne glede na to, kako počasi bom plaval, predstavlja plavanje relativno kratek del tekme.
Zimski čas daje teku poseben čar, tek v temi in po snegu. Žled je spremenil trase treningov, nekaj sem jih opravil z derezami na copatih po Večni poti, nadaljevali smo pa na ŽAKu. Dvajset kilometrov na tartanu zgleda takole:
Konec februarja, ko se je led stopil, ceste so se posušile, pa je na spored treningov prišla še tretja dimenzija (disciplina) – kolo. Vsak začetek je težak. Že na prvem petkovem treningu sem spustil dušo, ko pa so se pričele menjave, je bilo še težje. Sobotni kolesarski treningi so postajali vedno daljši, občasno tudi zanimivi.
Na poti iz Ljubljane do Maribora mi res ni bilo dolgčas. Od Trojan do Celja je lepo speljana cesta, brez veliko prometa. Veter je pihal v hrbet, z lahkoto sem držal nad 40 km/h. Ko sem se peljal skozi neko vas, sem s kotičkom desnega očesa zaznal nekaj temnega, ki je letelo proti meni. Lahko bi bil ptič, a v resnici je bila pločevinka piva. Priletela mi je v desno ledvico, se odbila in pristala v travi. Laško, velika, polna. No res, da nas kolesarje kdo nahruli in ozmerja, a da bi se na nas spravili s polno pločevinko pa še nisem slišal?! Ustavil se nisem, o tem kaj bi se lahko zgodilo, če bi pločevinka priletela med špice pa niti nisem upal pomisliti.
Koprski Brevet: Vremenska napoved je še v četrtek napovedovala povprečno, suho vreme z nekaj malega oblački in nekaj nad 10 stopinjami.
Napoved se seveda ni uresničila. Če povzamem, v osmih urah nas na 200 kilometrih samo eno uro ni pral dež. Kot se spodobi za tako kolesarsko turo, sem imel pred začetkom kar nekaj strahu in pa seveda spoštovanja do razdalje. Po petih urah in pol popolnoma mokre ceste, se je pričel asfalt deloma sušiti. In podzavestno sem se bolj pogumno spustil po ovinkasti cesti. Na ovinku pa za odtenek preveč stisnem na sprednjo zavoro in – pok. V trenutku sem bil na boku, kolo mi je odletelo izpod riti in se ustavilo v ograji na robu ceste. Hitro sem se pobral, preveril okončine in na koliko delov je razpadlo kolo. Vse v enem kosu, niti hlač si nisem strgal, to je pa res malenkost 
. Vseeno sem zaradi posledic padca moral spustiti nekaj plavalnih treningov. Trening kamp v Dugi Uvali je minil v sproščenem, a ko je šlo zares, resnem vzdušju. Ker je dobro rezultate treningov tudi preveriti na kakšni tekmi, odločitev, da se podam v Cmurek ni bila težka. Je pa bila tekma zame veliko težja od pričakovanj, se ve kje: na teku. Vsaka šola nekaj stane, da pa je prehrana ključnega pomena sem krepko občutil na lastni koži.
Pomlad sem uspešno prebrodil, sošolci so pričeli piliti formo za Celovec, pred mano pa so bili še dolgi trije poletni meseci treningov. Osredotočenost na cilj sezone ni popustila, morala mi ni padla in tako se je vse odvijalo po načrtih, no, ne vedno. Nedelja, po klubskem tekaškem treningu sem se odpravil na Blejsko jezero. V načrtu sem imel odplavati kakšen kilometer ali več. Tehnika plavanja je pri meni nekaj posebnega – še nikjer in nikoli videna. Z glavo sem vedno previsoko nad vodo. Naključni opazovalec bi me lahko sredi vode proglasili za bojo – dobro viden in skoraj čisto pri miru. Ko sem se že približeval cilju, kakšnih 300 metrov pred koncem, sem na vrhu glave začutil pekočo bolečino. Najprej sem pomislil na to, da sem se zaletel v kakšno vejo. Ustavil sem se in gledal naokoli, v vodi ni bilo ničesar. Se lopnem po glavi in v vodo je padla – čebela. Kako se je ona znašla na moji pleši? Kaj ko bi naslednjič plaval z glavo v vodi in bil varen pred žuželkam? Zaključil sem edini trening, na katerem sem “zrasel” za ½ centimetra.
Poletje se je neopazno prevesilo v drugo polovico, v avgustu sem opravil dva res naporna tedna treningov, tekaških sem bil deležen kar nekaj pomoči in vzpodbude od Iron Ladies Marte in še posebej Marjetke. Hvala, punci. Prvi september je naznanil da dan D nezadržno bliža. Zadnji dnevi pred tekmo so vedno nekaj posebnega. Bila je mešanica pričakovanja in evforije, ki sta se prepletali z večkratnim preverjanje opreme in urejanje podrobnosti, pomembnih za tekmo. Dota treningov zadnjih devetih mesecev mi je zagotavljala mirnost, morda celo preveliko, toda adrenalinskega naboja je bilo ravno prav. Zadnje dni so bili vsi okoli mene bolj na trnih kot jaz. Le zakaj, saj je samo tekma J
Lani sem prav tu opravil polovičko, tako da sem se počutil dokaj suvereno. Vse podrobnosti o tekmi sem že poznal, presenečenj nisem pričakoval. V petek sem opravil prijavo in oddal kolo. Po brifingu je bil na vrsti in tradicionalni “Kaiserschmarrn party”. Sledilo je še zadnje carbo loadanje in počitek. Po zajtrku sem opravil še zadnje preverjanje kolesa in ostale opreme v menjalnem prostoru, skok v neopren in odhod na obalo. Začetek plavanja je bil tako kot vedno, kaotičen – z malenkostno posebnostjo: zaradi kalnosti se pod vodo vidi samo 20 centimetrov. Ta posebnost je poskrbela za kar nekaj trčenj z soplavalci a na srečo brez posledic. Zaveslaj na zaveslaj, meter za meter in počasi sem napredoval. Ko sem si našel svoj prostor, mi je uspelo paziti tudi na tehniko. Po drugem kilometru sem se zaradi krčev v nogi naredil majhno pavzo, se raztegnil in nadaljeval. Drugi krog mi je hitreje minil kot prvi in kmalu sem se približal koncu prvega dela. Zaradi položne obale je bilo mogoče zadnjih 50 metrov lahko prepešačiti. Že v vodi sem pričel slačiti obleko, tako da sem bil na kopnem do pasu že slečen. Prehod na kolo je bil brez zapletov. V prvem krogu (od šestih) je šlo vse po maslu, tako tudi v drugem in tretjem. Ko sem prehiteval tekmovalce na triatlonskih kolesih z aero čeladami in polnimi zadnjimi obroči, sem se počutil res odlično. Hitrost je bila v okviru načrtovane, tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Na polovici je bil tudi že čas za hiter postanek in »nabavo« hrane.
Vremenska napoved o plohah se je žal uresničila in v tretjem krogu pa je pričelo deževati. Vožnja med vinogradi po mokrem asfaltu polnem blata, po stotih prevoženih kilometrih ni bila več enostavna. Previdnost ni nikoli odveč, utrujenost se mi je že poznala, tako da je bila druga polovica počasnejša, a ne občutno. Zadnje kilometre sem ponovno odpeljal v suhem vremenu. Le ti niso bili pretirano težki, bi rekel celo, da mi je bilo zabavno – saj sem se zavedal, da sem na koncu drugega dela in da mi preostane nič drugega ko “samo” še tek. Pa tudi skurjen še nisem bil.
Vreme je bilo iz minute v minuto toplejše, še več, pokazalo se je sonce. Menjavo sem izvedel po načrtu in pričelo se je zadnje dejanje. Prva 2 kilometra poteka proga po mestu, navijačev je bilo veliko in vzpodbude ni manjkalo. Kljub temu, da sem pričel previdno, sem se že na začetku soočil s prvo težavo: bolečo pokostnico.
Po zaključenih prvih desetih kilometrih sem se znebil neugodnega občutka in bolečin. Ko bi le bilo tako naprej. Na okrepčevalnicah sem se redno prehranjeval in se polival z vodo tako da z vnosom energije nisem imel težav. In res naslednjih deset kilometrov je bilo kar malo dolgočasnih, tempo in utrip v skladu s pričakovanji. Na začetku druge polovice, ko je šlo že zares, sem začutil bolečino na zunanji strani (obeh) kolen (ali z drugimi besedami sindrom iliotibialnega trakta). Nekaj kilometrov mi je bilo moteče in naravnost zoprno, nato sem se pa bolečine navadil. “No pain no gain” mi je z vsakim korakom odzvanjalo v glavi. Še dobro, da nisem bil sam v tej zgodbi. V družbi je lažje .Do zloglasnega 35. kilometra mi je padal tempo, nato pa je postalo čedalje lažje – in tudi za spoznanje hitreje. V zadnjih kilometrih sem se kljub bolečinam počutil vedno bolje in misel na to, da sem že presneto daleč, mi je dala še dodatno energijo. Še zadnji obrat in z vsakim korakom sem bil dejansko bliže tako želenemu cilju. V zadnjih metrih se mi je zavrtel film popotovanja zadnjih devetih mesecev…
… in konec je bila samo jagoda na torti. Vsi skupaj smo torto pekli zadnjih devetih mesecev.
Hvala vam.
Lovro