Robi je v svojem prispevku zajel in zadel vse tisto, kar dela triatlon tako enkratnega. Ko sva se po Bledu dogovorila, da bo napisal svojo zgodbo, sem nestrpno čakal na pošto, prepričan, da je aktualna samo objava takoj po tekmi. Zdaj sem pravzaprav vesel, da smo na izdelek čakali tako dolgo. Pričujoč zapis se mi namreč zdi izjemno dragoceno pričevanje za čas, ko vsi delamo načrte za prihodnjo sezono, morda podvomimo vase … Vsem lahko pomeni dodatno motivacijo pri sprejemanju odločitev, vas lahko hrabri in pomeni jeziček na tehtnici, da rečete – yes, tudi jaz hočem biti zraven! Iskreno verjamem, da bomo imeli v klubu še veliko Robijev.
MOJA PRVA ½ IRON DISTANCA LOVEMAN 2010 BLED
Nekajkrat me je že prešinilo, da bi kakšno misel vrgel na papir, pa se nikakor nisem spravil prijeti pisala v roke, ups, pardon, prste spraviti na tipkovnico. Po tejle preizkušnji pa o tem sploh ni bilo več dvoma. Dodal bom kamenček v mozaik mnogih športnih src, ki sestavljajo Eno športno srce. Edino kar upam je, da slučajnega bralca tega eseja ne bom preveč zamoril in spravil v posteljo…
Bom pa izbral čisto drugačno pot in poročanje o tem ter, se nekoliko vrnil nazaj v same začetke športnega delovanja do tega, kako sem sploh pristal v triatlonu. Še pred nekaj leti bi, če bi me kdo vprašal, kaj menim o tem, dejal, da je triatlon čudovit šport vendar pa se v tem nikakor ne vidim, ne bi zdržal. Pa še dobro, da nisem poslušal, kaj mi govori glava ampak sem se, sicer nekoliko kasneje, prepustil srcu in temu, kar enostavno sem, kar enostavno obožujem.
Nemalokrat mi po mislih rojijo stvari, na katere pravzaprav ni mogoče najti razumskega odgovora. Kako bi jih sploh našel in zakaj bi jih sploh iskal, če je bit v ljubezni do nečesa, v nečem, kar enostavno rad počneš, želiš početi in enostavno moraš početi.
Vse skupaj pa izvira v otroški ljubezni do športa. Kot otrok vedno v gibanju. Vedno v pogonu ali s tekanjem ali na kolesu. Prve udeležbe na šolskih in med-šolskih krosih, vedno daljše razdalje, vedno novi izzivi. Vsakič hitrejši.
Kot mladenič sem očitno iskal, da me vsake toliko kdo »brcne v tazadnjo«, da sem pričel ponovno migati, da sem se zbudil in reaktiviral to ljubezen. Z vstopom v srednješolsko obdobje sem se prvo leto kar malo polenil in zaspal. Zbudil sem se hitro in pričel z aktivnim treniranjem atletike – srednje progaških distanc in kasneje tudi dolgoprogaških, poleg tega pa sem pričel s tekom na smučeh in biatlonom ter izvedenko vojaški biatlon. Bil sem namreč kadet v Tacnu. Čudovito obdobje, tudi v tekmovalnem smislu omembe vredno.
Po štirih letih še nekje 3 leta po vstopu v odrasli svet. Potem pa dolgo, res dolgo zimsko spanje. Pa če me kdo vpraša, enostavno nimam odgovora, zakaj. Po pravici, se ga niti ne trudim iskati, ker spremenil ne bom nič. Je del zgodovine. Me je pa to globoko nekje počasi začelo najedati.
Namreč, ko sem spoznal ljubezen mojega življenja, sem nemalokrat potarnal o mojem počutju in kako pogrešam šport in obdobje, ko sem tako rad tekel. Podpirala me je vedno, vendar bolj smiselnega odgovora, kot sem ga dobil, ni: »Robi, lepo…torej zakaj enostavno ponovno ne začneš s tem…najdi čas, organiziraj se in začni..«. V teh časih, ob vseh obveznostih – družinskih, službenih in ne vem katerih še – se res zdi najlažje reči, da ni časa še za kaj drugega. Pa vendarle je športno srce v meni postajalo vse močnejše do poletja leta 2007, ko sem čas za njega našel in ga vedno najdem. Z jesenskim odkritjem kluba in vključitvijo v njega ter, prepričan sem v to in neizmerno hvaležen, srčnim razumevanjem Igorja za mojo situacijo, je to postalo del Enega športnega srca.
Takrat tudi pod razno nisem upal razmišljati o polovični IM distanci, kaj šele, da se bo to zgodilo tako hitro. Bil sem pač še eden tistih, ki so takšne distance in sploh takšen podvig gledali s strahospoštovanjem. Pa verjetno nisem edini pri tem. Že sama kombinacija športov, ki jih vključuje ta lep šport, se mi je, kratko rečeno, zdela nora. Pa sem kaj hitro ugotovil, da sem dovolj »nor« tudi jaz, za te stvari. Pa ta pojem ni mišljen v negativnem smislu.
O triatlonu sem v zadnjih letih poslušal veliko, vendar si sebe enostavno nisem predstavljal v tem. Kako neki bi, ko pa praktično nisem znal plavati, pravilno plavati. Drznil sem si v vodo, znal nad njo ostati in nekako uživaško premikati roke, kar mi je omogočilo uživati v vodi, to je pa tudi vse. Še ne vem kakšna želja po pravilnem plavanju se mi v mladosti ni uresničila. Ko so nas v izobraževalnem smislu pošiljali v različne šole v naravi ipd. sem vedno končal v skupini, s katero se nihče ni kaj dosti ukvarjal in tisti, ki je imel nalogo, da nas nauči osnov, tega enostavno ni storil ampak se je raje priključil tistim, ki so že kaj znali. Ostali pa….: »bodite v nizki vodi in uživajte.« Očitna praksa tistih časov, saj se ni zgodila enkrat ampak vedno, žal. Tako sem na koncu ali recimo temu začetku mojega stopicanja po neki novi športni poti tudi prišel v stik z igorjem, zaradi plavanja.
Da sem prišel do njega pa je »kriva« udeležba na Sprintu v Kočevju Avgusta 2007. Da pa sem sploh šel tja, pa je odgovoren eden od super prijateljev, ki je v mladinskih časih treniral ta šport in mi s takšnim zanosom govoril o njem, da sem moral poskusiti.
Tisti, ki takrat niso bili prisotni na tej prireditvi, jim je lahko žal, saj so zamudili šov šovov…, no vsaj kar se tiče plavalnega dela; no ja t.i. plavalnega dela vsaj za mene. Mislim, da je ljudstvo takrat že pozabilo, da imajo še enega tekmovalca v vodi in sem se kasneje do kolesa moral prebijati čez njih. Zaostanek, ki sem ga pridelal v jezeru, se na tako kratki razdalji ne da popraviti kaj dosti. V vodi sem prebil častivrednih 53 minut (mislim, da je bilo tu nekje).
Če ne drugega, vsaj vode nisem pil, ker ni bilo nikogar, ki bi povzročal valove okoli mene…B-). Mislim, da sta kolega na barčici komaj čakala, da prilezem iz vode….
In prišel sem ven in…..nadaljeval. Odločitev, plavati se moraš naučiti….saj ni nujno, da zaradi triatlona samega, ampak najprej zaradi sebe, drugo bo pa potem prišlo samo od sebe; s pridnim delom seveda.
Če je to bila takrat dogodivščina, saj nisem vedel v kaj se spuščam, je nekaj prebudila. In odprla skrinjico. Ljubezen do triatlona. Občutki, ki sem jih doživel, se z znanimi besedami ne dajo opisati. Opisalo bi jih lahko srce in duša, če bi znala govoriti. Lahko pa jih doživiš, če to poskusiš. Jaz sem.
Osvojitev plavalne tehnike od jeseni 2007 do konca leta 2008, čeprav je še veliko treba storiti. Vztrajanje na teku, kot je po planu….so obdobja, ko vse naredim z lahkoto, in so obdobja, ko pravzaprav ne čutim neke volje do česarkoli, pa kljub temu vztrajam. Vztrajam, ker se občutkom brezvoljnosti ne bom predal, ker so večinoma produkt napornega delovnika, včasih norega razporeda dela. Tudi svoje drage nočem zapostaviti, je moja življenjska ljubezen, ki me podpira pri tem, kar počnem. In potem sta tu še dva bisera.
Kolo je pri tem malo zaspalo. Prav tako pa sploh nisem imel kolesa kot se spodobi, bilo je MTB, ki pa bo uporabno na jekleni varianti nekje v prihodnosti. Po enoletni službeni odsotnosti v evrazijskem območju, kjer so bili pogoji, mimogrede, za treninge nikakršni in razmere prenevarne za resno ukvarjanje (na območju, kjer sem opravljal službo) se mi je uresničila tudi ta želja. Kočno sem si privoščil dirkalca. Pa je bil kolesarski del vseeno preveč zapostavljen, da bi lahko v nadaljevanju pričakoval hitrejše čase. Potrebna bo sprememba strategije treninga, slišim v pogovoru z Igorjem o moji ciljih. V dobršni meri se mi ni izšla, saj sem bil s svojimi odsoten v tujini. Tako hudo aktivne počitnice kot letos, še nismo imeli. In to tako, da nisem mogel odteči enega samega km, kaj šele kaj drugega. Ker smo bili na severu Evrope, sem se poskusil enkrat namočiti v Severnem morju, pa sem uspel priti v vodo do pasu. Potem pa sem začutil kosti v nogah in sem misli, da mi je odpadlo vse kar se drži na njih. Ne, ugotovim, plavanje v Severnem morju ne bo šlo. Neopren bi bil še kako dobrodošel.
Neopren, pa bi si upal do glave iti v vodo. Potem pa gledam naša paglavčka, kako se podita in namakata v vodi. Neverjetno, ju gledam in me zebe že samo, ker ju gledam... Pa kljub temu prekinem njuno rajanje v vodi in ju potegnem iz vode. Oba hladna kot v zmrzovalniku ohlajena pijača me pa kregata, zakaj ju ne pustim še malo. Kratka razlaga in pika ali pljučnica in domov. Ne, prva varianta in nadaljevanje uživanja.
Letos že nekoliko prepozen bom več poudarka na to (novo strategijo, način dela) dal v prihajajoči sezoni, se odločim. Moram. Če se hočem uresničiti v naslednjem, osebno glavnem, cilju za prihajajočo sezono. Ugibate lahko samo enkrat….
Pred odhodom v Gruzijo januarja 2009 so bili moji cilji nekako takole: izboljšati tehniko plavanja, nabaviti ta hitr bicikl, tek itak ni bil problem. Nabava v letu 2010, če bo vse po sreči, prva polovička leto kasneje, še leto kasneje pa dolga varianta. Ampak tu je bilo vključeno tudi leto 2009. Zaradi odhoda so se plani v moji glavi prestaviti vsaj za leto dni. No, vsaj tako se je zdelo.
Spomnim se, ko je Igor pričel z animiranjem 3K-jevcev in širše za sodelovanje na slovenski – blejski polovički. Ko sem to prebiral po spletu, me je takoj prešinila misel: »No way, če si še tako želiš sodelovati, si bil predolgo odsoten v tujini brez pravega treninga…«. Seveda je skrita v meni ostala srčna želja biti tam. Glavni cilj sezone je bil sodelovanje na olimpijski distanci na Bledu teden dni pred tem. Vse do trenutka…. zgodilo se je na enem od treningov plavanja na Kodeljevem. Izmed ostalih prisotnih tudi do mene pristopi Igor in me povpraša po namerah in ciljih na Bledu. Sam v celi se ne vidim, lahko štafeta in sicer tekaški del, saj gre za disciplino, ki jo obvladam, povem. Ko me vpraša ali se vidim v solo varianti, saj je mnenja, da sem sposoben sam opraviti s polovičko, se okoli mene zabliska in zaigra aleluja…..hecam se… Presenečen odvrnem, da bom premlel zadevo. Ampak kaj dosti premlevati nisem imel.
Zmogel boš in to tako, da boš užival. Kako ti bo to uspelo, boš ugotavljal kasneje. Rečeno, storjeno. Bom pa olimpijsko distanco opravil prej kot sem računal. Za trening in pridobivanje občutka, saj sem pred tem sodeloval le na sprint razdaljah. In se je zgodilo v Velenju vročega julijskega dne. Cilj – pod tri ure. In je uspelo 2:48 in še nekaj. Pred tekmo splošen cilj, po njej pa razmišljanje o tem, kaj bi lahko še izboljšal. Zanimivo ne. Ampak nič nenavadnega hkrati. Kljub odločitvi, da se glede na okoliščine, v katerih se ukvarjam s tem lepim športom, na prvem mestu posvetim zgolj temu, da se z njim ukvarjam, se nekje globoko še vedno skriva vsaj kanček tekmovalnega duha.
Do dopusta v sredini avgusta lepo treniram, plavam, bicikliram in tečem. Predvsem, ko tečem, mi uspe doseči nekakšno stanje, ki na mene deluje že skoraj kot meditacija. Kljub naporom, katerim si podvržen, se uspem umiriti in premisliti marsikatero zadevo. Razmišljam o 11. 9. Kaj bo, kako bo, v mislih se že pripravljam na večurno akcijo. To stanje mi nekako prekine dopust. Vendar se ne obremenjujem, z družino uživam v aktivnih počitnicah, ne uspem pa opraviti niti enega treninga. Nemogoče. Ob 07.00 pokonci in v akciji do 22. – 23. ure. Vsak dan. Noro. Imamo se fajn. Ko se vrnemo v Slovenijo konec avgusta pa se vrnejo ti občutki, ki so tokrat nekoliko mešani. Ali bo kljub vsemu šlo, doga pavza, treniram in se na koncu pomirim. Seveda ti bo in užival boš. Pravilno ocenjena pripravljenost in temu primerno prilagojena taktika sta omogočili čudovito razpoloženje in pripravljenost na start. Ki sem ga nestrpno pričakoval že teden dni pred startom.
Popoldne dan pred tekmo se odpravimo z drago in najmlajšim fantom proti Bledu. Zelo blizu v vili smo imeli namreč najeto sobo tako, da je bilo do prizorišča 10 minut pešpoti. Razložimo stvari in se odpravim proti Mali Zaki, kjer je bilo dogovorjeno tudi srečanje s taborom kluba, kjer smo prejeli številke in vse ostalo. Polno tekmovalcev, živahno razpoloženje. Srečanje s sotrpini iz plavalne skupine pa tudi ostalimi. Z nekaterimi se poznam malo bolje, z nekaterimi bolj bežno, nasmehov in dobre volje pa polno. Poln adrenalina znotraj, na zunaj pa poskušam delovati umirjeno. Že nekaj dni pred tem iščeš notranjo koncentracijo, mir, ki je v teh trenutkih najbolj pomembna. Vidim se že v vodi, pa potem na poti proti Bohinju in v nadaljevanju satelitskem kroženju okoli jezera. Že nekje na sredini poti iz Ljubljane proti Bledu ugotovim, da sem pozabil nekaj dodatne opreme, ki bi bila koristna na kolesu in bi preprečila, da bi zmrzoval v bohinjskem delu; česar sem se bal in se je kasneje tudi potrdilo kot dokaj točna domneva. Ne glede na vremensko napoved, ki je bila za dan D ugodna, je Bohinj vseeno pojem zase. Kot tista »posle j nema k« ali lepa slovenska »po toči zvoniti je prepozno« odmislim to dejstvo in se miselno pripravim s tem kar imam. Hkrati pa tudi šola, da naslednjič s sabo vzamem vse kar imam in se na kraju samem odločim, kaj bo potrebno in kaj ne. Hja, to bi bila edina logična odločitev že v prvo. Itak.
Sproščene debate, sprehodi po prizorišču, pomirjujoči pogledu proti jezeru, proti delu, kjer se bomo zagnali v vodo in plavali, dotiki hladne jezerske vode – kar pa me ni pretirano skrbelo glede na obvestilo, da bodo plavalne obleke dovoljene – …….. in že iz ozvočenja prihrumi obvestilo, da se bo v kratkem pričel briefing. Vsi se počasi zgrnemo proti šotoru in že je tukaj na odru Miro, ki je prireditev organiziral iz srca, ljubezni do triatlona, želje po izboljšanju prepoznavnosti tega športa v Sloveniji in uspelo mu je, še več kot to. Takoj za njim sledi predstavitev tekme. Čeprav prvič na takšni distanci, nekaj stvari izveš že pred tem, brskaš, prebiraš, sem na briefingu zaradi prenekaterih podrobnosti, ki jih ne izveš kako drugače. In izplačalo se je biti tam.
Po briefingu, ki je bil kar dolg in podroben, šibam v vilo, kjer me čakata draga in Enej, ki sta medtem pripravila sobo, da se skupaj odpravimo nazaj na pasta-party. Oba utrujena – priznam, da tudi sam od celodnevnega skakanja – in se odločimo, da preskočimo polnjenje z OH ter nekaj prigriznemo v vili. Sam si vzamem še čas za pripravo opreme in kolesa tako, da jo zjutraj samo zagrabim in šibam na prizorišče.
Potem pa nočna mora marsikaterega, sploh, če je nekaj prvič. Hočem zaspati, pa mi misli preletavajo različne stvari, hkrati pa že poln adrenalina in bi najraje hotel, da se start začne kar tisti večer… V hiperaktivnosti teh misli pa mi vseeno le uspe potoniti…. ampak ne v jezeru, v snu. Že je tu jutro; sem sploh kaj spal, počutim se podobno kot večer poprej. Gotovo se vse skupaj v mislih sploh končalo ni. Kakorkoli, umirjen se vstanem, pripravim in z opremo peš odpeketam proti izhodišču.
Še tema ob prispetju na prizorišče, se počasi zgrinjajo ostsli triatlonci. Eni že pripravljajo opremo, eni kramljajo, jst pa nestrpno čakam, da se odpre menjalni prostor, da odločim kolo. Kar se naposled tudi zgodi. Do šotora. Tam se že srečujemo klubski kolegi. Hec, sproščen pogovor ipd. Vse skupaj je delovalo kot umirjena situacija, prepričan pa sem, da je imel prenekateri, če ne vsaj, še svoje misli glede dirke. Predvsem pa tisti, ki smo to počeli prvič.
Ob 07.00, ko se je pričelo, jutranji čudež. Sonček na obzorju, jezero bleščeče in kar vabilo je, da zaplavami v njem… no samo temeraturo je potrebno odmisliti, ta je bila tistega jutra kar »prijetno sveža«. Nekaj trenutkov pred tem, tekmovalci povabljeni, da se postavijo na štartno linijo oz na breg jezera, ki je bil označen posebej za to. Potem pa v vodo, ker je bil tak tufi start. No, tik pred startom pa doživim šok. Ko si nastavim očala na oči in grem pod vodo, da jih preverilm, mi to čudo poči. Neeee, pa ne že spet in ne ravno tukaj. Podobno peripetijo sem imel namreč že na sprint distanci na Šmartinskem jezeru poleti, ko so mi očala počila po okoli 200 m plavanja. Bolj v agoniji kot v upanju po uspešni sanaciji okvare, poskusim sestaviti očala, vendar neuspešno. Zabrišem jih na breg, se obrnem v smeri plavanja in rečem, očala me pa ne bodo ustavila.
Rajši ne narišem oblačka in misli, ki so mi rojile v tem trenutku. Mislim, da bi zmanjkalo prostora za vse kletvice, ki so mi prešle misli… B-)
Štart. Poskusim prosto tehniko brez očal, pa mrzla voda ni ravno pogodu mojim očem. Ne bo šlo, ugotovim. Prsna tehnika polovica dolžine do prvega zavoja in si rečem, ta bo pa dolga na tak način. Pa se spravim prosto tehniko na način, da imam glavo tik na vodo. Muka, ampak gre. Sploh pa trpi moj vrat, ker drgne ob vratni rob neoprena. Nočem niti razmišljati o bolečini, ki mi ga drgnjenje povzroči po prvem krogu in se vržem v vodo ter nadaljujem drugi krog ter čakam…..da ga odplavam.
Zunaj sem. Vse kar sledi, bo v vsakem primeru samo še uživanje. Hitro na kolo. Čeprav sem imel čez triatlon dres oblečen še brezrokavnik sem kmalu ugotovil, da bi bilo pametno vzeti še kakšne kos opreme in ga uporabiti namesto brezrokavnika. Zmrzil ne boš in itak boš kmalu ven iz mrzlega, uživaj in uživam v vožnji. Prelep pogled, kamorkoli se zazrejo oči. Prekrasno prizorišče.
Večinoma vozim solo, dohitevam kolesarje pred menoj, pazim na pravilno prehitevanje in ponavljam vajo. Vmes pa uživam v vožnji in prehranjevanju ter pitju tekočine. Nekajkrat opazim »grozde« kolesarjev, kar mi je bilo malo čudno glede na pravila. No, čeprav so pravila tudi zato, da se kršijo. Zgleda, da tudi pri takšnih dirkah. Važno, da te ne dobijo….
Srečujem se s sotekmovalci, z nekaterimi si izmenjamo bodrilne nasmeške, nekateri pa v vnemi enostavno odhitijo mimo z vso hitrostjo.
Odkolesarim svoj tempo in prispem v menjalni prostor. Počutim se dobro in čutim, da pri teku ne bi smelo biti težav. In jih tudi ni bilo. So mi pa v prvem krogu dobesedno pokala stopala zaradi dejstva, da je bilo na kolesu tudi nogam nekoliko mrzlo. No tega pa nisem toliko čutil na kolesu kot kasneje na teku.
Pri teku se počutim fenomenalno in praktično se mi ves čas smeji. Čeprav sem nekaj časa izgubil na kolesu, ker nisem vozil hitreje (pa mi tukaj ob dejstvu, da sem za kolo zaradi različnih razlogov res namenil premalo časa, ne sme biti žal) ugotovim, da je bila takšna odločitev glede na vse, pravilna. In tako skozi celotno dolžino lepo v cilj.
Ko pridem skozi cilj, z očmi iščem drago in Eneja in jih najdem. Vesel, ker ju vidim.
Glede same dirke pa….da sem prišel čez cilj sploh ni bilo tako pomembno kot to, da sem premagal celotno distanco s tremi disciplinami in da sem v vsaki (ja tudi pri plavanju, ne glede na težavo, ki sem je bil deležen) užival. Ko uživaš, pa tukaj ni pomembno ali to delaš na izrazito tekmovalni način ali pa na kakšen drug način, sploh ne razmišljaš o cilju. In to je, tako mislim, tudi bit tega.
V preteklem letu sem ob dveh priložnostih slišal tisti sloviti izrek: »No pain, no gain«. Se strinjam, vendar prvi del mora ostati v obdobju treningov, ki je že itak velika večina časa, ki ga prebiješ za šport, drugi del je pa potem rezultat vsega skupaj. Ko lahko rečeš, užival sem, fajn je blo in ne kakšno mučenje ipd.
Poleg tistega, kar so mi darovali moji najdražji ob rojstnem dnevu mesec kasneje bi lahko rekel, da sem sam sebi podaril lepo darilo in to ob okrogli obletnici. Mesec kasneje pa sem uresničil še svoj tekaški cilj leta in odtekel Ljubljanski maraton. Dobesedno. Moj drugi dosedaj. Soočen z nekaterimi težavami in napakami predvsem pred njim, pa tudi med njim in po njem (pa vas z detajli ne bom obremenjeval), katerih nisem bil deležen mesec pred tem na Bledu pridobim nove izkušnje in spoznanja, ki jih bom s pridom izkoristil pri nadaljnjem športnem udejstvovanju, sploh pa na vzdržljivostno še bolj napornih distancah.
Nekje v začetkih sem omenil stavek: »vedno hitrejši.« Sedaj lahko povem, nisem najhitrejši, nisem najpočasnejši, sem pa še vedno hitrejši in kar je najpomembneje neizmerno uživam v tem.
V tem ‘eseju’ bom izkoristil tudi priložnost in pozdravil ter se zahvalil vsem klubskim kolegom, ki so del kluba, katerega del se počutim tudi sam. Še posebej pa prisrčna zahvala in spoštovanje Igorju, ki me je od začetka razumel, me skozi čas spoznal in me podprl. Srčno upam, da bo to sodelovanje ostalo in trajalo.