Bil sem na višku pubertete in počasi sem se oddaljeval od športa, ki sem ga gojil do sredine gimnazijskih dni, ko sem nekega dne na televizijskem ekranu za minuto ujel reportažo o triatloncu ironmanu, ki vsak dan po jutranjem plavanju in popoldanskem večurnem kolesarskem treningu naredi še tekaški izletek. »A je ta čisto nor? To ni mogoče«, sem si mislil. A sem si hkrati zapomnil odločnost, voljo, željo, strast v očeh portretiranca Igorja in spravil to sliko nekam daleč v podzavest.
Po golem naključju sem čez mnogo let med dopustom na plaži spoznal Srečkota, organizatorja sprint triatlona v Kočevju. »Le kaj hudiča je na tem triatlonu?«, sem se spraševal, v meni pa se je za hip spet nekaj premaknilo. Po toliko letih vse prej kot športnega načina življenja je beseda dala besedo in že čez en mesec sem stal na startu svojega prvega triatlona. S tapravim gorskim kolesom. Da ne govorim, kako sem strmel v specialke, saj, razen tisti mesec, prej nisem kolesaril še nikoli v življenju (gorsko kolo sem si kupil par mesecev prej za prevoz otrok in po prvih 20 prekolesarjenih kilometrih so me nekaj dni mišice konkretno bolele). No, tekmo sem preživel. Komaj. Moja motivacija je bila na psu. Kako so tekmovalci kar leteli mimo mene. Da ne govorim, kako sem bil izčrpan že po plavanju. Tako sem ves poklapan na triatlon za kakšnega pol leta kar pozabil.
A naslednje leto, spomladi in predvsem poleti, sem na dopustu posvetil več časa treningu in svoj čas iz Kočevja izboljšal za 6 minut in pol. Na Bledu sem čez dva tedna grizel klance do železniške proge in na teku polovil, kar se je dalo. Ljubezen je bila rojena.Treniral sem sam, kolikor se je dalo ob polni zasedenosti v službi, službenih poteh v tujino, dveh otrocih … A rezultatov od nikoder. Nastopil sem na nekaj sprint triatlonih, a zastavljeno 15. mesto je bilo daleč.
Pozimi mi je kolega iz službe po naključju povedal o možnosti plavanja pod okriljem bivšega slovenskega šampiona. »To bo za moje “potapljanje” super rešitev«, sem si rekel in bil že naslednji dan pod balonom na Kodeljevem. In koga tam ugledam? Iz spomina so se mi takoj priklicale že nekoč slišane besede in viden predirljiv pogled. Tistih odločnih oči in samozavestnih besed, ki sem jih pred nekaj leti videl na ekranu, nisem pozabil. Bil je naš tovariš Igor.
Po prvem treningu me je poklical in vprašal, kako se mi je zdelo, in jaz sem mu v isti sapi začel govoriti, kako je bilo vse super, kako bi rad napredoval v triatlonu, a je moje plavanje slabo, kakšne plane sem si zadal (ena točka, torej ena uvrstitev do 15. mesta). Najbrž si je mislil, da nisem pri pravi. Vse leto je stal ob progi in popravljal moj kravl; zamah, komolec, obrat, zavesljaj, dihanje, leva, desna … Kolikokrat sem bil na tem, da vse skupaj nekam pošljem … Enkrat mi je v šali celo dejal, bi bilo bolje, da grem pazit otroke.
Isto leto so mi ukradli mojega gorca in ni mi preostalo drugega, kot da si kupim pravega dirkalca. Plavanje sem dvignil na višjo raven, predvsem pa na tekmah iz vode nisem prišel izčrpan. Do konca sezone sem zbral 11 točk in kar sijal od zadovoljstva. To leto sem zaključil tudi svoj prvi olimpijski triatlon v Celju, ki je potekal v neznosni vročini.
Naslednjo sezono sem nadaljeval s plavanjem pri Igorju, tek in kolo čaral sam in predvsem zaradi dnevnega tempa lovil prosti čas, kjer se je le dalo. Pa tudi žena in otroci so se počasi navadili na moj urnik. Vse več sem jih vključeval v vadbeni utrip, postali so moje spremstvo na tekih in me spodbujali na tekmah. Sezono sem končal kot 11. absolutno v slovenskem pokalu in oktobra 2006 po dolgotrajnem oklevanju zbral pogum za svoj prvi polovični ironman. Mljet je bil prelep. Tako glede vremenskih pogojev kot po rezultatu, ki sem ga dosegel (5h, 05min). Biti v družbi istomislečih sotrpinov in zaljubljenih v ta prekrasen šport, mi je dalo novega zagona.
Ko sem počasi začel absorbirati skrivnosti triatlona in poslušal pogovore Igorja in drugih izkušenih mačkov, je v meni začela tleti povsem posebna želja … IRONMAN. Čarobna beseda. Predvsem prijatelj Jani me je že na Mljetu navdušil s popolno predanostjo svojemu cilju naslednje sezone.
Odločitev je padla po enomesečnem premisleku. IM Zürich, edini še prosti termin v naši bližini, ki ni tako konfiguriran v top zahtevnosti. Kaj je to pomenilo za planiranje vsakdana in kakšna vojaška disciplina in podpora družine sta bili potrebni, posebej zato, ker sem hotel posvetiti večino prostega časa 6 mesecev dolgemu obdobju izključno pripravi, tako fizični kot psihični, veste vsi, ki delate polni urnik in ste se že lotili priprave na IM.
Čaranje iz dneva v dan, ura tu, dve uri tam … Plavanje pred službo, fitnes zvečer, ko se otopli, brž na kolo, dolgi tek enkrat na teden, pa spet kolo, pa tek, pa fitnes, plavanje… In veliko zdrave hrane – sadja, testenin, rib, vode, nepogrešljiv kozarec rdečega vina …
Skrivnosti ironmana sem vpijal od povsod – kolegov iz kluba, interneta, dosegljive literature. Kako sem se moral disciplinirati, da sem večino časa kontroliral srčni utrip na conah, katerih moje telo, navajeno priprav za sprint triatlon, skorajda ni poznalo. Kako sem navadil zadnjico, da je zdržala vse te ure na trdem sedežu kolesa. Kolikokrat sem se komaj prepričal, da sem zgodaj zjutraj skočil iz tople postelje v zame vedno premrzel bazen. Se odločal, da ne tečem več kot 2 uri in pol, ker je regeneracija po dolgem teku že tako predolga. Se prepričeval, da bom maratonsko razdaljo nekako uspel premagati, čeprav bo na ironmanu to zame prvič. Konec marca sem v vetrovni Sežani na tradicionalni tekaški polovički odtekel osebni rekord 1 h in 22 min, kljub temu, da sem treniral veliko, a z nizkimi pulzi (počasi).
Maja sem na polovički IM v Grazu spoznal, da je moje kolesarjenje še daleč od forme in zadnji mesec posvetil predvsem garanju na kolesu. Seveda sem imel svoj cilj. Glede na konfiguracijo terena okoli Zuricha sem si zadal čas 10 h in 30 min.
V Švici nas je bilo devet slovenskih tekmovalcev. Mi, iz takrat še Trisporta, smo bili najštevilčnejši. Z Igorjem in Janijem ob progi. Tisti teden sem bolj slabo spal. A ko sem zavrtel spomin nazaj, na vse tiste dolge ure treningov in odpovedovanja sladkim življenjskim radostim, je bil pred mano samo še en jasen cilj: končati tekmo na najboljši možni način (glede na pripravljenost, seveda).
Ironman ne blefira. Ironman ne spusti zraven polovičarjev. Rezultat na cilju je premosorazmeren vložku v trening. Tu ni krajšanja poti do cilja, ker je v bistvu ironman ena sama pot. Posuta s trni, luknjami, odpovedovanji, napori … in hkrati odpre neizmerne človeške potenciale, ki jih vsi nosimo v sebi. Te nauči ogromno. Spoznaš se bolj, kot si to lahko predstavljaš v svojih najbolj divjih sanjah. Spoznaš, da je na tem svetu dosegljivo vse, kar si želiš. Če si seveda za dosego cilja pripravljen dati del sebe in se na nek način žrtvovati.
Zadnji kilometer pred ciljem so mi v oči stopile solze. Še gimme five z Igorjem in zmagoslavno sem dvignil roke proti nebu. Zmagal sem. Premagal sem samega sebe. Uresničila se mi je tiha želja, ki je tlela v meni že dolgo, dolgo …
IM Zurich 2007 sem končal s časom 10 h in 04 min.
Hvala za pomoč in podporo – včeraj, danes in jutri – in veliko užitka pri športnih aktivnostih v 3K vam želim
Tomaž Kovač