Letos nam je korona obrnila življenje na glavo, tako da sem do zadnjega oklevala, kaj naj naredim s svojim dopustom. Ko so razmere kljub vsemu kazale v pozitivno smer, sem se en teden pred odhodom odločila, da se pridružim naši 3K-ekipi v Franciji.
Moj prvi vzpon sega približno 16 let nazaj, ko sem prvič (in zadnjič) z gorskim kolesom z vso jezo prikolesarila na Krim. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj vse bom še zmožna doseči v kolesarjenju.
V nedeljo, 26. 7. 2020, smo zamudniki (jaz, Andreja in Tomo) prispeli v Bourg-Saint-Maurice in komaj sem čakala, da se začnejo naši kolesarski podvigi. Sicer mi je bilo iz Darjanovih predvidenih tras nepredstavljivo, koliko višincev bomo uspeli realizirati, ampak ok. Do takrat sem samo dvakrat v življenju prekolesarila nad 1500 višinskih metrov v enem dnevu in še to le par tednov nazaj.
Že prvi dan smo se zamudniki povzpeli na Cormet de Roselend. Lahek vzpon − delno v kotlini, delno mimo ledenika − temperature pa top. Na spustu smo lovili zadnje minute, saj je postajalo hladneje in vzpon je bil bolj kot ne nenačrtovan (noben s sabo ni vzel jakne).
Drugi dan so se naši triatlonci odločili, da ne bomo izgubljali sreče z lepim vremenom in sledil je vzpon na Col de l῾Iseran. Prvi ravninski del smo prevozili skupaj, nato smo udarili vsak svoj tempo. Pridružila sem se Ines, celo pot sva čvekali in vmes še srečali Rogliča z ekipo Jumbo Visma. Sicer dolg vzpon je minil hitro. Na vrhu (2770 m) pa kokakola party in fotkanje. In kaj naredi triatlonec, ko pride na najvišji asfaltiran prelaz v Evropi? Obrne se in se nanj povzpne še z druge strani. Ta drugi vzpon je bil težji, sploh na vrhu, ker je prišlo do spremembe vremena. Začelo je neznansko pihati, kolesarili smo na odprtem, kjer se nimaš kam skriti in zadnja 2 km vzpona sta bila na trmo. Tudi spust v vetru je bil malce strašljiv. Drugi del 3K-ekipe na Col de l῾Iseran ni šel dvakrat, ampak si je izbral lažjo pot, v Tignes. In tretji del 3K-ekipe je šel direktno v hotel.
Tretji dan je bil zasnovan bolj v izi. Šli smo na Les Arcs, področje, ki je sicer znano kot smučišče. Zgoraj se gradijo novi hotelski kompleksi, sicer pa vse bolj prazno.
Četrti dan je sledila še ena težka etapa: Cormet de Roselend mimo prečudovitega jezera Lac de Roselend v Beaufort na Bisanne ter nazaj. Igor nam je demonstriral, kako se ohlaja v vodnjaku. Temperature so krepko presegale 30 stopinj. Na nekem delu se mi je zazdelo, da bom začela halucinirati in da se mi bo začelo blesti od vročine. Kakorkoli, končali smo s 3400 m višinci, na kar sem zelo ponosna.
Peti dan mi je Igor ukazal počitek, ampak sem se malo uprla. Kaj pa naj delam sama v hotelu cel dan? No, za kazen sem morala iti mamin tempo na Col du Petit Saint-Bernard. Zelo zelo luškan vzpon, s konstantnim enakomernim naklonom. Leži na meji med Francijo in Italijo in je znan po planšarskih psih bernardincih. Na vrhu so fantje izvedli tradicionalni skok v gorsko jezerce.
Zadnji dan smo se odločali med vzponom na Madeleine oz. Val Thorens. En del ekipe je štartal iz mesta in v turo vključil še 40 km ravnine. Ko smo prispeli do vzpona, sta mimo nas švignili dve tekmovalki in 3K-fantje so se zapodili za njima kot: a) pes za žogo b) kot da bi prvič videli punco na specialki ali c) kot da jih na vrhu čaka kaj drugega kot 4 evre vredna kokakola? Zaradi tehničnih težav sva z Ines malo kasneje štartali. Vzpon se mi je zdel težak, bila sem utrujena, sence ni bilo in tudi nakloni so bili na nekaterih delih kar strmi.
Konec dober, vse dobro. Skupaj sem v 6 dneh naredila 12.000 m višincev, nekateri so jih naredili še več, nekateri pa malo manj. Kolesarska kultura v Franciji je na visokem nivoju, ob poti smo večkrat zaslišali Alez, alez, alez, vozniki pa so strpni do kolesarjev. Upam, da se še kdaj udeležim kolesarskih (višinskih) priprav.