Z maratonom imam neporavnane račune še iz leta 2014, ko sem bila prvič prijavljena na maratonsko preizkušnjo v Barceloni, nato pa sem dva meseca pred tekmo staknila neko čudno poškodbo stopala. Točne diagnoze ni znal postaviti niti Google, je pa trajalo cel mesec, preden je bila poškodba sanirana in Barcelona je zato padla v vodo.
Leto dni kasneje, sredi novega cikla priprav na maraton v ne vem več katerem mestu, se mi je identična poškodba ponovila na drugem stopalu. Takrat sem sklenila, da ni nič sramotnega, če v življenju ne bom pretekla maratona, in nov vir športne sreče našla v triatlonu. Po ironman polovički poleti 2017 pa je bil naslednji korak dokaj logičen: dati najdaljši atletski disciplini še zadnjo priložnost. Službene obveznosti so me prisilile v izbiro tekme, ki poteka v zimskih mesecih, med maloštevilnimi tovrstnimi maratoni pa je nazadnje zmagala februarska Malta.
Za razliko od prvih dveh poskusov sem se za program obrnila na našega 3K profesorja Igorja. Na njem (programu, ne Igorju) sem v primerjavi z mojima preteklima poskusoma opazila nekaj novosti: klance, treninge za moč ter stretching in stabilizacijo, uničevalce psihičnega ravnovesja skoraj vsakega tekača. Resno, teči 2 uri ni monotona dejavnost, 15 minut strechinga pač je. Poleg tega so bili predvideni nedeljski dolgi teki le izjemoma daljši od dveh ur, kar me je navdalo z optimizmom, saj sta se moji pretekli poškodbi pojavili prav po dveh dolgih tekih, ki so si sledili vsakih 14 dni.
Novembra sem brez pravega navdušenja zagrizla v program. Moja glava prvih nekaj tednov še ni spocesirala informacije, da je 15 km sedaj relativno kratka razdalja, 10 km pa pravi raztek. Odsotnost skupinskih treningov je mojo nemotiviranost samo še stopnjevala, zato sem nestrpno pričakovala decembrske skupinske 3K treninge. Ti so v začetku še dopuščali klepetalni tempo, zato sva jih z Marjeto pogosto izkoristili za reševanje raznih vprašanj svetovnega in osebnega pomena. Tudi recepte za potico sva izmenjali. Marjeta je bila hkrati tista terenska motivatorka, ki me je pogosto spodbujala k temu, da treningov nisem samo opravila, ampak tudi odgarala. Priznam, da sem bila večkrat nejevoljna, ker me je gnala, medtem ko se je meni zdelo, da neeee moooreeeem veeeeč, ampak po opaznem dvigovanju forme je bila slaba volja hitro pozabljena. V tem mesecu se mi je zgodila edina omembe vredna poškodba, cista na zadnji strani kolena, ki pa je po nekaj dnevih paničarjenja in mazanja z eno od nešteto univerzalnih žavb dokaj hitro izzvenela. Stretching, ki sem ga prve tedne komaj uspela uvrstiti na dnevni red, je sčasoma postal ne samo navada, ampak prava nuja. Duševne bolečine ob njihovem izvajanju so bile stvar preteklosti.
Januarja sem dočakala izziv, ki je že pred leti obtičal na moji listi želja: 33 km Poti spomina in tovarištva. Tega teka sem se lotila s precejšnjo mero treme, mučni zadnji kilometri pa so me dokončno postavili na realna tla: maraton ni enostavna preizkušnja. Dobila sem občutek, da bo tek, čeprav po trajanju krajši, v resnici zahtevnejši od polovičnega ironmana.
Februar je za razliko od pomladanskega januarja postregel s snegom in temperaturami okoli ledišča. Zadnji dolgi tek sem zato v Marjetini družbi opravila na Obali, da bi vsaj malo dobila občutek za malteško klimo in obudila spomin na tekanje brez treh plasti oblačil, kap, rokavic in ostale navlake. Trening mi je uspel bistveno bolje kot mučenje na PST-ju in me opremil s precejšnjo mero samozavesti in s prepričanjem, da sem na Malto dobro pripravljena. Morda bi tekmo celo dejansko uspela spacati z rezultatom pod štirimi urami.
Predvidena začetna peterka izleta na Malto se je zožila na tri člane, poleg mene sta kovčke spakirala še Špela in Simon. Moja glavna skrb je bila, kako bo moje telo odreagiralo na okoli 10-15 stopinj višje temperature od tistih, na katerih sem trenirala zadnje mesece. Soboto smo zato namenili poskusu ekspresne aklimatizacije z nastavljanjem sončnim žarkom v Valletti. Malteška prestolnica je k sreči dovolj majhna, da nismo trošili preveč energije s sprehajanjem po njenih ulicah. O maratonu se nismo dosti pogovarjali, še največ pozornosti smo namenili vremenski napovedi in izbiri primernih oblačil. S seboj sem prinesla vso možno opremo, pozabila nisem niti na kapo in rokavice. Sobotni dopoldanski ogrevalni tek po ulicah Slieme, med katerim sem skoraj zakuhala, me je prepričal, da z oblačili ne bom smela pretiravati. Velikosti otoka in maratona primeren je bil tudi expo, ki smo ga obiskali v soboto zvečer: pisarnica v enem od hotelov za dvig štartnih številk in pred njo ena stojnica z uradnimi majicami maratona.
V nedeljo ob 5h zjutraj sem vase na silo stlačila krožnik polente in se odločila, da oblečem samo majico s kratkimi rokavi in kapri pajkice. S težkim srcem sem se odrekla dodatni majčki »za vsak slučaj, če bo mrzlo«. Za boljši občutek sem jo kompenzirala z rokavčki. 
Ob 6h smo se z avtobusi že peljali na štart v srednjeveško prestolnico Malte, Mdino. Ogrevanje sem združila s kratkim ogledom ulic starodavnega mesteca. Prisluškovala sem pogovorom tekačev, ki so na Malto prileteli z vseh koncev Evrope. Največ je bilo Angležev in Italijanov, s skoraj 50-člansko ekipo je za dobro zastopanost Slovencev poskrbel ŠD Maratonc. Srečala sem nekaj znanih obrazov in z njimi spregovorila par besed in že smo stali na štartu. Ker nas je bilo maratoncev samo okoli tisoč, polmaratonci so namreč z istega mesta štartali slabi dve uri kasneje, ni bilo nikakršne gneče. No, pa začnimo!
Prvih nekaj kilometrov sem stalno preverjala tempo in pulz in se spraševala, če ne bi moral biti moj tek še bolj sproščen in lahkoten, kot je bil. Geli so me živcirali s poskakovanjem po žepih, rokavčki so mi bili že po prvem kilometru povsem odveč, zdelo se mi je, da imam poln mehur, čeprav sem bila na WC-ju 10 minut pred štartom, začelo je rahlo deževati, jaz pa nisem bila razpoložena prav nič olimpijsko. Imela sem občutek, da so moje noge pretežke in da se preveč naprezam, čeprav je ura kazala, da je moj pulz idealen, celo malo nižji od pričakovanega. Z eno besedo: trema. Tekli smo v nekih čudnih vijugah po podeželju in se kar naprej vračali proti markantni silhueti utrdbe pod UNESCO-vo zaščito, pred katero smo štartali. Na križiščih in rondojih so nas v pravo smer usmerjali številni prostovoljci. Eden od dečkov, ki mi je z zastavico kazal smer, je prebral napis na moji majici in kričal: »Gooo 3K!« Dala sva si petko in že sem hitela naprej. Idealna linija teka ni bila označena, zato se je reka tekačev, in jaz z njo, brez pravega smisla vila od desnega roba cestišča k levemu. Znašli smo se na desni strani, naslednji ovinek pa na levi in obratno. Ko sem se zavedla nesmiselnosti našega početja, sem se poskušala držati samo enega roba cestišča, dokler nisem ugotovila, kam nas vodi naslednji ovinek. A to je bilo mogoče le, kadar polovice ceste ni zasedal promet. Navijačev ni bilo veliko, vsakih nekaj kilometrov nam je za spodbudo igrala kakšna pleh banda. Po 15h kilometrih sem začela prehitevati prve sotrpine, ki so dirko začeli prehitro in počasi je začela moja samozavest naraščati. Ob pogledu na množico tekačev in slikovito pokrajino me naenkrat prevzela evforija: prav zares tečem svoj prvi maraton! Nisem se poškodovala, nisem zbolela in danes je tisti dan, ki je imel v mojih mislih zadnje mesece posebno mesto. Še tako daleč od cilja, jaz pa sem že točila solzice sreče. Polovičko sem obrnila v uri in dobrih 58 minutah in samozavestno sem sklenila, da imam dovolj rezerve za rezultat pod štirimi urami. Trasa, ki je obljubljala fantastičnih 200 m spusta, pa je bila daleč od tega, da bi se samo spuščala. Vzponi in spusti, ki so kvarili ritem teka, so se ves čas izmenjevali, ravnine pa je bilo bore malo. Ob prehitevanju pešcev, ki so sopihali v hrib, sem bila sebi in Igorju hvaležna za vse ponovitve klancev, ki sem jih zgrizla v pripravljalnem obdobju.
Po dveh urah teka se je sonce začelo kazati izza oblakov in dovolj ogrelo ozračje, da smo si na okrepčevalnicah privoščili obilno polivanje z vodo. Pogrešala sem kakšen košček banane ali čokolade in se bila prisiljena zadovoljiti z geli, ki sem jih nosila s sabo.
Po 25. kilometru se je cesta napolnila s tekmovalci, saj smo dohiteli prve oziroma zadnje polmaratonce in tekmovalce v hitri hoji na 10 km.
Napis na hrbtu enega od tekačev me je spomnil na prijatelja, s katerim sva bila pred leti skupaj na tem otoku, zdaj pa mu je življenje namenilo pravo ultra preizkušnjo, v primerjavi s katero je moj maraton samo cici tek. Že drugič ta dan sem požirala solze. Zakaj me ni nihče opozoril, da je maraton tako emocionalna izkušnja? Na silo sem odganjala otožne misli, poslala čez morje en velik objem in se končno osredotočila samo na tek. Zdaj sem samo še tekla, kaj tekla, letela! Na uro in kilometrske oznake se nisem več ozirala, samo sledila sem notranjemu občutku. V teh kilometrih se je skrival odgovor na vprašanje netekačev, zakaj to počnemo. Zato, ker lahko in ker se ob tem počutim kot kraljica sveta! Okrepčevalnici na 30. in 35. kilometru sta me presenetili nepripravljeno, v zadnjih trenutkih, preden sem zgrabila plastenko vode, sem vlekla iz žepov in odpirala gele. Po 37. kilometru se je cesta končno zravnala. Ob vsaki kilometrski oznaki sem začela preračunavati, če je rezutat pod 4 ure še vedno dosegljiv. Bil je, tudi če bi spustila tempo na 6 min/km, ampak jaz še nisem čutila potrebe po tem, da bi popuščala. Začelo se je garanje, od vseh vzponov in spustov so me že pekla stegna, ampak zloglasnega maratonskega zidu vendarle nisem srečala. Pritekli smo v zaliv med Valletto in Sliemo, kjer so se zgostile tudi vrste navijačev. Zadnje kilometre trase sem spoznala že med sobotnim kratkim tekom in s pogledom sem zdaj iskala rdeč obok z napisom »finish«. Eni od sotekačic, ki se je znašla ob meni, je navijač z roba ceste kričal, da sta do cilja samo še dva kilometra do cilja in naj me ne izpusti. To kričanje je dovolj spodbudilo mojo tekmovalno dušo, da sem za odtenek (ker več pač ni šlo) pospešila in jo pustila za seboj. Sedaj, ob zapisovanju teh vrstic, dopuščam možnost, da ji je kričal nekaj povsem drugega, ampak to niti ni bistveno, glavno je, da me je zmotiviral za mikro pospešek. Nekaj metrov pred ciljem sem zaslišala navijanje uradnega Maratončevega fotografa Igorja, ampak energije za kakšen pameten odziv mi je že zmanjkalo. Padla sem v cilj in na semaforju zagledala rezultat 3:58 in nekaj sekund. Plan A – preživeti maraton in plan B – pod štirimi urami uresičena! Juhej!
V cilju sta me že čakala Špela in Simon, ki sta se tokrat zelo uspešno podala na polmaratonsko razdaljo. Solza menda nisem več točila, se mi je pa že v prvih minutah po prečkanju ciljne črte nemarno zareklo: »Še bom šla!«
Barbara Vovko