Pred več kot letom sem enkrat na bazenu Petra vprašal, koliko časa se rabi za priprave. Je rekel eno leto, pa še z nasmeškom lahko prideš skozi cilj. To se je zame zgodilo v Celovcu. Na zunaj je na trenutke morda nasmeh deloval malo trd, znotraj pa je bil širok, vesel, pravi nasmeh.
Rad bi se najprej zahvalil za čestitke in dobre misli, še posebej vam ki ste nas prišli v Celovec spodbujat ob progo.
Začelo se je z vstajanjem ob 3.30 v Bohinju. Spal sem kot top in se dobro spočil. Pojedel sem običajen zajtrk, še enkrat pregledal opremo, preveril če imam čip in odrinil proti Celovcu. Nekje po Ljubelju je bilo treba na WC. Na parkirišče sem prispel malo pred 6 uro. K sreči sem hitro našel prazno mesto, pozabil sendvič v avtu in vstopil v kolono ljudi, ki se je pomikala v smeri štarta. Gneča je bila že velika, vsi so se motali okoli koles. Dam bidone na kolo, vidim v sosednji vrsti Marjana, Roka in tam bolj naprej Mateja. Vsi polnijo zračnice. Zaprosim za pumpo, pa moram čakat ker jih je že nekaj pred mano. Grem nazaj h kolesu, da preverim števec, ki mi prejšnji dan ni hotel delat.
Za vsak primer sem imel rezervni scenarij, da bom jedel in pil na 10 minut, če ne bom videl kdaj bo na števcu 5 km. Na 5 km sem imel namen jest in pit. Tako sem tudi mislil razbit teh velikih 180 km na majhne etape, pa še dovolj hrane in tekočine bi spravil vase. Pod hrano mislim bolj pitje neke mešanice stopljenega riža in vode. Zadevo sem preiskusil na treningih in je delovalo.
Vidim da do pumpe ne bom uspel priti. Malo gledam po tistem polju koles in tam na koncu vidim vrsto. Verjetno tam oddam obleko, ampak da čakajo v vrsti, da oddajo obleko, mi je bilo malo čudno. No vrsta je bila za WC. Začutim da bom tudi sam moral v vrsto. Čakal sem 25 minut, se potem med zadnjimi oblekel v neopren in odšel na obalo. Postavim se bolj zadaj, kaj vem kako bo šlo.
In že smo v vodi, veliki dan se je začel. Pričakoval sem da bo borba samo na začetku, pa je bila ves čas, včasih več prerivanja včasih manj. Pri vstopu v kanal v gneči nekoga, udarim s svojim poškodovanim mezincem, da vidim vse ribe (zvezde). Stisnem zobe in odplavam še tistih 800 m. V menjalnem prostoru se ne obiram preveč in že sem na kolesu. Ne razmišljam, da je pred mano dolga etapa ampak vse jemljem od trenutka do trenutka. Števec dela in rutina hranjenja in pitja se začne po planu. Prvih 50 km me kar naprej prehitevajo, ampak ne upam vozit več kot 33 km/h, kaj vem koliko moči imam. Kmalu pride konec prvega kroga in obrat v drugega. Tam vas vidim in to me spodbudi za drugi krog, pa tudi tako slabo mi ne gre. Še nikoli se nisem peljal 90 km povprečno 30 km/h. V drugem krogu pričakujem kakšen krč, pa ga ni, začne pa deževat. Padat začne na 150 kilometru in to kar močno. K sreči ni bilo mrzlo in v drugem krogu nisem nič počasnejši. Na začetku maratona imam malo krčev po rebri, na zgornjem delu trebuha, tako da začnem malo rezervirano. Ko pridem prvič v Celovec začnem pit kokakolo in jest lubenico. Huda kombinacija si mislim, ampak je pasal. V drugem krogu vztrajam v teku in jih veliko prehitim. Veliko jih že hodi, ali pa zelo počasi teče. Vsakič ko vas vidim ob progi, kako navijate, se vas razveselim in za trenutek mi prekinete tisti konstantni napor. Ja maraton je zgodba zase in na tej točki tekma postane naporna. Ko grem drugič in zadnjič v Celovec, imam že motečo bolečino v hrbtu mod lopaticama, kar me prisili da hodim in razgibavam hrbet, da bi pregnal bolečino. V centru me čaka Beno in pozdraviva se. Ob mene se pripelje sodnik na kolesu in reče »Just go, it is possible to finish in 12 hours, Just go«. Presenečen vprašam koliko je ura. Nisem imel občutka, koliko časa sem na poti. Ura mi je kazala samo čas od kar sem sedel na kolo. Nisem vedel koliko časa sem bil v vodi in v menjalnem prostoru. Računal pa sem, da mi bo uspelo priti v 13 urah kar je bil moj cilj. Vprašam še Benota koliko je ura in koliko je do cilja. Podatka ki mi ga da niti ne preračunavam in se spustim v dir. Pričakujem, da me bo pobralo po 800 metrih, saj sem imel občutek da kar letim, ampak moral sem poskusit. Od nekje se pojavi še Iztok, tečeta z mano in me spodbujata. Beno pove da gremo s tempom 4.22. Težko verjamem saj še na treningih težko dosegam takšno hitrost. Si mislim, da me hočeta samo inspirirat, da bi stisnil do konca. Pa nekako tečem in ne popuščam. Ko pritečem mimo koles Iztok vpije koliko je še do konca in koliko je ura. Na to od daleč vidim oznako za 1 km in vem da ne zmorem tečt 3 km/h. Iztok me še kar vzpodbuja, jaz se mu nazaj derem, da je OK da bo kakor koli super. Ljudje z zanimanjem gledajo kaj to midva izvajava sedaj proti koncu. Potem pride oster ovinek, ki ga komaj zvozim, da ne padem preko zaščitne ograje in že sem na poti v cilj. 12.03. Za ograjo vidim Igorja, ki se smeji in stiska pesti. Tako je bilo. Nič spektakularno, a zame veliko vredno.
Še enkrat hvala vsem, ki ste tako ali drugače sodelovali v tej moji zgodbi in z veseljem bom sodeloval v kakšni takšni vaši. JUST GO.
Gorazd