Matej, 9.marec 2009
Tvoje pismo mi daje upanje, da imamo Slovenci zopet nekoga, ki ima ogromno volje, energije, predvsem pa točno določene cilje. To je ravno tisto kar manjka večini naših športnikov, ki se ukvarjajo, recimo temu extremnimi športi in dosegajo občasno odmevne rezultate, vendar se običajno izgubijo v nekem povprečju.
Moja ultramaratonska pot se je začela dokaj nenavadno. Kot prvo moram poudariti, da se nihče v družini in tudi v sorodstvu ni nikoli resno ukvarjal s športom. Kot osnovnošolec in kasneje srednješolec sem kot vsi moji vrstniki v tistem času smučal. V letih študija pa sem se rekreativno ukvarjal s košarko, bil sem celo trener košarkaške ekipe. O kakšnem teku v tistem obdobju ni bilo ne duha ne sluha. Vse skupaj se je začelo šele kasneje, ko sem diplomiral na fakulteti za strojništvo in potem odšel na služenje vojaškega roka v Bovec. Z veliko sreče sem uspel, da so me iz Bovca premestili na Pokljuko, kjer sem bil v športni četi, ki je trenirala za Tek patrulj v Dražgošah. Bolj pod prisilo kot iz veselja sem moral skupaj z ostalimi iz ekipe začeti z vsakodnevnimi treningi, ki so potekali dva krat dnevno in so vsebovali tek, tek na smučeh, smučanje in streljanje. V začetku je bilo vse skupaj prava nočna mora, saj sem bil popolnoma brez kondicije, treningi pa so potekali pod strogo vojaško disciplino. Hitro sem se privadil in po nekaj mesecih mi je postalo vse skupaj všeč in začel sem uživati. Da ne bom dolgovezil. Na Pokljuki sem potem ostal kot vodja vlečnice do konca vojaškega roka in večino časa izkoristil za tek, saj mi je v obdobju treningov za Dražgoše tek očitno zlezel pod kožo.
Ko sem prišel iz vojske sem se zaposlil in vsaj nekajkrat tedensko odtekel 10-15 km. Tekel sem izključno zato ker je tek odlično vplival na moje počutje. Na kakšno tekmovanje še pomislil nisem. Leta 1979 pa sta me dva sodelavca navdušila, da gremo na tek trojk (27 km) okoli Ljubljane. In to je bilo moje prvo tekmovanje in obenem MOJ “USODNI” KORAK. Po teku sem ob vrčku piva pri Figovcu srečal dva znanca, sicer pa že prekaljena tekaška anesenjaka, ki sta me po nekaj rundah piva navdušila, da se jima pridružim na teku 100 km v Bielu. Tisti dan sem bil res navdušen, vendar pa sem naslednji dan ugotovil, da je tek že čez tri tedne, tako da za kakšno resno pripravo ni več časa. Sploh pa v tistem času nisem imel pojma kaj pomeni 100 km, kako se pripraviti na tek, kaj piti med tekom,… Edino kar sem imel v glavi je bilo, da dane besede ne smem požreti in moram z njima v Biel in da moram priti do cilja pa naj se zgodi kar hoče! Ne bom filozofiral in bom ta del zgodbe končal. Na cilj sem prišel kot 274-ti v času 9h40min. Če pomislim nazaj lahko rečem smo, Dušan kapo dol! Ne bom govoril, da sem en teden komaj hodil, da sem imel ves ta čas zatečene gležnje in predvsem, da sem se zaklel, da 100 km ne tečem nikoli več. Po nekaj tednih sem ugotovil, da brez teka ne gre in potem se je začelo zares. V naslednjih treh letih sem že postal zmagovalec in rekorder teka Zagreb-Čazma (60 km) in 100 km teka v Varaždinu in v letu 1983 in 1984 stal na odru za zmagovalce Spartatlona (245 km) ob Kourosu.
Nadaljevanje športne športne poti ne bom opisoval, ker to ni namen mojega pisma. Iz zgoraj napisanih dejstev lahko povlečemo kar nekaj trditev, ki sem jih tudi preizkusil tekom športne poti.
1. ZA TISTEGA KI HOČE IN ZMORE NI NEMOGOČIH POTI
2. ČE NE VIDIŠ CILJA SE NE PODAJ NA POT
Mogoče vse skupaj zveni filozofsko, vendar pa sta zgoraj navedeni dejstvi pogoj, da se lotiš nekaj kar se ti zdi nemogoče. Poznam veliko tekačev, ki se leta in leta ukvarjajo s tekom, pa se ne upajo lotiti maratona. Zakaj? Zato, ker ne verjamejo vase, lastne sposobnosti in predvsem ker cilja ne vidijo jasno. Vsakemu, ki se prvič loti maratona svetujem, da na startu ne razmišlja o času teka, ampak o cilju do katerega mora priti. Hitro ali manj hitro prvič nima bistvenega pomena. Za začetnika mora biti maraton neke vrste potovanje na nogah, ki bo trajalo nekaj ur in na katerem lahko pride do večjih ali manjših kriz na katere pa moraš biti pripravljen. Kako pa se potem lotiti ultratekov, ki so dolgi tudi na tisoče kilometrov in več in trajajo včasih tudi po več mesecev.
PREDVSEM JE VSE V GLAVI , V TVOJI PSIHIČNI PRIPRAVLJENOSTI, S TEM DA MORA BITI TUDI FIZIČNA PRIPRAVLJENOST MAKSIMALNA. GLAVNO PRAVILO PA JE, DA IMAŠ V GLAVI NAJBOLJ ČRNE SCENARIJE DOGODKOV NA DOTIČNEM TEKU, TAKO DA TE NOBENA STVAR NE PRESENETI IN SE TAKO VSE DOGAJA V MEJAH TVOJIH PRIČAKOVANJ.
Vrnimo se malo na začetek tega pisma, kjer sem pozabil poudariti, da so bili moji prvi tekmovalni koraki narejeni pri 26-tih letih.
IZ TEGA SLEDI, DA ZA VZDRŽLJIVOSTNE ŠPORTE NIKOLI NI PREPOZNO, ČE SMO ZDRAVI IN SI TO RES ŽELIMO.
Za dokaz lahko poleg sebe navedem še svojo hči Nežo, ki je s tekom začela pri 27-tih letih. Do takrat me je več let spremljala na tekih (TRANS AUSTRALIA, TRANS EUROPA, SPARTATHLON, DOLINA SMRTI,…..), vendar se s tekom ni ukvarjala. Pred dvema letoma, pa sem jo povabil na mali maraton v Beograd in to je bil njen prvi stik z tekmo. Že dva meseca kasneje je odtekla maraton v Radencih, kjer je bila absolutno tretja in najboljša Slovenka. In sedaj teče in teče. Identični začetek kot moj, vendar dokaz, da se brez velikega filozofiranja lahko lotiš teka, seveda če zaupaš vase in si zastaviš vidne in dosegljive cilje. Matej, tvoja generacija, predvsem pa ti, imaš vse možnosti da na športnem področju postaviš nove mejnike, saj ustrezaš vsem kriterijem, ki jih potrebuje ekstremni športnik. Jaz osebno nisem niti mislil da bom zaradi športa postal recimo temu nekoliko bolj razpoznaven, niti želel, da bo šport postal praktično moj poklic in da bom tudi sam postavil neke mejnike, katere boste morali mlajši šele doseči, da ne rečem preseči. Vsekakor pa je tek postal moj način življenja, brez katerega enostavno ne morem in v njem še vedno uživam. Predvsem zato, ker pri mojih letih rezultati niso prvotnega značaja,ker leta naredijo svoje in dobro se zavedam, da so najboljša leta mimo.
UPAM, DA BO TO PISMO VSPODBUDA TISTIM, KI DVOMIJO VASE IN SVOJE SPOSOBNOSTI! NIKOLI NI PREPOZNO IN ZAVEDAJMO SE, DA SMO KLJUB MAJHNOSTI V ŠPORTU NA VELIKO PODROČJIH ZELO VELIKI! VELIKO ŠPORTNIH USPEHOV TEBI IN TEBI PODOBNIM!
Dušan Mravlje