Pozdravljen Igor in bralci spletne strani 3K šport 11. januar 2009
Najprej lepa hvala za povabilo in čast, da me smatraš kot primernega sogovornika v zanimivi akciji športnik športniku. Predstavitev, ki si jo naredil v svojem pismu je bila tako dosledna, da sem marsikatero dejstvo oz. dogodek kar nekoliko podoživel.
Hvala za vse čestitke in lepe želje. Na triatlonsko sceno sem se res vrnil po nekajletni odsotnosti in izključno zaradi tega ker sem pogrešal triatlon. V treh letih sem poleg tega, da imam zopet resne ambicije na tekmovalni ravni, prevzel še krmilo v TK Ljubljana in Triatlonski zvezi Slovenije. Nekateri bi mislili, da bi rad vse in še več. Stvar je ravno nasprotna. Triatlonu bi rad vrnil nekaj, kar sem s pomočjo tega športa imel priložnost doživeti.
Navedel si kar nekaj pričakovanj in ciljev te akcije in moram reči, da ob pravilnem angažmaju in resnem pristopu izbranih parov lahko pričakujemo zanimiva razmišljanja o triatlonu, športu, doživljanju tekmovanj, treningov, mogoče o vedno zanimivem dogajanju v glavi posameznika, predvsem med procesom vsakdanjih treningov in nenazadnje čarobnost usklajevanja z vsakdanjimi obveznostmi in o predpogoju za nemoteno doseganje nemogočega – neskončni tolerantnosti domačih in širše športnikove okolice.
In prav zadnji dve postavki sta zame kot triatlonca, inženirja strojništva, organizatorja in deloma trenerja v Triatlonskem klubu Ljubljana, predsednika Triatlonske zveze Slovenije in če želite tudi kot partnerja, prijatelja in nenazadnje bodočega očka nekaj, kar se ne da uniformirati oz. napisati formulo, kako to najelegantnejše izvesti. Sam sem imel priložnost trenirati in tekmovati kot vrhunski športnik, pa se mi roko na srce kar se tiče treninga, ta del mojega življenja ni zdel pretirano naporen. Res je, da so bile količine treninga za rekreativnega tekmovalca nepredstavljive. A razen tega drugih obveznosti skoraj ni bilo. Torej je bil tudi drugi del treninga vrhunski – to pa je regeneracija – brez katere sam trening nima »skoraj« nobenega učinka. Kljub temu pa sem prav v letu 1999, ki je bilo tudi leto tvojega zadnjega triatlonskega tekmovanja, naletel na nekaj česar se ne želim več niti dotakniti. To je sindrom kronične utrujenosti, ki je prišel potiho in bil plod celoletnega preobremenjevanja organizma in nesproščenosti zaradi zaključevanja študija. Zato naj izkoristim in vsem športnikom, ki berete to kolumno, položim na srce: »Raje trije treningi premalo, kot eden preveč!« Vsi si želimo, da bi iztisnili iz sebe največ kar se da, pozabljamo pa na osnovno – imeti se lepo pri svojem početju. Tudi sam sem večkrat »žrtev« neusmiljene gonje za boljšim in večjim. Dosežkov pa se velikokrat veselim šele po treznem premisleku in podrobni analizi tekmovanja, namesto da se bi iz srca veselil vsakega dosežka in prihoda preko ciljne črte, kot se veselijo vsi, ki nas spremljajo ob progi. Ti si sicer v triatlonu vedno tekmoval z odnosom profesionalca, ki ima vse pod kontrolo in nič ne prepušča naključju (vsaj tak sem imel občutek jaz), a me kljub temu zanima, kako si prebrodil vse probleme, preutrujenosti, majhna in velika razočaranja, ki brez izjeme pridejo na vsaki športni poti. Kako si vedel, kdaj je preveč in se moraš ustaviti celo za teden ali dva, ker v nasprotnem primeru se ti ne bo izšlo. Kako si vse težave uspel obrniti sebi v prid in se na novo motivirati in začeti od začetka. Čeprav tudi po daljši prekinitvi športne poti fizično ne začneš ravno na začetku, si pa vsaj s psihološkega vidika na začetku skoraj vedno, ko pričneš razmišljati o novem velikem tekmovanju.
Kot vidiš je tista pretreniranost iz leta 1999 še vedno globoko usidrana v meni in je pustila neizbrisen pečat in občutke, ki jih ne želim več doživeti. Prav zato načenjam to temo, ki naj bo nekako opozorilo vsem športnikom, ki se spuščajo v premikanje svojih lastnih mej. Premikanje mej in preseganje samega sebe mora biti sistematično, zelo načrtovano in previdno, ker vse napake pridejo za nami z zamikom. In če so prevelike, jih zelo težko premostimo.
Druga zelo zanimiva tema, ki se jo bom dotaknil naslednjič in ki jo omenjam le zato, da te izzovem je dogajanje v glavi športnika med daljšim tekmovanjem. Bitka samega s sabo, obupavanje, jeza, vzhičenost, razočaranje, preračunljivost, jok, smeh, bolečina in na koncu zadoščenje in veselje ter izčrpanost.
Sedaj pa moram zaključiti, čeprav imam še toliko za povedati. A kot vedno, me tudi danes daje časovna stiska in sem se v skladu s svojim življenjskim stilom k pisanju spravil v nedeljo zvečer. A v tem je tudi čar vsega – stvari naredim nekoliko bolje če sem pod rahlim pritiskom.
Komaj čakam, da zopet pridem na vrsto čez 14 dni. Najraje bi napisal napovednik, a naj vsem raje zaželim VSE NAJLEPŠE V LETU 2009 in ponovim znano misel: »“Najmočnejši ljudje niso vedno tisti, ki zmagajo, ampak tisti, ki ne obupajo ko zgubijo.”
TriZdrav in na slišanje!
Mitja