Igor, hvala za lepe želje 26.januar 2009
Tudi sam komaj pričakujem junij, ko se bo življenje verjetno zavrtelo okrog vseh treh koordinatnih osi naenkrat in nekaj časa bomo lovili ravnotežje v novi življenjski vlogi. Komaj čakam in vem, da bom lahko samo pritrdil tvojim trditvam.
Odgovoril si mi na res bistveno vprašanje vsakega športnika. Ali je res najbolje, da delam samo eno stvar (trening) in to izpopolnim do perfektnosti? Sigurno je to v nekem obdobju edini način, če želiš postati res vrhunski športnik in izkoristiti vse svoje potenciale. Že leta nazaj sem videl tvojo ozko »straight forward« usmerjenost za dosego cilja in izpolnitev tekmovalnih ambicij. Zdaj si mi z dejstvi to le potrdil.
Tudi sam sem bil do neke mere zelo osredotočen na trening, a popolnoma se osredotočiti samo na trening mi ni uspelo skoraj nikoli. Hitro sem uvidel, da v življenju potrebujem še druge izzive, ki pa mi na določen način pomagajo tudi pri doseganju dobrih rezultatov in premikanju lastnih mej. Mogoče bi lahko s tvojim načinom dela dosegel še več, a po drugi strani razmišljam da mogoče pa ne, ker enostavno tega psihično ne bi zdržal.
Ker sva oba na nek način vpeta v promocijo triatlona in se zelo trudiva, da bi ta šport približala širšim rekreativnim krogom, se mi zdi zelo pomembno, da poleg ozkega »profesionalnega« pristopa do treninga, poskušam predstaviti dan, teden, sezono dobrega rekreativnega triatlonca. Ogromno sem razmišljal o večnem problemu iskanja ravnotežne enačbe med družino, treningi, službo, prijatelji in še kupom drugih obveznosti. Poskušal sem po receptih izpred desetih let, pa žal ni šlo zaradi dveh razlogov: prvi je EMŠO, drugi pa vse obveznosti, ki te dodatno izčrpavajo. Potem sem posegel po različnih knjigah, priporočilih, prebral ogromno člankov na temo treniranja in nazadnje šele lani (po nekaj letih takšnih ali drugačnih poizkusov) prišel do nekaterih dejstev, ki mi sedaj narekujejo proces treniranja. Mogoče se bodo nekatera izmed njih slišala kot klišeji iz vsake literature, a kljub vsemu:
- Prehrana! Vsak bi rekel – Itak! Ja ampak naslednje. Nujno takoj po treningu (ko naredim zadnji gib) že nekaj OH. Nikoli in res nikoli velikega obroka (razen ob prostih dneh), ki ti uniči cel dan kar se tiče dobrega počutja. Čim več majhnih – in to raje eden preveč kot premalo.
- Prišel sem do dejstva, da rabiš »Velikega brata«. Kaj to pomeni? Rabiš nekoga, ki združuje prijatelja in trenerja. Nekoga, ki pozna tvojo reakcijo na specifiko treningov in tvojo regeneracijo. Nekoga, ki bdi nad tabo in je bolj objektiven in realen, kot si lahko sam kadarkoli. In prav ta te mora tu in tam spustiti na realna tla. Ko si vpet v 1000 majhnih stvari čez dan ne moreš in ne smeš biti svoj trener. Tukaj se moram zahvaliti Erihu.
- Poslušaj svoje najbližje! Tvoji najbližji že 3-5 dni preden preutrujenost začutiš sam, vedo kaj se pripravlja. Zakaj? Ker postajaš rahlo razdražljiv, nesproščen, treningi so ti naenkrat obveza namesto sprostitve, … Hvala Nina!
- Zelo pomembno ali pa priporočljivo je 2-3x tedensko trenirati plavanje zjutraj. To ti prihrani marsikatero nervozo v popoldanskem času ali pa že med službo.
- Med delovnim časom je dobro, da je prehrana prilagojena temu, da po službi ne sledi oblino kosilo, temveč trening. Tega je najbolje narediti čim prej, da ti večer ostaja za sprostitev s svojimi najdražjimi.
- Če je možno narediti kakšen raztek med delovnim časom. Meni uspe tu in tam. To pomeni, da namesto malice in dveh kav ta čas porabim v Tivoliju. To seveda vedno ni možno, kadar uspe je pa dan še bolje izkoriščen.
- Delati ogromno vaj, ki so mešanica strečinga, sproščanja in samo-masaže. Nujen pogoj za dobro regeneracijo je sproščenost, ki pa jo ob natrpanem urniku težko dosežemo.
- Težki treningi so med vikendom! To pomeni, da moramo vikend pričakati optimalno pripravljeni in spočiti.
Napisal sem nekaj opažanj ali če želiš zaključkov, do katerih sem prišel sedaj, ko se ukvarjam s triatlonom kot rekreativec z 8 urnim delavnikom. Seveda sem spustil ogromno pomembnih stvari, a te ki sem jih navedel se mi danes zdijo najpomembnejše.
Še nekaj bi rad izpostavil. Z razliko od treningov izpred desetih let opažam, da danes na treningih veliko bolj uživam in poskušam biti manj obremenjen s tempi, kilometri, hitrostjo. Prav ta petek, ko sem delal dolgo kolesarjenje po Istri, sem videl da veliko bolj cenim trenutke, ko lahko 4 ali 5 ur kolesarim v soncu. Tak trening skušam doživeti kot izlet. Tudi tekmovanje v Ironmanu, ki me čaka 23. maja na Lanzarotih bom poskušal vzeti kot izlet, neko avanturo. Na tak pristop trenutno še nisem pripravljen, a s pomočjo vseh, ki so vpeti v moje življenje in treningom, mislim da mi to lahko uspe. In mislim tudi, da je v tem trenutku to najboljši recept celo za vrhunski rezultat.
Če zaključim z mislijo: »Iz vsakega dne poskušajte potegniti optimum in ne maksimuma za vsako ceno, kajti jutri je še en dan.«
Če sedaj zaključim z vlogo športnika in preidem na vlogo trenerja. Igor zelo me zanima, kaj so bili tvoji glavni motivi, da si začel prenašati svoje znanje in izkušnje na druge. Nekaj let nazaj si postal trener, danes imaš ogromno športnikov, ki jih vodiš in treniraš. Do kakšnega nivoja nameravaš nadaljevati kot trener? Boš ostal v glavnem na rekreativni ravni ali te mika delo tudi z vrhunskim športniki? Sam menim, da lahko s sistematičnim pristopom strokovnjakov in stroke na področju triatlona, na eni izmed naslednjih olimpijad na štartu vidimo tudi slovenskega triatlonca/ko.
TriZdrav in na slišanje!
Mitja