Dragi Igor 23. februar 2009
Kot si že sam omenil je bilo druženje za tvoj jubilej nadvse prijetno. Začelo se je kar malo adrenalinsko, saj sem šele na bazenu izvedel, da je tvoja želja plavati pod 10 minutami.
To nikoli ni enostavno, še posebej če si v fazi bazičnega treninga in imaš »na grbi« ogromno kilometrov. Poleg tega je bil to že tretji trening v tem dnevu, tako da sem se pred plavanjem na trenutke počutil kot na tekmovanju. Vedel sem, da sem dobro pripravljen, a kljub temu je bilo prisotno nekaj adrenalina in negotovosti. Potem pa še vprašanje: »Ali bom zadel tempo?«, saj prvih 100 m je enostavno iti 1:10, samo potem … No kakorkoli, vesel sem, da sem lahko bil del tega in se bom tega plavanja z veseljem vselej spominjal. Nadaljevanje druženja je bilo pa sproščujoče in zabavno. Predvsem pa obilno.
V Sloveniji trenutno obstaja nek pozitiven moment, kjer na vsakem koraku opazimo, da se ljudje ukvarjajo ali se želijo ukvarjati športom oziroma se rekreirati. Tolikšnemu »povpraševanju« po športni aktivnosti še nisem bil priča, pa se gibljem v športnih krogih že vrsto let. In to se dogaja predvsem v športnih panogah kot so plavanje, tek, kolesarjenje in v raznih »outdoor« športih, medtem ko šport kot je tenis, skupinski športi z žogo malenkost izgubljajo na množičnosti. Po mojem mnenju so ljudje ugotovili, da jih ukvarjanje s športom napolni z energijo veliko bolj kot pa zgolj podrejanje življenja službi in neki profesionalni karieri. In prav zaradi tega dogajanja imamo v triatlonu priložnost, da skušamo šport še bolj približati širšim množicam. V triatlon so vedno »zahajali« posamezniki, ki so/smo bili veliki individualisti, težko prilagodljivi skupinskemu duhu in zelo nesproščeni oziroma preveč tekmovalni. V zadnjem času opažam spremembe tudi v tem oziru. V določenih sredinah (tudi v tvojem/vašem 3K športu) se zbirajo posamezniki, v družbi katerih je sicer glavna tema triatlon, a nikakor ne edina. Opazna je večja sproščenost, neobremenjenost z rezultati, odsotnost samo poveličevanja. Športniki bolj dihajo eden z drugim in eden za drugega, pripravljeni so žrtvovati več časa in denarja za to, da bodo na koncu dneva, tedna, meseca ali sezone zadovoljni sami s sabo in s svojo vlogo v klubu oziroma družbi. Kot si že sam rekel, ni pomembno kako te vidijo in doživljajo drugi, temveč kako se v svoji koži počutiš sam. Če tukaj prekinem pisanje in posredujem povezavo na pesem, besedilo katere bi moralo vsakega človeka motivirati, da razmisli zakaj, kako, ali res, na kakšen način, … saj res.
Everybody’s free to wear Sunscreen: http://www.youtube.com/watch?v=xfq_A8nXMsQ
In prav to je tisto do česar mora priti vsak športnik sam. Razčistiti sam pri sebi zakaj se ukvarja s športom in kam vodi to početje. Da bi pri opisovanju svoje športne poti nekoč govoril samo o rezultatih s tekmovanj, bi zgodba bila zelo, zelo žalostna in suhoparna. Šport in triatlon mora bit veliko več kot zgolj tekmovanje, premagovanje sotekmovalcev in skrivanje formul za doseganje tega. Če se bomo obnašali tako, potem bo triatlon stagniral in razen nekaterih posameznikov, ki pridejo in gredo, šport ne bo napredoval. Mislim, da je dolžnost vsakega triatlonca, ki je bil ali je vpet v triatlon, da športu tudi vrača na svoj način, da šport bogati in ga približuje rekreativni sferi. Vedno je polemika ali spodbujati tekmovalni ali rekreativni nivo. To vprašanje je skoraj identično vprašanju s kokošjo in jajcem. Ni enega nivoja brez drugega in obratno in tega se moramo zavedati vsi. Zato sem zelo vesel, da smo v Sloveniji prišli do trenutka, ko se dela na obeh sferah in moram reči da zelo dobro. Tukaj vidim tudi priložnost TZS-ja, da kot neke vrste servis in povezovalni člen vseh klubov in športnikov, poizkušamo dvigniti šport na višji in prepoznavnejši nivo. Predvsem pa vključiti čim več ljudi iz različnih sfer družbenega in gospodarskega življenja in ponuditi športnikom več in boljšo kvaliteto.
In prav ti Igor, si eden izmed športnikov preteklosti, ki z vzgledom kažeš kako oziroma na kakšen način lahko nekdaj vrhunski športnik vrača športu in se ob tem neizmerno zabava in še dodatno bogati že svoje prebogate izkušnje. Upam, da bova tudi v prihodnosti sodelovala in skušala s svojim početjem posredovati širšemu krogu ljudi, da je šport res način življenja in da to nikakor ni le oguljena fraza.
Še enkrat se ti zahvaljujem, da si mi ponudil možnost sodelovanja v otvoritvenem »plesu pisem« športnik – športniku in mi s tem omogočil posredovati svoja stališča in razmišljanja. Upam, da sem zadovoljil tvoja pričakovanja in da nama je uspelo nakopičiti potrebno zagonsko energijo za bodoče športnike dopisovalce.
Za prihodnost ti želim vse najlepše in predvsem, da bi tvojo zgodbo pisal tako tekoče kot si jo do sedaj. Kot pravi pesem: »The race is long and in the end, it is only with yourself.« Igor vsakokrat ko boš imel idejo, ki bi ti jo lahko pomagal razviti, prispevati delček ali pomagati kako drugače, sem ti vedno na razpolago.
Lep pozdrav tebi, tvojim 3K-jevcem in vsem bralcem.
Mitja