Že dobri trije tedni so minili od tekmovanja, pa se je v tem času zgodilo toliko stvari, da mi je šele zdaj vsaj približno uspelo zbrati misli in jih zapisati.
Vse skupaj se je začelo že lansko leto, saj mi je zmaga na SP v St.Georgu prinesla vabilo organizatorjev za direktno udeležbo na SP v Lahtiju 2023. Hladna dežela me sprva ni mikala, a sva se z Ano kasneje le odločili, da greva. Izkoristili sva priložnost za skupne mini počitnice in spoznavanje zelo drugačnih krajev; v Skandinaviji namreč še nikoli nisva bili in kdo ve, če bi naju pot sicer sploh kdaj zanesla tja. Odločitve nisva obžalovali.
Ana je prevzela breme celotne organizacije, moja naloga je bila le plačevanje računov in seveda ustrezna priprava na tekmo.
V ponedeljek,21.8., sva z direktnim letom prispeli v Helsinke in se z najetim avtomobilom odpeljali na finsko podeželje (30 km od Lahtija), kjer nama je Ana uspela dobiti prenočišče z zajtrkom po sprejemljivi ceni. Večino nastanitev v Lahtiju je namreč zakupil Ironman in jih potem nudil po astronomsko visokih cenah (150-300 evrov na dan). Na srečo je v najini bližini imel najeto hišico tudi James, Avstralec, ki kot letališki inženir dela v Abudabiju. Lani sva ga spoznali na SP v St.Georgu in se z njim spoprijateljili. Pomagal mi je sestaviti kolo, v zahvalo sem ga povabila na večerjo v spodobno ocenjeno restavracijo, ki jo je Ana izbrskala na spletu. Poleg treh finskih pevcev karaok, ki so nam »popestrili« večer, smo bili edini gostje.
Naslednje jutro sem se pred zajtrkom kljub megli in hladu podala na lahkoten raziskovalni tek po bližnji okolici: jezero v meglicah, melanholične breze, visoke smreke, borovnice, brusnice, jurčki (sem jih slikala, ker mi sicer Stane ne bi verjel), simpatične modre, rdeče in rumene hiške, preprosti avtomobili. Vse lepo, urejeno in kljub dokaj visokemu standardu skromno. Po zajtrku sva se z Ano odpravili po nakupih; ugotovili sva, da je tu »nakupovalna košarica« precej dražja kot pri nas. Popoldne je prenehalo deževati. Odpeljali sva se do moderno opremljenega skakalnega centra v Lahtiju, kjer je bilo tudi glavno prizorišče vsega dogajanja v tekmovalnem tednu. Prava atrakcija je olimpijski bazen pod veliko skakalnico, ki ga pozimi zamrznejo in spremenijo v doskočišče. Izkoristila sem enkratno priložnost, odplavala dober kilometer in nenavaden plavalni trening zaključila s skokom v telemark.
Vsi naslednji dnevi so bili zapolnjeni s predtekmovalnimi obveznostmi in dogodki.
V sredo dopoldne (23.8.) je bil na vrsti prvi uradni plavalni trening v jezeru. Organizatorji so poskrbeli za popolno varnost; dobili smo posebne zapestnice, s katerimi smo se prijavili pred vstopom v vodo in po izhodu iz jezera. Plavali smo v z bojami označenem 600 metrskem krogu; budno so nas spremljali prostovoljci na čolnih in supih, tu so bili tudi kužki reševalci s svojimi vodniki. Voda je imela slabih 18 stopinj, a v primerjavi z zrakom je bila prav topla. Ob 12.00 sem se šla »čekirat«; prevzela sem ves tekmovalni material, dobila lepo roza zapestnico in postala številka 1283. Že ob 14.00 je tekaška preizkušnja čakala mojo Ano. Tokrat sem bila za spremembo jaz v vlogi spremljevalke in fotografinje. Ana se je na 5km dolgi gorski progi odlično odrezala, jaz pa tudi…
V četrtek (24.8) sem se ponovno udeležila uradnega plavalnega treninga, kasneje pa prevozila še zadnjih 10 km kolesarske proge in edini res strmi klanec pred ciljem. Zvečer sva se vrnili na otvoritveno slovesnost. Vsi lanskoletni zmagovalci po kategorijah smo sedeli za okroglimi mizami s svečami v posebnem VIP prostoru. Program je bil kratek, jedrnat in zelo kvaliteten, hrana odlična.
V petek (25.8.) sva se z Ano podali na zelo počasen ogled tekaške proge; ugotovili sva, da je razgibana, lepa, a zelo zahtevna; 10 kilometrski krog se začne s 4 kilometre vzpenjanja… Popoldne sem odpeljala najprej kolo in vrečko s kolesarsko opremo v menjalni prostor pri jezeru T1, nato pa še vrečko s tekaško opremo v dobra 2km oddaljen menjalni prostor T2 v skakalnem centru (v dvorani). Ker imam na tekmi pogosto težave z iskanjem svojih stvari, sem si vse lokacije temeljito ogledala, fotografirala in si skušala vtisniti v spomin detajle, ki mi bodo pomagali pri učinkoviti menjavi. Zvečer sem pred spanjem vse večkrat vizualizirala in povsem pomirjena s čipom okoli levega gležnja zaspala. Prvič odkar se udeležujem svetovnih prvenstev nisem niti približno vedela, kdo so moje sotekmovalke, niti katere številke imajo. Vedela sem le, da nas bo v moji kategoriji na startu stalo kar 130. In to me je zelo veselilo. Zavestno se nisem vnaprej obremenjevala z uvrstitvijo. Moj glavni cilj je bil, da vse opravim po svojih najboljših močeh, v skladu z mojimi »mini« zdravstvenimi omejitvami, da spremljam pulz, se ne mučim, da tekmo sprejmem kot nagrado in na njej predvsem uživam. Triatlon v mojih letih je pravzaprav najlepši, ker se ti ni treba več nikomur dokazovati, se ne obremenjuješ več z rezultati in dejansko treniraš in tekmuješ le še za svoje zadoščenje in veselje.
In končno sobota (26.8.), tekmovalni dan. Presenetljivo dobro sem spala. Po zgodnjem zajtrku sem še zadnjič prekontrolirala, če imam vse za v menjalni prostor in z Ano sva se z najinim živo rdečim fordom odpeljali v Lahti. Že zelo zgodaj so nas prostovoljci začeli usmerjati na ustrezni parkirni prostor, tako da stresa v zvezi s parkiranjem sploh ni bilo. Jutro je bilo megleno in hladno, a končno se je obetal dan brez padavin. V T1 sem poiskala svojega Bliska, ga opremila z geli in bidoni in si še enkrat ogledala, kako ga bom med 2600 kolesi najlažje našla. Ana me je počakala pri izhodu iz menjalca in skupaj sva odšli proti dober kilometer oddaljenem štartu plavanja.
Že od daleč sva zaslišali, da je start zaradi goste megle prestavljen za pol ure. To mi je prišlo zelo prav, saj sem se lahko res pošteno »odWeCejala«. Nikjer ni bilo pregovorno dolgih vrst, saj je bilo teh »plastičnjakov« res veliko. Vzdušje je bilo enkratno: odlični DJ, glasba za vse generacije, ki je kar silila k ogrevalnemu poplesavanju in tik pred zdajci še finska himna, ki jo je ob spremljavi pianista na terasi v živo odpel znani finski pevec. Ana mi je pomagala zlesti v neopren in že sem s svojimi« AGE-gruparkami« stala pred startom plavanja. V vodo se je vsakih 5 sekund s pomola pognalo 10 tekmovalk. Ana mi je zabičala, da moram startati med prvimi desetimi. Ubogala sem jo. Plavanje je minilo brez posebnih presenečenj in problemov. Iz vode sem zlezla sedma, sledil je kar dolg tek do menjalnega prostora, kjer sem dokaj hitro našla svojo vrečko. Za oblačenje sem porabila nekaj več časa, saj me je vedno strah, da bi me zeblo. Še cokljanje v kolesarskih čevljih do Bliska (večerna vizualizacija je pomagala) in že sem bila na kolesarski progi. Ta je bila speljana v enem krogu po valoviti pokrajini brez večjih, daljših vzponov. Na razpolago smo imeli oba pasova ceste, kar je omogočalo varno prehitevanje in prav nobenih izgovorov ni bilo, da bi se kdorkoli bil prisiljen voziti v zavetrju. Prostora je bilo res za vse dovolj. Začela sem na vso moč, a sem že po 30 km morala malo popustiti, saj mi je pulz narastel čez 140 utripov/min. To je zaradi aritmij zadnji dve leti moja varna zdravstvena omejitev, ki jo vedno upoštevam. Najavljati so se začeli še krči v sprednji stegenski mišici in če ne bi prestavila v nižjo prestavo, bi se kasneje zelo težko spopadla z zahtevno tekaško progo. S kolesarjenjem sem bila vseeno zadovoljna. Progo z 850 m višincev sem prevozila s povprečno hitrostjo čez 32km na uro in povprečnim pulzom 127 utripov na minuto. Dosegla sem »šele« 5.čas.»Staruhinje« smo bile letos res hitre.
Tudi v T2 sem bila zelo suverena; Bliska sem hitro postavila na pravo mesto v dvorani, uspešno poiskala vrečko s tekaško opremo, se preobula in se kot druga podala na tekaško progo. Ana mi je sporočila, da je tretja le 40 sekund za mano, kar je pomenilo, da moj tek ne bo smel biti prav počasen. Na srečo nisem bila po kolesarjenju prav nič utrujena in noge so hitro ujele pravi ritem. Tekaška proga je bila čisto po mojem okusu: zahtevna, razgibana, z veliko klanci (skoraj 300m višincev). Po prvem krogu sem prednost pred tretjo nekoliko povečala in z enakim tempom nadaljevala v drugi krog. Uspel mi je res dober, povsem enakomeren, spodobno hiter tek. Najbolj me pa veseli, da se nisem prav nič mučila, ves čas uživala in obenem dosegla za moja leta odličen čas (1:46:55).
V cilj sem z rezultatom 5:22:14 pritekla druga, 10 minut za odlično Švedinjo; tretja, Angležinja je bila le 3 minute za mano. Četrta je bila Američanka in peta Danka. Tokrat je bila konkurenca prvih petih veliko bolj izenačena in »pisana« kot prejšnja leta. Takoj po tekmi so se pojavile govorice, da je bila Švedinja na neki »vprašljivi hormonski terapiji« in se je kar nekaj časa vozila v zavetrju. Vse ta natolcevanja sem v kali zatrla. Bog ve, kaj so o meni govorili po lanski zmagi… Kirsten je bila res odlična in sem ji od srca čestitala za zmago.
Po tekmi smo se dobili z Larino družino (mamo, očetom in čudovito psičko Galo) in odšli na obvezno pivo v prijeten lokal v centru Lahtija (malo pivo 9 eurov, sem spila le enega).
Nato sva z Ano odhiteli v najin brlog na podeželju. Čakala naju je težka naloga: pakiranje kolesa v kovček. Ana si je postopek ogledala na Youtubu in s skupnimi močmi je bil Blisk v slabi uri varno razstavljen in pospravljen, prav tako vsa pripadajoča športna oprema. Odlično sva opravili in ponosni sva bili nase. Zgodaj sva legli k počitku, saj naju je čakal še en naporen dan; spremljanje moške tekme, pakiranje in zvečer svečana razglasitev rezultatov.
V nedeljo, 27.8. sva že zelo zgodaj vstali in uspelo nama je ujeti start profijev. Vreme je sprva kazalo zelo dobro, prav kmalu pa se je sfižilo in že nekje na sredini kolesarjenja je začelo deževati. Vseeno sva vztrajali do konca, navijali za vse poznane in spodbujali premražene triatlonce. Kar nekaj jih je zaradi podhlajenosti odstopilo.
Popoldne sva do konca spakirali in se zvečer ponovno vrnili v Lahti, kjer je bila zaključna prireditev, pogostitev in svečana podelitev pokalov petim najboljšim v vsaki kategoriji.
V ponedeljek sva se morali zbuditi že pred tretjo zjutraj. Imeli sva namreč zelo zgodnji let (7.05). Do Helsinkov sva prišli brez problemov v dobri uri, nato pa je začelo iti vse narobe. V parkirni hiši, kjer bi morali pustiti najeti avto, so bila vsa parkirna mesta zasedena. Deset minut sva neuspešno krožili in ga nazadnje parkirali kar v nekem kotu. Upam, da mi ne bodo vzeli 200 eurov, ki sem jih morala pustila za kavcijo. Ko sva se z vso prtljago končno prebili do letališča pa šok; zgleda, da je v ponedeljek zjutraj domov odhajala večina triatloncev in njihovih spremljevalcev. Povsod nepregledne vrste. Najprej za tehtanje in oddajo običajne prtljage in tehtanje posebne prtljage(kolesa v kovčku); skoraj uro sva čakali, pa še kolesarski kovček sem morala odpreti, ker je tehtal 1kg preveč. Odvečno težo sva preložili v normalen kovček , ki na srečo še ni dosegel dovoljene teže. In že sva s kolesom čakali v naslednji vrsti za oddajo posebne prtljage. Ker je čas neusmiljeno tekel, je Ana preprosila večino potnikov, ki so imeli let pozneje, da so naju pustili naprej. Pridobili sva vsaj pol ure. Čakal naju je še osebni pregled in morebitna kontrola osebne prtljage. Spet nepregledna vrsta, ki se je vila v vsaj desetih ovinkih. Ko sva šli skozi kontrolni rentgen, je ostalo do zaprtja vrat le še 20 minut. Če nama osebne prtljage ne bodo poslali v natančen pregled, bova ravno še pravi čas ujeli let. Anin nahrbtnik se je nasmejano odpeljal naprej in srečna lastnica ga je smela prevzeti. Proseče sem zrla v svoj nahrbtnik (tisti, ki nam ga je podaril Mič), ki se mi je bližal…a tik pred zdajci ga je naključen izbor preusmeril na desno v kontrolo… Ma neeee!!! Ana je tekla do najinih »Gate-ov« da obvesti osebje, da bom malo zamudila in naj pustijo vrata vsaj še par minut dlje odprta. Uspelo nama je zadnji hip. Ko sva končno izmučeni sedeli na najinih sedežih, nama je bilo jasno, da v vsej tej zmedi ni prav nobenih možnosti, da bi vsa najina prtljaga prispela na Brnik. Ob pristanku so mi res poslali mail, da jim mojega kolesa ni uspelo spraviti na letalo. Vsa ostala prtljaga pa se je na srečo le znašla na tekočem traku Brniškega letališča. To je bil gotovo najbolj stresen dan v sklopu svetovnega prvenstva .
Naj za konec strnem še nekaj misli o tekmovanju in Finski.
Svetovno prvenstvo je bilo res vrhunsko organizirano, prav nobene napake mi ne uspe najti. Prostovoljci so bili odlično » natrenirani«, na vsa še tako butasta vprašanja so imeli ustrezen odgovor, vsi so zelo dobro obvladali angleščino, bili so prijazni, umirjeni, zanesljivi in neskončno potrpežljivi. S svojim nastopom, rezultatom in uvrstitvijo na tekmi sem zelo zadovoljna. Vse se je odvilo po načrtovanem scenariju, nobene napake nisem naredila, nobenih večjih problemov nisem imela, v cilj sem prišla nasmejana, brez bolečin, z zavedanjem, kako srečna sem lahko, da vse to lahko še počnem in pri tem neizmerno uživam.
Finska, dežela tisočerih jezer in neskončnih gozdov, me je s svojo melanholično lepoto, skromnostjo in preprostostjo očarala. Lepo jo je bilo spoznati. Sem pa pogrešala hribe, pa tudi hladno finsko podnebje mi ni ustrezalo. Vsekakor še vedno prisegam na življenje v moji Sloveniji.