Z dogajanji na Havajih sva s Kajo kar redno poročala preko FB. Prav se mi zdi, da zabeležim še celovit pogled na zaključne priprave skozi lupo športnika-trenerja. Sedaj so spomini še sveži, vendar ravno dovolj predelani, da bodo lahko verodostojen mozaik slik dogajanja v Koni.
Navodila za branje: kogar dolgočasi, lahko mirno posamezne dele izpusti in na poljubnem mestu nadaljuje.
Sobota 26.9.
Dan potovanja je, razen dejstva, da sva se s Kajo poslovila v dokaj slabi koži, potekal tekoče, prijetno, v pričakovanju nečesa novega in obenem čisto domačega. Kona je bila pred leti moj tako pogost jesenski cilj, da sem kljub mnogim letom abstinence občutil, da se vračam pravzaprav domov. Ne motim se. Že na poti se utirim v stare navade, ko se v LA, čakajoč na končni let, zavlečem v kot čakalnice in opravim celoten program stretchinga. Ja, tudi dan potovanja za 12 časovnih pasov ne mine brez treninga.
V apartma prispem ob desetih zvečer. Sledi vseljevanje in predvsem šraufanje kolesa, ob enih ponoči padem v posteljo misleč, da bom tako utrujen premagal probleme s časovno razliko. Ne deluje, že čez eno uro (ob dveh popoldne po našem času) sem buden kot zajec. Preostanek noči mine v dokončnem urejanju gnezda za prijetno bivanje.
Nedelja 27.9.
Ob sedmih, kot je v Koni zapovedano, sem v Kailua Pier, kjer mi je vse znano, domače, prijetno, čustveno. Kar malo mehek odplavam pol proge. Neprecenljivo. Takoj nato s kolesom premerim celoten maraton. Garmin pokaže 42,25 km. Američani se ne hecajo, razdalje so pri njih vedno natančno izmerjene, brez kančka odstopanja. Dan izpolnim z oskrbo in logistiko, kar ob dejstvu, da sem bil brez avta in iz centra Kone oddaljen 6 km, ni najenostavnejše. Tik pred nočjo (v Koni sonce v tem času zahaja malo po šesti uri potem pa se v zelo kratkem času stemni) opravim še tri četrt urni raztek po Alii Drive.
Ponedeljek 28.9.
Po ponovno slabo prespani noči se v fitnesu naslikam v trdi temi ob 5.05, pet minut po odprtju. Potem ko me brhka mladenka ujame v past, obdelana z naučenimi »How are you, where are you from« in še bla, bla, bla in mi mimogrede pobere načrtovan šop zelencev, mi še bolj navdušeno pove, da lahko v fitnes prihajam že ob 4.45, saj navadno odpira petnajst minut pred objavljenim urnikom. Sicer sem vedno zgoden, to pa je tudi zame too much. Fitnes si izberem kot nekakšno dnevno bazo za prvi teden. V njem je tudi bazen. Po plavanju, raztezanju ali treningu moči iz fitnesa pričenjam tudi kolesarske treninge in se nato vračam. Prvi dan je na programu najprej plavanje. Odločil sem se, da bom izmenično en dan plaval v morju in en dan v bazenu. Sledi že bolj hrabra kolesarska tura iz mesta na sever, mimo letališča in nazaj, skupno 70 km. Pogoji dobri, povprečje krepko nad 30. Opazim veliko spremembo v 16 letih, od mojega zadnjega obiska Big Islanda. Glavna cesta iz Kone proti letališču se spreminja v štiripasovno avtocesto, veliko novih semaforiziranih križišč, eno samo gradbišče, promet se je v tem času vsaj podvojil. Minili so romantični časi, ko smo z avti in celo trucki lahko delili vozni pas, sedaj bi bilo to nemogoče in smrtno nevarno. Samo in izključno odstavni pas je varen za kolesarje. Po kolesu v fitnesu sledi še stretching. Popoldne namenim še oskrbi s hrano. Dan zaključim z lepim iztekom po delu proge na južnem delu Kone do prvega obrata, ki je od White sands village, kjer je moje domovanje, oddaljen vsega eno miljo. Pri tem sem razmišljal o skominah, ko bom na dan tekme v prvih 10 km kar dvakrat tekel mimo apartmaja.
Torek 29.9.
Jutranje plavanje v morju, španciranje po mestu. Ugotavljam, da je Kona vse bolj zaspano mesto. Življenje se iz centra seli na oddaljenejše samooskrbne samozadostne resorje, ki posrkajo vse turiste in jih tudi oskrbijo (beri oskubijo) z vsem. Tako je nekdaj živahen center vse bolj prazen in delno tudi propadajoč. Še en del romantike je poteptala agresivna turistična industrija. Edini pravi trening tega dne je enourni tek po Alii Drive, ko sem jo dvakrat po dve milji cvrl že pod 4.0/km. Dober občutek, pulz pa tja do 170, česar v Ljubljani ne bi dosegel tudi, če bi bežal pred levom, ki je pobegnil iz ZOO-ja.
Sreda 30.9.
Treninški dan začnem in končam v fitnesu. Najprej plavanje, z osrednjim delom 5×200 yardov. Dober občutek, saj so časi glede na 25 m bazen izjemni, vendar tudi preračunane vrednosti na realne razdalje dajo slutiti, da nisem od muh. Osrednji del je kolesarjenje proti severu mimo letališča, skozi obsežna lavina polja, mimo turističnih kolosov do pristaniške Kawaihae, 55 km v eno stran. To je bilo prvo pravo srečanje z brutalnim legendarnim havajskim vetrom. Eno najekstremnejših kolesarjenj, kar se jih spomnim. Najprej je pihalo v hrbet, nato pa neugoden veter s strani, tako, da je bilo potrebno držati balanco z obema rokama, se nagibat v veter in iskati krhko ravnotežje. Res izjemno tvegano in nevarno. Nazaj se je zgodba ponovila, veter v prsa, hrbet, z boka, kakor po pusti pokrajini vijuga cesta. Kdo je tisti, ki se je spomnil te tekme, in kaj je tisto, kar nas žene na ta neprijazen otok, so vprašanja, ki mi rojijo po glavi. Pravega odgovora nikoli ne bo, sprijaznjen s situacijo marljivo kljubujem surovi naravi.
Četrtek 1.10.
Lažji dan, več počitka, nič garanja. Jutranje plavanje je že bolj družabno. Pozna se, da v Kono vsak dan prispe več tri gladiatorjev. In zjutraj vsak prinese v pier na ogled, kar ima za pokazat. Moške mišice se napenjajo, ženski spol ne zaostaja prav veliko. Poleg obsežnejše vadbe moči je dan namenjen regeneraciji, izležavanju, poslušanju ptic v krošnji ogromnega drevesa v zalivu, opazovanju brezdomske, odvisniške scene po parkih, utripu tržnice, kafičev.
Petek 2.10.
Zadnji dan, ko sem sam, povsem posvetim treningu. Plavalni časi v bazenu se lepo topijo in približujejo načrtovanim ciljnim vrednostim. V Koni imam s sabo treninški dnevnik iz leta 1999 in natančno primerjam dosežke po 16 letih in določam svoje trenutne sposobnosti, izračunavam predvidene vrednosti, napovedujem tekmovalne čase in kujem taktične načrte. Blazno me to zabava, mi krajša čas in še posebej me motivira, saj vsi podatki kažejo, da sem super pripravljen. Na kolesu ta dan že leti v eno stran 8 km 36 km/h, nazaj pa 42 km/uro. Fino in ne na ful, tam malo nad načrtovano tekmovalno intenzivnostjo. Posebna poslastica tega dne je nočni 13 km tek do letališča. Razen tega, da je tek ob robu ceste smrtno nevaren, je ta tek zame nekaj posebnega. Tekel sem namreč Kaji, Leni in Nalu naproti. Lep je bil pretekli teden, samota mi je prijala, dobro sem se organiziral, povsem posvetil sebi, čudovito sem se počutil. Še bolj sem se veselil prihajajočih dni, ko bom lahko vse, kar me je tako navduševalo, mi pomeni neizmerno veliko, delil z najbližnjimi in najdražjimi. Ko bom lahko v živo pokazal in približal stvari in dogodke, o katerih sem s takim zanosom pripovedoval, ki so z leti morda malo zbledele, obenem pa še bolj postale del mene.
Sobota 3.10.
Otroka spita kot polha, verjetno še nista slišala za jet lag. S Kajo pa jo mahneva v mesto, kjer me ob 7.30 čaka Ho’ala training swim, kar ni nič drugega kot trening/tekma na celotni plavalni progi. Kakšnih 400 se nas gnete na startu. Na startu je malo zmede, pobegnili smo predaleč. Sicer pa je plavanje zame izjemno stresno. Fizično zaradi nenehnega pretepanja v vodi, številnih udarcev po celem telesu, odrivanja in borbe za položaj praktično od starta do cilja. Psihično, ker me v zadnjem km kar lepo ziba na valovih, kar je povzročilo nelagodje v želodcu in glavi. Ko po natančno eni uri dosežem kopno, mi kar odleže. Dosežek pa me je kar glodal, ker ga nikakor nisem mogel prav ovrednotiti. Prvič, ker smo na startu ušli in nismo preplavali natančno tekmovalne proge, drugič, ker mi je Garmin pokazal 4,2 preplavana km. Skrbi si odganjam z mislijo na bazenske čase, ki jasno kažejo na dobro formo. Poleg tega pa mi je kar nekaj zaskrbljenosti povzročila centrifuga od starta do cilja. Kaj bo šele na tekmi, ko nas bo startalo 1600 v mojem najštevilčnejšem valu vseh age gruperjev. Preostanek dneva posvetim svojim in jih vpeljujem v življenje v Koni. Otrokoma po pričakovanjih najbolj vžge plaža White sands beach, ki jima je dovolj za popolno srečo kar nekaj naslednjih dni.
Nedelja 4.10.
Na programu dogodkov je Annual P.A.T.H. 5K&10K Run. To je še en tradicionalen dogodek, ki ga nikakor ne želim izpustiti in je obenem načrtovan kot test tekaške pripravljenosti. Tudi startnino za ta tek rad plačam, saj gre izkupiček v dobrodelne namene. Sam jo ob 7.30 ucvrem na 5K, Kaja malo za mano na 10K. Ura mi pokaže tempo 3.44/km, pulz pa se dvigne tja do 171. Zadovoljno odkljukam ta tek kot uspešen in moj najhitrejši v zadnjih 16 letih. Po teku grem nasproti Kaji, ki se čisto neaklimatizirana muči na 10K progi. Vesel sem, da je zraven in na lastni koži prvič občuti vse prej kot prijazne havajske pogoje. Kar ne neha se cediti z nje po teku. Kolesarski trening tega dne je načrtovan tako, da jaz odpeljem še zadnji del proge od Kawaihae do Havija in nazaj, otroka in Kaja pa z avtom raziščejo najsevernejši del otoka. Kar lepo smo se ujeli in vsak odnese nekaj lepega zase. Jaz sem doma lahko kolesarsko progo sestavil v celoto iz treh delov in zopet potrdil, da se traserji niso zmotili – kolesarska proga je dolga 180,4 km, z 1150mnv, mi sporoča navigacija.
Ponedeljek 5.10.
Svoje obveznosti (plavanje, stretching) oddelam do sedmih zjutraj. Pri plavanju uživam ob primerjanju dosežkov z moje zadnje avanture na Havajih. Zadovoljen sem, vse primerjave kažejo, da sem se v zadnjih 16 letih postaral za manj kot minuto/km.
Preostanek dneva je družinsko turističen. Nabašemo se v avto, smer jug. Mimo farm in nasadov kave in makadamijskih oreščkov nas pot vodi skozi vse bolj pusto pokrajino mimo najjužnejše točke ZDA do še delujočega vulkana Kilauea. Poučno in zanimivo. Meni najgloblje seže spoznanje, kako majhen je človek v primerjavi z neizmernimi energijami Zemlje. Kot bi mignil nas lahko izpljune ali zasuje. Prav bi bilo, da bi se tega vedno zavedali in tudi temu primerno ravnali.
Torek 6.10.
Še z enim sproščenim jutranjim plavanjem začenjam dan. Kailua Pier poka po šivih, zrak je naelektren s posebno energijo. Na stotine se nas drenja v premajhnem zalivu, eni v smeri na odprto morje, drugi se že vračajo v pristan. Vsi so tu, kamere, fotoaparati, paparazzi na vsakem koraku. Vsi bi radi zabeležili in s sabo odnesli, v svet poslali, zgodbo. Kaj kar vžge, se proda. Ob devetih se prične Athlete Registration Check-in. Seveda sem med prvimi, dobim vse potrebne vrečke, navodila, šminkerski rukzak, in kar je najpomembnejše, zapestnico. Tisto, ki nas, atlete, loči od ostalega folka. V Koni so trenutno treh vrst ljudje: atleti, ki se prepoznajo po zapestnicah, ostali z IRONMANOM povezani spremljevalci, ki so navadno tudi fit in se prepoznajo po raznih IRONMAN dodatkih, in pa preostali v teh dneh kar smešen folk, ki zgleda, da je zašel na nepravi kraj, in se prepozna po značilnem ameriškem stasu. Ne moreš zgrešiti. Treninško jo ta dan mahnem še enkrat po Alii Drive in ga nažgem miljo 3.42/km in pol milje 3.27/km. Tako za občutek, okus, samozavest. Odkljukano. Popoldne pred IRONMAN Parade of Nations opazujemo otroški swim&run. Nato pa se zberemo in jo za zastavo, ki jo ponosno nosi Bruno, po mestu maširamo še jaz in Brane z zapestnicami ter Dejan, Mojca, Kaja, Lena in Nal. Ena skromnejših je letošnja Slo zasedba v Koni.
Sreda 7.10.
Zadnjič skočim v bazen. Nič nepričakovanega, vse odplavane razdalje so letos rekordne. Super, odkljukano. Stretching je vse bolj previden. Še enkrat skočim s kolesom do letališča, piha kontra, dohitim kolesarko, ugotovim, da vozim v družbi 3x Kona šampionke Rinny, kot ji piše na zadnji strani dresa (Mirinda Carfrae). Pred letališčem obrnem in opdeljem še zadnjih 5 km s tekmovalno intenzivnostjo, teren je ravninski in rahlo valovit. Tja je šlo v veter, nazaj z vetrom pa 5 km vozim 5:42, kar je 52,6 km/h. Odkljukano. Ja, to je Kona. Odločim se udeležiti Pre-Race Meeting-a za nemško govoreče atlete. Ne vem, kaj je organizator mislil, saj ni ravno znak spoštovanja, da so nas sredi dne v polni pripeki zbrali pod neko pregreto pločevinasto streho. Tudi meeting ni bil kaj posebnega. Še sicer vedno strogi, odrezavi Jimmy Riccitello (legendarni šef sodnikov), strah, trepet in nočna mora vseh triatloncev, se je kar nekam stopil v pripeki in ni imel posebnega veselja razlagati o vseh barvah kartonov, možnih kombinacijah in posledicah. Na kratko, če dobiš karton, bodi priden in tiho, odsluži svojo kazen, bi lahko povzel njegovo sporočilo.
Četrtek 8.10.
O treningu ta dan ne morem več govoriti, vsega po malem, ničesar veliko in hitro. Z veseljem pa pogledujem na TP, kjer se razmerje med ATL in CTL postavlja, kot to veleva teorija in je TSB že visoko pozitiven. Ne bom moril, mašina mi sporoča, da sem spočit, ready, super ready.
Zvečer sledi eden od vrhuncev predtekmovalnega dogajanja, E Komo Mai (Welcome) Banquet. Kulturni del je bil vrhunsko zrežiran, potekal je v znamenju ‘ONIPA’A. Posvečen je bil prvim priseljencem, ki so iz tihomorskih otokov prijadrali na Havaje. ‘ONIPA’A simbolizira odločnost, moč, vztrajnost, predanost cilju, ki je bila potrebna za preživetje na dolgih in nevarnih plovbah po širjavah Tihega oceana, predstavlja tudi združenost, povezanost, pripadnost in soodvisnost posadke na jadrnici. Vse našteto je služilo stalnemu moovingu, vztrajanju v gibanju proti zastavljenemu cilju, kljubovanju vsem težavam in preprekam. Kaj bi lahko bolje simboliziralo prizadevanja IRONMANA kot ‘ONIPA’A. Vse je čudovito prikazano s plesom in posrečenimi povezovalnimi teksti. Otroka samo odpirata usta in srkata, s Kajo sva vidno ganjena, celotna predstava je namenjena stopnjevanju vzdušja, dvigovanju temperature proti vrelišču. Vse dogajanje je sicer zabeljeno s slabo hrano, kot da so ZDA v globoki krizi in ne bi udeleženci vsega mnogokrat preplačali z oderuško startnino in pretiranimi cenami prav vsega, in tipičnimi ameriškimi dodatki programa v smislu raznoraznih EPP vložkov. Če odmislim vso to navlako, je večer več kot čudovita napoved bližajoče se drame.
Petek 9.10.
Lenarjenje, razgibavanje, umirjanje, pričakovanje. Edina sled napetosti se mi zgodi dopoldne pred Bike check-om kot negotovost, alina kolesu funkcionira vse kot singerica. Natančno ob 12. uri oddam kolo in s tem izgine tudi edina senca nemira. Še skoncentriran sprehod po menjalnem prostoru, vizualizacija poti in opravil, ki me naslednji dan čakajo med posameznimi disciplinami. Res sem tako zbran in osredotočen, kot morda še nikoli. Tokrat sem si vzel ogromno časa za pripravo slehernega detajla, razmislil o vsaki malenkosti, naštudiral in v glavi preigral vse najmanjše podrobnosti. Ko sem tako pripravljen in imam situacijo pod kontrolo, sem lahko tudi povsem miren. In tokrat sem. Zadnjih pet mesecev priprav sem izpeljal z natančnostjo lekarniške tehtnice. Vse je delovalo: do podrobnosti načrtovan in izpeljan treninški plan, nobene sledi poškodbe, razumevanje delodajalca, čudovita 3K ekipa, pomoč Irene, sprejemanje otrok, še vreme je sodelovalo. In kar je najpomembneje: popolno Kajino razumevanje, in sinergija v odnosu, ki je dajala dodatno moč. Neprecenljivo zame je imeti ob sebi partnerja, ki ne samo da sprejema, temveč v vsem podpira moje početje, ki razume, se lahko vživlja in tudi svetuje. Zvečer miren potegnem črto pod zadnje leto treninga: 865 ur, 550 treningov, od tega 136x fitnes, 2040 km teka, 560 km plavanja in 8100 km kolesa, pa skikanje in smučarski tek pozimi. Res veliko razlogov za mir, odločnost in optimizem. Tako razpoložen brez težav tonem v miren spanec.
Sobota 10.10.
Vse se odvija kot je bilo skrbno načrtovano. Ob 3.45 vstajanje, predpisan zajtrk (dva Ensura plus, kruh z marmelado, voda). Oprava v tekmovalno opremo. Morda samo velika potreba ni bila optimalna pred tako tekmo, kot da mi je manjkalo malo za to potrebne treme. Sledi vožnja v mesto na Body Marking. Zgleda brezupno, ob 4.40, pet minut do pričetka, je kača čakajočih nepregledna. To pa bo zamašek, si mislim. Še preden naprej razvijam svoje misli odprejo šotor za markiranje in večino čakajočih takoj posrka notranjost šotora in na drugi strani nas pet minut kasneje pomalane usmerjajo na pot proti menjalnemu prostoru. Profesionalno. V menjalnem prostoru opravim vse potrebno brez najmanjših zapletov, po predvidenem scenariju: pumpanje koles, namestitev in preizkus delovanja vseh funkcij kolesarskega števca, polnjenje bidonov s hrano. Nič cincanja, nobenih dodatnih opravil, ničesar, kar ni bilo v scenariju. Na bližnjem travniku si najdem miren prostor, kjer opravim celoten 30 minutni stretching. V moji neposrednji bližini je Bruno, kratek pozdrav z dobrimi željami je vsa najina komunikacija. Čisto dovolj, saj vsi spoštujemo potrebo drugega, da se v takih trenutkih potegne vase, čeravno obdan z množico. Tik poleg mene se pripravlja tudi Jan (Frodeno), njemu je teže zagotoviti zasebnost. Cena slave. Dvajset minut pred štartom se pomikam proti vhodu v morje. Vmes se pustim namazati s kremo proti soncu. Prostovoljka svoje opravi profesionalno, vendar, kot se izkaže kasneje, je bila to, da nisem uporabil svoje kreme, napaka. Krema ni dobro opravila svoje naloge in med tekmo me je močno opeklo. Mazanja z vazelinom ne zaupam nikomur, to opravim sam. V vodi sem ob 6.40. Počasi se pomikam proti vnaprej izbranemu mestu: prva vrsta skrajno levo. Miren, hladen kot špricer. Kot da se namakam v jacuzziju, rahlo migam, samo toliko, da sem nad vodo in zadržujem svojo pozicijo. Celotna masa počasi pritiska in se pomika naprej. Ko dosežemo startno linijo, poči kot iz topa. Naučen pritisk na Garmina in hrabri prvi zavesljaji. Parkrat kasiram kak udarec, kaj tudi vrnem, sledi nepričakovano mirno nadaljevanje. Čisto drugače kot pred enim tednom. Sledim mehurčkom pred sabo, ne gledam ven, prisluhnem pacemakerju pod kapo. Počutim se kot riba v vodi. Ura me opozori na prvih 500 preplavanih metrov, naučen hiter pogled pod vodo me navduši nad začetno hitrostjo. It’s a perfect start! V enem trenutku zagledam, da plavam mimo smerne boje po desni strani. Kako sem prišel v nekaj več kot 500 m iz skrajne leve strani plavalnega polja na skrajno desno stran, mi verjetno ne bo jasno nikoli. Dejstvo, da sem pri tem ves čas plaval diagonalno in opravil kakšen dodaten meter, mi ne more skaliti sicer odličnega počutja. Tako sem vse do konca plaval nekje bolj desno, iščoč ugodne noge pred sabo, brez stresa. Čas mi krajšata pacemaker in ura. Kopno dosežem po eni uri. Med dirko je kazalo celo na boljši čas, tudi sam sem upal na 59 ali v idealnem primeru na 58 minut. Kasneje mi ura pokaže, da naj bi preplaval 416 4m. Kakorkoli, z doseženim sem popolnoma zadovoljen in skoncentiran na tranzicijo. Kopalke do pasu, sekunda ali dve pod tušem, bliskovito mimo stojal z vrečko s kolesarsko opremo. Trenutek koncentracije, da uredim še navigacijo. Avtomatično pritiskam na gumbe: ustavim štoparico, zaključim dejavnost plavanje, preklopim med dejavnostmi, poiščem dejavnost tek, izklopim uro. Vse teče kot po maslu. V menjalnem šotoru oddam plavalne rekvizite (kapa, očala, kopalke, pacemaker), nadenem si kolesarska očala in s sprintericami v roki zdrvim na plano. Pot do kolesa nas vodi po celotnem obsegu pomola v smeri urinega kazalca. Jasno, tako da imamo vsi enako dolgo pot. Pri kolesu najprej vključim števec, da bo čimprej prek satelitov povezal GPS, obujem čevlje in nadenem čelado in hop, že sva s kolesom ekipa za naslednjih pet ur. Kot sem pričakoval in se je kasneje izkazalo, sem vsem konkurentom odvzel kar nekaj časa v obeh menjavah. Še vedno sem pravi profi v tej veščini triatlona. Takoj po kratkem vzponu po Palaniju in ovinku levo mi Kaja da kratke informacije o položaju. Še nekaj več kot 10 km krožimo po mestu, preden nas pot vodi v smeri severa otoka. Po pričakovanjih je ta uvodni del vožnje najintenzivnejši, temu botruje naelektreno navijaško vzdušje ob cesti in kar razgibani vzponi. V tem času se še enkrat srečam s Kajo, potrdi mojo pozicijo, sledi pozdrav in že švignem dogodivščinam naproti. Najprej se je potrebno čustveno umiriti in postaviti vožnjo znotraj načrtovanih okvirjev. Jasno, načrt je zelo ambiciozno zastavljen. Vse parametre umirim na zgornjo mejo načrtovanega in tako odpeljem praktično celotno traso. Konstantno, intenzivno, brez popuščanja. Kolesarska dirka v Koni je bila zame ena najlepših. Nič stresa zaradi šlepanja. Dirka poteka brez pretirane prisotnosti sodnikov, je popolnoma čista. V preteklosti, ko sem prihajal dirkat na Havaje, ni bilo tako. Sodniki, ko se pojavijo, z vso avtoriteto, brez cincanja podelijo morebitne kazni, nihče ne pisne nobene, vse poteka popolnoma mirno. Nikjer pri kolesarjih še nisem videl take discipine. Prvo pravilo, ki je osnovni pogoj, da lahko izpelješ regularno tekmo, je, da vsi kolesarji vozijo skrajno desno in nikomur na misel ne pade, da bi vozil vzporedno. Razen seveda pri prehitevanju, ko pa se dosledno pazi, da je manever zaključen znotraj predpisanih 20”. To, da sem vzpostavil mirno vožnjo, brez živciranja in stresa, je bilo zame zelo pomembno. Kolesarji me ves čas dirke bolj prehitevajo, morda se je delež tistih, ki sem jih prehitel jaz, povečal v drugi polovici. Veter na progi je bil v začetku ugoden. V hrbet ali deloma z boka. Proti obratu v Haviju je pihalo v prsa, vendar je to običajno in pričakovano, kot tudi to, da nas je pred obratom hladil rahel prš. Je bilo pa po obratu lepše, tu sem izmeril najhitrejših 10 km, s povprečjem 45,6 km/h. Lepo je bilo dirkati tudi zato, ker s prehrano nisem imel težav. Mešanica glukoze, fruktoze, soli in kofeina je stekla po grlu in prišla do mišic brez kakršnegakoli opozarjanja. Na aid stationih sem se tako zalagal samo z vodo. Zgodilo se je edino to, da sem pričakovano količino (2300kcal) porabil po štirih urah in zadnjo uro preživel ob napitkih (kola, Redbull, Gatorade), ki so nam jih vešče servirali v okrepčevalnicah. Položaj okrepčevalnic je tako dobro izbran in prostovoljci tako izvežbani, da za oskrbo praktično nikoli ni potrebno zmanjševati hitrosti vožje. Do 145 km sem imel ves čas občutek, da imamo ugoden veter. To pa se je popolnoma spremenilo v zadnjih 35 km. Tolklo je kontra, hitrost pa mi je na dveh 10 km odsekih padla krepko pod 30 km/h. Na zadnjem delu, kjer sem pred par dnevi vozil s povprečjem nad 52 km/h, se na tekmi pri isti intenzivnsti mučim prebiti mejo 30 km/h. Tudi pripeka je vse hujša, termometer mi kaže že 38 stopinj. Slab obet za tek je tudi Hualali (gora na Kono), ki mu je videti vrh še sredi dneva in je torej brez običajne kape oblakov. To je znak, da bo na teku peklensko. V zadnji uri se tako pričakovanja o zelo dobrem kolesarskem času malo razblinijo. Na vzponih v zadnji uri nekajkrat podvomim, ali nisem vendarle zastavil prehitro, in popuščam, saj mimo mene švigne kar nekaj kolesarjev. Pomirja me sicer dejstvo, da so to večinoma kolesarji s prekrižanimi številkami, kar pomeni, da so bili sicer pred mano in se po odsluženi 5 minutni kazni ponovno prebijajo naprej. Malo me zaskrbi tudi to, da začutim rahlo sled krčev, kar pa vešče saniram s spremembo položaja in vožnjo stoje na par odsekih. Sam sem tip kolesarja, ki veliko vozi stoje, proga v Koni pa ni taka, da bi to omogočala ali zahtevala prav pogosto, tako da mi nekaj vložkov te tehnike vožnje kar prija. Natančna analiza vožnje po dirki pokaže, da sem vozil na zgornji meji zame sprejemljive intenzivnosti, dovolj konstantno, da sem proti večini konkurentov v zadnjem delu pridobival. Za najvišjo oceno. Menjavi se približujem zbran, razveselim se srečanja s Kajo, ponovno opravim rutinirano in vrhunsko. Tokrat pomol obtečem v smeri proti urinemu kazalcu. Na koncu menjave nastopi edina dilema. Ali naj se držim obljube in v primeru potrebe zavijem in odtočim na WC, kot sem modroval s Kajo pred tekmo, da se spodobi za gospoda moje starosti. Pa v meni odpove gospod in pričakovane manire ter prevlada tekmovalec. Torej zdrvim direktno na cesto, peklensko vzdušje, rahel vzpon, ovinek na desno, Kaja mi sporoči, da sem v vodstvu. Noge niso težke, gre tekoče, avto lap po prvem km pokaže tempo malo pod 4.30/km. Enako hitrih je nekaj naslednjih km. Kot sem si zamislil. Tekmovalec v meni dopusti, da mu tisto, kar gentleman ni pustil v menjavi, toplo steče po nogi v superge. Dober znak – hidracija štima. Na Alii Drive pritiska vročina. Hrabro nadaljuejm do 10 km. Edina razlika od mojih dosedanjih izkušenj v Koni je, da sem se bolj obiral v okrepčevalnicah že v uvodnem delu maratona. Ponavadi sem z dodatnim zalivanjem in hlajenjem z ledom pričenjal bolj v razpletu dirke, sedaj pa sem se tega posluževal že zelo zgodaj. Tam nekje na 10 km me je pričel skrbeti visok pulz, tam okoli in malo nad 150. Takrat me je prvič zaščemelo nekje v možganski skorji, da tako intenzivno pa ne more iti do konca. Vse se dogaja bliskovito, do 15 km mi tempo pade že krepko nad 5/km. Pulz pa ostaja visok. Mimo Kaje na 16 km še nekako odtečem, vse kar ji lahko sporočim je, da sem v škripcih. Ne da se motiti in me spodbuja. Dobrih dvajset minut sem imel časa, da bi morda lahko rešil, kar se je rešiti dalo. Nisem odreagiral, bil sem nekako na avto pilotu. Prepričan v svoje sposobnosti, dobro pripravljenost, bogate izkušnje, dejstvo, da sem v Koni vedno reševal dirko sebi v prid ravno na teku. Predvsem globoko zaverovan, da sem sposoben odteči to dirko na tako visokem nivoju, kot nobeden od mojih konkurentov. Ves čas priprav moje misli niso bile toliko usmerjene v končno mesto ali zmago. Edino, po kar sem prišel v Kono, je bilo plavanje in kolo nadgraditi z dobrim tekaškim časom. Tako prepariran sem bil brez možnosti, da preklopim, spremenim strategijo, se prilagodim. Česar nisem zmogel razrešiti sam, se razrešilo na 17 km na klancu po Palaniju. Zahodim in ga prehodim s tempom 8.30/km. Pulz pa prav nič ne pade. Na vhu še zberem motivacijo za tek, na naslednjem spustu zmorem 5.40/km, pulz še vedno niti malo ne pade. V jeziku štromarja pomislim – varovalka je crknila, termostat je vrglo ven. Hitro preklopim, ne žalujem in ne objokujem, da se tako skrbno načtrovan plan A ne bo izšel. Blan B: shladiti pregreti motor, pa bo šlo zopet bolje. Dajem si led pod kapo, ga tlačim za dres, pijem ledeno vodo. Dvajseti km prehodim s hitrostjo manj kot 5 km/h, pulz še ne pade pod 128, nadaljujem s hojo 5 km/h še 21 km, pulz malo pod 120. Vmes že vidim, da tudi plan B ne bo izvedljiv. Plan C: dobro, bom več ali manj hodil, enkrat bom pa že prišel toliko k sebi, da bo šlo na bolje. Nič hudega, bom tekmo tu v triatlonskem romarskem mestu Kona doživel kot romar. S križem čez pleča od okrepčevalnice do okrepčevalnice vse do odrešilnega cilja. Kmalu ugotovim, da pravzaprav večina sotrpinov doživlja to progo kot romanje do pekla in nazaj, tisti, ki me prehitevajo, komajda spominjajo na tekače, večina profijev, ki se že vrača v mesto, pa tudi režejo bolj izmučen pohodniški kot pa strumen tekaški korak. Torej pot pod noge v upanju, da se na preostanku proge čim bolje pokorim za vse grdo, kar sem storil v življenju. Bil sem pravi romar, saj sem se vdano sprijaznil z usodo, kar je baje dober znak. Vendar pa tudi plan C ni deloval prav dolgo. Ugotovim namreč, da mi tudi hoja povzroča nemalo težav. Smer ni bila več ravna, začel sem že rahlo cikcakati, imam okrepčevalnici imam težave zadeti in prijeti kozarec. In kmalu pride odrešitev. Sredi ničesar se pred mano pojavi, kot da bi se dvignila iz tal, okrepčevalnica s soljo. Proti meni priteče prostovoljka, prepričan sem, da zdravnica. Pove mi, da je že od daleč opazila, da mi ne gre dobro, da je tu ravno zato, ker se na zadevo spozna, je specialistka, zna takim, kot sem jaz, pomagati, da ni nič hudega, da me bo v 5 minutah spravila k sebi. Skratka pove, da kažem vse simptome nizke koncentacije soli in drugih mineralov. Vame zlije za celo vedro elektrolitov, pod jezik stresa sol, ne smem pogoltniti, da se absorbira direktno iz ustne votline. Vse ubogam, obljubljenih 5 minut do odrešitve se razpotegne v 20 minutno obdelavo. Nato oceni, da lahko nadaljujem, je zadovoljna, pravi, da bo prijelo, da se kmalu zopet vidiva (do obrata sem imel še 5km), za popotnico mi da še dozo soli z natančnimi navodili za uporabo. Poslušno odkorakam naslednja 2 km zopet s pohodniško hitrostjo 5 km/h. Bolje je edino toliko, da imam zdaj pulz pod 100. Čakam, kdaj bo prijelo in bom zopet dobil voljo za tek. Opažam nasprotno, ponovno mi korak postaja negotov. Sredi 25. km se odločim za plan D. Pri nekih prostovoljcih (ne vem, kaj so tam delali) se ustavim, uležem in povem, da izobešam belo zastavo. Pod glavo mi dajo vrečo ledu, ki ga je dovolj tudi za v dres, prileže se mi kozarec kole. Pokličejo reševalce. Spokojno čakam. Nisem žalosten, razočaran, jezen, pobit, nič podobnega. Razmišljam, da si do tega trenutka sploh nisem predstavljal, da bi lahko bil tako out, da tudi hoditi ne bi mogel. Mirno čakam. Pride mladenič, predstavi se kot zdravnik. Sledi nekaj vprašanj, da preveri moje stanje. Z odgovori je očitno zadovoljen. Na uri opazi, da je pulz normalen, 58. Pove, da pravzaprav nisem za zdravniško oskrbo, da mi ne more nič pomagati, da ne vidi razloga, da ne bi nadaljeval. In izgine. Sedaj vem, da mi je dal čas za razmislek. Jaz pa nisem imel praktično o čem razmišljati. Sem bil že odločen. Ko se vrne, se nekako spravim na noge. Še enkrat me pogleda, mi s tem da zadnjo možnost. Ko pa se ga oklenem okrog ramen, je obema jasno. Moja smer ni več vzdolž ceste, temveč prečno na drugo stran, do reševalnega vozila. V vozilu je prijetno hladno. Peljemo se proti mestu. Nisem se spomnil jaz, temveč reševalci, da bi bilo dobro poklicati koga, ki čaka name. Kaja se takoj oglasi, opazno pretresena, zaskrbljena, dosti na koncu. Povem, da sem čisto v redu, da se dobiva v medical tentu v cilju. Ko prispemo do tja, me še stehtajo, tehtnica kaže eno kilo manj kot zjutraj, ponovno povedo, da nisem pacient za obdelavo, in se poslovijo. Na Kajo čakam kar nekaj časa. Potem ko se je izgubila vsaka sled za mano, se je odločila popolnoma prav in odšla kake 5 km iz mesta, da me bo spremljala, ko se bom, romar izmučen, vračal proti cilju, ali da se bo odzvala na morebiten klic. Zgodilo se je slednje, da pa je prišla do mene, je morala preteči še teh nekaj km, kolikor je bila oddaljena. Ko jo zagledam, takoj opazim,da je hudo pretresena, zaskrbljena. Srečanje je čustveno. Kakšne so bile njene prve besede po snidenju, bom na tem mestu zamolčal. Poiščeva Leno in Nala, počakati moramo še kar nekaj časa, da lahko prevzamem kolo in vso ostalo opremo. Ko vse zberem, se odpravimo do avta, v apartma. Moral sem biti kar vztrajen, da sem vse prepričal, da se danes splača še enkrat v mesto, spremljati zadnjo uro tekme. Otroka se neverjetno vživita v navijaško atmosfero, s Kajo pa se mirno pomenkujeva in srkava pivo na stopnicah bližnje restavracije. Tako z lahkoto pričakamo prihod še zadnjih tekmovalcev v cilj. Američani so nepopustljivi. Nekdo zamudi 5 sekund v cilj in z lahkoto mu pripišejo DNF.
Nedelja 11.10.
Spanje je kar v redu, tudi razbit nisem preveč, se le pozna, da sem tekel samo 19 km. Sledi urejanje opreme, predvsem obdelava kolesa, tako da ga lahko vtaknem v kovček. Popoldne nakupi in pričakovanje Banquet of Champions. Razglasitev je zame vedno pomemben dogodek, ki ga ne bi želel izpustiti. Dokaj dobra hrana, zopet program, ki tokrat ne pride tako do srca, osrednja točka pa je razglasitev najboljših rekreativcev po starostnih kategorijah in seveda 10 (absolutno) najboljših profijev v ženski in moški kategoriji. Vse poteka dokaj hitro, profesionalno, na nivoju. Nič kaj me ne zadane, ko razglašajo kategorijo 55-59, kamor sodim. To, da me ni med pet, me ne prizadeva. Vse, kar se zgane v meni po koncu razglasitve, je spoznanje, da se nepreklicno zaključuje obdobje dveh let, ki sta bili posvečeni temu dogodku. Lepo, bogato obdobje. Tudi težko, naporno, stresno zame in okolico. Predvsem pa polno, živeto s predanostjo, strastjo.
Ponedeljek 12.10.
Znamo si narediti čudovit dan. Zjutraj v zalivu na reefu šnorklamo in opazujemo živelj v morju. To je podobno, kot bi zaplaval v akvarij s kakšnimi 15 vrstami rib. Lepo in pomirjujoče. Oprezamo še za želvami, ki se jih da videti v tem zalivu, vendar nam ranger pojasni, da je večja verjetnost videti želve kasneje, ko pridejo z višjo plimo. Nič zato. Popoldan se odpravimo še na sever otoka na plaže Waikoloa resorta. Zadetek v polno. Nirvana pod palmami, mir in spokojnost. Čisto za konec smo nagrajeni za vztrajnost, ko nam je vendarle dano, da opazimo in zaplavamo z želvo. Pot na letališče in bye bye Kona, Big island, Havaji.
Komentarji (1)
1 27. OCTOBER 2015 ob 21:52
mič sojer
IGOR TI CAR! RES KOMPLIMENTI ZA TAKO DIRKO, TAKO BORBO…..
TEGA SI ZMOŽEN SAMO TI !VEM DA SE BOŠ NA HAVAJE ŠE VRNIL, PA NE SAMO KOT TURIST, TAM BOŠ ŠE TEKMOVAL IN ZMAGAl! MI SMO PONOSNI NATE!
Mič Sojer