Obe imeni, ki sta se v času priprav kar dobro prijeli, so si nadeli kar sami. Kljub skupni odločitvi za IM, medsebojnemu sodelovanju, vzajemni podpori in pomoči v vseh fazah priprav je na koncu vsak od njih postregel s povsem svojo, a zelo zanimivo izkušnjo.
ODLOČITEV
Marta je na začetku kazala strašanski respekt do projekta IM. Bojan je občutil sicer visoko mero odgovornosti, obenem pa tudi jasno pripravljenost storiti prav vse, kar je v njegovi moči, da IM pripelje do srečnega konca. Matjaž je sprejel odločitev zavedajoč se, da malček prehiteva. Druga značilnost njegovega pristopa je izjemno analitičen način definiranja ciljev. Sam potek tekme je že pol leta vnaprej jasno definiral z eksaktno določenimi vmesnimi časi.
PRIPRAVE
V grobem bi jih razdelil na tri faze: evforična zagnanost, dvomi in težave, odštevanje.
Prvo obdobje je minevalo v vznesenem izpolnjevanju začrtanega treninga, vsestranskem prilagajanju ostalih obveznosti velikemu cilju, občasnih dvomih in strahovih: »kaj se pa jaz sploh grem, kako bom to zmogel, to ni zame, to je samo za norce…….« Vendar so vsi trije dokaj zanesljivo prejadrali pozno jesen in večji del zime.
Pomlad je prinesla dodatne obveznosti in skrbi. Vikendi so bili zaradi dolgih kolesarskih tur že popolnoma športno obarvani. Dolgi teki so se počasi stopnjevali tudi po intenzivnosti. Počasi se je že dalo slutiti bližajoče poletje in z njim tudi dan za letni obračun. Na drugi strani pa glodajoči dvom: »Bom zmogel, sem postoril vse kar je bilo v moji moči?« Sčasoma so se prikradle tudi nevšečnosti v preobleki poškodb. Marti in Bojanu so povzročale kar nekaj skrbi, vendar sta jih vešče obvladovala. Matjaž je v drugi polovici aprila celo resno razmišljal, da bi odstopil od želenega cilja. Prvomajske priprave so bile pomemben mejnik, kasneje ni bilo več dilem o nadaljevanju.
Obdobje, ko se že kaže obris forme in je tekma tako rekoč že na obzorju, je posebej težko tudi z vidika načrtovanja treningov. Vedno obstaja dvom o nujnosti in koristnosti posameznega treninga oziroma o nevarnosti poškodb ali bolezni. To so gotovo neugodne situacije, ki si jih prav nihče ne želi v zadnjih tednih. Posebno poglavje zadnjih priprav je vse, kar je povezano z opremo in prehrano. Tu na dan privrejo vprašanja in dvomi, ki si jih še pred kakšnim mesecem nihče ni postavljal: »Katera čelada je hitrejša, feltne, geli, ploščice, nogavice, superge, pulzmeter, očala, in še in še……«. Dileme se nam vedno pojavljajo hitreje kot jih rešujemo.
TEKMA
V našem primeru se je tekma pričela, ko so bili junaki vkrcani v kombi proti severu. Po vseh informacijah so zadnje dni preživljali v dobrem pozitivnem vzdušju brez nepotrebnega stresa in skupinske psihoze. Res prijetno je biti v taki družbi.
MARTA
Zadnje dni pri njej ni bilo več čutiti negotovosti, ki jo je spremljala ves čas priprav. Na zunaj je delovala zelo pomirjena, gotova. Tudi ves potek tekme je kazal na to, da jo bo zanesljivo pripeljala do konca. Odlično plavanje je nadaljevala z zanesljivim kolesarjenjem brez večjega popuščanja v zadnjem delu, ki je lahko napoved težav na teku. Tudi sam pričetek teka je bil v okviru pričakovanj. Skratka vse je na zunaj in od daleč izgledalo v najlepšem redu. Zato je bilo toliko večje presenečenje, da je izginila iz life trackerja po sedmem km teka. Kmalu se je izkazalo, da se je res zgodilo, da je tekmo končala predčasno, brez teka po preprogi in zmagoslavnega dviga rok. Seveda je popolnoma jasno, da soočanje s takim zaključkom IM popotovanja ni ravno enostavno. Pomembno pa je, da je Marta sposobno celotno zgodbo videti tudi iz drugega zornega kota. Edini in najpomembnejši smisel IM potovanja ni in ne sme biti izključno medalja okoli vratu, temveč je na poti toliko svetlih biserov, ki pretehtajo blesk železne medalje. Ta bo kmalu zaprašena našla svoje mesto nekje na steni ali v omari. Blesk drugih nepozabnih trenutkov bo zagotovo ostal za vedno. Z velikim zanimanjem bom spremljal Marto tudi v prihodnje. Kjerkoli že jo bo vodila pot. Šport je tako njen teritorij.
BOJAN
Njegove priprave sem najpodrobneje načrtoval in tudi spremljal. Razen enomesečne prisilne tekaške pavze v maju zaradi poškodbe, je vse potekalo zelo načrtovano in tudi predvidljivo. Ocenjujem, da je se je Bojan v zadnjem letu ogromno naučil in napravil izjemen napredek. Pričel je kot tipičen triatlonski zanesenjak, ki je treniral izključno po navdihu in občutku in ni poznal pomembnih principov triatlonskega treninga. Do nastopa je v celoti sprejel pomembne nasvete in informacije, tako da se je lahko na samo tekmo odpravil povsem razbremenjen vseh dvomov. Tako je bil tudi končni izkupiček maksimalen. Na plavanju je že kar blestel. Glede na dejstvo, da med letom trenira sam, se je zelo racionalno odločil s čim manjšim vložkom energije in časa v priprave, priti na tekmo z občutkom, da razdaljo lahko preplava. Strategija je več kot funkcionirala. Kolesarjenje, kot Bojanova močnejša disciplina se je po pričakovanjih izkazala kot tisti del preizkušnje, ki je bil namenjen predvsem prehitevanju sotekmovalcev in izboljševanju uvrstitve v starostni kategoriji. Dogodivščine na teku je Bojan že sam podrobno opisal. Na tem mestu naj jasno povem svoje stališče, da je tek opravil zelo dobro. Maraton na IM se pač ne ocenjuje glede na doseženo formo pred tekmo in pri tem ne upošteva morebitne izgubljene sekunde na vsakem km ali nekaj minut na celotni progi. Poznano dejstvo je, da na IM velik delež triatloncev »zahodi«, tako da se izgube merijo v več desetih minutah. Bojan je sicer imel manjše »kozmetične« težave na maratonu, ki pa jih je znal obvladati, tako da se je izognil brodolomu in celo zablestel v zadnji četrtini teka. To je res fantastično! Taki občutki razumljivo ženejo naprej.
MATJAŽ
Celotne priprave je jemal najbolj samozavestno, vendar tudi dovolj organizirano, da je tekmo lahko pričakal povsem miren. Od konca aprila dalje, ko je opravil z dvomi ali naj sploh sledi zastavljenemu cilju, je vse potekalo brez motečih nihanj. S plavanjem si Matjaž ni pretirano belil glave. Zavedajoč se dejstva, da je dobro ploven in za svoje cilje dovolj hiter, plavanju ni posvečal nepotrebnega časa in energije. Pravilnost njegovega pristopa se je v celoti izkazala tudi na tekmi. Strategija »z minimalnim vložkom do dobrega rezultata« se je pokazala kot prava. Za spopad s kolesarskim delom proge je bila pomembna že izbira tekme. Za orjake Matjaževega kova (cca 2m in 100 kil) so pač primernejše bolj ravninske proge. Progo je imel ves čas povsem pod kontrolo. Tako je tudi končni čas dober, vendar ne čisto na zgornji meji zmogljivosti, ravno toliko, da je ostalo še nekaj prepotrebne volje in energije za tek. Ta je bil za Matjaža vsekakor nekaj posebnega. S komaj tremi leti izkušenj na daljših razdaljah, brez predhodno pretečenega maratona, z malo resnično dolgimi teki v nogah, se je Matjaž podal na pot zelo modro. Nikakor ne na zgornji meji sposobnosti, sicer ne dovolj hitro za vrhunski dosežek, pa še vedno dovolj za povsem spodoben dosežek, če….. ne bo zahodil. In ker Matjaž ni zahodil in hitrost teka od starta do cilja ni drastično padala, je bil končni rezultat teka tako dober, da bi se ga ne sramoval sicer tudi bistveno hitrejši tekač. In dober tek je ob odličnem plavanju in zelo dobrem kolesarskem delu pomenil rezultat na zgornji meji tistega, kar si je Matjaž ob začetku priprav začrtal kot najbolj optimističen cilj. Bravo Matjaž, deloval si kot pravi rutiner.
Bravo triperesna deteljica, lepo vas je bilo spremljati!
Bravo in iskrena hvala vsem šestim devičnikom, da ste se dali na ogled širši publiki!
Upam, da nam uspe kaj podobnega ponoviti s prihajajočimi generacijami 3K IRONMANOV.