Zgolj dobre tri tedne po dvojnem ironu na Madžarskem, je bila na sporedu tretja tekma svetovnega pokala, ki je imela dve težini. Prva je bil ta, da je bil na sporedu trojni iron, ki ga do sedaj še nikoli nisem premagal (niti se v njem seveda preizkusil), ter druga, da je bila tekma na skrajnem severu Nemčije, kar je pomenilo cca 15 ur vožnje v eno smer.
Kot je sedaj pri meni že navada, sem zadnjih nekaj dni skakal okoli in urejal zadnje podrobnosti, namesto da bi pridno počival in se pripravljal na tekmo. Da je bila mera polna, so mi v zadnjem trenutku odpovedali še sponzorski kombi (v bistvu je zgolj brezplačen najem), tako da smo se morali zadovoljiti z mojim osebnim avtom in prikolico, ki smo jo morali varno prepeljati v 1350km oddaljeni Lensahn. Odhod ob štirih zjutraj skupaj z očetom in novim mladim pomočnikom Markotom Škerjancem (mislim, da boste za njega še nekoč slišali), je bil vse prej kot lep začetek nove pustolovščine. V Lensahn smo prispeli ob sedmih zvečer ter se nastanili v 5B razredu tamkajšnje osnovne šole. Vsak izmed udeležencev je imel namreč na razpolago brezplačno uporabo učilnice, ki je bila prav lepo domača in smo se v njej prav lepo počutili. Naslednji dan je minil v kombinaciji počitka, ogledov tekmovalnih prizorišč ter se seveda zaključil z uradno otvoritvijo in pašta partijem. Zaradi zgodnjega starta, ki je bil predviden za sedmo uro zjutraj smo se hitro odpravili v posteljo, kjer pa so težke misli dale zaspati šele okoli enajstih zvečer.
Start plavanja na 11,4km (v 50m bazenu) je bil točno 5 minut čez sedmo, ko sem se odrinil od roba bazena in za seboj potegnil vlakec še petih tekmovalcev, ki so plavali v moji progi. Po približno pol ure plavanja je bil planiran 5s postanek za pijačo, ki pa je bil prav odrešilen. V tistem trenutku je zaplaval mimo mene Oswald Harald, in prvič se je zgodilo, da sem zaplaval nekomu za noge ter tam vztrajal kar nekaj časa. Ker si je seveda tudi Harald privoščil okrepčilo, sva se na tak način menjavala cel plavalni del kar je meni precej olajšalo plavalni nastop (do sedaj sem zmeraj plaval sam). iz vode sem zlezel 3s za njim, ga med menjavo »prehitel«, ter tako zapeljal na kolesarsko progo kot prvi. Plavalno razdaljo sem premagal v treh urah in dveh minutah.
67 krogov po cca 8,5km je bilo speljanih po razmeroma ravninski progi, ki pa je vseeno nanesla preko 2500 višinskih metrov. Singapurski prijatelj Harn Wai me je pred tekmo retorično vprašal, če vem zakaj so preko celotne kolesarske proge postavljene velike vetrnice. Odgovor sem seveda poznal že prej, a z vsakim krogom na kolesu več, mi je odgovor čedalje bolj odmeval v glavi. Precej močan veter in dež, ki je kar nekajkrat neusmiljeno lil z neba (še posebej mi je bil všeč tisti v kombinaciji z vetrom
) ter seveda 540km dolga razdalja, sta marsikateremu tekmovalcu pobrala precejšen del moči, kar se je seveda kasneje še toliko bolj poznalo na teku. Kolesarski dvoboj se je odvijal med menoj, tremi Francozi in Dancem (lastnik kolesa za 11000 evrov). Tempo je bil zaradi vsega tega izjemno močan, saj je bila moja povprečna hitrost v prvih 180km (takrat še ni deževalo) skoraj 34km/h – kasneje je sveda zaradi dežja in utrujenosti padla. Vsi trije Francozi so bili legionarji tega športa – Fabrice Lukas (lastnik svetovnega rekorda v deca ironu-original verzjia), pascal Jolly (lastnik svetovnega rekorda v deca ironu-10ironov v desetih dneh), Emmanuell Countrax (štirikratni zaporedni zmagovalec tega tekmovanja). Moram priznati, da sem se v osemnajstih urah ustavil samo enkrat, ko sem se preoblekel v suhe cunje (kar mi je vzelo manj kot dve minuti). To, da sem se naučil opravljati malo potrebo s kolesa, mi je namreč prišparalo kar nekaj dragocenega časa. Ob štirih zjutraj sem po točno 18 urah vožnje (povprečna hitrost 30km/h) končal kolesarski del ter se odpravil k prvemu izmed 97 tekaških krogov.
Krog je bil dolg 1300 metrov in je imel znotraj dve »pasti«, kratek vzpon in dolg nedolžen spust, ki pa po določenih kilometrih ni bil več tako nedolžen. Na tek sem startal z 4 krogi prednosti pred Francozom Lukasom, ki pa ni bil znan kot preveč dober tekač, kar me je navdajalo z optimizmom. Sledili so si Nemec (9krogov prednosti), Danec (9krogov prednosti), ter oba že omenjena Francoza (16krogov prednosti). Prvi maraton je minil razmeroma lahkotno, saj sem ga premagal v 4:10. Že prvi koraki sotekmovalcev so pokazali, da bo treba pri končnem uspehu paziti predvsem na oba preostala Francoza (Lukas je odstopil po maratonu in pol). Taktično sem se prijel obeh Francozov ter tako držal v rokah razliko, ki je sedaj v času znašala že kakšne dve uri in pol. Izkušeni Countrax mi je dejal, da se trojni iron začne pri tretjem maratonu – uf, kako prav je imel. Drugi maraton sem zaključil s težavami na podplatih in na notranji stegenski mišici z 4:30. Trpljenje, ki sem ga doživljal med dobrih pet ur trajajočem zadnjem maratonu, spada že v kategorijo bizzare. Vsak korak je bil izziv zase in samo neverjetni moči glave se imam zahvalit, da nisem nehal teči. Tekel sem neprestano 14 ur, ne da bi se spočil niti za sekundo. Naprej me je gnalo tudi dejstvo, da bom zmagal, saj so bili moji nasprotniki še bolj izmučeni kot jaz. Nekateri med zadnjim krogom niso bili sposobni držati v rokah niti svoje zastave.
Tekmovanje sem zaključil po 35 urah in desetih minutah z kar 3:50 prednosti pred drugouvrščenim Francozom Jollyjem, kar je rekordna prednost v svetovnem pokalu v trojnem ironu. Sledila je preventivna oskrba z infuzijo ter saniranje najhujših žuljev. Eden je bil celo tak, da ga je zdravnica fotografirala. Zaspal sem ob enajstih zvečer med pogovorom z mojo ekipo. Porušen bioritem in vse misli v moji glave so me naslednji dan spravile pokonci že ob petih zjutraj. Cel dan postopanja po Lensahnu, pakiranje in zaključna slovestnost so naredili svoje, tako da smo bili ob devetih zvečer kar lepo utrujeni, in bi z lahkoto legli k počitku. Žal smo morali opraviti še drugi del poti ter se tako vrniti v našo ljubo domovino. Sedaj sem se končno »naspal«, saj sem že dvakrat spal po 7ur, kar pa je kar luksuz glede na zadnje dogajanje.
Konec avgusta sledi dirka v Sloveniji, ki pa je še pod vprašajem, saj imam tri zelo resne poškodbe, ki ne vem kdaj jih bom lahko saniral. Imam močno vneto zapestje, poškodbo palca na desni nogi (obstaja možnost, da izgubim noht) ter rano na podplatu leve noge, ki se mi vleče že od Avstrije. V vsakem primeru se beremo naslednjič.
Hvala vsem za bodrenje!
Lep triatlonski pozdrav,
Matej